Križev pot iz Auschwitza

MOJ BOG, MOJ BOG, ZAKAJ SI ME ZAPUSTIL?

Predstavitev:

Besedila meditacij križevega pota iz Auschwitza izvirajo iz katoliške tradicije župnij Auschwitz in Brzezinka, ki že vrsto let na teh krajih ohranjata spomin na žrtve koncentracijskega taborišča Auschwitz in Birkenau.

Postaje si sledijo po klasičnem modelu za obhajanje križevega pota. Dodanih je nekaj osebnih misli.

Verjeti v Auschwitz pomeni nenehno iskati smisel vere. Naša vera v Boga postane na tem mestu iskanje Boga.

V trenutku se pojavi obtožujoče vprašanje: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?

Tudi za nas naj bo ta križev pot iskanje Boga in človeškega dostojanstva. Pri tem nas bodo spremljala pričevanja globoke vere nekaterih oseb. Tu, na področju Auschwitza, bi bile prazne besede zanosa le obrekovanje spomina na žrtve.

Ob posameznih postajah bomo v duhu prehodili dve poti: hodili bomo z ljudmi, ki so tu trpeli in umirali ter ob tem pogosto izgubljali svojo vero; obenem bomo hodili tudi po poti Jezusovega trpljenja in smrti. Verujemo, da je on hodil pred obsojenimi. Kristus nas vodi k tem žrtvam in želi, da smo solidarni z njimi.

 

 

I. postaja          Jezusa obsodijo na smrt

Ko so bili zbrani v Galileji, jim je Jezus rekel: "Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, a tretji dan bo obujen. In zelo so se užalostili. Mt 17,22-23

 

Spomini iz taborišča: Koncentracijsko taborišče Auschwitz je bilo ustanovljeno leta 1940. Najprej je bilo namenjeno za poljske zapornike, potem pa tudi za ruske vojne ujetnike. Od leta 1942 pa je to postal kraj za iztrebljanje Judov. Tu je bilo ubitih približno milijon Judov, 75 tisoč Poljakov, 21 tisoč Romov, 15 tisoč vojnih ujetnikov in drugih. Kdor je prišel v taborišče, ni vedel, kaj ga čaka. "Pozdravne" besede, ki jih je komandant namenil novim zapornikom, so se pogosto glasile: "To je koncentracijsko taborišče ... Edini izhod je skozi dimnik krematorija ..."

Razmišljanje: Molimo za vse obsojene na smrt, za vse, ki so izločeni iz družbe; za vse, ki jih nihče ne potrebuje in bi morali preprosto izginiti. Molimo za vse, ki morajo živeti s svojimi temnimi mislimi in uničenimi sanjami, ker so jih vojna ali socialne okoliščine oropale dostojnega življenja. Molimo, da bi danes razmišljali tudi o mnogih problemih, ki težijo številne može in žene na različnih koncih sveta.

Molitev: Gospod Jezus Kristus, ti si rekel: "Kar ste storili kateremu mojih najmanjših bratov in sester, ste meni storili. Kar niste storili njim, niste storili meni." Pomagaj nam, Gospod, da bomo globlje razumeli te besede.

II. postaja        Jezusu naložijo težki križ

Tedaj jim gaje izročil, da bi bil križan. Vzeli so torej Jezusa. Nesel sije križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota. Jn 19,16-17

Spomini iz taborišča: Jetnik Tadeus Broniewski je bil v službi poveljstva taborišča. Njegova naloga je bila, da je ločeval prtljago ob prihodu vsakega konvoja. Zapisal je: "Železniško razkladališče je bilo vedno bolj natrpano. Pazniki so delili ljudi v skupine.

Brneč so prihajali avtomobili uradnikov SS. Najprej so se pozdravljali z dvignjeno roko, kot Rimljani, potem z iztegnjeno roko. Izmenjevali so si prisrčne nasmehe in govorili o pismih ter novicah, ki so jih imeli od doma. 'Prihaja konvoj', je nekdo rekel in vsi so čakali. Izza ovinka so se prikazali vagoni ... Skozi majhna, zamrežena okna so se videli človeški obrazi: bledi, zmedeni, razkuštrane ženske in moški. Nenadoma je nekdo od zaprtih začel udarjati po steni vagona: 'Vode! Zraka!' Odprli so vagone. Svež zrak je kot ogljikov oksid trčil v ljudi. Stali so nagneteni drug ob drugem z vso prtljago: telečnjaki, kovčki, košare, kajti prinesli so vse tisto, kar so potrebovali v prejšnjem življenju in bi potrebovali tudi sedaj…«

Razmišljanje: Poglejmo te ljudi, ki jim je naložen križ in jih bijejo krvniki. Grozno je pomisliti, da so bili ti krvniki normalni ljudje. Samo nekateri med njimi niso bili ... Česa je torej sposoben normalen človek?

