Molitev sv. Janeza Pavla II.
pred Čenstohovsko Marijo 1997

Zvesta hči večnega Očeta, tempelj Ljubezni, ki obdaja nebo in zemljo, zaupam ti cerkveno poslanstvo v tem svetu, svetu, ki tako potrebuje ljubezen.

Mati Božja, Mati edinorojenega Božjega Sina, ki nam je kot življenjsko vodilo podaril novo zapoved ljubezni, pomagaj nam, da bomo postali graditelji zedinjenega sveta, v katerem mir premaga vojno in kjer civilizacijo smrti prežene ljubezen do življenja

Naj človeštvo trdno stoji z Bogom, ki mu pripada ves svet.

Mati edinosti in miru, okrepi občestveno vez v Cerkvi svojega Sina, poživi ekumenska prizadevanja, da bi vsi kristjani z močjo Svetega Duha postali ena družina sester in bratov Jezusa Kristusa, Odrešenika sveta včeraj in danes in na veke (gl. Heb 13,8).

O usmiljena, o ljubeča Devica Marija, sprejmi naše zaupanje, okrepi ga v našem srcu in ga prinesi pred obličje enega Boga v Sveti Trojici. Amen.

ROŽNI VENEC

VESELI DEL

Uvodna molitev:

»Med nebom in zemljo sem zagledala božjo Mater v belem oblačilu. Molila je z rokami, prekrižanimi na prsih, s pogledom uprtim v nebo, iz njenega srca pa so izhajali ognjeni plameni; nekateri so se dvigali v nebo, drugi pa so prekrivali zemljo.« (33)

»O Devica, ki žariš, čista kot kristal, vsa potopljena v Boga, tebi izročam svoje notranje življenje, stori vse tako, da bo prijetno tvojemu Sinu.« (844)

Po tvojih rokah, Mati usmiljenja, darujem to molitev rožnega venca za sveto Cerkev, za našo domovino ter za spreobrnjenje grešnikov.

1. Skrivnost: Ki si ga Devica od Svetega Duha spočela

»Angel je stopil k njej in rekel: Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj! Glej, spočela boš in rodila sina, in mu daj ime Jezus. (Lk 1, 28.31)

»Najbolj vzvišeno ljubezen in neskončno usmiljenje spoznavam v učlovečenju Besede« (180).

»Danes sem občutila bližino svoje nebeške Matere. Pred vsakim svetim obhajilom goreče prosim božjo Mater, da bi mi pomagala pri pripravi duše na prihod njenega Sina in jasno čutim njeno varstvo nad seboj. Zelo jo prosim za to, da bi v meni blagovolila razplamteti ogenj božje ljubezni, s kakršnim je gorelo njeno čisto Srce v trenutku učlovečene božje Besede.« (1114).

2. Skrivnost: Ki si ga Devica v obiskanju Elizabete nosila

»Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: 'Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! (Lk 1, 41-42)

»Moja hči, pri tem premišljevanju razmišljaj o ljubezni do bližnjega: ali tvojo ljubezen do bližnjega vodi moja ljubezen, ali moliš za sovražnike? Ali želiš dobro tistim, ki so te kakor koli razžalostili ali žalili? Vedi to, če kateri koli duši storiš kaj dobrega, sprejmem, kot da bi storila meni samemu.« (1768).

3. Skrivnost: Ki si ga Devica rodila

»In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. « (Lk 2, 7)

»Pri polnočnici sem se takoj na začetku svete maše vsa potopila v globoko zbranost; videla sem betlehemske jaslice, napolnjene z močno svetlobo. Presveta Gospa je, zatopljena v veliki ljubezni, povijala Jezusa v pleničke, sveti Jožef pa je še spal. Šele ko je božja Mati položila Jezusa v jasli, je božja svetloba prebudila Jožefa, ki je tudi molil. Čez trenutek sem ostala sama z malim Jezusom. Iztegnil je ročice k meni in razumela sem, naj ga vzamem v roke. Jezus je glavico naslonil na moje srce, s svojim globokim pogledom pa mi je dal razumeti, da mu je dobro ob mojem srcu.« (1442).

4. Skrivnost: Ki si ga Devica v templju darovala

»Ko so se dopolnili dnevi njegovega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: 'Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu. (Lk 2, 22-23)

»Marija, danes je strašen meč presunil tvojo sveto dušo. Razen Boga nihče ne ve za tvoje trpljenje. Tvoja duša se ne zlomi, ampak je pogumna, ker je z Jezusom. Predobra Mati, združi mojo dušo z Jezusom, ker samo takrat lahko zdržim vse preizkušnje in le v zedinjenju z Jezusom bodo moje male žrtve Bogu prijetne. Najlepša Mati, poučuj me o notranjem življenju, naj me meč trpljenja nikoli ne zlomi. Čista Devica, vlij pogum v moje srce in ga varuj.« (915).

5. Skrivnost: Ki si ga Devica v templju našla

»Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta? Njegova Mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. « (Lk 2, 49.51)

»Sreče ne iščem nikjer, razen v svoji notranjosti, kjer biva Bog. Veselim se Boga v svoji notranjosti; tu z njim neprestano prebivam, tu je moje najgloblje sožitje z njim, tu varno prebivam z njim, sem ne sega noben človeški pogled. Presveta Devica me vzpodbuja za takšno druženje z Bogom.« (454).

Na koncu:

»Marija, moja Mati in Gospa, tebi izročam svojo dušo in telo, svoje življenje in svojo smrt in to, kar po njej nastopi. Vse polagam v tvoje roke, o moja Mati. S svojim deviškim plaščem me ogrni in podari mi milost čistega srca, duše in telesa. S svojo močjo me brani pred vsemi sovražniki.« (79).

SVETLI DEL

1. Skrivnost: Ki je bil krščen v reki Jordan

» Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: Ta si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje. (Mr 1,9-1 1)

»Moj otrok, življenje na zemlji je boj, in to velik boj za moje kraljestvo. Toda ne boj se, ker nisi sam. Vedno te podpiram, zato se opri na mojo roko in se bojuj, ne boj se ničesar. Vzemi posodo zaupanja in zajemaj iz vrelca življenja ne samo zase, ampak pomisli tudi na druge, posebej na tiste, ki ne zaupajo v mojo dobroto.« (1488).

»Zahvaljujem se ti Bog, za sveti krst, ki me je vključil v božjo družino. To je dar velike nepojmljive milosti, ki preoblikuje naše duše.« (1286).

2. Skrivnost: Ki je v Kani naredil prvi čudež

»Bila je svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusova mati strežnikom: Kar koli vam reče, storite.' Jezus jim je rekel: Napolnite vrče z vodo... Zajemite zdaj in nesite starešini!' In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, je poklical ženina in mu rekel: 'Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.' Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj.« (Jn 2, 1-1 1)

»Moja hči, po božjem naročilu ti moram biti na edinstven in poseben način mati, toda želim, da bi mi bila tudi ti poseben otrok. Želim, moja najljubša hči, da bi se vadila v treh krepostih, ki so mi najdražje in Bogu najljubše: Prva je ponižnost, ponižnost in še enkrat ponižnost. Druga krepost je čistost. Tretja krepost je ljubezen do Boga.« (1414-1415).

»Marija je moja učiteljica; ona me vedno uči, kako naj živim za Boga. Moj duh se razžarja v tvojem molku in ponižnosti, o Marija.« (620).

3. Skrivnost: Ki je oznanjal božje kraljestvo

»Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju! (Mr 1, 14-15)

»Naj bi vsak človek slavil mojo dobroto. Želim si zaupanja vseh svojih ustvarjenih bitij; spodbujaj ljudi k velikemu zaupanju v moje brezmejno usmiljenje. Naj se mi ne boji približati slaboten in grešen človek, pa čeprav bi imel več grehov, kakor je peska na zemlji; vse utone v globinah mojega usmiljenja.« (1059).

»Želim, da se daruješ kot žrtev za grešnike, posebej za tiste duše, ki so izgubile zaupanje v božje usmiljenje.« (308).

4. Skrivnost: Ki je na gori razodel svoje veličastvo

»Jezus je vzel seboj Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: 'Rabi, dobro je, da smo tukaj.' Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: 'Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte! (Mr 9, 2. 5. 7)

»Gospod, potopi mojo dušo v ocean svojega božanstva in podeli mi milost, da te bolje spoznam, saj kolikor bolj te poznam, toliko bolj vroče te želim, a moja ljubezen do tebe raste. V svoji duši čutim neizčrpno brezno, ki ga napolnjuje samo Bog. Raztapljam se v njem kakor kaplja v oceanu. Gospod se je sklonil nad mojo bedo kot sončni žarek nad pusto in kamnito zemljo, toda moja duša se je pod vplivom njegovih žarkov pokrila z zelenjem, cvetjem in plodovi ter postala prekrasen vrt za njegov počitek.« (605).

5. Skrivnost: Ki je postavil sveto Evharistijo

»Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: 'Vzemite, to je moje telo.' Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: 'To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. (Mr 14, 22-24)

»Jezus mi je dovolil vstopiti v dvorano zadnje večerje. Najgloblje me je prevzel trenutek, v katerem je Jezus pred spremenjenjem povzdignil oči k nebu in se poglobil v skrivnostni pogovor s svojim Očetom. Njegove oči so bile kakor dva plamena, obličje ožarjeno, belo kot sneg, vsa postava veličastna. Njegova duša, polna hrepenenja, se je v trenutku spremenjenja odpočila — prepolna ljubezni — daritev je v vsej svoji polnosti uresničena. Sedaj se izpolni samo zunanji obred smrti; zunanje izničenje — bistvo je pri zadnji večerji.« (684).

Zaključek:

»Marija, moja mati, ponižno te prosim, ogrni mojo dušo s svojim deviškim plaščem v tem tako pomembnem trenutku mojega življenja, da bi tako postala še ljubša tvojemu Sinu in da bi mogla pred vsem svetom in vso večnost dostojno poveličevati usmiljenje tvojega Sina.(( (220).

ŽALOSTNI DEL

1. Skrivnost: Ki je za nas krvavi pot potil

»Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo. (Lk 22, 44)

»Zvečer, ko sem stopila v malo kapelo, sem v svoji duši zaslišala naslednje besede: 'Moja hči, premišljuj besede: V svojem trpljenju je še bolj molil.' Ko sem se začela v to poglabljati, je v mojo dušo prisijalo veliko svetlobe. Spoznala sem, kako zelo moramo vztrajati v molitvi in da je včasih od take naporne molitve odvisna naša rešitev.« (157).

2. Skrivnost: Ki je za nas bičan bil

»Tedaj je Pilat vzel Jezusa in ga dal bičati.« (Jn 19,1)

»Zagledala sem Jezusa, kako je trpel pri bičanju. O to nepojmljivo mučenje. Kako strahotno je Jezus trpel med bičanjem! Ubogi grešniki, kako se boste na sodni dan srečali s tem Jezusom, ki ga zdaj tako trpinčite? Njegova kri je tekla na zemljo in na nekaterih mestih je meso začelo odpadati. Na hrbtu sem videla nekaj njegovih čisto golih kosti. Jezus je tiho ječal in vzdihoval.« (188).

3. Skrivnost: Ki je za nas s trnjem kronan bil

»Vojaki so spletli iz trnja krono in mu jo dali na glavo in trst v njegovo desnico. Poklekovali so pred njim, ga zasmehovali in govorili: 'Pozdravljen, judovski kralj!' In pljuvali so vanj, mu vzeli trst in ga z njim tepli po glavi. (Mt 27, 29-30)

»Po bičanju so rablji vzeli Gospoda in strgali z njega oblačila, ki so se že sprijela z ranami. Pri slačenju so se njegove rane obnovile, tedaj pa so vrgli na Gospoda umazan in raztrgan rdeč plašč, na sveže Gospodove rane. Plašč je le na nekaterih mestih segal do kolen. Gospodu so ukazali sesti na kos bruna, medtem so s spleteno trnovo krono obdali sveto glavo in mu dali trst v roke. Pljuvali so v njegovo obličje, drugi so mu vzeli trst in ga bili po glavi. Spet drugi so mu s pestmi zadajali bolečine, drugi so mu zakrivali obraz in ga s pestmi bili: Jezus je gledal v tla. Kakor za stavo so sramotili Gospoda. Premišljevala sem, odkod takšna zloba v človeku; to povzroča samo greh. Srečala sta se ljubezen in greh.« (408).

4. Skrivnost: Ki je za nas težki križ nesel

» Tedaj jim ga je Pilat izročil, da bi bil križan. Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota.« (Jn 19, 1 6- 1 7)

»Svet še vedno ne ve vsega, kaj je Jezus trpel. Pridružila sem se mu na Oljski gori, v temnici, na sodnih zasliševanjih; z njim sem bila v njegovih vsakovrstnih mukah. Moji pozornosti ni ušel niti en njegov gib, niti en njegov pogled, spoznala sem vso vsemogočnost njegove ljubezni in usmiljenja do duš.« (1054).

5. Skrivnost: Ki je za nas križan bil

»Na Kalvariji so ga križali... Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati... Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: 'Izpolnjeno je.' In nagnil je glavo in izročil duha.« (Jn 19, 18.25.30)

»Ob tretji uri sem zagledala križanega Gospoda Jezusa, ki me je pogledal in rekel: 'Žejen sem.' Nepričakovano sem zagledala, kako sta iz njegove strani privrela dva prav taka pramena žarkov, kakor sta na podobi. Tedaj sem v svoji duši začutila hrepenenje po reševanju duš in žrtvah za uboge grešnike. (648).

»Jezus je že zapuščal svoje umrljivo življenje, slišala sem njegovih sedem besed, potem se je ozrl name in rekel: 'Ljubljena hči mojega Srca, ti si mi olajšanje sredi strašnih muk.« (1058).

Zaključek:

»Božja Mati, tvoja duša je bila potopljena v morje bridkosti. Poglej na svojega otroka in nauči ga trpeti in v trpljenju ljubiti. Okrepi mojo dušo, naj je bolečina ne zlomi. Mati milosti, nauči me živeti z Bogom.« (315).

ČASTITLJIVI DEL ROŽNEGA VENCA - ZA MIR

1. Ki je od mrtvih vstal.

Mir vam bodi! Prosimo za tisti mir, ki ga je svojin učencem zaželel vstali Jezus. ko se jim je prikazal. Naj tudi iz naših srce prežene vse, kar ogroža mir, ki bi moral vladati med nami vsak dan. Bodimo kristjani tisti, ki podirajo ovire, katere ločujejo posameznike in družine. Bodimo most medsebojnega spoznavanja in zgled odpuščanja vsem, ki so jim storili krivico.

2. Ki je v nebesa šel.

»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Vsak dan poslušamo, beremo in gledamo, kako se države oborožujejo in vojskujejo med seboj na različnih delih sveta. Zaman so klici tistih, ki si prizadevajo za mir. Zemlja, ki naj bi rojevala hrano ljudem, leži neobdelana, polna krvi in pobitih ljudi. V zaupanju, da je Jezus z nami, prosimo za vse, ki se vojskujejo, da bi spoznali nesmisel pobijanja nedolžnih in bi po mirni poti reševali sporna vprašanja.

3. Ki je Svetega Duha poslal

»Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni.«

Greh današnjega sveta je, da noče več priznati greha. Koliko duševnega trpljenja in nemira je zato v ljudeh! Napolnjuje jih zlo, zato v njih ni prostora za Boga. Obrnimo se k Bogu s prošnjo, naj obilno deluje s svojo milostjo. Tako se bodo odprli Gospodu in drug drugemu. Duhovnike pa naj razsvetli, da bodo imeli razumevajoče srce za vse izgubljene, ki se hočejo spraviti z Bogom.

4. Ki je tebe, Devica, v nebesa vzel.

Glej, tvoja mati! K Mariji, ki jo je Jezus na križu postavil za mater, vsega človeštva, se zatekajo ljudje vseh stoletij, vsakega stanu in vseh, ras. Naj ona, ki jo vsak narod kliče za svojo mater in kraljico, izprosi, da bo vse duhovno in gmotno v človeštvu, ki se velikokrat uporablja za oboroževanje, služilo napredku in rasti vseh narodov k edinosti in miru.

5. Ki je tebe, Devica, v nebesih kronal.

»Po Mariji k Jezusu.« Marija je v veri in češčenju Cerkve luč milosti za vse. Naj vsem ljudem v naši domovini in po svetu stoji ob strani, jih tolaži in jim vliva poguma, da bodo povsod, kjer žive, delali za mir in pričali za svoj narod in božjega Sina ter sodelovali pri odrešenju vsega človeštva.

Želim se spremeniti v tvoje usmiljenje

Kolikorkrat moje prsi dihnejo, kolikorkrat utripne moje srce, kolikorkrat tvoja kri zakipi po mojem telesu, toliko tisočkrat želim poveličevati tvoje usmiljenje, o presveta Trojica.

Vsa se želim spremeniti v tvoje usmiljenje, da bi bila živi odsev tebe, o    Gospod. Naj ta največja božja lastnost, to je brezmejno božje usmiljenje, skozi moje srce in mojo dušo dospe k bližnjim.

Pomagaj mi, o Gospod, da bi bile moje oči usmiljene, da nikoli ne bi sumničila in ne sodila po zunanjosti, ampak iskala to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagala.

Pomagaj mi, da bi bil moj sluh usmiljen, da bi se sklanjala k bližnjim v potrebah, da bi moja ušesa ne bila brezbrižna ob bolečinah in vzdihljajih bližnjih.

Pomagaj mi, Gospod, da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govorila zaničljivo, pač pa da bi imela za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja.

Pomagaj mi, Gospod, da bi bile moje roke usmiljene in polne dobrih del, da bi svojim bližnjim znala delati le dobro in bi nase sprejemala težja in napornejša opravila.

Pomagaj mi, da bi bile moje noge usmiljene, da bi svojim bližnjim vedno hitela na pomoč, ne oziraje se na svojo onemoglost in utrujenost. Služenje bližnjim je moj pravi počitek.

Pomagaj mi, Gospod, da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutila vse trpljenje bližnjih in da nikomur ne odrečem svojega srca. Iskreno se bom srečevala tudi s tistimi, za katere vem, da bodo zlorabljali mojo dobroto, toda sama se bom zaprla v Srce usmiljenega Jezusa. O svojem trpljenju bom molčala. Moj Gospod, naj se tvoje usmiljenje odpočije v meni.

sv. Favstina Kowalska, Dnevnik (163)

 

 

Št. 1409/13

Ljubljana, 30. september 2013

Življenjepis papeža Janeza Pavla II.

 

Papež Janez Pavel II.[1] je bil 264. papež[2] oziroma 263. naslednik apostola Petra v vesoljni Cerkvi. Karol Jozef Wojtyła, ki je bil za papeža izvoljen 16. oktobra 1978, se je rodil 18. maja 1920, v Wadowicah blizu Krakova na Poljskem. Bil je mlajši od dveh sinov Karola Wojtyle in Emilie Kaczorowske.

Po zaključeni srednji šoli Marcin Wadowita v Wadowicah se je leta 1938 vpisal na jagelonsko univerzo v Krakovu. Ko so nemške okupacijske sile univerzo leta 1939 zaprle, se je za obdobje štirih let zaposlil. Najprej je delal v kamnolomu, nato pa v kemični tovarni Solvay, s čimer si je zaslužil sredstva za preživljanje, obenem pa se je na ta način izognil deportaciji v Nemčijo. Leta 1942 je v sebi prepoznal klic v duhovniški stan, zato je začel obiskovati predavanja v skrivnem bogoslovnem semenišču v Krakovu, ki ga je vodil nadškof kardinal Adam Sapieha. V tistem času je bil tudi med pobudniki Rapsodijskega gledališča, ki je prav tako delovalo na skrivaj. Po končani vojni je študij do duhovniškega posvečenja, ki ga je prejel 1. novembra 1946 v Krakovu, nadaljeval v bogoslovnem semenišču in na teološki fakulteti jagelonske univerze. Kardinal Sapieha je mladega duhovnika Wojtyło poslal na študij v Rim, kjer je leta 1948 opravil doktorat iz teologije na temo vere v delih sv. Janeza od Križa. V študijskih letih je med počitnicami opravljal dušnopastirsko delo med poljskimi izseljenci v Rimu in med begunci v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem.

Po končanem študiju se je leta 1948 vrnil na Poljsko, kjer je deloval kot kaplan v župniji Niegovič blizu Krakova, nato pa v župniji sv. Florijana v samem mestu. Do leta 1951 je bil univerzitetni kaplan in tedaj se je znova lotil filozofskega in teološkega študija. Leta 1953 je na katoliški univerzi v Lublinu predstavil tezo o možnosti utemeljitve krščanske etike na etiki Maxa Schelerja. Pozneje je postal profesor moralne teologije in etike v krakovskem semenišču in na teološki fakulteti v Lublinu.

Papež Pij XII. (1939–1958) ga je 4. julija 1958 imenoval za pomožnega krakovskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 1958 v wawelski katedrali. Papež Janez XXIII. (1958–1963) ga je 13. januarja 1964 imenoval za krakovskega nadškofa, papež Pavel VI. (1963–1978) pa ga je 26. junija 1967 imenoval za kardinala. Kot krakovski pomožni škof in nadškof je sodeloval na drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965), kjer je veliko prispeval k oblikovanju Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu.[3] Kardinal Wojtyła se je udeležil tudi petih zasedanj škofovske sinode[4], ki so potekali pred njegovo izvolitvijo. Za papeža je bil izvoljen 22. septembra 1978. Umrl je v soboto, 2. aprila 2005, ob 21.37 v apostolski palači v Vatikanu. Papež Benedikt XVI. (2005–2013) ga je za blaženega razglasil 1. maja 2011.

Od začetka papeževanja je opravil 146 pastoralnih obiskov v Italiji, kot rimski škof pa je obiskal 317 od 333 župnij na ozemlju rimske škofije. Izven Italije je na mednarodne pastoralne obiske, ki so izraz pastoralne skrbi Petrovega naslednika, potoval 104-krat. V tujino, v Lurd v Franciji, je zadnjič poromal 14. in 15. avgusta 2004, ko je tam sklenil slovesnosti ob 150. obletnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Zadnje apostolsko potovanje na ozemlju Italije, katere primas[5] je rimski škof, je opravil 5. septembra 2004, v Loreto, kjer je za blažena razglasil dva člana Katoliške akcije.

Papež Janez Pavel II. je dvakrat obiskal tudi Slovenijo: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri takratne škofije, drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška (1800–1862).

Med glavne dokumente[6] njegovega papeževanja sodi štirinajst (14) okrožnic, petnajst (15) apostolskih spodbud, (11) enajst apostolskih konstitucij in (44) štiriinštirideset apostolskih pisem. Janez Pavel II. je napisal tudi pet knjig: Prestopiti prag upanja (1994), Dar in skrivnost: ob 50. obletnici mojega duhovništva (1996), Rimski triptih (2003), »Vstanite, pojdimo!« (2004) in Spomin in identiteta (2005).

Papež Janez Pavel II. je razglasil 1.345 blaženih in 483 svetnikov, skupno torej 1828 oseb, ki so dosegle čast oltarja. Vodil je devet konzistorijev[7], na katerih je imenoval 231 kardinalov, imenovanja enega kardinala pa je ostalo in pectore[8]. Vodil je šest plenarnih zasedanj kardinalskega kolegija. Od leta 1978 dalje je sklical petnajst zasedanj škofovske sinode: šest rednih splošnih zasedanj (1980, 1983, 1987, 1990, 1994, 2001), eno izredno splošno zasedanje (1985) in osem posebnih zasedanj (1980, 1991, 1994, 1995, 1997, 1998 in 1999).

Noben papež v zgodovini se doslej še ni srečal s tako velikim številom ljudi kot Janez Pavel II. Na več kot 1160. splošnih avdiencah, ki jih je imel ob sredah, se je srečal s približno 17,6 milijonov vernikov. Potrebno je prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot osem milijonov romarjev. Na milijone vernikov je nagovoril na pastoralnih obiskih v Italiji in po svetu. Rekordno število beležijo tudi avdience za politične voditelje. Opravil je 38 uradnih obiskov, imel 737 avdienc ali srečanj s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.

 

Urad za stike z javnostjo SŠK

V Katoliški cerkvi 22. oktobra praznujemo god svetega Janeza Pavla II., ki je bil papež med leti 1978 in 2005 ter 263. naslednik apostola Petra.

Postopek za njegovo beatifikacijo se je izjemoma začel že pred iztekom predpisanega petletnega roka po njegovi smrti. Med letoma 2005 in 2007 je potekal škofijski postopek (vključno s postopki po drugih škofijah, kjer je Wojtyla živel in delal) za ugotovitev njegovih kreposti in čudežev. Leta 2009 je medicinska komisija pri Kongregaciji za zadeve svetnikov že ugotovila čudežno ozdravitev Parkinsonove bolezni pri redovnici Marie Simon-Pierre. Na tej osnovi je komisija kardinalov omenjene Kongregacije 11. januarja 2011 soglasno sprejela mnenje medicinske stroke ter ozdravitev potrdila za čudežno. Papež Benedikt XVI. je 14. januarja 2011 dovolil objavo odlokov o potrditvi čudežnega ozdravljenja na priprošnjo Božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. Za blaženega je bil 1. maja 2011 razglašen na trgu sv. Petra v Vatikanu, papež Frančišek pa ga je skupaj z blaženim papežem Janezom XXIII. 27. aprila 2014 razglasil za svetnika.

Povezanost mojega življenja z Marijo"

Na teh straneh nam bo o svoji pobožnosti do Marije, Odrešenikove Matere in Matere Cerkve, govoril v glavnem papež Janez Pavel II. sam: po pričevanju iz njegovih knjig, okrožnic in drugih dokumentov. V svoji knjigi Dar in skrivnost (1996), ki je izšla ob petdesetletnici njegovega duhovništva, pripoveduje: "Ko govorim o začetkih svojega duhovniškega poklica, seveda ne morem pozabiti na povezanost svojega življenja z Marijo. Češčenja Božje Matere v svoji tradicionalni obliki sem se naučil v družini in župniji v Wadowicah. Spominjam se, da so se v župnijski cerkvi v stranski kapeli, posvečeni Materi nenehne pomoči, zjutraj pred začetkom pouka zbirali gimnazijski dijaki. Tudi po pouku, v popoldanskih urah, so mnogi prihajali in molili k Mariji.

Poleg tega je bil v Wadowicah na griču karmeličanski samostan. Prebivalci Wadowic so ga obiskovali v velikem številu in to se je odražalo v razširjeni škapulirski pobožnosti Karmelske Matere Božje. Tudi jaz sem prejel škapulir, mislim, da sem bil takrat star deset let, ki ga nosim še sedaj. H karmeličanom smo hodili tudi k spovedi. Tako se je zgodilo, da se je tako v župnijski cerkvi kot v cerkvi karmeličanov oblikovala moja marijanska pobožnost, in sicer od mojih otroških in mladostnih let do obdobja zrelosti. Ko sem bil v Krakovu v četrti Dbniki, sem vstopil v skupino "živi rožni venec" v salezijanski župniji. Tu so na poseben način častili Marijo Pomočnico. V Dbnikih je v obdobju, ko se je oblikoval moj duhovniški poklic, moj način razumevanja češčenja Matere Božje doživel neko spremembo. Bil sem že prepričan, da nas Marija vodi h Kristusu, toda v tem času sem začel dojemati, da nas tudi Kristus vodi k svoji Materi. Bil je trenutek, ko sem se zamislil nad svojim češčenjem Marije, misleč, da se je preveč razširilo in končno prizadelo prednost pobožnega češčenja, ki ga dolgujemo Kristusu. Tedaj mi je prišla na pomoč knjiga, ki jo je napisal sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort in nosi naslov Razprava o pravi pobožnosti do Device Marije. V njej sem našel odgovore na svoje dvome. Da, Marija nas približa Kristusu, nas vodi k njemu, če živimo njeno skrivnost v Kristusu

Njegova marijanska misel ima svoje korenine v skrivnosti Svete Trojice in v resnici o učlovečenju Božje Besede.

Od kod geslo Totus Tuus"?

V svojem pričevanju, kako je zorela njegova pobožnost do Marije, Janez Pavel II. pravi: "Tedaj sem dojel, zakaj Cerkev trikrat na dan moli angelovo češčenje. Dojel sem, kako izredno pomembne so besede te molitve. Zares odločilne besede! Izražajo jedro največjega dogodka, ki se je zgodil v zgodovini človeštva. Ob tem lahko razložim, od kod geslo Totus Tuus. Izraz sem prevzel od sv. Ludvika Marije Grigniona de Montforta. To je skrajšava bolj popolne izročitve Materi Božji, ki se glasi takole: Totus Tuus ego sum et omnia mea Tua sunt. Accipio Te in omnia mea. Praebe mihi cor Tuum, Maria (Ves sem Tvoj in vse moje je Tvoje. Sprejemam te v vse, kar je mojega. Marija, daj mi svoje srce),

V svoji knjigi Prestopiti prag upanja (1994) papež piše: "S pomočjo sv. Ludvika Marije Grigniona de Montfort sem doumel, da je ravno resnična predanost Materi Boga kristocentrična, še več, da je najgloblje ukoreninjena v skrivnosti Božje Trojice in skrivnosti učlovečenja in odrešenja ... Kar zadeva marijansko pobožnost," razlaga, "mora biti vsakomur med nami jasno, da ne gre samo za srčno potrebo, čustveno nagnjenje, marveč da to ustreza objektivni resnici o Božji Materi. Marija je nova Eva, ki jo Bog postavlja nasproti novega Adama Kristusa, od oznanjenja prek rojstva v Betlehemu, svatbe v Kani Galilejski, križa na Golgoti do binkoštne dvorane: Mati Kristusa Odrešenika je Mati Cerkve. Svojemu geslu Totus Tuus je ostal zvest do zadnjega diha.

Po operaciji grla (zaradi težav z dihanjem) 24. februarja 2005 ni mogel več govoriti in z okoljem se je sporazumeval z listki. Enega je namenil Mariji, svoji Kraljici, in nanj je zapisal: "Še vedno sem ves Tvoj!

"Cerkev na Poljskem, hvala ti!

Občestvo, v katerem se je rodil njegov duhovniški poklic in je v njem zorela njegova vera, je bila Cerkev na Poljskem, v kateri ima posebno mesto narodno svetišče Jasna Gora-Čenstohova s svojo podobo črne Marije, Kraljice Poljske. "To je božja pot vsega naroda. Poljski narod je stoletja iskal in še išče pri svoji Gospe in Kraljici podporo in moč za duhovni preporod.

Jasna Gora je kraj posebne evangelizacije. Veliki dogodki v življenju Poljske so vedno nekako povezani s tem krajem: tako stara kot sodobna zgodovina mojega naroda ima na jasnogorskem griču točko svoje najmočnejše zbranosti, je zapisal poljski papež v svoji knjigi Prestopiti prag upanja. Ob svojem prvem obisku v domovini junija 1979 se je seveda ustavil v Čenstohovi in med svojim nagovorom dejal: "Poljaki so se navadili prihajati na Jasno Goro, da bi o vsem govorili svoji Materi ... Kaj je torej čudnega, da tudi jaz prihajam semkaj? Saj se vendar vzel s seboj na Petrov sedež v Rimu "sveto navado" ki jo je izoblikovala vera celih rodov ... To, da je bil na Petrov sedež poklican sin poljskega naroda, ima očitno nekakšno zvezo s tem krajem. Tri dni zatem je obiskal Kalvarijo Zebžidovsko, svetišče Žalostne Matere Božje, kamor je pogosto romal v svoji mladosti. "Velikokrat sem obiskal ta kraj, začenši v deških in mladeniških letih. Obiskoval sem ga kot duhovnik. Posebno pogosto sem obiskoval kalvarijsko cerkev kot krakovski nadškof in kardinal. Velikokrat smo prihajali sem z duhovniki in somaševali pred Materjo Božjo. Prihajali smo semkaj na vsakoletno romanje avgusta in prav tako na stalno romanje spomladi in jeseni. A največkrat sem prišel semkaj sam, da bi po stezicah Gospoda Jezusa in njegove Matere premišljeval njune najsvetejše skrivnosti, a tudi da bi zavedal, da je Marija na obzorju zgodovine odrešenja nastopila pred Kristusom ... Ta njen nastop pred Kristusovim prihodom dobiva vsako leto odsev v bogoslužju adventa. Če torej leta, v katerih se bližamo koncu drugega tisočletja po Kristusu, vzporedimo z onim starodavnim pričakovanjem Odrešenika, potem nam postane docela razumljivo, zakaj se v tem obdobju želimo obračati k njej, ki je v 'noči' adventa začela sijati kot prava "zvezda danica". Kakor namreč ta zvezda hkrati z 'zarjo' vzhaja pred soncem, tako je Marija od svojega brezmadežnega spočetja naprej nastopala pred Odrešenikovim prihodom, pred vzhodom 'sonca pravičnosti' v zgodovini človeškega rodu. Na koncu okrožnice, ki ima tri 'poglavja' (Marija v Kristusovi skrivnosti; Božja Mati v središču potujoče Cerkve; Materinsko sredništvo), papež razloži, da je smisel Marijinega leta "spodbuditi novo in poglobljeno branje tudi tega, kar je koncil povedal o blaženi Devici Mariji, Božji Materi, v skrivnosti Kristusa in Cerkve". Sklicuje se na tisto obliko marijanske pobožnosti, ki se je on sam naučil pri sv. Ludviku Grignionu de Montfortskem. "Ta je priporočal kristjanom posvetitev Kristusu po Marijinih rokah kot učinkovito sredstvo za zvesto življenje po krstnih obljubah."

Dostojanstvo žene in zahvalno pismo ženskam

"Dostojanstvo žene in njena poklicanost sta dobila v zadnjih letih poseben pomen. To so začetne besede apostolskega pisma O dostojanstvu žene Janeza Pavla II., njegovega najpomembnejšega dokumenta o ženi, ki je izšel ob koncu Marijinega leta, 15. avgusta 1988. Pismo je bilo napisano s sodelovanjem žena, katerih vlogo v Cerkvi je papež visoko cenil. Zgledoval se je po Kristusu. Med drugim piše: "Kristus govori z ženami o Bogu in one ga razumejo. Bile so z njim pod križem in prve so prišle h grobu, prve slišijo sporočilo: Ni ga tukaj. Vstal je. Na koncu piše: "V Marijinem letu se želi Cerkev zahvaliti troedinemu Bogu za skrivnost žene in za vsako ženo - za to, kar sestavlja večno merilo njenega ženskega dostojanstva, za "velika božja dela", ki so se v teku človeških rodov zgodila v njej in po njej. Ali se končno ni v njej in po njej uresničilo to, kar je največjega v človeški zgodovini na zemlji učlovečenje samega Boga?"

Pred svetovno konferenco o ženskah v Pekingu v mednarodnem letu žensk (1995) je papež napisal Pismo ženskam, v katerem se jim iskreno zahvaljuje za njihovo neprecenljivo vlogo v človeški družini, za to, kar so, za "genij žene". "Cerkev zre v Mariji najvišji izraz "genija žene" in v njej črpa vir vedno novih pobud. Marija sebe imenuje "Gospodova dekla". V poslušnosti Božji besedi je Marija sprejela svojo prednostno, toda zahtevno poklicanost poročene žene in matere nazareške družine. Ko je sprejela službo Bogu, je hkrati stopila tudi v službo ljudi, to je v službo ljubezni ... Ne imenuje se brez razloga "Kraljica nebes in zemlje". Tako jo priporočal Kristusu po Mariji posebno težke in odgovorne zadev v vsem svojem službovanju. Lahko rečem, da nobena od teh zadev ni dozorela drugače kot tukaj. Nagovor je končal s prošnjo: "Prosim, da tukaj molite zame, ko sem še živ, in po smrti.

"Nekdo je vodil tisti izstrelek

"Mati moja od vselej in posebej tistega 13. maja 1981, ko sem začutil ob sebi tvojo rešilno pomoč," je v svoji posvetitvi Fatimski Materi Božji molil papež Janez Pavel II. na zahvalnem romanju v Fatimo 13. maja 1982, na obletnico atentata med splošno avdienco na Trgu sv. Petra v Rimu. "Ko me je 13. maja 1981 na Trgu sv. Petra zadela atentatorjeva krogla, se sprva nisem zmenil za dejstvo, da se je to zgodilo na obletnico dneva, ko se je Marija prikazala trem otrokom v Fatimi na Portugalskem in jim namenila besede, ki se zdaj proti koncu stoletja, kot je videti, približujejo dopolnitvi, pričuje Janez Pavel II. v svoji knjigi Prestopiti prag upanja. Na vprašanje, kakšen pomen so imeli v njegovem življenju atentat in dogodki, povezani z njim, je Janez Pavel II. odgovoril: "Vse to je pričevanje Božje milosti. V tem vidim določeno podobnost s preizkušnjo, ki ji je bil izpostavljen kardinal Wyszynski, ko je bil zaprt. Izkušnja primasa Poljske je trajala tri leta, moja pa samo kratek čas, nekaj mesecev. Aga je vedel, kako streljati, in streljal je, da bi zadel. Bilo pa je, kakor da bi nekdo vodil in preusmeril tisto kroglo . .. (Spomin in istovetnost). Krogla je šla nekaj milimetrov od glavne srčne žile. Če bi jo zadela, bi to pomenilo takojšnjo smrt. Ni poškodovala ne hrbtenice ne kakega drugega življenjsko pomembnega organa. Zares, nekaj čudežnega, so zatrdili zdravniki s klinike Gemelli. "Nisem se bal smrti, ne iz junaštva, temveč zato, ker sem tisti hip, ko sem se na Trgu sv. Petra zgrudil, živo slutil, da bom preživel ... Ena roka je sprožila, druga pa vodila kroglo, je dejal Janez Pavel II. v pogovoru z Andrejem Frossardom (Ne bojte se). Trdno je bil prepričan, da je bila tista roka Marijina. "Brž ko sem po atentatu zbudil iz nezavesti, sem v mislih nemudoma pohitel k temu svetišču, da bi nebeški Materi položil v srce zahvalo, da me je rešila v nevarnosti,je dejal ob prihodu v Fatimo 12. maja 1982.  V Marijino krono so 'vložili' eno od krogel, ki so jo odstranili iz njegovega telesa.