Molitev: Molimo za krvnike današnjega časa in za tiste, ki bližnjim nalagajo križ svojega samoljubja, brezsrčnosti in surovosti. Molimo za nas, ki bi se tolikokrat radi rešili ljudi, ki jih imamo za težke; ki tako pogosto obračamo hrbet drug drugemu. Neprizadeto gledamo žrtve tega vsega ... Daj nam, Gospod, dar spreobrnjenja. Gospod, usmili se nas!

III. postaja       Jezus pade prvič pod križem

Upognil in sključil sem se do konca, ves dan hodim žalosten. Srce mi razbija, moč me je zapustila, luč mojih oči, tudi te niso z mano. Moji prijatelji in tovariši stojijo proč od moje nadloge, moji bližnji stojijo daleč stran. Ps 38, 7.11-12

Spomini iz taborišča: Iz spominov Tadeusa Broniewskega: Do smrti utrujen zaradi dela in strašnih dogodkov, ki jih je doživel na železniškem razkladališču, je rekel svojemu prijatelju: "Henri, sva dobra človeka?" "Zakaj tako neumno sprašuješ? V meni vre jeza na te Ijudi, kajti zaradi njih sem tu. Ni mi jih žal, če jih ubijejo s plinom. Naj se odpre zemlja in vse pogoltne ... Vse bi jih lahko pretepel ... Mogoče je to patološko, ne vem ... ali normalno, predvideno od zgoraj, preračunano ..."

Razmišljanje: Jezus je padel pod križem. V Auschwitzu so vsi padali pod križem, ki jim je bil naložen. Najhujše ni bilo trpljenje, ampak bolečina, ki jo je povzročal poraz, človeški propad. Boj za preživetje je bil med jetniki tako trd, da je ostalo le malo prostora za solidarnost. Nek preživeli jetnik pripoveduje: "Moral si biti svetnik, da si delil kruh. To je bilo težje kot iti v plinsko celico. Vendar na srečo ni bilo malo takšnih ljudi.

Molitev: Molimo za vse, ki so "delili sami sebe" v tem peklu. Za tiste, ki niso videli sočloveka, ampak le sebe. Za tiste, ki niso imeli dovolj moči in vere, da bi ostali ljudje. Odpusti nam, Gospod, kadar zgrešimo pravo pot in izgubimo zaupanje vate.

IV. postaja       Jezus sreča svojo mater

Vam to nič ne pomeni, ki greste mimo po poti? Premislite in glejte, ali je kakšna bolečina, kakor je moja, ki meje zadela; ki jo je prizadel GOSPOD na dan svoje srdite jeze. Žal 1,12

Spomini iz taborišča: Leta 1942 je na levi strani glavnega vhoda v taborišče vzniknil Auschwitz II., žensko taborišče, namenjeno zapornicam različnih narodnosti. Maja 1943 so tam na najbolj okrutne načine pobijali otroke, ki so se rodili v taborišču; pogosto so jih ubili takoj.

Razmišljanje: Poljakinja Elizabeta Piotrowska je za te otroke sestavila pesem, ki nosi naslov Spraševanje. Kdo vas je ubil, otroci, mali otroci? Možje. Kdo so bili ti možje? So imeli obraze prikazni, so imeli čekane in kremplje, oči zveri? Bili so preprosti možje. Možje kot možje. Imeli so oči in zobe ljudi, bili so veliki kot naši očetje. Mogoče jih je rodil vulkan in niso imeli matere? Človeške matere so jih rodile in spominjali so se uspavank, ki so jim jih pele njihove matere, ko so bili takšni kot mi. Mogoče ti možje niso imeli otrok? Imeli so jih. Pisali so jim pisma, v paketih so jim pošiljali nove čevlje in igrače. Kako so vas ubili ti možje? Zadušili so vas s plinom, metali so vas v ogenj, treskali so vas ob steno, mečkali so vas s čevlji, vbrizgavali so vam fenol. In kadar so bili dobri, so vam podarili kroglo. Z belim robcem so si brisali pot s čela in govorili: "Kako smo se utrudili! Toliko smo delali, bilo je veliko otrok."