Okrožnica o Odrešenikovi Materi in Marijino leto

Ko je bil Karol Wojtyla izvoljen za papeža, mu je njegov učitelj in vzornik kardinal Wyszynski napovedal, da bo popeljal Kristusovo Cerkev v tretje tisočletje krščanske zgodovine. V pripravi na "veliki jubilej 2000" je Janez Pavel II. razglasil Marijino leto (od Binkošti 1987 do Vnebovzete 1988). To je storil z Okrožnico o Božji Materi s podnaslovom Blažena Devica Marija v življenju potujoče Cerkve (25. marca 1987). "Četudi ni mogoče natančno določiti datuma Marijinega rojstva, se vendarle Cerkev stalno kliče vse krščansko ljudstvo, mnogi narodi in ljudstva pa jo imajo za svojo 'Kraljico'. Njeno 'kraljevanje' je služenje! Njeno služenje je kraljevanje!

V svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi (2003) je zapisal: "Želimo podpirati polno sodelovanje ženske v življenju in poslanstvu Cerkve, da se bodo njeni darovi močneje uveljavili tudi s sprejemanjem cerkvenih služb, ki so po pravu pridržane laikom. Odločen pa je bil glede vprašanja duhovništva žensk in je to utemeljeval: "Dejstvo, da Marija, Božja Mati in Mati Cerkve, ni prejela poslanstva, kakršno je bilo dano apostolom, niti službenega duhovništva, jasno kaže, da to, da se ženskam ne podeljuje duhovniško posvečenje, ne more pomeniti njihove manjvrednosti niti njihove diskriminacije.

"Vrhunec mojih potovanj - obisk Marijinih svetišč"

Na svojem tretjem apostolskem potovanju po svetu (od 29. septembra do 8. oktobra 1979) se je papež Janez Pavel II. ustavil najprej na Irskem, od koder je poletel v Združene države Amerike. Na Irskem se je srečal z množico vernikov v Knocku, kjer je narodno marijansko svetišče, ki je tisto leto obhajalo svojo stoletnico. Kakor hitro sem zvedel za to stoletnico, je dejal papež med mašo, "sem iz srca zaželel priti sem in tako poromati v še eno svetišče Kristusove Matere, Matere Cerkve in Kraljice miru. Tej moji želji se ne boste čudili. Od svoje prve mladosti sem imel doma navado romati v svetišča presvete Device ... Zelo dobro je, da ima vsako ljudstvo, vsaka dežela in tudi vsaka škofija svoje svete kraje, kjer bije srce vsega božjega ljudstva, posebno živo; če ima te kraje za posebno srečanje med Bogom in ljudmi, kraje, kjer Kristus nenavadno prebiva med nami. Če so ti kraji tako pogosto posvečeni njegovi Materi, to še popolneje razodeva naravo njegove Cerkve ... Vrhunec mojih zadnjih pastoralnih potovanj je bil vedno obisk Marijinih svetišč: Naše Gospe Guadalupske v Mehiki. Naše Črne Gospe na Jasni Gori v moji domovini in pred tremi tedni Naše Loretske Gospe v ltaliji. Pridigo je končal z dolgo molitvijo k Mariji, Kraljici Irske.

Ko je maja 1996 prvič obiskal Slovenijo, se je - mimo voznega reda" - z brniškega letališča odpeljal na Brezje v narodno svetišče Marije Pomagaj, Kraljice Slovencev. Pri vseh svojih srečanjih je imel v mislih Marijo. Duhovnikom in redovnikom, zbranim v ljubljanski stolnici, je naročil: "Gojite globoko predanost Mariji, Devici Materi in Kraljici Slovenije, na katero se obračate s tako lepim imenom 'Marija Pomagaj. Mladim v Postojni je položil na srce: "Dragi mladi, ozrite se na Marijo! Ona je odličen zgled poguma in upanja, ki ga ima, kdor veruje v božjo besedo in jo sprejme v svoje življenje. Kakor Marija, tudi vi zaupajte v Gospoda! Če se boste naslonili nanj, ne boste razočarani.

Rožni venec me spremlja vse življenje"

Papež Janez Pavel II. je 16. oktobra 2002, na 25. obletnico svojega nastopa papeške službe, podpisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem pove, kakšno vlogo je ta molitev odigrala v njegovem življenju. "Že od mojih otroških in mladostnih let je ta molitev zavzemala posebno mesto v mojem duhovnem življenju. Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo ... Pred štiri in dvajsetimi leti, 29. oktobra 1978, točno dva tedna po moji izvolitvi na Petrov sedež, sem tako rekoč odprl svoje srce in dejal: "Rožni venec je moja najljubša molitev. Je čudovita molitev, čudovita v svoji preprostosti in globini ... Zares, na ozadju besed Zdrava Marija se pred očmi duše vrstijo najpomembnejši dogodki življenja Jezusa Kristusa. Skupaj sestavljajo veseli, žalostni in častitljivi rožni venec, ki nas vodi — tako bi mogli reči — skozi srce njegove Matere k živi povezanosti z Jezusom. Hkrati more naše srce vključiti v zaporedje skrivnosti rožnega venca vse dogodke, ki sestavljajo življenje posameznika, družine, naroda, Cerkve in človeštva; osebne izkušnje in izkušnje bližnjega, posebej še tistih ljudi, ki so nam najbližji. Tako v preprosti molitvi rožnega venca utripa ritem človeškega življenja. Po papeževih besedah je rožni venec "povzetek evangelija, zato je trem dosedanjim delom rožnega venca dodal četrtega, "ki vključuje skrivnosti Kristusovega javnega delovanja med krstom in trpljenjem ... V letih javnega življenja se Kristusova skrivnost na poseben način kaže kot skrivnost luči: "Dokler sem na svetu, sem luč sveta" (Jn 95) Ta novi del rožnega venca, ki je po časovnem zaporedju dogodkov Jezusovega življenja na drugem mestu, se v slovenskem prevodu imenuje 'svetli del'.

V svoji izpovedi o neprecenljivi vlogi molitve rožnega venca v njegovem življenju papež pravi, da je že prvo leto svojega papeževanja postavil "v vsakdanji ritem rožnega venca. Danes, ob začetku petindvajsetega leta služenja kot Petrov naslednik, želim storiti enako. Koliko milosti sem prejel v teh letih od svete Device po molitvi rožnega venca: Magnificat anima mea Dominum! Svojo zahvalo Gospodu želim izraziti z besedami presvete Matere, v varstvo katere sem postavil svojo petrovsko službo: Totus Tuus!"

 

KARDINAL VALLINI

Predstavitev Božjega služabnika Janeza Pavla II. ob prošnji za razglasitev za blaženega

Karol Jozef Wojtyla se je rodil v Wadowicah (na Poljskem) 18. maja 1920 očetu Karolu in materi Emilii Kaczorowski. Krščen je bil 20. junija v župnijski cerkvi v Wadowicah.

Bil je mlajši od dveh bratov. Veselje in brezskrbnost otroštva mu je pretresla prezgodnja smrt matere, ki je umrla, ko je imel Karol 9 let (1929). Tri leta kasneje (1932) je umrl tudi starejši brat Edmund in leta 1941 je Karol pri 21 letih izgubil še očeta.

Vzgojen je bil v najbolj zdravem domoljubnem in verskem izročilu; od očeta, globoko vernega kristjana, se je naučil pobožnosti in ljubezni do bližnjega, ki jo je hranil z vztrajno molitvijo in prejemanjem zakramentov.

Poteze njegove duhovnosti, ki jim je bil zvest do smrti, so bile iskrena pobožnost do Svetega Duha in ljubezen do Marije. Njegov odnos do Božje Matere je bil še posebej globok in živ, poln sinovske nežnosti, ki se prepušča materi v objem, in poln viteške možatosti, v kateri je vedno pripravljen izpolniti ukaz svoje Gospe: »Kar koli vam poreče Sin, storite!« Popolna izročitev Mariji, ki jo je kot škof izrazil s svojim geslom »Totus tuus«, je razodevala tudi njegovo skrivnost, da gleda na svet z očmi Božje Matere.

Bogata osebnost mladega Karola je dozorela v prepletanju njegovih intelektualnih, moralnih in duhovnih darov ter dogajanja tistega časa, ki je zaznamovalo zgodovino njegove domovine in Evrope.

V njegovih gimnazijskih letih se je v njem rodila žilica za gledališče in poezijo, kar je gojil prek dejavnosti v gledališki skupini Filološke fakultete Jagelonske univerze, kamor se je vpisal v akademskem letu 1938.

Med nacistično okupacijo Poljske je ob tajnem nadaljevanju študija štiri leta delal (od oktobra 1940 do avgusta 1944) kot delavec v tovarni Solvay in od znotraj doživel družbene probleme delavskega okolja in tako nabral dragoceno dediščino izkustev, na katera se je oprl v prihodnjem družbenem nauku, najprej kot krakovski nadškof in potem kot papež.

V tistih letih je v njem dozorela želja po duhovništvu, h kateremu se je napotil z obiskovanjem tajnih predavanj iz teologije v krakovskem semenišču od oktobra 1942 dalje. Pri razločevanju duhovniškega poklica mu je zelo pomagal laik g. Jan Tyranowski, pravi apostol mladine. Že od tedaj je mladi Karol jasno dojemal splošno poklicanost vseh kristjanov k svetosti in nenadomestljivo vlogo laikov pri poslanstvu Cerkve.

V duhovnika je bil posvečen 1. novembra 1946 in dan zatem v pomenljivem ozračju kripte sv. Leonarda v Wawelski katedrali obhajal novo mašo. Poslali so ga v Rim, da dovrši teološko formacijo. Bil je gojenec Teološke fakultete Angelicum, kjer je zavzeto zajemal iz studencev zdravega nauka in doživel prvi stik z živahnostjo in bogastvom vesoljne Cerkve, ko je imel privilegij, da stopi izza »železne zavese«. V tistem času se je duhovnik Karol srečal tudi s p. Pijem iz Pietrelcine.

Z najvišjo oceno je zaključil študij junija 1948 in se vrnil v Krakov, da bi začel s pastoralno dejavnostjo kot župnijski kaplan. Z navdušenjem in velikodušnostjo se je razdajal v tem služenju. Ko se je habilitiral kot docent, se je lotil poučevanja na univerzi, na Teološki fakulteti Jagelonske univerze, in po njeni ukinitvi v škofijskem semenišču v Krakovu in na Katoliški univerzi v Lublinu.

Leta, ki jih je preživel z mladimi, s študenti, so mu omogočila, da je do globin spoznal nemir njihovega srca in mladi duhovnik ni bil zanje samo učitelj, ampak tudi duhovni voditelj in prijatelj.

Pri 38 letih je bil imenovan za krakovskega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 1958 po rokah nadškofa Eugeniusza Baziaka, ko ga je nasledil kot nadškof leta 1964. Za kardinala ga je naredil papež Pavel vI. 26. junija 1967.

Kot pastirja krakovske škofije so ga takoj cenili zaradi možate in pogumne vere, ker je bil blizu ljudi in njihovih resničnih problemov. Kot sogovornik, sposoben poslušanja in dialoga, ki nikoli ne popušča kompromisom, je v soočenju z vsemi potrjeval prvo mesto Boga in Kristusa kot temelj resničnega humanizma in izvir neodtujljivih človekovih pravic. Verniki njegove škofije so ga imeli radi, sobratje škofje so ga cenili, tisti, ki so v njem videli nasprotnika, pa so se ga bali.

16. oktobra 1978 je bil izvoljen za rimskega škofa in papeža in si je privzel ime Janez Pavel II. Njegovo pastirsko srce, povsem predano Božjemu kraljestvu, se je razširilo na ves svet, »Kristusova ljubezen« ga je nosila, da je obiskoval rimske župnije, oznanjal evangelij v vseh okoljih; ta ljubezen je bila tudi gibalo brezštevilnih apostolskih potovanj po vseh celinah, na katera je šel, da bi v veri potrdil brate v Kristusu, potolažil stiskane in obupane, ponesel sporočilo sprave med krščanske Cerkve, gradil mostove prijateljstva med verniki v edinega Boga in z ljudmi dobre volje.

Njegovo sijajno učiteljstvo ni imelo drugega cilja kot vedno in povsod oznanjati Kristusa, edinega človekovega Odrešenika.

V svojem izjemnem misijonarskem zagonu je posebno ljubezen namenil mladim. Ko je skliceval svetovne dneve mladih, je imel namen, da novim rodovom oznani Jezusa Kristusa in njegov evangelij, da bi jih tako usposobil za protagoniste njihove prihodnosti in bi tako sodelovali pri gradnji boljšega sveta.

Njegova skrb vesoljnega pastirja se je pokazala tudi v sklicu številnih zasedanj škofovske sinode, v ustanavljanju škofij in cerkvenih okrožij, v promulgaciji latinskega Zakonika cerkvenega prava in Zakonika vzhodnih Cerkva ter Katekizma katoliške Cerkve, v objavi okrožnic in apostolskih spodbud. Da bi pri Božjem ljudstvu spodbujal trenutke poglobljenega duhovnega življenja, je napovedal izredno sveto leto odrešenja, Marijino leto, leto evharistije in veliki jubilej leta 2000.

Presenetljivi optimizem, utemeljen na zaupanju v Božjo previdnost, je pripravil Janeza Pavla II., ki je doživel tragično izkustvo dveh diktatur, preživel atentat 13. maja 1981 in bil v zadnjih letih fizično preizkušan, ko je napredovala bolezen, da je vedno gledal na obzorja upanja in vabil ljudi, naj podrejo zidove ločitev, naj odpravijo obup, da bi se dvignili v poletu proti ciljem duhovne, moralne in materialne prenove.

Svoj dolgi in rodovitni zemeljski dan je zaključil v vatikanski apostolski palači v soboto 2. aprila leta 2005, na predvečer bele nedelje, ki jo je on poimenoval nedelja Božjega usmiljenja. Slovesni pogrebni obred je potekal na tem trgu sv. Petra 8. aprila 2005.

Ganljivo pričevanje o dobrem, ki ga je storil, je bila udeležba številnih delegacij, ki so prišle z vsega sveta, in milijonov ljudi, vernikov in neverujočih, ki so v njem prepoznali očitno znamenje Božje ljubezni do človeštva.

Prevedel br. Miran Špelič OFM

 

Marie Simon-Pierre, čudež Janeza Pavla II.

Pričevanje redovnice, kije ozdravela od parkinsonove bolezni.

S. Marie Simon-Pierre — iz kongregacije Malih sester katoliških materinstev (Petites Surs des Maternits Catholiques) — se je rodila leta 1961 v Rumillyju-en-Cambrsis v Franciji in je bila nenadno ozdravljena parkinsonove bolezni, česar po mnenju zdravniške komisije ni mogoče razložiti znanstveno.

Ta dogodek je čudež, ki ga pripisujejo priprošnji Janeza Pavla II. v kanonskem postopku za njegovo beatifikacijo.

***

Zbolela sem za parkinsonovo boleznijo. Ugotovili so mi jo junija 2001. Bolezen je prizadela vso levo stran mojega telesa in mi povzročala resne težave, ker sem levičarka. Po treh letih so se, po začetnem obdobju, ko je bolezen napredovala počasi, začeli kazati hujši znaki: povečalo seje tresenje, okornost, bolečine, nespečnost ... Od 2. aprila 2005 se mi je stanje slabšalo od tedna do tedna, vsak dan sem bolj propadala, nisem mogla več pisati (sem levičarka, ponavljam), če pa sem poskušala, je bilo težko prebrati, kar sem napisala. Nisem mogla več voziti avta, razen na zelo kratkih razdaljah, ker je bila leva noga v nevarnosti, da mi odpove tudi za dolgo časa, ta okorelost pa ne bi omogočala vožnje. Da sem lahko opravljala svoje delo v bolnišnici, sem potrebovala vedno več časa. Bila sem popolnoma izčrpana. Po diagnozi sem s težavo spremljala Janeza Pavla II: na televiziji.

Zelo blizu njemu pa sem se čutila v molitvi in vedela sem, da lahko razume, kar preživljam. Občudovala sem tudi njegovo moč in pogum, ki sta me spodbujala, naj se ne vdam in naj ljubim to trpljenje. Samo ljubezen lahko da smisel vsemu temu. To je bil vsakdanji boj, a želela sem si edinole, da bi ta boj živela v veri in se z ljubeznijo oklepala Očetove volje.

Bila je velika noč (2005) in želela sem videti našega svetega očeta na televiziji, saj sem v srcu čutila, da bom to lahko storila zadnjikrat. Ves dopoldan sem se pripravljala na tisto "srečanje" (on me je spominjal, kakšna bom čez nekaj let). Zame je bilo težko, saj sem bila mlada ... Zgodilo pa se je nekaj nepredvidenega, zato ga nisem mogla videti.

Drugega aprila 2005 zvečer se je zbrala vsa skupnost, da bi se udeležila molitvenega bedenja na Trgu sv. Petra. ki ga je neposredno prenašala francoska televizija pariške škofije (KTO) ... Ko so povedali, da je Janez Pavel II. umrl, se mi je podrl svet, izgubila sem prijatelja, ki me je razumel in me krepil, da sem živela naprej. V tistih dneh sem imela občutek velike praznine, hkrati pa sem bila tudi prepričana, daje živo navzoč.

Trinajstega maja, ko se spominjamo Naše Gospe iz Fatime, je papež Benedikt XVI. uradno naznanil, da daje poseben spregled za začetek postopka beatifikacije in kanonizacije Božjega služabnika Janeza Pavla II. Štirinajstega maja so začele sosestre in francoskih in afriških skupnosti prositi za priprošnjo Janeza Pavla II. za moje ozdravljenje. Molile so nenhno, ne da bi se naveličale, dokler niso izvedele, da sem ozdravela.

V tistem času sem bila na počitnicah. Ko je bilo 26. maja konec počitka, sem se vrnila v skupnost, zaradi bolezni popolnoma izčrpana. »Če veruješ, boš videla Božjo slavo« — ta odlomek iz evangelija sv. Janeza me je spremljal od 14. maja. Prišel je 1. junij: ne morem več! S težavo sem se obdržala na nogah in hodila. Drugega junija popoldne sem šla k svoji predstojnici in jo prosila, naj me oprosti dela. Ona mi je rekla, naj še malo zdržim, do povratka iz Lurda v mesecu avgustu, in je dodala: »Janez Pavel II. še ni rekel zadnje besede.« Papež je bil gotovo navzoč pri tistem mirnem in vedrem srečanju. Potem mi je ponudila nalivno pero in mi rekla naj napišem "Janez Pavel 11.. Ura je 17.00. S težavo napišem "Janez Pavel 11.. Ob nečitljivi pisavi ostaneva dolgo v tišini ... da pa se nadaljuje kakor običajno.

Po večerni molitvi, ob 21.00, grem v svojo pisarno, da bi se potem vrnila v sobo. Začutim željo, da bi vzela pero in pisala, kakor da bi mi kdo rekel: »Vzemi svoje pero in piši.« ...Ura  je 21.30/21.45. Pisava je lepo čitljiva: presenetljivo! Začudena ležem na posteljo. Minila sta natančno dva meseca, odkar se je Janez Pavel II. vrnil v Očetovo hišo ... Zbudim se ob 4.30 in sem presenečena, da sem lahko spala.

Nenadoma vstanem iz postelje: moje telo ni več otrplo, nobene okornosti ni več, znotraj pa nisem več ista. Potem notranji klic in močna spodbuda, naj grem molit pred Najsvetejše. Grem v molilnico in ostanem v češčenju. V sebi izkušam globok mir in imam občutek, da se dobro počutim. To je prevelika izkušnja, skrivnost in jo je težko razložiti z besedami.

Potem pred Najsvetejšim premišljujem o skrivnostih luči Janeza Pavla II. Ob šestih zjutraj grem ven, da bi se pridružila sosestram v kapeli za trenutek molitve, ki ji sledi maša. Moram prehoditi okoli 50 metrov in v tistem trenutku se zavem, da moja leva roka med hojo niha sem in tja in ni kot mrtva ob telesu. Opazim tudi, daje moje telo lahko in gibčno, česar že dolgo časa nisem poznala. Med mašo sem polna veselja in miru: je 3. junij, praznik presvetega Jezusovega Srca. Ob izhodu od svete maše sem prepričana, da sem ozdravela ... moja roka se ne trese več. Grem spet pisat in opoldne preneham jemati zdravila.

Kakor je bilo predvideno, grem 17. junija v nevrologu, ki je zame skrbel štiri leta. Tudi on je bil presenečen, ko je ugotovil, da so nenadoma izginili vsi bolezenski znaki, čeprav sem pet dni pred obiskom pri njem nehala jemati zdravila. Naslednji dan je generalna predstojnica vsem našim skupnostim naročila, naj se zahvaljujejo. Vsa kongregacija je začela devetdnevnico k Janezu Pavlu II. Zdaj je minilo že deset mesecev, odkar sem opustila vsako zdravljenje. Začela sem normalno delati, pri pisanju nimam nobene težave več in vozim lahko tudi na dolge razdalje. Zdi se mi, da sem se ponovno rodila; to je novo življenje, kajti nič ni več kakor poprej.

Danes lahko rečem, da je prijatelj, ki je zapustil našo zemljo, zelo blizu mojemu srcu. Dalje, da sta v mojem srcu zrasli želja po češčenju najsvetejšega Zakramenta in ljubezen do evharistije. Oboje ima v mojem vsakdanjem življenju prednostno mesto. To, kar mi je dal Gospod živeti po priprošnji Janeza Pavla II., je velika skrivnost, težko razložljiva z besedami ... a Bogu ni nič nemogoče. Res je: »Če veruješ, boš videla Božjo slavo.«

»Ti si svetnica«

Sv. Favstina Kowalska (1905-1938) je znova priklicala v spomin temeljno resnico vere o usmiljeni ljubezni Boga do človeka.

Bog je v prvi polovici 20. stoletja svet znova pre­budil s krikom svoje lju­bezni. Jezus je izbral poljsko redovnico Ma­rijo Favstino Kowalsko, da bi ljudi spodbudila, naj se v svoji bedi, tr­pljenju in ranjenosti za­radi greha zatečejo k njegovemu usmiljenju: »V Stari zavezi sem svojemu ljudstvu pošiljal preroke z bliskom in gromom. Danes (pa) pošiljam tebe k vsemu člo­veštvu z mojim usmiljenjem.»

Sestra M. Favstina Kowalska s krstnim imenom Helena se je rodila 25. avgusta 1905 v Glogowiecu na Poljskem kot tretja od desetih otrok. Že kot deklica je rada molila, imela pa je tudi čut za uboge. Pri štirinajstih letih je zapustila domače in se zaposlila kot služkinja, da bi se s svojim delom preživljala in pomagala družini.

Božji klic v posvečeno življenje je začutila že pri sedmih letih, vendar ji pozneje po končani tri­letni šoli starši niso dovolili vstopiti v samostan, zato se je odločila živeti v svetu. Jezus je leta 1925 znova, tokrat usodno, posegel v njeno življenje. Sredi zabave in plesa ga je zagledala, kako jo ves ranjen in trpeč čaka. Ni se več obotavljala, temveč je za sprejem prosila v mnogih samostanskih skupnostih. Ko je spregovorila o svojem družbenem poreklu, je bila prvotno povsod za­vrnjena, nazadnje pa je po spletu okoliščin vsto­pila v Kongregacijo sester naše Gospe usmiljenja. Ko je po naročilu predstojnice tega samo­stana kot kandidatka šla v kapelo vprašat »Gospodarja«, ali jo sprejme v skupnost, je zaslišala besede: »Sprejmem te, v mojem srcu si.« To je bilo v 1. 8. 1925 v Varšavi. Novicijat je delala v Krakowu v letu 1926.

Poslanstvo sester naše Gospe Usmiljenja je bilo izkazovati božje usmiljenje moralno ogroženim dekletom in ženam. Ker je bila sestra Favstina neizobražena, ni imela poslanstva vzgojiteljice, temveč je v anonimnosti delala v kuhinji, na vrtu in kot vratarica. V svojem preprostem vsakdan­jiku je izkusila globoko mistično povezanost z Bogom. Obdarjena je bila z nadnaravnimi daro­vi, kot so razodetja, videnja, bilokacija, dar vpo­gleda v človeške duše, dar preroštva, udeležba pri Kristusovem trpljenju, skrita zaznamovanost z njegovimi ranami in dar mistične zaroke ter poroke. Kljub tako veliki obdarjenosti se je mla­da redovnica zavedala, da darovi ne morejo na­domestiti darovalca: »Raje kot milosti, razodetja, zamaknjenost, darove, podarjene za izpopol­njevanje duše, imam intimno povezanost duše z Bogom /.../Moja svetost in popolnost temeljita na tesni združitvi moje volje z božjo.«

Jezusova sporočila in izkustva z njim je sestra Favstina zabeležila v dnevniku, ki ga je pisala po naročilu svojega spovednika. V videnjih ji je Jezus zaupal pomembno poslanstvo: »Moja hči, daj mi duše; vedi, da je tvoja naloga zame osvajati duše z molitvijo in žrtvijo, z vzpodbujanjem k zaupanju v moje usmiljenje.« Ljudi naj bi tudi spodbujala k usmiljenju drug do dru­gega zaradi ljubezni do Boga. To nalogo je Go­spod seveda najprej zaupal njej: »Od tebe želim dela usmiljenja, ki morajo izhajati iz ljubezni do mene. (Bog se je prek nje dotaknil današnjega raztrganega in ranjenega sveta in mu ponudil spravo: »Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se z zaupanjem ne obrne k mojemu usmiljenju.»

Sestra Favstina je ljudem v spomin znova prikli­cala temeljno resnico vere o usmiljeni ljubezni Boga do človeka. Spodbudila jih je, naj Boga prosijo usmiljenja za svet prek novih oblik pobožnosti, kot so: češčenje božjega usmiljenja prek podobe usmiljenega Jezusa z napisom: »Jezus, zaupam vate«, obhajanje praznika/božjega usmiljenja, rožni venec božjega usmiljenja in molitev ob treh popoldan - ob času Jezusovega umiranja na križu - ki je poimeno­vana tudi ura usmiljenja. Omenjena spoznanja in pobožnosti naj bi navdihovala apostolsko gi­banje božjega usmiljenja, ki naj bi ljudi vodilo k svetosti. Sveta Favstina in tisti, ki so sprejeli njeno sporočilo, naj bi Boga prosili milosti predvsem za grešnike, za duhovnike in redovnike ter za umirajoče. Molitvi za umirajoče je Favstina na­menjala veliko časa, saj se je zavedala pomemb­nosti Jezusovih besed: »Vedi, da je milost večne­ga odrešenja nekaterih duš v zadnji uri odvi­sna od tvoje molitve. « Seveda pa so v molitev k božjem usmiljenju vključeni tudi vsi drugi na­meni, na primer molitev za mir, za družine

Da bi se Bog lahko dotaknil čim večjega števila ljudi, še posebej grešnikov, je sestro Favstino prosil, naj mu podari tudi svoje trpljenje: »Le ena cena je, ki odkupuje duše - to je trpljenje, združeno z mojim trpljenjem na križu.« Z bo­lečino se je srečevala vsak dan, bodisi v odno­sih s sosestrami, ki je niso razumele, bodisi v duševnem trpljenju zaradi navidezne ločenosti od Boga oziroma zaradi hrepenenja po njem ali v hudi telesni bolezni - umrla je 5. oktobra 1938 pri triintridesetih letih za tuberkulozo. Da bo postala svetnica, ji je bilo razodeto že v ze­meljskem življenju, kajti Bog je vse, kar mu je podarila, tudi svojo nemoč, obrnil v dobro: »Ime­novali so me svetnica in se tako norčevali iz mene. Najprej sem zaradi tega veliko trpela, pozneje pa se na to nisem več ozirala, toda ko je neka tretja oseba plačala za to zasmehovanje, sem potožila Gospodu. Tedaj mi je Jezus rekel: Ne bodi žalostna, ti si svetnica, jaz bom to ra­zodel svetu. Prišel bo dan, ko te bodo klicali sve­ta, vendar z ljubeznijo.«

Za blaženo jo je papež Janez Pavel II. razglasil 18. aprila 1993, za svetnico pa 30. aprila 2000.

Marija Krebelj

Rožni venec božjega usmiljenja

Jezus je sv. Favstini navdihnil rožni venec božjega usmiljenja.

Začetek: Oče naš, Zdrava Marija, Verujem. Pri večjih jagodah rožnega ven­ca (namesto očenaša): Večni Bog, darujem ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega ljubega Sina in našega Gospoda Jezusa Kristusa v spra­vo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

Pri manjših jagodah (namesto zdravamarij) de­setkrat: Po njegovem prebridkem trpljenju se usmili nas in vsega sveta. Na koncu trikrat: Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.

 

Več o sv. Favstini Kowalski

O sv. Favstini in sporočilu božjega usmiljenja, ki ga je prenesla svetu, lahko več preberemo še v drugih knjigah in izdajah: Dnevnik svete s. M. Favstine Kowalske, 2001, 617 str., cistercijanska opatija Stična, tel. 01/787-71-00; Maria Winowska, Podoba usmiljenega Kristusa: sporočilo sestre Favstine Prenova v Duhu, 2000, 294 str.; Jezus, vate zaupam: izbrane molitve svete Favsti-ne, Cistercijanska opatija Stična, 2001, 71 str.; Besede življenja: izbrane Jezusove besede iz Dnevnika sv. Favstine Kowalske, 2002, Stična.

 

GOVOR SVETEGA OČETA OB POSVETITVI SVETIŠČA BOŽJEGA USMILJENJA V LAGIEWNLKIH

(17. avgusta 2002)

Pozdrav svetemu očetu kardinala Frančiška Macharskega:

Ljubljeni sveti oče, krakovska Cerkev ti s spoštovanjem izreka dobrodošlico, polno ljubezni, v svetišču Božjega usmiljenja v Lagiewnikih. In z zahvalo za vse, kar si, sveti oče, storil za češčenje usmiljenega Boga v Cerkvi, v svetu in tudi tukaj.

Sveti Oče, ponižno te prosim, da posvetiš to novo cerkev. Naj bo v Božjo slavo bogata v usmiljenju. Naj bo za ves svet znamenje, ki ga je dal Petrov naslednik, in naj pokaže, da svet ne bo našel resničnega miru, dokler se ne obme z zaupanjem h Kristusovem usmiljenju.

Naj od tu — in iz tolikih krajev češčenja po vsem svetu — odhajajo ljudje utrjeni v veri v Boga, ki je ljubezen, zaupajoč da je ljubezen možna. Naj bo vsakdo deležen darov Božjega odpuščanja in miru in se napoti k bratom in sestram kot apostol in pričevalec, in kot uresničevalec Božjega usmiljenja.

Sveti Oče, ko boš blagoslovil to cerkev, blagoslovi tudi vse, ki so jo gradili. Sestre kongregacije Blažene Device Usmiljenja in romarje. Naj nam (blagoslov) pomaga, da bi imeli zaupanje v Gospoda Jezusa. Da bi Ljubezen bila ljubljena. Blagoslovi, sveti oče!

»O nepojmljivo in nedoumljivo Božje usmiljenje, kdo te more dostojno poveličevati in slaviti. Največja lastnost vsemogočnega Boga, ti si osrečujoče upanje grešnega človeka(( (Dnevnik, 951).

Dragi bratje in sestre!

l . Danes ponavljam te preproste in iskrene besede svete Favstine, da bi skupaj z njo in z vsemi vami častil skrivnost nepojmljivega in nedoumljivega Božjega usmiljenja. Kakor ona hočemo tudi mi izpovedati, da za človeka ni drugega vira upanja razen Božjega usmiljenja. Želimo ponavljati z vero: Jezus, zaupam vate!

V naših časih, v katerih je človek vznemirjen spričo mnogoterih pojavov zla, imamo posebno potrebo po tem sporočilu, ki izraža zaupanje v vsemogočno Božjo ljubezen. Potrebno je, da klicanje k Božjemu usmiljenju izvira iz globine src, ki so polna trpljenja, XXX in negotovosti, ki pa hkrati iščejo vir neomajnega upanja. Zato prihajamo sem v svetišče v Lagiewnike, da znova odkrijemo v Kristusu Očetovo obličje: Obličje Njega, ki je »Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe« (2 Kor 1,3). Z očmi duše želimo upreti svoj pogled v oči Usmiljenega Jezusa, da bi v globini tega (njegovega) pogleda našli odsev njegovega življenja, pa tudi luč milosti, ki smo jo že tolikokrat prejeli in ki jo Bog hrani za vse dni in za poslednji dan.

2. Želimo posvetiti to novo svetišče Božjega usmiljenja. Pred tem se želim iz srca zahvaliti vsem, ki so pripomogli k njegovi izgradnji. Na poseben način se zahvaljujem kardinalu Frančišku Macharskemu, ki se je tako trudil za to pobudo, spričujoč svojo predanost Božjemu usmiljenju. Prisrčno objemam Sestre blažene Device Marije (Božjega) Usmiljenja in se jim zahvaljujem za njihovo prizadevanje, da bi se razširjalo sporočilo, ki jim ga je zapustila sveta sestra Favstina. Pozdravljam kardinale in poljske škofe skupaj s kardinalom primasom, kakor tudi škofe z vseh strani sveta. Razveseljuje me navzočnost škofijskih in redovnih duhovnikov in bogoslovcev.

Iz srca pozdravljam vse udeležence tega slavja in še posebej predstavnike Ustanove svetišča Božjega usmiljenja, ki je skrbel za izgradnjo in za nadzor nad različnimi deli. Vem, da so mnogi izmed tu navzočih velikodušno materialno prispevali k tej izgradnji. Prosim Boga, da jim povrne z blagoslovom za njihovo velikodušnost in za njihovo zavzetost.

Bratje in sestre! Ko želimo posvetiti to novo cerkev, si lahko zastavimo vprašanje, ki je vznemirjalo kralja Salomona, ko je želel posvetiti jeruzalemski tempelj kot Božje bivališče: »Toda, mar Bog res more prebivati na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!« (1 Kr 8,27). Da, na prvi pogled se more zazdeti, da niso potrebni posebni »prostori« Božje navzočnosti. Toda spomniti se je treba na to, da čas in prostor popolnoma pripadata Bogu. Če tudi moremo reči, da sta čas in ves svet njegov »tempelj«, obstajajo vendarle časi in prostori, ki jih izbira Bog, da v njih ljudje izkusijo na poseben način njegovo navzočnost in njegovo milost. Ljudje, ki jih spodbuja čut vere, prihajajo na taka mesta z gotovostjo, da bodo resnično stali pred Bogom, ki tam prebiva.

V tem duhu vere sem prišel v Lagiewnike, da posvetim to novo svetišče, v prepričanju, da bo postalo posebni prostor, izbran od Boga, da v obilja podeljuje milost njegovega usmiljenja. Prosim, da bo ta cerkev vedno kraj oznanjevanja sporočila o Božji usmiljeni ljubezni; kraj spreobrnjenja in spokornosti; kraj obhajanja evharistije, ki je izvir usmiljenja; kraj molitve in vztrajnega klicanja Božjega usmiljenja za nas in za ves svet. S Salomonovimi besedami prosim: »Ozri se na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog, in usliši klic in molitev, ki jo danes tvoj služabnik moli pred teboj. Naj bodo tvoje oči noč in dan uprte v to hišo... Poslušaj prošnjo svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, ko bodo molili na tem kraju. Poslušaj na kraju, kjer prebivaš, v nebesih, poslušaj in odpuščaj!« (1 Kr 8, 28 — 30).

4. »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v Duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče« (Jn 4, 23). Ko beremo te besede Gospoda Jezusa v svetišču Božjega usmiljenja, se na prav poseben način zavemo, da ne moremo vstopati vanj, razen v Duhu in resnici. Sveti Duh, Tolažnik in Duh resnice, je tisti, ki nas vodi na poti Božjega usmiljenja. Ko prepričuje svet »glede greha, pravičnosti in sodbe« (Jn 16,8), nam On istočasno razodeva polnost rešenja v Kristusu. To prepričevanje glede greha se zgodi v dvojnem razmerju do Kristusovega križa. Z ene strani Sveti Duh daje po Kristusovem križu, da prepoznamo greh, vsak greh, v vsej razsežnosti zla, ki ga vsebuje in skriva. Z druge strani pa nam Sveti Duh daje, da prav tako po Kristusovem križu vidimo greh v luči skrivnosti pobožnosti (mysterium Pietatis), to je usmiljene in odpuščajoče Božje ljubezni (prim. Okrožnica o Svetem Duhu 32).

Tako torej, »prepričevanje glede greha« postane istočasno prepričevanje, da more biti greh odpuščen in da more človek ponovno odgovoriti dostojanstvu ljubljenega Božjega otroka Po križu se dejansko »Bog najgloblje sklanja k človeku« (....) Križ je kakor dih večne ljubezni, ki se dotika najbolj bolečih ran človekovega zemeljskega bivanja (Okrožnica o Božjem usmiljenju). Na to resnico bo vedno spominjal temeljni kamen tega svetišča, vzet iz Kalvarije, na neki način izpod Križa na katerem je .Jezus Kristus premaga] greh in smet.