Molitev: Gospod, prosimo te za vse otroke sveta, rojene in nerojene, vojne sirote in tiste, ki so jih zaznamovale strašne izkušnje. Bodi jim blizu in jih ne zapusti. Pomagaj nam graditi lep svet za otroke. Sprejmi v svoje srce ustreljene.

V. postaja        Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Gal 6,2

Spomini iz taborišča: Za ženskim taboriščem so zgradili plinsko celico in krematorij II. Danes so to le razvaline, kajti vojaki SS so vse razstrelili, preden so zapustili taborišče. V plinsko celico je vstopilo 2000 ljudi hkrati, nato pa so jih ubili s plinom ciklon B. Stali so in se držali za roke. Bili so tako tesno objeti, da so stražarji le težko ločili trupla.

Razmišljanje: Največ žrtev je bilo Judov. Ob tej postaji se želimo na poseben način spomniti in počastiti judovsko ljudstvo. Na klic, da si podelimo križ z Judi, največkrat ni bilo odmeva. Ne zavedamo se, da bi moral vsak križ, vsaka Marijina slika nositi Davidovo zvezdo. Po načelih rasistov bi morali ubiti v plinski celici tudi Jezusa, njegovo mamo in vse učence.

Kot je rekla Stanislawa Grabska: Tudi Jezus je bil zaničevan Jud, tudi žena, ki kraljuje v svetišču na Jasni Gori, je bila majhna judovska žena ves čas svojega težavnega življenja. Ali nista šla tudi onadva v plinsko celico skupaj s svojim ljudstvom?

Molitev: Gospod, po smrti bomo vsi enaki. Pomagaj nam globoko doumeti, da smo tudi živi bratje in sestre, da moramo podreti meje, ki jih postavljajo svet, ideologije, nacionalizmi, politična prepričanja. Daj nam razumeti resnico, da je vsak izmed nas poklican nositi breme drugega.

VI. postaja      Veronika poda Jezusu potni prt

Deni me kot pečat na svoje srce, kot pečat na svoj laket! Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, silna kakor podzemlje ljubezenska strast! Njene strele so ognjene strele, GOSPODOV plamen. Vp 8,6

Spomini iz taborišča: Na spomeniku, ki so ga postavili leta 1967 blizu železniškega razkladališča, se nahajajo spominske kamnite plošče, napisane v vseh jezikih, ki so se govorili v Auschwitzu: poljskem, angleškem, bolgarskem, romunskem, češkem, francoskem, ruskem, grškem, srbskem, španskem, nemškem, italijanskem, slovenskem Zofia Pohorecka je postala jetnica z dvajsetimi leti. Danes živi v Auschwitzu in pogosto srečuje mlade Nemce. Razlaga, da je preživela, zahvaljujoč prijateljicam, ki so jo negovale, ko je bila težko bolna. Podčrta, da prijateljstvo, ljubezen, prisrčnost, ki nam jih naklanjajo drugi, dajo ogromno moči.

Razmišljanje: Na tem kraju trpljenja, bede in razčlovečenosti ni manjkalo gest dobrote, ki je bila včasih prav herojska.

Iz podobnih pričevanj se naučimo, da ne smemo odobravati zlu in grehu. Nikoli in nikjer nismo odvezani od dolžnosti, da se upremo zlu in pomagamo trpečim.

Molitev: Bog, Veronika je tolažila Jezusa ob njegovem trpljenju. Pomagaj nam, da bomo znali tudi v najtežjih trenutkih ljubiti bližnjega.

 

.

VII. postaja     Jezus pade drugič pod križem

Reši me mojega močnega nasprotnika, mojih sovražnikov, ker so močnejši od mene.

Na dan moje nesreče so prišli predme, toda GOSPOD mi je bil opora,

ker so bile vse njegove sodbe pred mano in njegovih zakonov nisem odstranil.

Do njega sem bil popoln in sem se varoval svoje krivde. GOSPOD mi je torej povrnil po moji pravičnosti, po čistosti mojih rok pred njegovimi očmi.