Trdno zaupam, da bo to novo svetišče ostalo za vedno kraj, kjer bodo ljudje stopali pred Boga v Duhu in resnici. Pristopali bodo v zaupanju, ki podpira tiste, ki ponižno odpirajo svoje srce usmiljenemu delovanju Boga, tisti ljubezni, ki je tudi največji greh ne more premagati. Tu, v ognju Božje ljubezni, bodo srca izgorevala v težnji po spreobrnjenju in kdorkoli bo iskal upanja, bo potolažen.

5. »Večni Oče, darujem ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta. Po njegovem prebridkem trpljenju, usmili se nas in vsega sveta« (Dnevnik, 476). Nas in vsega sveta... Kako zelo potrebuje današnji svet Božjega usmiljenja! Z vseh celin, iz globine človeškega trpljenja, se zdi, da se dviga klic k usmiljenju. Tam, kjer vladata sovraštvo in želja po maščevanju, kjer vojna prinaša bolečine in smrt nedolžnih, je potrebna milost usmiljenja, da umiri duhove in srca, in da prične izvirati mir. Kjer je pomanjkanje spoštovanja do življenja in človekovega dostojanstva, je potrebna Božja usmiljena ljubezen, v luči katere se razodeva neizrekljiva vrednost vsakega človeškega bitja. Potrebno je usmiljenje, da bi se vsaka nepravičnost v svetu izničila v sijaju resnice.

Zato hočem danes v tem svetišču slovesno izročiti svet Božjemu usmiljenju. To storim z gorečo željo, da bi se sporočilo o usmiljeni Božji ljubezni, ki je bilo tu oznanjeno po sveti Favstini, prišlo do vseh prebivalcev zemlje in bi vsa srca napolnilo z upanjem. To oznanilo naj se razširja iz tega kraja po vsej naši ljubljeni domovini in po vsem svetu. Naj se uresniči čudovita obljuba Gospoda Jezusa: da bo od tu izšla iskra, ki bo pripravila svet na Njegov poslednji prihod (prim. Dnevnik, 1932). Treba je razplamteti to iskro Božje milosti. Treba je posredovati svetu ta ogenj usmiljenja. V Božjem usmiljenju bo svet našel mir in človek (svojo) srečo! Vam, dragi bratje in sestre, zaupam to nalogo, Cerkvi Krakowa in Poljske, in vsem častilcem Božjega usmiljenja, ki bodo sem prihajali iz Poljske in iz vsega sveta. Bodite pričevalci usmiljenja!

6. O Bog, usmiljeni Oče, ki si razodel svojo ljubezen v tvojem Sinu Jezusu Kristusu in si jo razlil na nas v Svetem Duhu Tolažniku, Tebi izročamo danes usodo sveta in vsakega človeka. Skloni se nad nas grešnike, ozdravi našo slabost, premagaj vsako zlo. Daj da vsi prebivalci zemlje izkusijo tvoje usmiljenje, da bi v Tebi, Troedinem Bogu, vedno našli vir upanja. Večni Oče, po prebridkem trpljenju in vstajenju Tvojega Sina, usmili se nas in vsega sveta! Amen.

Molitev papeža Frančiška za mir v svetu ob posvetitvi Rusije in Ukrajine Marijinemu brezmadežnemu srcu 25. Marec 2022

O Marija, Božja Mati in naša Mati, v tej uri stiske se zatekamo k tebi. Ti si Mati, ljubiš nas in nas poznaš: nič, kar imamo v srcu, ti ni skrito. Mati usmiljenja, tolikokrat smo doživeli tvojo previdnostno nežnost, tvojo navzočnost, ki vrača mir, ker nas vedno vodiš k Jezusu, ki je Knez miru. Toda mi smo pot miru izgubili. Pozabili smo nauk tragedij preteklega stoletja, žrtev milijonov padlih v svetovnih vojnah. Prezrli smo zaveze, ki smo jih dali kot Skupnost narodov in izdajamo sanje narodov o miru in upanja mladih. Zboleli smo za pohlepom, zaprti smo v nacionalistične interese, dovolili smo, da nas izsuši brezbrižnost in ohromi sebičnost. Raje se nismo menili za Boga; živeli smo s svojimi lažmi, gojili agresivnost, zatirali življenje in kopičili orožje ter pozabili, da smo varuhi svojega bližnjega in naše skupne hiše. Z vojno smo raztrgali vrt Zemlje, z grehom smo ranili srce našega Očeta, ki hoče, da smo bratje in sestre. Postali smo brezbrižni do vseh in do vsega, razen do sebe. Sram nas je in rečemo: odpusti nam, Gospod!

V bedi greha, v naših naporih in krhkosti, v skrivnosti krivice zla in vojne nas ti, sveta Mati, opominjaš, da nas Bog ne zapusti, ampak nas še naprej gleda z ljubeznijo in nam želi odpustiti, da bi ponovno vstali. On nam je podaril Tebe in v Tvoje brezmadežno srce dal zatočišče za Cerkev in za človeštvo. Po Božji dobroti si z nami in tudi v najbolj ostrih ovinkih zgodovine nas nežno vodiš.

Zato se zatekamo k tebi, na vrata tvojega Srca trkamo mi, tvoji dragi otroci, ki se jih nikoli ne naveličaš obiskovati in jih vabiti k spreobrnjenju. V tej temni uri nam pridi pomagat in nas potolažit. Vsakemu izmed nas ponovi: »Mar nisem tukaj jaz, tvoja Mati?« Ti veš, kako razvezati zaplete našega srca in vozle našega časa. Svoje zaupanje polagamo vate. Prepričani smo, da še posebej v času preizkušnje ne boš prezrla naših prošenj in nam boš prišla na pomoč.

Tako si storila v Galilejski Kani, ko si pospešila uro Jezusovega posredovanja in uvedla njegovo prvo znamenje v svet. Ko se je praznovanje spremenilo v žalost, si mu rekla: »Vina nimajo« (Jn 2,3). Še enkrat ponovi to Bogu, o Mati, kajti danes smo porabili vino upanja, veselje se je oddaljilo, bratstvo je razvodenelo. Izgubili smo človečnost, zapravili smo mir. Postali smo sposobni vsakega nasilja in uničenja. Nujno potrebujemo tvoje materinsko posredovanje.

Sprejmi torej, o Mati, našo prošnjo.

Ti, Morska zvezda, ne dovoli, da bi potonili v viharju vojne. Ti, Skrinja nove zaveze, navdihuj načrte in pota sprave. Ti, »dežela neba«, vrni Božjo slogo v svet. Pogasi sovraštvo, pomiri maščevanje, uči nas odpuščanje. Reši nas vojne, obvaruj svet jedrske grožnje. Kraljica rožnega venca, ponovno vzbudi v nas potrebo po molitvi in ljubezni. Kraljica človeške družine, pokaži ljudstvom pot bratstva. Kraljica miru, pridobi svetu mir.

Tvoj jok, o Mati, naj gane naša otrdela srca. Solze, ki si jih prelila za nas, naj razcvetijo to dolino, ki jo je naše sovraštvo izsušilo. In medtem ko hrum orožja ne potihne, naj nas tvoja molitev pripravi za mir. Tvoje materinske roke naj božajo tiste, ki trpijo in bežijo pod težo bomb. Tvoj materinski objem naj potolaži tiste, ki so prisiljeni zapustiti svoje domove in državo. Tvoje žalostno Srce naj nas gane k sočutju in nas spodbudi, da bomo odprli vrata in poskrbeli za ranjeno in zavrženo človeštvo. Sveta Božja Mati, ko si stala pod križem, ti je Jezus, ko je poleg tebe videl učenca, rekel: »Glej, tvoj sin«: tako ti je zaupal vsakega izmed nas. Potem pa učencu, vsakemu izmed nas: »Glej, tvoja mati«. Mati, želimo te sprejeti v svoje življenje in svojo zgodovino. V tej uri je izčrpano in vznemirjeno človeštvo skupaj s teboj pod križem. Izročiti se mora tebi, se po tebi posvetiti Kristusu. Ukrajinski narod in ruski narod, ki te z ljubeznijo častita, se zatekata k tebi, medtem ko tvoje srca utripa zanju in za vsa ljudstva, ki jih uničujejo vojna, lakota, krivica in beda.

Mi torej, Božja Mati in naša Mati, slovesno izročamo in posvetimo tvojemu Brezmadežnemu Srcu sami sebe, Cerkev in vse človeštvo, posebno pa Rusijo in Ukrajino. Sprejmi to naše dejanje, ki ga vršimo z zaupanjem in ljubeznijo; stori, da bo prenehala vojna, svetu priskrbi mir. Da, ki je privrel iz tvojega Srca, naj Knezu miru odpre vrata zgodovine; zaupamo, da bo po tvojem Srcu prišel mir. Tebi zato posvečamo prihodnost celotne človeške družine, potrebe in pričakovanja ljudstev, stiske in upanja sveta.

Po Tebi naj se na zemljo izlije Božje usmiljenje in blago utripanje miru naj spet zaznamuje naše dneve. Žena privolitve, na katero se je spustil Sveti Duh, vrni med nas Božjo harmonijo. Ti ki si »živi vrelec upanja«, odžejaj suhost našega srca. Jezusu si stkala človeškost, naredi iz nas graditelje občestva. Hodila si po naših poteh, vodi nas na steze miru. Amen.

 

Opis čudeža na priprošnjo sv. Favstine.

 Verjetno je ta omogočil njeno razglasitev za blaženo. Ozdravljena na grobu sv. Favstine!

Američanka Maureen Digan je doživela moč priprošnje sv. Favstine Kowalske pred 30. leti. Pravi, da je bila do svojega 15. leta zdrava. Tedaj je zbolela za zelo hudo, počasi napredujočo, malo poznano boleznijo limfnega sistema. V naslednjih desetih letih je bila 50-krat operirana in je bila daljša obdobja v bolnišnici, enkrat skoraj eno leto. Prijatelji in sorodniki so jo spodbujali k molitvi in zaupanju v Boga. A ona ni mogla razumeti, zakaj ji je Bog dopustil tako hudo bolezen, in je izgubila vero. Njeno zdravje se je tako poslabšalo, da so ji zdravniki predlagali amputacijo noge. Njen mož Bob je nekega večera, ko je bila ona v bolnišnici, gledal film Brez Božje milosti (usmiljenja) ni rešitve in prevzela ga je moč priprošnje sv. Favstine. Možje prepričal svojo ženo Maureen in zdravnike, da sta odšla na Poljsko na grob te poljske svetnice. Tja sta prišla 23. marca 1981. Žena je šla po dolgih letih spet k sv. spovedi. Ob njenem grobu je dejala: »No, Favstina, dolgo pot sem naredila do sem, zdaj pa ti stori kaj!« V sebi je slišala Favstinine besede: »Če me prosiš pomoči, ti bom pomagala.« Maureen je nenadoma začutila spremembo v svojem telesu. Bolečine v nogah so izginile in noga, ki bi jo ji morali odrezati, je spet postala prožna. Po vrnitvi v ZDA jo je pregledalo 5 različnih zdravnikov, ki pa so lahko ugotovili le, da je popolnoma ozdravljena in da tega medicinsko ne znajo razložiti. To čudežno ozdravljenje je potrdila tudi rimska Kongregacija za zadeve svetnikov.

 

HOMILIJA PAPEŽA JANEZA PAVZA II. ob 400-obletnici POSVETITVE SVETIŠČA KALWARIA ZEBRZYDOWSKA

(ponedeljek 19. avgusta 2002)

"Pozdravljena Kraljica, Mati Usmiljenja, življenje, sladkost in upanje naše, pozdravljena.

1. Danes prihajam v to svetišče kot romar, »kakor sem prihajal, ko sem bil otrok in mladenič. Pristopam k Kalwarijski Mariji tako, kakor sem prihajal kot krakowski škof, da ji izročim probleme nadškofije in vseh tistih, ki jih je Bog zaupal moji pastirski skrbi. Prihajam sem kakor nekoč in ponavljam: Pozdravljena! Pozdravljena, Kraljica, Mati Usmiljenja!

Kolikokrat sem izkusil, da Mati Božjega Sina obrača svoj usmiljeni pogled k skrbem človeka v stiski, da mu izprosi milost za rešitev njegovih težkih problemov, in kako se on, ves nemočan, čudežno napolnjuje z močjo in modrostjo Božje Previdnosti. Ali niso tega izkušali celi rodovi romarjev, ki so prihajali sem skozi štiri stoletja. Prav gotovo, saj bi sicer danes tukaj ne obhajali tega slavja. Sicer bi danes ne bili tukaj vi, predragi, ki hodite po stezah Kalwarije, ko sledite znamenjem Kristusovega trpljenja in njegovega križa in poti trpečega sočutja in skave njegove matere. Ta kraj na čudežen način pomaga srcu in duhu, da se poglobi v skrivnost tiste povezave, ki je združevala trpečega odrešenika z njegovo materjo, ki je sotrpela z njim. V središču te skrivnosti ljubezni najde tisti, ki prihaja sem, samega sebe, svoje življenje, svoj vsakdan, svojo slabost, hkrati pa tudi moč vere in upanja: tisto moč, ki izvira iz prepričanja, da Mati ne bo zapustila svojega otroka v nesreči, ampak ga bo vodila k svojemu Sinu in ga izročila njegovemu usmiljenju.

2. "Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva, in Marija Magdalena" (Jn 19,25).

Ona, ki je bila povezana z Božjim Sinom z vezmi krvi in z materinsko ljubeznijo, je tam, ob vznožju križa, živela to povezanost v trpljenju. Ona edina, je kljub bolečini materinskega srca vedela, da ima to trpljenje smisel. Zaupala je — zaupala kljub vsemu —, da se izpolnjuje stara prerokba: "Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim in njenim zarodom. On bo strl tvojo glavo, ti pa boš ranila njegovo peto" (1 Mz 3,15). Njeno zaupanje je našlo potrditev, ko se je njen umirajoči Sin obrnil k njej z besedo: "Žena!"

Ali je mogla tisti trenutek, ko je stala pod križem, pričakovati, da bo v kratkem, po treh dneh, ta Božja obljuba izpolnjena? To ostaja za vedno skrivnost njenega srca. Vemo pa nekaj: Ona, ki je prva izmed človeških bitij, je deležna slave vstalega Sina. Ona — kakor verujemo in izpovedujemo — je bila s telesom in dušo vzeta v nebo, da izkuša združenje v slavi, da se ob svojem Sinu veseli sadov Božjega usmiljenja in da jih izprosi vsem, ki se zatekajo k njej,

3. Skrivnostna vez ljubezni. Kako čudovito jo izraža ta kraj! Zgodovina pričuje, da je v začetku 17. stoletja Mikolaj Zebrzydowski, utemeljitelj svetišča, položil temelje za izgradnjo Golgotske kapele po modelu cerkve Križanja v Jeruzalemu. Na ta način je predvsem hotel sebi in drugim približati skrivnost Kristusovega trpljenja in njegove smrti. Pozneje pa, ko je načrtoval romarsko pot Gospodovega trpljenja od dvorane zadnje večerje do Kristusovega groba, je v duhu Marijanske pobožnosti in pod Božjim navdihom hotel na to pot postaviti spominske kapele Marijinega življenja. Tako so nastale druge poti in nova verska pobožnost, ki je na neki način dopolnitev križevega pota: to je pobožnost Poti sočutnega trpljenja Božje Matere in vseh tistih žena, ki so sotrpele z njo. Skozi štiri stoletja so potem rodovi romarjev hodili po sledi Odrešenika in njegove Matere, oklepajoč se z vso dušo tiste ljubezni, ki je bila močnejša od trpljenja in smrti in je bila okronana v nebesih.

Skozi ta stoletja so romarji prihajali v zvestem spremstvu očetov frančiškanov, imenovanih "Bernardini", ki imajo poslanstvo duhovne oskrbe svetišča Kalwarije. Danes jim želim izraziti svojo hvaležnost za to, da nadvse ljubijo trpečega Kristusa in njegovo Mater, ki je z njim sotrpela. To ljubezen z vsem žarom in predanostjo vlivajo v srca romarjev. Dragi očetje in bratje Bernardini, naj vas dobri Bog blagoslavlja v tem poslanstvu, zdaj in v prihodnje!

4. Leta 1641  j e svetišče Kalwarija bilo obdarovano s posebnim darom. Previdnost je usmerila na Kalwarijo korake Stanislawa Paszkowskega iz Brzezia, da bi zaupal varstvu očetov Bernardinov podobo najsvetejše Matere, ki je že postala slavna zaradi milosti, ko se je še nahajala v njihovi družinski kapeli. Od tedaj in še posebej od dneva njenega kronanja, ki ga je leta 1 887 izvršil krakowski škof Albin Sas Dunajewski z dovoljenjem papeža Leona XIII., romarji končujejo svoje romanje po stezicah pred njenim obličjem. V začetku so prihajali z vseh strani Poljske, pa tudi iz Litve, Rusije, Slovaške, Češke, Madžarske, Moravske in Nemčije. Posebej so se v čustvih do nje vneli prebivalci Šlezije, ki so darovali Jezusu krono, in se od dneva kronanja vsako leto udeležujejo procesije v čast Vnebovzetja blažene Device Marije.

Kako velikega pomena je ta kraj za Poljsko, vso razdeljeno, je izrazil monsinjor Dunajewski, ki je pozneje postal kardinal, ko je ob kronanju molil takole: "Ta dan je Marija bila vzeta v nebesa in je bila okronana. Ob obletnici tega dne polagajo svetniki svoje krone pred noge svoje Kraljice in danes tudi poljski narod prinaša zlate krone, da jih po rokah škofa položijo na Marijino glavo v tej čudežni upodobitvi. O, Mati, povrni nam s tem, da postanemo eno med seboj in s teboj." Tako je molil za zedinjenje razdeljene Poljske. Danes, ko je po ozemlju in narodnosti zedinjena, besede tega pastirja ne izgubijo na aktualnosti, ampak nasprotno dobijo nov pomen. Treba jih je danes ponavljati tako, da prosimo Marijo, naj nam izprosi edinost vere, edinost duha in mišljenja, edinost v družinah in edinost v družbi. Zaradi tega prosim danes skupaj z vami: O, Mati Kalwarijska, stori "da bomo eno med seboj in s teboj".

5. "Obrni torej, naša priprošnjica, svoje milostljive (usmiljene) oči v nas in pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa. O milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija!"