Z zvestim si zvest, s popolnim človekom si popoln; z iskrenim se kažeš iskrenega,

s prekanjenim pa se kažeš prebrisanega. Ps 18, 18-19. 23-27

 

Spomini iz taborišča: Tudi v plinski celici in v krematoriju III so s plinom ciklon B ubili 2000 ljudi naenkrat. Tik pred tem so "zobozdravniki" prisilili jetnike, da so odprli usta, in jim odstranili zlate zobe. Zdelo se je, da človeški zločin slavi zmago. Božji molk je bil za mnoge neznosen. Za Jude je mogoče pomenil prekinitev zaveze, dvojni konec sveta: nebes in zemlje. Vendar je bil kraj največjega obupa hkrati tudi kraj nepremagljive vere in molitve. Iz plinskih celic se je slišalo petje psalmov. Tudi iz Kolbejeve celice se je slišala molitev.

Razmišljanje: Nikoli ni bila uničena vera v Boga, ki je ljubezen. Pol stoletja pozneje, poleti 1992, so na tem mestu skupaj molili poljski škofje in skupina ameriških rabinov. Odmevale so besede molitve iz Kadiša:

Molitev: Čaščeno in hvaljeno, poveličevano in slavljeno, blagoslovljeno in posvečevano naj bo ime Svetega. Naj bo hvaljen, čeprav presega vse poveličevanje, pesmi, časti, psalme, poklone, ki se slišijo po svetu ... V spomin na ubite naj bo blagoslovljen in to bo znamenje miru za vse.

 

VIII. postaja    Jezus nagovori jeruzalemske žene

Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žene, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. Jezus pa seje obrnil k njim in rekel: Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!" Lk 23, 2 7-28

Spomini iz taborišča: V gozdu za taboriščem Auschwitz II sta bili dve hiši, ki sta služili kot plinski celici. Eno so imenovali "bela hišica", druga je služila kot oklopno zavetišče II. Poleti sta bili postavljeni dve baraki, v katerih so se žrtve slekle, preden so vstopile v plinski celici. Nekaj metrov za temi je bil odprt prostor, kjer so sežigali njihova oblačila. Sem so leta 1942 pripeljali številne katolike z Nizozemske, ki so bili judovskega porekla: med njimi tudi karmeličanko Edith Stein, sestro Terezijo svetega križa, in njeno rodno sestro.

Razmišljanje: Jezus tolaži žene. Kljub trpljenju ima nadzor nad položajem. Ne skrbi zase, pač pa opazi bolečino drugih. Če poznamo sebe in se oblikujemo, lahko postanemo zares osvobojeni ... samih sebe. Samo na ta način bomo sposobni opaziti nesrečo bližnjih. Tudi Edith Stein nam pomaga, da smo bolj pozorni na soljudi. Ona, sestra judinja, nas vodi k Judom in nas vabi k solidarnosti z žrtvami tega kraja.

Molitev: Bog ljubezni, odpri oči naših src, da bomo opazili stisko bližnjih. Ob tej postaji molimo za žene, ki v vsaki vojni največkrat nosijo najtežje breme. Prosimo te za spoštovanje njihovega dostojanstva, da njihova lepota ne bi bila izrabljena, da bi njihov trud cenili v vseh kulturah.

 

 

IX. postaja      Jezus pade tretjič pod križem

Trdno sem upal v GOSPODA, pa seje sklonil k meni in uslišal moje klicanje.

Potegnil meje iz pogubne jame, iz blatnega močvirja, moje noge postavil na skalo, utrdil moje korake. Ps 40,2-3

Spomini iz taborišča: Včasih so prebivalci, ki so živeli na drugem bregu Visle, ponoči ob soju ognjev, ki so požirali trupla, videli kolono ljudi, ki so stopali od barak za slačenje proti plinskim celicam. Poslušali so vpitje ljudi, ki so gledali smrti v oči. Podnevi so delavci Poljaki, ki so blizu gradili nove krematorije, videli nekatere zapornike, ki so vlekli nekaj iz plinskih celic, nalagali na vozičke in kopičili v jamah. Iz teh jam se je nenehno valil črn dim. Trupla so bila naložena v plasteh na plasti lesa, kamor so pritaknili ogenj.