Obrni milostna Gospa svoj pogled na ta narod, ki je skozi stoletja ostal zvest tebi in tvojemu Sinu. Obrni svoj pogled na ta narod, ki je vedno zaupal v tvojo materinsko ljubezen. Obrni svoj pogled, svoje milostljive oči v nas in nam izprosi to, česar tvoji otroci najbolj potrebujejo. Odpri srca bogatih za potrebe ubogih in trpečih. Daj, da vsi brezposelni srečajo človeka, ki jim bo ponudil delo. Pomagaj ljudem s ceste, da najdejo hišo, pomagaj družinam, da bodo v ljubezni premagovale vse težave. Pomagaj mladim, da najdejo pot in upanje za prihodnost. Ogrni otročiče s svojim plaščem in jih varuj pred vsakim pohujšanjem. Spodbujaj redovne skupnosti z milostjo vere, upanja in ljubezni. Daj duhovnikom, da bodo hodili za Kristusom, tvojim Sinom in vsak dan darovali svoje življenje za ovce. Izprosi škofom luč Svetega Duha, da bodo vodili Cerkev te dežele proti kraljestvu Tvojega Sina, po edini in ravni poti. O najsvetejša Mati, — naša Gospa s Kalwarije: izprosi tudi meni telesnih in duhovnih moči, da bom mogel izpolniti do konca poslanstvo, ki mi ga je zaupal Vstali. Tebi vračam vse sadove enojega življenja in mojega poslanstva; Tebi izročam prihodnost Cerkve, Tebi zaupam moj narod; vate zaupam in ti še enkrat izpovedujem: Totus Tuus, Marija! Totus Tuus. Amen.

SKLEPNI POZDRAV OB KONCU SVETE MAŠE

Tako se, glejte, končuje moje romanje na Poljsko, v Krakow. Zadovoljen sem, da cje ta moj obisk okronan prav na Kalwariji, ob Marijinih nogah. Še enkrat želim zaupati njenemu varstvu vse vas, ki ste tukaj zbrani, Cerkev na Poljskem in vse sonarodnjake. Naj bo njena ljubezen izvir obilnih milosti za vso našo deželo in vse njene prebivalce.

Ko sem leta 1979 obiskal to svetišče, sem vas prosil, da prosite zame, dokler sem živ in po moji smrti. Danes se vsem romarjem na Kalwariji zahvaljujem za molitve, za duhovno podporo, ki jo nenehno prejemam. In še naprej vas prosim: ne nehajte prositi — ponavljam še enkrat, dokler sem živ in po moji smrti. In jaz, kakor vedno, vam bom povrnil za vašo dobrohotnost s tem, da vas bom vse priporočal usmiljenemu Kristusu in njegovi Materi.

OBISK PAPEŽA JANEZA PAVLA II. NA POLJSKEM (od 16. dc 19. avgusta 2002)

»TRIJE CILJI MOJEGA ROMANJA« (petek, 16. avg.)

Bratje in sestre! »Bog je bogat v usmiljenju.« Glejte, to je moto tega mojega romanja. To je njegovo oznanilo. Vzeto je iz okrožnice O Božjem usmiljenju, toda tukaj v Krakowu, v Lagiewnikih je bila ta resnica na poseben način razodeta. Od tu, zahvaljujoč ponižnemu služenju izredne pričevalke — svete sestre Favstine — odmeva evangeljsko sporočilo o usmiljeni Božji ljubezni. Vidite, zato je prvi korak mojega romanja in njegov prvi cilj obisk svetišča Božjega usmiljenja. Vesel sem, da bom mogel posvetiti novo svetišče, ki naj postane svetovno središče češčenja Usmiljenega Jezusa.

Božje usmiljenje najde odsev v usmiljenju ljudi. Že stoletja dolgo se je Krakow okronal z velikimi osebnostmi, ki so, zaupajoč v Božjo ljubezen, pričevale za usmiljenje s konkretnimi dejanji ljubezni do bližnjega. (...) Beatifikacija Sigismunda Feliksa Felinskega, Jana Beyzyma, Sancje Szymkowiak in Jana Balickega predstavlja drugi cilj mojega romanja. Tako upam, da nas bodo ti novi blaženi, ki so dali zgled usmiljenega služenja, spominjali na veliki dar Božje ljubezni in nas usmerjali k vsakdanjemu uresničevanju ljubezni do bližnjega.

Želim poudariti tudi tretji cilj mojega romanja. To je molitev zahvale za štiristo let svetišča Kalwarije Zebrzydowske, s katero sem povezan vse od otroštva. Tam sem, na stezicah, ki sem jih prehodil v molitvi, iskal luč, navdih za moje služenje krakowski in poljski Cerkvi, in tam sem naredil različne težke pastoralne odločitve. Prav tam, med vernim ljudstvom, ki moli, sem s učil vere, ki mi je vodnica tudi na Petrovem Sedežu. Po priprošnji Marije iz Kalwarije se hočem zahvaliti Bogu za ta dar.

3. (Potem, ko se je ozrl na težko situacijo na Poljskem in na družine s številnimi otroki, na brezposelne in ostarele, je dejal):

Njim in vsem mojim sonarodnjakom prinašam sporočilo upanja, ki izvira iz vesele novice: Bog, ki je bogat v usmiljenju, razodeva vsak dan v Kristusu svojo ljubezen. On, vstali Kristus, govori vsakemu in vsaki izmed vas. »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov« (Raz 1, 17 — 18). To je oznanilo o Božjem usmiljenju, ki ga danes prinašam moji domovini in vsem mojim sonarodnjakom: »Ne boj se!« Zaupaj v Boga, ki je bogat v usmiljenju. S teboj je Kristus, nevarljivi Darovalec upanja.

Dragi bratje in sestre! Trije dnevi mojega bivanja v domovini naj storijo, da se v nas znova rodi globoka vera v moč Božjega usmiljenja. Naj nas še bolj povežejo v ljubezni, naj nas spodbudijo k odgovornosti za življenje vsakega moškega in ženske in za njihove vsakdanje potrebe; naj nas odpirajo k dobroti, medsebojnemu razumevanju, da si postanemo še bližji v duhu usmiljenja. Milost upanja naj napolni vaša srca... Bog vas blagoslovi!

Iz PAPEŽEVA NAGOVORA MLADIM

Dragi mladi prijatelji!

Nedavno se je v Torontu v Kanadi odvijalo posebno srečanje mladih iz vsega sveta, srečanje, ki se dogaja vsako drugo leto in ga imenujemo Svetovni dan mladih. To je bil čudovit dogodek, doživet v duhu vere. Vera je trden temelj navdušenja, hrepenenja in načrtovanja mladih. Kakor sem že dejal, na obali Ontarijskega jezera smo podoživljali izkušnjo ljudstva iz Galileje, kateremu je Jezus izročil sporočilo Blagrov na hribu ob Tiberijskem jezeru. Danes se vračam k tej izkušnji s tem, da vam predočujem oznanilo o Božjem usmiljenju. Po sveti Favstini ga Bog izroča vam, da bi v njegovi luči mogli bolje razumeti, kaj pomeni biti ubog v duhu, usmiljen, prizadevati si za mir, biti lačen in žejen pravičnosti, in končno, biti preganjan zaradi Jezusovega imena. V vsakem času je potrebno pričevanje ljudi, ki živijo blagre. To je potrebno tudi danes. Prosim Boga, da bi vaše življenje, ki ga naj živite po tem zahtevnem merilu, bilo privlačno pričevanje za usmiljenje v naših časih.

Spomnite se na to, da vas Kristus nenehno obdaja s svojo usmiljeno ljubeznijo. Naj vas ta zavest napolni z mirom in naj vas vodi po zahtevnih poteh vsakdanjega življenja.

BESEDE SVETEGA OČETA PRED SKLEPNIM BLAGOSLOVOM

Ob koncu tega slovesnega bogoslužja želim povedati, da je mnogo mojih osebnih spominov vezanih na ta kraj. Sem sem prihajal predvsem med nacistično okupacijo, ko sem bil zaposlen v bližnji tovarni Solvay. Še danes se spominjam poti, ki pelje od Boreka Faleckega do Debnikov, poti, ki sem jo prehodil vse dni, ko sem hodil na delo v različnih izmenah, obut v lesene cokle. Takrat smo hodili v coklah. Kako bi si bilo mogoče predstavljati, da bo tisti mož v coklah nekoč posvetil baziliko Božjega usmiljenja v Lagiewnikih v Krakowu.

Veselim se dograditve tega lepega svetišča, ki je posvečeno Božjemu usmiljenju. Kardinalu Macharskemu in vsej krakovski nadškofiji in Sestram Božje Matere Usmiljenja zaupam materialno in predvsem duhovno skrbništvo oblikovanja tega svetišča. Naj to sodelovanje v poslanstvu razširjanja češčenja Usmiljenega Jezusa prinaša blagoslovljene sadove v srcih vernikov na Poljskem in po vsem svetu.

Naj usmiljeni Bog v obilju blagoslavlja vse romarje, ki prihajajo sem in ki bodo v prihodnosti sem prihajali.

BISTVO POBOŽNOSTI K BOŽJEMU USMILJENJU

1. Zaupanje - označuje naš odnos do Boga; ne sestoji le iz kreposti upanja, ampak tudi iz kreposti žive vere, ponižnosti, vztrajnosti in skesanosti za storjene grehe. Preprosto povedano je to odnos otroka, ki v vseh okoliščinah brezmejno zaupa v usmiljeno ljubezen in vsemogočnost nebeškega Očeta.

Zaupanje je do tolikšne stopnje bistveni del pobožnosti k božjemu usmiljenju, da brez njega te pobožnosti ni, kajti osnovni in bistveni izraz češčenja božjega usmiljenja je prav dejanje zaupanja. Že sama naravnanost zaupanja (brez gojenja oblik pobožnosti) tistemu, ki zaupa, zagotavlja milost božjega usmiljenja.

»Želim, da bi ves svet spoznal moje usmiljenje; dušam, ki zaupajo v moje usmiljenje,« je obljubil Gospod, »želim podeliti nepojmljive milosti« (687).

»Odprl sem svoje Srce kot živi izvir usmiljenja. Naj vsi iz njega zajemajo življenje, naj se približujejo z velikim zaupanjem temu morju usmiljenja. Grešniki bodo dosegli opravičenje, opravičeni pa potrditev v dobrem. Kdor je zaupal v moje usmiljenje, tistemu bom ob smrtni uri dušo napolnil s svojim božjim mirom« (1520).

Zaupanje pa ni le bistvo, duša te pobožnosti; je tudi pogoj za zajemanje milosti. »Milosti iz mojega usmiljenja se dajo zajemati le z eno posodo, in to je zaupanje,« je rekel Jezus sestri Favstini.

»Čim bolj duša zaupa, tem več bo prejela. V veliko tolažbo so mi duše z brezmejnim zaupanjem, kajti vanje izlivam vse zaklade svojih milosti. Veseli me, da hočejo veliko, kajti moja želja je, dajati veliko, zelo veliko« (1580).

»Oseba, ki zaupa v moje usmiljenje, je nadvse srečna, kajti jaz sam skrbim zanjo« (1273).

»Povej jim, da še nobeden, kdor je klical moje usmiljenje, ni bil razočaran ali osramočen. Kdor je zaupal v mojo dobroto, mi posebej ugaja« (1541).

2. Usmiljenje - označuje naš odnos do vsakega človeka. Gospod Jezus je sestri Favstini rekel: »Od tebe zahtevam dela usmiljenja, ki morajo izhajati iz ljubezni do mene. Usmiljenje moraš izkazovati bližnjim vedno in povsod, temu se ne moreš ne odtegniti ne izgovarjati, se ne opravičevati. Dajem ti tri načine za izkazovanje usmiljenja bližnjim: prvi delo, drugi - beseda, tretji - molitev; v teh treh stopnjah je zajeta polnost usmiljenja in je neizpodbitni dokaz ljubezni do mene. Na ta način duša slavi in poveličuje moje usmiljenje« (742).

Dejavna ljubezen do bližnjega je prav tako pogoj za prejemanje milosti. »Če oseba ne naredi dela usmiljenja, ki ga je na kakršen koli način sposobna,« je spomnil Gospod Jezus na evangeljsko misel, »na sodni dan ne bo dosegla mojega usmiljenja. O, če bi ljudje znali nabirati večne zaklade, bi ne bili sojeni, ker bi z usmiljenjem prehiteli mojo sodbo« (1317).

Gospod Jezus želi, da bi njegovi častilci v potekanju dneva napravili vsaj eno delo usmiljenja. »Vedi, moja hči,« je rekel Gospod Jezus sestri Favstini, »da je moje Srce usmiljenje samo.

Iz tega morja usmiljenja se na ves svet razlivajo milosti (...). Moja hči, želim, da bi (bilo) tvoje srce bivališče mojega usmiljenja. Želim, da bi se to usmiljenje po tvojem srcu razlilo na ves svet. Kdor koli se ti približa, naj ne odide brez tega zaupanja v moje usmiljenje, ki ga tako zelo želim za duše« ( 1777).

PODOBA BOŽJEGA USMILJENJA

Njen nastanek je v zvezi z videnjem, ki ga je sestra Favstina imela v Plocku 22. februarja 1931;   tedaj ji je Kristus izrekel željo, da bi naslikala tako podobo ter pod podobo napisala besede: Jezus, vate zaupam.

Podoba predstavlja od mrtvih vstalega Kristusa, ki ima na rokah in nogah sledove križanja. Iz prebodenega, na podobi nevidnega Srca, izhajata dva pramena žarkov: rdeči in bledi. Ko je sestra Favstina vprašala Jezusa o pomenu obeh pramenov, ju je Gospod Jezus razložil takole:

»Bledi pramen pomeni vodo, ki opravičuje duše; rdeči pa pomeni kri, ki je življenje duš. Ta dva pramena žarkov sta privrela iz globin mojega usmiljenja takrat, ko je sulica prebodla moje umirajoče Srce na križu« (299).

Drugače rečeno, ta dva pramena žarkov pomenita svete zakramente, pa tudi sveto Cerkev rojeno iz prebodene Kristusove strani in darove Svetega Duha, katerih svetopisemski simbol je voda.

»Srečen, kdor bo živel v njuni senci,« je rekel Jezus,« ker ga ne bo dosegla pravična roka Boga« (299).

Podoba nam tako prikazuje veliko božje usmiljenje, ki se je v polnosti razodelo v velikonočni Kristusovi skrivnosti, najbolj rodovitno pa se udejanja v Cerkvi po svetih zakramentih. Podoba mora biti kakor posoda za zajemanje milosti, mora biti znamenje, ki vernike opozarja na nujnost zaupanja v Boga in nujnost usmiljenja do bližnjih. Zaupanje izražajo besede v napisu pod podobo: Jezus, vate zaupam.

»Podoba,« je povedal Jezus »mora opozarjati na želje mojega usmiljenja, saj tudi najmočnejša vera brez del nič ne pomaga« (742).

Češčenje te podobe temelji na zaupni molitvi, povezani z dobrimi deli. Gospod Jezus je obljubil vsakemu, ki bo tako častil to podobo: milost odrešenja, velik napredek na poti krščanske popolnosti, milost srečne smrti oziroma vsakršne druge milosti ter časne dobrine, za katere ga bodo usmiljene osebe prosile.

»Ljudem izročam posodo, s katero naj prihajajo po milosti k izviru usmiljenja,« je sestri Favstini rekel Gospod Jezus. »Posoda je ta podoba z napisom: Jezus, vate zaupam« (327). »Po tej podobi bom delil dušam veliko milosti, zato naj ima vsakdo dostop do nje.« (570). »Obljubljam, da se človek, ki bo častil to podobo, ne bo pogubil. Obljubljam mu že tu na zemlji zmago nad sovražniki, zlasti pa ob smrtni uri. Sam a bom branil kakor svojo  čast« (48). »Žgejo me plameni usmiljenja, želim jih izlivati na človeške duše. O kakšno bolečino mi povzročajo, če jih nočejo sprejeti (...). Povej obolelemu človeštvu, naj se oklene mojega usmiljenega Srca, in napolnil ga bom z mirom« (1074). »Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se z zaupanjem ne obrne k mojemu usmiljenju« (300). »Zapiši te besede, moja hči, oznanjaj svetu moje usmiljenje, naj vse človeštvo spozna moje brezmejno usmiljenje. To je znamenje za poslednje čase, za njimi pride dan pravičnosti. Dokler je čas, naj se zatekajo k izviru mojega usmiljenja, naj se okoriščajo s krvjo in vodo, ki je privrela zanje< (848). »Piši: Preden pridem kot pravični sodnik, na široko odpiram vrata svojega usmiljenja. Kdor noče priti skozi vrata usmiljenja, ta mora skozi vrata moje pravičnosti« (1146).

Dejanje izročitve božjemu usmiljenju

O neizmerno usmiljeni Jezus, tvoja dobrota je brezmejna in zakladi tvoje milosti neizčrpni. Brezmejno zaupam v tvoje usmiljenje. ki presega vsa tvoja dela. Popolnoma in brez pridržkov se ti izročam, da bi tako mogel živeti in si prizadevati za krščansko popolnost.

Tvoje usmiljenje želim širiti z izvrševanjem duhovnih in telesnih del usmiljenja, še posebej s prizadevanjem za spreobrnjenje grešnikov, z izkazovanjem tolažbe pomoči potrebnim, bolnim in potrtim. Varuj me torej, Jezus, kot svojo lastnino in svojo čast.

Čeprav včasih trepetam od strahu, zavedajoč se svoje slabosti imam vendar istočasno brezmejno zaupanje v tvoje usmiljenje. O da bi vse človeštvo pravočasno spoznalo brezmejno globino tvojega usmiljenja, mu zaupalo in ga na veke slavilo. Amen.

PRAZNIK BOŽJEGA USMILJENJA

Gospod Jezus želi, da praznik božjega usmiljenja praznujemo na prvo nedeljo po veliki noči, kar kaže na tesno zvezo med velikonočno skrivnostjo odrešenja in tem praznikom. Bogoslužje tega dne najpopolneje slavi Boga v skrivnosti njegovega usmiljenja.

Praznik usmiljenja ne sme biti le dan posebnega češčenja Boga v skrivnosti usmiljenja, temveč mora biti za vse ljudi, posebej za velike milosti, če so skladne z božjo voljo. Prav s tem praznikom povezal velike obljube.

Največjo med njimi je povezal s svetim obhajilom, ki ga prejmemo na ta dan - to je obljuba »popolnega odpuščanja krivde in kazni«, oziroma obljuba take milosti, kakor jo prejmemo samo pri zakramentu svetega krsta.

Veličina praznika je tudi v tem, da lahko vsi, celo tisti, ki se šele ta dan spreobrnejo, izprosijo velike milosti, če so skladne z božjo voljo.

»Hočem«, je rekel Gospod Jezus sestri Favstini, da bi bila ta podoba (...) slovesno blagoslovljena na prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja« (49).

»Želim, da bi bil praznik usmiljenja pribežališče in zavetje vsem, posebej ubogim grešnikom. Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti.

Oseba, ki pristopi k spovedi in k svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse božje pretočnice, po katerih tečejo milosti; naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kakor škrlat« (699).