Razmišljanje: Jezus je padel tretjič. To pomeni, da je na koncu svojih moči in popolnoma sam. Nihče ga ne tolaži, nihče mu ne pomaga. Ne preostane mu drugega kot vdati se krvnikom. Zaupanje ima samo še v Boga.

Molitev: Po dnevih prestrašenosti se sanje razblinijo.

Lakota vrta po črevesju in bolečina žre.

Iz teme se pojavljajo strašne misli.

Duše ginejo v samoti.

Oviran je prehod med pogradi v taborišču, komolec pri komolcu, bratje trpijo,

mrtvi se ohlajajo.

V mraku noči počasi ugasne življenje puščajoč za seboj sled osnutka.

Ko je konec trpljenja, umre tudi upanje.

Ob človeku, ki je globoko propadel, klečim, izbranec, da bi z molitvijo zagotovil,

da je konec nov začetek, iz teme vstaja luč in blagoslavlja smrt.

X. postaja        Jezusa slečejo in mu ponudijo vina z žolčem mešanega

Lahko preštejem vse svoje kosti, oni gledajo, buljijo vame. Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo. Ps 22,17-18

Spomini iz taborišča: Filomena Franz, Romka, se spominja: "V Auschwitz sem prišla 21. aprila. Bili smo na železniškem razkladališču. Nenadoma se je razlegel glasen klic: 'V vrsto! Slecite se!' Vsi so se počasi slekli. Bilo je mrzlo. Oblila me je kurja polt. V trenutku je obleko zamenjalo težko črtasto oblačilo, moje čevlje so zamenjale težke, nerodne cokle. V dveh minutah sem se spremenila v jetnico koncentracijskega taborišča. Čakala sta nas dva SS-ovca. Paznica me je hotela potisniti na stol, vendar je eden od obeh zavpil: 'Nje ne, pusti ji lase. Postavi se sem na stran', mi je ukazal, 'razpusti si lase!' Imela sem lase, ki so mi segali do kolen. Potem je rekel: 'Ta izgleda kot princesa iz džungle.' Ženska, ki je stala ob meni, mi je rekla: 'Bodi pogumna, šla boš v bordel, kjer je bolje kot tu v taborišču.' Takrat so se mi odprle oči. Počutila sem se, kot bi me zmečkal stroj in moram počasi umreti. Zaprla sem oči in pomislila na sorodnike, ki so jih ubili v plinskih celicah. Moj Bog, kaj mi delaš! Ne morem, ne zmorem. To mučenje Začutila sem kri, ki mi je začela hitreje plati po žilah, obhajal me je bes in obup. Zavpila sem: 'Ne, ne grem, raje me ustrelite! Ustrelite me takoj!' Paznica me je potisnila na stol, mi potisnila glavo nazaj in na brutalen način postrigla lase. Postala sem številka 10.550."

Razmišljanje: V Auschwitzu so ljudje postali številke brez osebnosti. Za SS so opravljali ročna dela in dali vse, tudi sebe: lase, zlate zobe, tudi pepel je bil izkoriščen. Jetniki so se trudili, da bi obdržali osebno dostojanstvo, in pomagali tudi drugim, da ga ne bi izgubili.

Molitev: Pomagaj nam, Gospod, da ne bomo sodili po zunanjem izgledu, ampak bomo spoštovali Božjo skrivnost v vsakem človeku. In ko bomo ostali goli, ko ne bomo imeli ničesar več, nam pomagaj, da bomo bolje spoznali človeka. Daj nam čisto vest, da bomo vedno resnicoljubni, brez strahu za naše dostojanstvo. Podari nam vero, kot jo je imel Jezus, da bomo v Njem usidrali naše življenje.

 

 

XI. postaja      Jezusa pribijejo na križ

In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Lk 23, 33-34

Spomini iz taborišča: Na veliki petek leta 1942 je duhovnik Piotr Dankowski zaslišal besede: "Danes boš križan kot tvoj učitelj." Na ramena so mu naložili kos lesa. Pogosto je padel pod bremenom, dokler ni umrl pod čevljem morilca. V kazenskem oddelku so nekemu jetniku, Judu, na glavo nadeli trnjevo krono.

Razmišljanje: Predstavnik resnice ni mogočni arijski super - človek, pač pa križani Jezus, ki je mogočen v svoji nemoči. Resnične so besede: "Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, bojte se tistih, ki umorijo dušo." Pogosto so bile žrtve Auschwitza zmagovalci. V času procesa zoper Rudolfa Hossa, komandanta Auschwitza, je predsednik sodnega senata Eimer rekel: "Veže nas velika odgovornost do živih in mrtvih. Ne izgubimo izpred oči narodov, ki ljubijo svobodo. Naš veliki zbor mora spoštovati dostojanstvo, ki ga ima tudi obtoženec, kajti pred nami stoji predvsem človek.

Molitev: Gospod, pomagaj nam, da bomo ostali zvesti idealom. Pomagaj nam, da se bomo opredelili za resnico, pravičnost, usmiljenje in solidarnost tudi takrat, ko nas pribijajo na križ. Podari nam vero, ki nas bo krepila in nauči nas moliti, kot je molil evangeličanski teolog Dietrich Bonhoefer v trenutku usmrtitve:

Preteklost poskuša nenehno mučiti naša srca, nenehno nas pritiska breme grdih dni.

O Bog, podari našim prestrašenim dušam rešitev, na katero si nas pripravil.

In če nam ponujaš težak in grenak kelih trpljenja, ki je napolnjen do roba,

ga bomo hvaležno, brez odlašanja sprejeli, is tvoje dobre in ljubljene roke.

Zaščiteni z močmi dobrega čakamo, zvesti, kaj se bo zgodilo.

Bog je z nami zjutraj in zvečer, On je z nami v vsakem novem dnevu.

XII. postaja     Jezus umre na križu

Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: "Eloi, Eloi lemk sabahtcni? kar v prevodu pomeni: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" Mk 15,34

Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: "Oče, v tvoje roke izročam svojega duha. In ko je to rekel, je izdihnil. Lk 23,46

Spomini iz taborišča: Ena najbolj znanih izkušenj, ki govorijo o zapuščenosti od Boga, je zapisana v spominih Elie Wiesel: "Nikoli ne bom pozabil tiste noči, tiste noči v taborišču, ki je spremenila moje življenje; bila je dolga noč. Nikoli ne bom pozabil vonja dima. Ne bom pozabil obrazov otrok, katerih telesa so se pred mojimi očmi dvigala skupaj z dimom, v tišini, v sinje nebo. Nikoli ne bom pozabil rek, ki so vpile mojo vero. Nikoli ne bom pozabil tišine noči, ki mi je za dolga desetletja ubila voljo do življenja. Nikoli ne bom pozabil teh trenutkov, ko sta bila ubita moj Bog in moja duša, ko so bile v prah spremenjene moje sanje. Nikoli ne bom pozabil tega, četudi bi moral živeti tako dolgo kot Bog. Nikoli."

Razmišljanje: Molimo za vse, ki zaradi izkušnje v Auschwitzu ne morejo moliti. Nebo nad Auschwitzem je bilo neskončno prazno, brez metuljev, brez ptic, brez dreves. V tistem trenutku je nebo postalo prazno in Bog daleč. Zberimo te izkušnje, zapišimo si jih v srce in ne bodimo malomarni do svoje vere.

Molitev: Molimo v tišini

Zadnje delo Edith Stein je Modrost križa. Avtorica piše: "Vemo, da bo prišel trenutek, ko bo duša prišla v mrak, v praznino. Razen vere nam ne bo preostalo nič drugega. Vera bo postavila pred oči Kristusa: golega, zaničevanega, križanega in zapuščenega tudi od Očeta. V njegovi bedi najdem svojo bedo."

XIII. postaja    Jezusa snamejo s križa

»Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopcjeva in Marija Magdalena.« Jn 19,25

Spomini iz taborišča: P. Maksimilijan Kolbe, veliki Marijin apostol, je pred svojo aretacijo rekel svojim sobratom: "Kralja ljubezni lahko častimo samo preko ljubezni; podarimo mu lahko le ljubezen. Globoke ljubezni ne moremo opisati, moramo jo izkusiti. Raj ni drugega kot vedno večja združenost z Bogom v ljubezni."

Leto pozneje ni bil več živ. Prostovoljno je odšel v bunker smrti, da je rešil sojetnika. P. Maksimilijan je znamenje zmage vere in ljubezni nad smrtjo in sovraštvom in to ne le za Poljake.