»Moja hči, povej, da je praznik mojega usmiljenja izšel iz moje notranjosti za tolažbo vsemu svetu« (1517) »in je zasidran v globinah enojega sočutja« (420).

Na ta praznik se pripravljamo z devetdnevnico, ki jo začnemo na veliki petek, in vsak izprosijo dan zmolimo rožni venec božjega usmiljenja.

V Dnevniku sestre Favstine je zapisana še druga devetdnevnica, ki jo je Gospod Jezus narekoval za njeno uporabo, in dal obljubo, ki se nanaša le na njeno osebo. Vsi verniki prav tako lahko to devetdnevnico pobožno molijo, zato jo uvrščamo v ta molitvenik.

Devetdnevnica pred praznikom Božjega Usmiljenja

»Želim,« je rekel Gospod Jezus sestri Favstini, »da bi devet dni vodila duše k izviru mojega usmiljenja, da hi zajemale moč in olajšanje ter vse milosti, ki jih potrebujejo v naporih življenja, posebej ob smrtni uri.«

»Vsak dan privedi v moje Srce drugačno skupino duš ter jo potopi v morje mojega usmiljenja. Jaz pa bom vse te duše pripeljal v hišo mojega Očeta (...). Vsak dan boš prosila mojega Očeta po mojem bridkem trpljenju milosti za te duše.«

ROŽNI VENEC BOŽJEGA USMILJENJA

To molitev je Gospod Jezus sestri Favstini narekoval v Vilnu 1.1935. V naslednjih prikazovanjih je razodel njeno vrednost in učinkovitost ter pojasnil z njo povezano obljubo.

V tej molitvi darujemo Bogu Očetu »telo in kri, dušo in božanstvo« Jezusa Kristusa; združujemo se z njegovo daritvijo na križu za odrešenje sveta.

Ko darujemo Bogu Očetu njegovega »preljubega Sina«, se sklicujemo na najmočnejši razlog, da bi bili uslišani. Prosimo, naj se usmili »nas in vsega sveta«.

Beseda »nas« se nanaša na molivca rožnega venca in na tiste, za katere želi ali se čuti dolžnega moliti. »Ves svet« to je vse človeštvo, ki živi na zemlji, in duše, ki trpijo v vicah.

Ko molimo z besedami rožnega venca, izvršujemo dejanje ljubezni do bližnjega, ki je - skupaj z zaupanjem - nujni pogoj za prejem milosti.

»Po molitvi tega rožnega venca,« je obljubil Jezus, »sem pripravljen dati vse, za kar me bodo prosili,« (1541) in je dodal: »če je to, za kar prosiš, skladno z mojo voljo« (1731).

Posebne obljube se nanašajo na zadnjo uro: milost srečne in spokojne smrti. Tisti, ki sami z zaupanjem in vztrajnostjo molijo ta rožni venec, si lahko izprosijo srečno in spokojno smrt ne le zase, marveč tudi za umirajoče, pri katerih bodo tako molili. »Duhovniki,« je povedal Jezus, »ga bodo priporočali grešnikom kot zadnjo možnost rešitve; tudi najbolj trdovraten grešnik, ki bo samo enkrat zmolil ta rožni venec, prejme milost iz mojega neskončnega usmiljenja« (687).

Vsaj enkrat, vendar v razpoloženju, ki je skladno z vsebino molitve, predvsem pa v veri, zaupanju in ponižno oziroma z iskrenim in globokim obžalovanjem svojih grehov.

URA USMILJENJA

»Moja hči, spominjam te, kadar koli boš slišala, da ura bije tri, se vsa potopi v moje usmiljenje, slavi in poveličuj to usmiljenje; kliči njegovo vsemogočnost na pomoč za ves svet, posebej za uboge grešnike, kajti v tem trenutku stoji na stežaj odprto za vsakega človeka« (1572).

»To je ura velikega usmiljenja za ves svet« (1320). Gospod Jezus želi, da bi vsak dan častili trenutek njegovega umiranja na križu (ob treh popoldne).

»Ob tej uri se je,« kot je povedal, »rodia milost za ves svet. Usmiljenje je zmagalo nad pravičnostjo.«( 1 572).

Želi, da bi ob tej uri premišljevali njegovo bridko trpljenje, kajti takrat se je najbolj jasno razodela božja ljubezen do človeštva; želi, da bi poveličevali in slavili božje usmiljenje in po zasluženju Kristusovega trpljenja goreče prosili za potrebne milosti zase in za ves svet, posebej za grešnike.

»Moja hči, ob tej uri se potrudi,« je poučeval sestro Favstino, »da zmoliš križev pot, kolikor ti obveznosti to dopuščajo; če ne moreš moliti križevega pota, vsaj za trenutek stopi v kapelo in počasti moje Srce, ki je v najsvetejšem zakramentu polno usmiljenja; ako pa ne moreš stopiti v kapelo, se vsaj za kratek trenutek poglobi v molitev tam, kjer si« (1572).

»Ob tej uri,« je obljubil Jezus, »zase in za druge izprosiš vse« (1572). »Duši, ki me prosi po mojem trpljenju, ne odrečem ničesar« (1320).

Molitev ob uri usmiljenja se strogo nanaša na tretjo uro popoldne, biti mora osredinjena na Jezusa, v prošnjah pa se je treba sklicevati na vrednost in zasluge njegovega bridkega trpljenja.

 

Besede svetega očeta Janeza Pavla II. ob razglasitvi
sestre Favstine za svetnico.

»Confitemini Domino quoniam bonus, quoniam in saeculum misericordia eius.« »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegovo usmiljenje.« (Ps 118,1) Tako poje Cerkev v velikonočni osmini, ko povzema iz Kristusovih ust besede psalma. V dvorano zadnje večerje prinaša vstali Kristus veliko oznanilo Božjega usmiljenja in ga zaupa apostolom: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam... Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,21-23)

Preden je Jezus izgovoril te besede, je pokazal roke in stran. Pokaže rane svojega trpljenja, predvsem rano na Srcu, mesto, od koder izvira veliki val usmiljenja, ki se razliva na človeštvo. Iz tega Srca je blažena sestra Favstina, ki jo bomo odslej klicali za SVETO, videla izhajati dva svetlobna pramena, ki osvetljujeta svet: »Dva pramena - Jezus sam ji je to nekega dne razložil ­predstavljata kri in vodo.

Kri in voda! Misel pohiti k pričevanju evangelista Janeza, ki je videl, da sta pritekli »kri in voda, ko je vojak na Kalvariji s sulico odprl Kristusovo stran (prim. Jn 19,34). In če kri spominja na žrtev na križu in evharistični dar, voda v simboliki pri svetem Janezu ne spominja samo na krst, ampak tudi na dar Svetega Duha (prim. Jn 3,5; 4,14; 7,37-39).

Božje usmiljenje doseže ljudi prek križanega Kristusovega Srca: »Moja hčerka, povej, da sem jaz sama Ljubezen in Usmi1jenje, je zahteval Jezus od sestre Favstine (Dnevnik, 374). To usmiljenje izliva Kristus na človeštvo po Svetem Duhu, ki je v Sveti Trojici oseba-ljubezen. Ali ni prav usmiljenje »drugo ime« za ljubezen (prim. DM 7) v svojem najglobljem in najnežnejšem pomenu, v svoji drži, da priskoči na pomoč v vsaki potrebi, predvsem v svojem neizmernem odpuščanju?

Res, veliko je danes moje veselje, da predložim vsej Cerkvi za naš čas Božji dar, življenje in pričevanje sestre Favstine Kowalske. Po božji Previdnosti je bilo življenje te ponižne poljske hčerke tesno povezano z zgodovino dvajsetega stoletja, ki smo ga pravkar pustili za seboj. Kristus ji je svoje sporočilo usmiljenja zaupal prav med prvo in drugo svetovno vojno. Tisti, ki se spominjajo in so bili priče ter soudeleženci dogodkov teh let in strahotnega trpljenja milijonov ljudi, dobro vedo, kako potrebno je bilo sporočilo usmiljenja.

Jezus je rekel sestri Favstini: »Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se ne bo z zaupanjem obrnilo k Božjemu usmiljenju (Dnevnik, .132). Prek poljske redovnice je to sporočilo za vedno povezano z dvajsetim stoletjem, zadnjim v drugem tisočletju, in mostom do tretjega tisočletja. To sporočilo ni novo, lahko pa ga imamo za dar posebnega razsvetljenja, ki nam pomaga močneje zaživeti evangelij velike noči, da bi ga kot svetlobni žarek podarili možem in ženam našega časa.

Kaj nam bodo prinesla prihodnja leta? Kakšna je prihodnost ljudi na zemlji? Ni nam dano, da bi to vedeli. Vendarle je gotovo, da bodo - žal - z novim napredkom prišle boleče izkušnje. Toda luč Božjega usmiljenja, ki ga je hotel Gospod ponovno izročiti svetu prek karizme sestre Favstine, bo razsvetljevala hojo ljudi tretjega tisočletja.

Kakor nekoč apostoli mora človeštvo tudi danes v zgodovinski zadnji večerji sprejeti vstalega Kristusa, ki kaže rane svojega križanja in ponavlja: »Mir z vami!« Človeštvo mora dopustiti, da ga doseže in prešine Sveti Duh, ki nam ga daje vstali Kristus. Sveti Duh je tisti, ki ozdravlja rane srca, ruši pregrade, ki nas delijo od Boga in ločujejo med seboj, vrača veselje Očetove ljubezni in ljubezni bratske edinosti.

Nasloniti se moramo na celotno sporočilo današnje Božje besede druge nedelje po veliki noči, ki se bo odslej v vsej Cerkvi imenovala »NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA. Zdi se, da nam različna berila orišejo hojo usmiljenja, ki - med tem, ko obnovi odnos vsakega človeka z Bogom vzbuja tudi med ljudmi nove odnose bratske solidarnosti. Kristus nas je poučil, da »človek ne le prejema in izkuša Božje usmiljenje, marveč je tudi poklican, da izkazuje usmiljenje' drugim: Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli' (Mt 5, 7)K (DM 14). Nato nam je pokazal številne poti usmiljenja, ki ne odpušča samo grehov, ampak prihaja naproti vsem človeškim potrebam. Jezus se je sklonil k vsaki človeški bedi, gmotni in duhovni.

Njegovo sporočilo usmiljenja nas še naprej dosega prek njegovih rok, stegnjenih k trpečemu človeku. Tako ga je videla in naznanila ljudem vseh celin sestra Favstina, ki je, skrita v svojem samostanu Lagiewniki v Krakovu, svoje življenje spremenila v pesem Usmiljenju: Misericordias Domini in aetern um cantabo' (Božje usmiljenje bom na veke opevala).

Razglasitev sestre Favstine za sveto je posebno zgovorna, zato nameravam danes izročiti to sporočilo tretjemu tisočletju. Izročam ga vsem ljudem, da bi se naučili vedno bolje spoznavati pravi Božji obraz in pravi obraz svojih bratov.

Ljubezen do Boga in do bratov sta dejansko nerazdružljivi, kakor nas opominja Prvo Janezovo pismo: »Da ljubimo Božje otroke, pa spoznamo po tem, če ljubimo Boga in izpolnjujemo njegove zapovedi. « (5,2) Apostol nas tu poziva k resnični ljubezni, ki se kaže v spolnjevanju zapovedi.

Res ni lahko ljubiti z globoko ljubeznijo, ki temelji na pristnem darovanju samega sebe. Te ljubezni pa se naučimo samo v Božji šoli, v gorečnosti njegove dejavne ljubezni. S pogledom, uprtim vanj, uglašeni na njegovo očetovsko Srce, postajamo sposobni gledati brate z novimi očmi, v drži zastonjskega daru in delitve, velikodušnosti in odpuščanja. Vse to je usmiljenje!

V meri, v kateri bo človeštvo sposobno spoznati skrivnost tega usmiljenega pogleda, odkrijemo uresničujoči vidik idealne podobe v prvem berilu: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.« (Apd 4,32) Tu je postalo srčno usmiljenje tudi način odnosov, osnutek skupnosti, delitev dobrin. Tu so cvetela duhovna in telesna dela usmiljenja((. Tu se je usmiljenje pokazalo v zahtevi postati bližnji bratom, ki živijo v največjem pomanjkanju.

Sestra Favstina Kowalska je zapisala v svojem Dnevniku: Strašno bolečino čutim, ko gledam trpljenje bližnjega. Vse bolečine bližnjega se odražajo v mojem srcu; v svojem srcu nosim njihove stiske, tako dame tudi telesno uničujejo. Želela bi, da bi vse bolečine padle name in bi tako bližnjemu prinesla olajšanje.« (Dnevnik, 365) Glejte, do kod gre ljubezen, če je po meri Božje ljubezni!

Današnji človek in človeštvo se mora navdihovati pri tej ljubezni, da bi kljubovalo krizi smisla, izzivom najrazličnejših potreb, predvsem obvarovanju dostojanstva vsake človeške osebe. Tako bo sporočilo o Božjem usmiljenju postalo tudi sporočilo o dostojanstvu in vrednosti vsakega človeka. V Božjih očeh je dragocen vsak človek, za vsakega je dal Kristus svoje življenje, vsem daje Oče svojega Duha in odpira vrata v svojo intimnost.

To tolažilna sporočilo se obrača predvsem k tistemu, ki je v posebno težki preizkušnji ali čuti na sebi težo storjenih grehov, zaradi česar je izgubil vsako zaupanje v življenje in je v skušnjavi, da bi podlegel obupu. K njemu prihaja Kristus s svojim blagim obrazom, nadenj se izlivajo tisti žarki, ki izhajajo iz njegovega Srca in osvetljujejo, ogrevajo, kažejo smer in vlivajo upanje. Koliko duš je že potolažil vzklik Jezus, zaupam vate!, ki ga je Previdnost svetovala prek sestre Favstine! To preprosto dejanje predanosti Jezusu pretrga najgostejše oblake in povzroči, da posije svetlobni žarek v življenje vsakega človeka. Jezu, ufam tobie.

Misericordias Domini in aeternum cantabo. (Ps 88,2) Glasu Božje Matere, »Matere usmiljenja, glasu nove svetnice, ki v nebeškem Jeruzalemu opeva usmiljenje skupaj z vsemi Božjimi prijatelji, pridružimo tudi mi, potujoča Cerkev, svoje glasove.

In ti, Favstina, Božji dar našemu času, dar Poljske vsej Cerkvi, izprosi nam, da bi dojeli globino Božjega usmiljenja. Pomagaj nam, da ga živo izkusimo in o njem pričujemo svojim bratom. Naj se tvoje sporočilo luči in upanja razlije na ves svet, spodbuja grešnike k spreobrnjenju, pomiri tekmovalnost in sovraštvo, odpre ljudi in narode k spolnjevanju bratstva. Danes, ko s teboj upiramo pogled v obličje vstalega Kristusa, sprejemamo za svojo tvojo molitev zaupne predanosti in jo izrekamo s trdnim upanjem. Jezus Kristus, zaupam vate! Jezu, ufam tobie. Janez Pavel II. Rim, 30. aprila 2000.

 

Ambasadorka odpuščanja

Preživela dvojčica iz Auschwitza je odpustila svojim krvnikom

Ko je sovjetska vojska leta 1945 osvobodila Auschwitz, je bilo v njem še približno 7.000  preživelih. Med njimi tudi Eva Mozes Kor, takrat desetletna deklica, ki je s sestro dvojčico Miriam preživela brutalne medicinske poskuse nacističnega zdravnika Josefa Mengeleja. 50 let pozneje je Eva Kor stopila na pot še ene osvoboditve - na pot odpuščanja svojim nacističnim mučiteljem.

Srhljivi poskusi

Ob prihodu v koncentracijsko taborišče so judovski dvojčici romunskega rodu ločili od staršev in dveh starejših sester, ki jih nista videli nikoli več. Vključili so ju v poskuse, ki jih je Mengele, »angel smrti«, izvajal na dvojčkih, da bi razvil metodo za ustvarjanje popolnih nordijskih Nemcev. Zaradi visoke vročine bi Eva nekoč skoraj umrla, a si je prisegla, da bo preživela in tako ohranila pri življenju tudi svojo sestro. Če je kateri od dvojčkov umrl, so namreč s smrtonosno injekcijo ubili še drugega in opravili primerjalno avtopsijo. Eva še danes ne ve, kaj je bilo v injekcijah, s katerimi so ju prebadali, prepričana pa je, da je Miriam leta 1993 umrla zaradi njihovih posledic.

Ob 50. obletnici osvoboditve taborišča se je Eva Kor vrnila na kraj, kjer je življenje tragično izgubilo več kot milijon ujetnikov. Na slovesnosti je ob njej stal dr. Hans Mnch, nacistični zdravnik, ki je poznal dr. Mengeleja in na njeno prošnjo kot priča potrdil genocidne dejavnosti v taboriščih. Na presenečenje mnogih je Eva Kor tedaj oznanila, da nacistom odpušča. Desetletja je v sebi nosila bolečino nasilja, ki ga je prestala, in sovraštva do Mengeleja in nacistov. Sovražila je celo lastne starše, da je niso mogli zaščititi, ker so jih takoj po prihodu poslali v plinsko celico.

Darilo ozdravljenja

»Po vseh teh letih sem odkrila nekaj, kar mi je spremenilo življenje. Odkrila sem, da imam v sebi moč, da lahko odpustim. Te moči mi nihče ne more vzeti,« je povedala Korova. »Ko sem enkrat odpustila Mengeleju, najhujšemu med njimi, lahko odpustim tudi vsem drugim ljudem, ki so me kdaj prizadeli.«

Eva Kor se je po poroki preselila v Ameriko in v zakonu z možem Michaelom rodila dva otroka. Leta 1984 je ustanovila organizacijo za iskanje in povezovanje preživelih žrtev poskusov v Auschwitzu CANDLES. Še danes se posvečajo izobraževanju in ozaveščanju ljudi o grozovitosti genocida, pa tudi o moči in zdravilnosti odpuščanja. »Odpustiti drugemu - to je največje darilo, ki si ga človek lahko podari. Darilo, ki te ozdravi, osvobodi in ti da nove moči.«

Svoje besede živahna 81 letna gospa brez zadržkov uresničuje tudi z dejanji. Leta 2013 je veliko pozornosti zbudila s posvojitvijo vnuka vrhovnega poveljnika v Auschwitzu Rudolfa Hessa, ki so ga po nirnberških procesih obesili. Danes 49-letnemu Rainerju Hessu se je zaradi kritičnosti do starega očeta odrekla vsa družina, Eva Kor pa je ponosna, - da je lahko njegova stara mama. »Potrebuje družinsko ljubezen, ki je nikoli ni dobil.« Zdaj večkrat skupaj predavata o razumevanju in strpnosti.