Razmišljanje: Ob tej postaji se spomnimo zlasti poljskega ljudstva. Njegova preteklost pogosto odseva sliko trpeče Marije, ki drži v rokah mrtvega sina. Tudi Marijina ikona v Czestochowi ima žalosten pogled; pogled človeka, ki je izkusil trpljenje in smrt, vendar v temni noči ne preneha verovati v Božje obljube.

Molitev: Molimo za našo domovino, ki je bila tolikokrat križana v svojih sinovih, da bi vztrajala v veri v Boga, ki pomaga premagovati vsako sovraštvo in hoditi po poti resnice n pravičnosti. Zdrava Marija ...

 

 

XIV. postaja    Jezusa položijo v grob

 »GOSPODOVA roka je bila nad menoj. GOSPOD meje po duhu peljal ven in me postavil v sredo doline, kije bila polna kosti. Peljal meje krog in krog ob njih: glej, bilo jih je silno veliko po dolini in glej, zelo suhe so bile.

Rekel mi je: "Sin človekov, ali lahko te kosti oživijo?" Rekel sem: "Gospod BOG, ti veš!" Tedaj mi je rekel: Prerokuj nad temi kostmi in jim reci: "Suhe kosti, poslušajte GOSPODOVO besedo! Tako govori Gospod BOG tem kostem: Glejte, poslal bom duha v vas in boste oživele. S kitami vas bom obdal in dal, da bo zrastlo meso na vas. Prevlekel vas bom s kožo in vam dal duha, da boste oživele. Tedaj boste spoznali, da sem jaz GOSPOD.

Prerokoval sem, kakor mi je bilo ukazano. Ko sem prerokoval, je nastal šum. In glej, hrup: kosti so se približale druga drugi. Videl sem: glej, že so bile kite na njih, zrastlo je meso in koža seje razpela čeznje po vrhu. Duha pa ni bilo v njih. Tedaj mi je rekel: "Prerokuj duhu, prerokuj, sin človekov, in reci duhu: Tako govori Gospod BOG: Od štirih vetrov pridi, duh, in dihni v te pobite, da oživijo!" Ko sem prerokoval, kakor mi je bilo ukazano, je prišel vanje duh. Oživele so in se postavile na noge: silno velika vojska. Rekel mi je: "Sin človekov, te kosti so vsa Izraelova hiša. Glej, govorijo: Naše kosti so usahnile, naše upanje je splahnelo, uničeni smo.' Zato prerokuj in jim reci: Tako govori Gospod BOG: Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz GOSPOD, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo.

Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, GOSPOD, govoril in storil, govori GOSPOD.« Ez37, 1-14

Razmišljanje: Grob nima zadnje besede. Verujemo, da nas Bog ne zapusti po smrti. Tudi tu, na tleh Auschwitza ne smemo dovoliti, da bi imela smrt zadnjo besedo. Iz ostankov žrtev, ki so kot žitna zrna, mora izvirati novo življenje. Auschwitz mora postati kraj spomina na človeško dostojanstvo. Nalaga nam odgovornost za mir. Kot so takrat ljudje iz vseh krajev Evrope prihajali sem umirat, tako naj se sedaj od tu v vse kraje Evrope prenese oznanilo o človeškem dostojanstvu. Veliko jih je bilo v službi smrti, zato smo vsiyoklicani k prizadevanju za mir, odpuščanje, solidarnost. Ce za to damo svoje življenje, ne bomo dali več, kot so dale žrtve v tem taborišču.

Molitev:

Gospod, napravi me za orodje tvojega miru,

da bom prinašal ljubezen, kjer vlada sovraštvo,

odpuščanje, kjer vlada krivica,

resnico, kjer vlada dvom,

upanje, kjer vlada obup,

luč, kjer vlada tema,

veselje, kjer vlada žalost.

Daj, da ne bomo iskali tolažbe, ampak tolažili,

ne bomo iskali razumevanja, ampak razumeli,

ne bomo iskali ljubezni, ampak ljubili.

Kajti ko podarjamo, prejemamo,

ko odpuščamo, nam je odpuščeno,

in ko umremo, se rodimo v večno življenje.

Zaključimo našo pot z molitvijo očenaša, kajti to molitev lahko molijo kristjani in judje. Nekdo je rekel, da bi se ta molitev lahko porodila v koncentracijskem taborišču.

Oče naš ...