Pomenljiv objem

Ko so letošnjo pomlad v Nemčiji sodili 93-letne-mu Oskarju Gröningu, se je procesa udeležila tudi Eva in enemu zadnjih še živečih nacističnih paznikov javno odpustila. Ko se je sklonila in ga objela, je »knjigovodja iz Auschwitza«, ki je v taborišču upravljal z denarjem in dragocenostmi preživelih, globoko presunjen za nekaj trenutkov izgubil zavest. »Nikoli več si ne bom dovolila, da bi sovražila. Sovraštvo ne uničuje tistega, ki ga sovražimo, temveč nas same,« je povedala ambasadorka odpuščanja in spomina na temno plat človeške zgodovine, ki se ne bi smela nikoli več ponoviti.

(Katarina Ropret)

ZMAGA VERE IN LJUBEZNI NAD SOVRAŠTVOM

Pridiga Janeza Pavla 11. v Ošviencimu (Auschwitzu), dne 7. junija 1979, posvečena blaženemu Maksimilijanu Mariji Kolbeju, minoritskemu duhovniku. V njej se sveti oče spomni karmeličanke Edith Stein, počasti spomin na žrtve vseh rodov, predvsem židovskega, ruskega in poljskega, ter se izreče proti vojni in za priznanje človekovih pravic in pravic narodov v Evropi in po svetu. "

...zmaga, ki premaga svet, je naša vera.28

Te besede iz Janezovega pisma mi pridejo na misel in prodrejo v moje srce, ko pridem na ta kraj, kjer se je dovršila posebna zmaga vere. Vere, ki rodi ljubezen do Boga in do bližnjega, edino ljubezen, najvišjo ljubezen, ki je pripravljena, "da da življenje za svoje prijatelje." Torej zmaga iz ljubezni, ki jo je vera poživila do najvišjega in poslednjega pričevanja.

To zmago iz vere in ljubezni je na tem kraju dosegel človek po imenu Maksimilijan Marija, s priimkom Kolbe, po poklicu (kot ga je sam zapisal v sezname koncentracijskega taborišča) katoliški duhovnik, po poklicanosti sin sv. Frančiška, po rojstvu sin preprostih, delavnih in pobožnih staršev, tkalcev iz bližine Lodža, po božji milosti in razsodbi katoliške Cerkve: blaženi.

Zmago iz vere in ljubezni je ta človek dokončal na tem kraju, ki je bil postavljen iz zanikanja vere - vere v Boga in v človeka - in iz korenitega preziranja ne le ljubezni, ampak tudi človeškega dostojanstva in človečnosti. Kraj, ki je bil zgrajen na temelju sovraštva in zaničevanja človeka v imenu nore ideologije; kraj, ki je bil zgrajen na krutosti. Na ta kraj pridemo skozi vrata, na katerih je še danes napis "Arbeit macht frei" in njegovo sporočilo je korenito nasprotno temu, kar se je tu dogajalo.

Na ta kraj grozovitega pokola, ki je terjal življenja štirih milijonov ljudi različnih narodnosti, je p. Maksimilijan s tem, da se je prostovoljno žrtvoval za brata, dosegel duhovno zmago, ki je podobna Kristusovi. Ta brat še danes živi na poljski zemlji.

Toda, ali je bil p. Maksimilijan Kolbe edini? On je gotovo prinesel zmago, ki so jo njegovi tovariši v zaporništvu takoj občutili in ki jo še danes občutita Cerkev in ves svet. Vendar so bile tudi druge zmage in s tem mislim na primer karmeličanke, sestre Benedikte od Križa, ki je umrla v krematoriju nekega koncentracijskega taborišča. V svetu je bila znana pod imenom Edith Stein, znamenita Husserlova učenka, in postala je okras nemške sodobne filozofije, a izhajala je iz židovske družine, ki je živela v Vroclavu.

Na kraju, kjer je bilo tako grozovito teptano človekovo dostojanstvo, je po veri zmagala ljubezen!

Kako naj se potem kdo čudi, da je papež, rojen in vzgojen na tej zemlji, papež, ki je prišel na sedež sv. Petra iz škofije, v katero spada taborišče v Ošviencimu, začel svojo prvo encikliko z besedami Redemptor hominis in da jo je posvetil človeku, njegovemu dostojanstvu, grožnjam, ki mu pretijo in njegovim neodtujljivim pravicam, ki so tako pogosto prezrte in izničene? Dovolj je, da človeka odenemo v druga oblačila, ga oborožimo z nasiljem, mu vcepimo ideologijo, v kateri so človekove pravice podrejene potrebam sistema, tako podrejene, da dejansko ne obstajajo več?...

Danes sem prišel kot romar. Znano je, da sem bil tu že velikokrat... Kolikokrat! In mnogokrat sem vstopil v celico, v kateri je Maksimilijan Kolbe umrl. Ustavil sem se pred zidom smrti in šel mimo brzezinških krematorijev. Nisem mogel, da ne bi prišel sem kot papež.

Prišel sem torej v to posebno svetišče, v katerem se je rodil zavetnik našega težkega stoletja, kot se je v Rupelli rodil pod mečem sv. Stanislav, zavetnik Poljakov.

Prišel sem, da bi molil skupaj z vami vsemi, ki ste se danes zbrali - skupaj z vso Poljsko - in skupaj z vso Evropo. Kristus hoče, da bi jaz, ki sem postal Petrov naslednik, pred vsem svetom pokazal veličino in bedo človeka našega časa, njegov poraz in zmago.

Prišel sem in klečim na tej Golgoti sodobnega sveta, na teh grobovih, ki so večinoma brez imen, kot je brez imena grob Neznanega junaka. Klečim pred kamnitnimi ploščami, na katerih so spominski napisi v sledečih jezikih: poljskem, angleškem, bolgarskem, romskem, češkem, danskem, francoskem, grškem, hebrejskem, yiddish, španskem, flamskem, srbskem in hrvaškem, nemškem, norveškem, ruskem, romunskem, madžarskem in italijanskem.

Rad bi se skupaj z vami, dragi udeleženci tega srečanja, zaustavil oh plošči z napisom v hebrejskem jeziku. Ta napis zbuja spomin na narod, katerega sinovi in hčere so bili določeni za dokončno uničenje. Narod, ki izvira iz Abrahama, ki je oče naše vere, kot se je izrazil Pavel iz Tarza. Ravno ta narod. ki je od Boga prejel zapoved ne ubijaj", je na samem sebi na poseben način spoznal, kaj pomeni ubijanje. Nihče ne sme brezbrižno mimo te plošče.

Zaustavil bi se rad tudi ob plošči z napisom v ruskem jeziku. Ne bom pojasnjeval, saj verno, za kateri narod gre. Vemo, kakšen je bil delež tega naroda v zadnji vojni za svobodo ljudstev. Mimo te plošče ne moremo brezbrižno.

In še zadnja plošča: v poljskem jeziku. Šest milijonov Poljakov je med 2. svetovno vojno izgubilo življenje: petina celotnega naroda. Ponovni mejnik v stoletnih bojih tega naroda, mojega naroda, za svoje temeljne pravice med narodi Evrope. Ponovni krik za pravico do mesta na zemljevidu Evrope. Ponovno boleči obračun z vestjo človeštva. Izbral sem le tri napise. Morali bi se ustaviti pri vsakem in tako bomo tudi storili.

Ošviencim je tak obračun. Ošviencima ni mogoče le obiskati. Ob tej priložnosti moramo v strahu pomisliti, kje so meje sovraštva, meje človeškega uničenja, meje krutosti.

Ošviencim je priča vojne. Vojna pa prinaša s seboj porast sovraštva, uničenja, krutosti. Čeprav ne moremo zanikati, da prinaša tudi nove možnosti človeškega poguma, junaštva, domoljubja, so izgube večje. In izgube so vsak dan večje, ker narašča uničevalna moč orožja, narejenega s sodobno tehniko. Za vojne niso odgovorni le tisti, ki jih sprožijo, ampak tudi tisti, ki ne naredijo vsega, da bi jih preprečili. Zato naj mi bo na tem kraju dovoljeno ponoviti besede, ki jih je Pavel VI. izrekel pred Organizacijo združenih narodov:

"Dovolj se je spomniti, da kri in trpljenje milijonov ljudi, nepotrebni pokoli in ruševine potrjujejo pogodbo, ki vas zavezuje z zaprisego, ki mora spremeniti prihodnjo svetovno zgodovino: nikoli več vojne, nikoli več vojne! Mir, mir mora voditi narode in celotno človeštvo!

Da bi ta izkušnja iz Ošviencima, ta krik tu mučenega človeka, prinesla Evropi in svetu sadove, moramo, kot je naročal Janez XXIII. v okrožnici Pacem in Terris, povzeti sklepe iz Deklaracije o človekovih pravicah. V njej je "v najvišji meri priznano dostojanstvo osebe vsem človeškim bitjem; njihova temeljna pravica je svobodno iskanje resnice, udejanjanje moralno dobrega in pravice; priznana je pravica do dostojnega življenja; in druge pravice, ki so s temi povezane.

Vrniti se moramo k modrosti starega učitelja Pavla Wlodkowica, rektorja Jagelonske univerze v Krakovu, in zagotoviti pravice narodom: do obstoja, svobode, samostojnosti, lastne kulture in poštenega razvoja.

Wlodkowic piše: "Kjer je na delu bolj oblast kot ljubezen, kjer iščemo lastni dobiček, ne pa dobička Jezusa Kristusa, se zlahka oddaljimo od norme božjega zakona [...]. Vsako pravo se zoperstavi tistim, ki ogrožajo te, kateri hočejo živeti v miru: upre se civilno [...], cerkveno [...] in naravno pravo; to je načelo: Kar hočeš sebi, stori drugemu'. Upre se božje pravo, ker je [...] v zapovedi ne kradi' prepovedana vsaka kraja in v zapovedi ne ubijaj' vsako nasilje.

Ne le pravo, upira se jim predvsem ljubezen. Ljubezen do bližnjega, v kateri se kaže ljubezen do Boga, ki jo je zapovedal Kristus. To pa je tudi zapoved, ki jo je Stvarnik vklesal v srce vsakega človeka. Ta zapoved se uresničuje v spoštovanju drugega, njegove osebnosti, vesti, uresničuje se v dialogu z drugim, v iskanju in priznanju dobrega in pozitivnega v idejah, ki so različne od naših; tudi pri tistem, ki se, sicer v dobri veri, moti.

Vendar nikoli s podrejanjem drugega, osvojitvijo, sramotenjem, izkoriščanjem in smrtjo!

Te besede vam govori naslednik Janeza XXIII. in Pavla VI. Govori vam jih tudi sin naroda, ki je v svoji zgodovini utrpel od drugih veliko bridkosti. In tega ne govori v obtožbo, ampak v opomin. Govori v imenu vseh narodov, katerih pravice so kršene in pozabljane; govori vam, ker ga k temu nagovarjajo resnica in človeške tegobe.

Sveti Bog, sveti Močni, sveti in Nesmrtni!

Kuge, lakote, ognja in vojske ... in vojske, reši nas, o Gospod. Amen.

26. februarja 1981 je Janez Pavel II. ob obisku Japonske obiskal v Nagasakiju Mesto Brezmadežne, v katerem je kapela, posvečena sv. Maksimilijanu.

 

Maksimiljan Kolbe:

8. januarja 1894 se je v Zdunski Woli na Poljskem rodil deček z imenom Rajmund. Bil je razigran, navihan, samosvoj, podjeten, živahen, pa tudi nagajiv, kar je pri njegovi materi sprožilo nekega dne vprašanje: "Nesrečni otrok, kaj bo iz tebe?" Morda se mati niti ni zavedala, da bo s tem vprašanjem pri Rajmundu povzročila duševno stisko in da bo odgovor na to iskal pri hišnem oltarčku Čenstohovske Matere Božje. Tudi Marija je vzela to stisko zares. Prikazala se mu je in mu ponudila dva venca, belega in rdečega. Sprejel je oba. Takrat še ni vedel, da gre za ponujeno čistost in mučeništvo. Rajko ni bil sanjač. Imel je stvaren značaj. Bil je bister, zato se je ogreval za tehniko in znanost, a revščina v družini mu ni omogočila nadaljnjega šolanja. Po Božji previdnosti so prišli v Pabianice minoriti, ki so nabirali svoje bodoče gojence za malo semenišče. Rajko in njegov brat France sta z obema rokama zgrabila to priložnost. Rajku je bilo trinajst let. Pri šestnajstih se je bilo treba odločiti za noviciat. 4. septembra 1910 je vstopil v samostan in 1911 naredil prve zaobljube ter si izbral ime Maksimiljan.

Njegovi predstojniki, ki so poznali njegove izredne sposobnosti, so ga poslali na študij v Rim, od koder se je leta 1919 vrnil kar z dvema doktoratoma, iz filozofije in teologije. Tam pa ni samo študiral. 1917 je skupaj s sedmimi sobrati zasnoval in ustanovil zvezo "Vojsko Brezmadežne", z namenom, da se bori proti prostozidarjem, obenem pa prenovi minoritski red. Poudarjal je, da je to borba Duha proti duhu časa. Motilo ga je tudi, da so mnogi fantje prav ob vstopu v samostan zaradi mlačnega vzgleda redovnikov izgubljali začetno veselje in ideal svetosti. Vse je izročil Brezmadežni, obenem pa naglašal, da Vitezi Brezmadežne morajo biti junaki in, če je potrebno, mučenci pokorščine. V tej točki je bil oče Maksimiljan neizprosen. Kdor ne uboga, ne zasluži, da bi bil v službi nje, katere največja odlika je v tem, daje vedno "dekla Gospodova"!

V oznanjevanje in apostolat je hotel vključiti vsa razpoložljiva sredstva. Njegova misel je: "Napredku dajmo smer in smisel!" Tisk je bil kar primeren. Odločil se je, da bo izdajal list Vitez Brezmadežne, ki bo vse člane Vojske Brezmadežne povezoval med seboj. Začel je s 5000 izvodi in to v času, ko so propadali veliki listi. Kljub resni bolezni in profesorski službi je članke pisal sam in večkrat tudi do jutra ročno vrtel tiskarski stroj. Vendar pri njem ni bilo v ospredju delo. Njegova zunanja aktivnost je bila razcvet notranje polnosti. Vedno je svaril pred najhujšim krivoverstvom — aktivizmom.

Kmalu je bil premeščen v Grodno, kjer je z delom nadaljeval, obenem pa razmišljal o posebnem kraju in samostanu, kjer bi se lahko povsem posvetil tej dejavnosti. Našel ga je blizu Varšave, kjer mu je knez Drucki-Lubecki podaril zemljišče, na katerem je začel graditi nov samostan, "mesto Brezmadežne" — Niepokalanow, kakor ga je poimenoval. 7. decembra 1927 je bil samostan uradno ustanovljen in tja se je preselil še z devetnajstimi brati. Dva sta bila poštena in se nista pridružila, saj je p. Maksimiljan na predvečer jasno povedal, da bo "Niepokalanow" šola svetnikov, mesto češčenja Brezmadežne, kjer bo vse njena last. V novi hiši bo zahteval popolno redovno življenje, sploh, kar se tiče pokorščine. Tam bodo po Frančiškovem vzoru našli tudi veliko uboštvo. Čaka jih delo, trpljenje in pomanjkanje, saj so preizkušnje šola ljubezni. S svojo svetniško držo je bil Maksimiljan vedno izpraševanje vesti ostalim redovnikom, ki redovništva niso vzeli preveč resno.

Kljub velikemu uboštvu in pomanjkanju ni bilo nikoli vprašanje, koliko bodo stali najmodernejši tiskarski stroji. Za Boga in Brezmadežno najboljše! Niepokalanow se je razvijal skoraj dvajset let. Preseneča dejstvo, da se je vedno prijavljalo mnogo kandidatov - mnoge je navduševal redovniški način življenja ob tiskarskih strojih - toda ostali so le redki, kajti od njih se je mnogo zahtevalo.

Kljub temu je poročilo o stanju leta 1939 zanimivo: 13 duhovnikov, 18 klerikov, 523 redovnih bratov, 122 semeniščnikov in 82 kandidatov za redovne brate, kar je skupaj 763 članov samostanske skupnosti. Lahko bi rekli pravi čebelnjak. Ves čas so tiskali mnoge svoje revije, katoliški dnevnik in koledarje. Samo leta 1937 so porabili 1600 ton papirja in 35 ton tiskarske barve. V Niepokalanowu sta se združili tehnika in mistika. Pojoči stroji so molili. Devet dni pred izdajo prve številke "Malega dnevnika" je 327 bratov noč in dan molilo pred Najsvetejšim. Postili so se, delali pokoro in se priporočali zaščitnici podjetja — Brezmadežni.

P. Maksimiljan je šel tudi v misijone na Japonsko, kjer je ustanovil "drugi Niepokalanow". V svojem pavlovskem duhu pa je imel v načrtu "osvojiti" še Indijo, Kitajsko, Rusijo in Bejrut. Toda to je preprečila vojna. Pred vojno se je vrnil na Poljsko.

Leta 1941  so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer se je zgodil tisti znameniti dogodek, po katerem mnogi poznajo p. Maksimiljana. Konec julija 1941 je iz bloka št. 14., kamor je bil nazadnje premeščen, izginil neki jetnik. Vsi sojetniki so vedeli, da jih bo deset za to obsojenih na smrt v bunkerju lakote. Med izbranimi je bil Frančišek Gajowniczek, ki je zajokal: "Uboga moja žena in otroci! Nikdar več vas ne bom videl!" Tedaj pa je stopil iz vrste p. Maksimiljan in se ponudil v zameno. Poveljnik je zamenjavo sprejel. P. Maksimiljan je odhajal, da opravi svojo zadnjo daritev. Še slaba dva tedna je opravljal svoje duhovniško poslanstvo in tolažil svoje sojetnike, jih spovedoval, z njimi molil, ... Nato mu je injekcija fenola skrajšala bolečine, saj so potrebovali celico za nove nesrečnike. To se je zgodilo pred praznikom Marijinega vnebovzetja. Naključje? Težko verjetno. Marija, ki ga je vse življenje spremljala, je prišla ponj, da ga privede tja, kamor je šla pred njim in po čemer je p. Maksimiljan vse življenje hrepenel.

Bog spremlja vsakega in ga vodi. Vsak od nas ima svojo pot. Potrebno je le, da prisluhnemo Njemu, Duhu, ki vedno znova poraja zgodbe, v katerih se zrcalita Božja veličina in lepota večne Ljubezni. Gospod, odpri nam oči, da te spoznamo tudi v težkih trenutkih, kjer se Ljubezen najmočneje razodeva!

RAZMIŠLJANJE O SVETOSTI

»... kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 10,39)

Ko razmišljamo o sv. Maksimiljanu Kolbeju, o njegovi mučeniški smrti v nemškem koncentracijskem taborišču Auschwitz (1941), nam nehote prihajajo v spomin svetnikove besede, da sta »človeški jezik in razum neprimerna za misel o Bogu« ... daje »podoba o Njem vedno pogojena z okoljem, ki človeka obdaja.« Se mu niso prav te misli razodele v najbolj grozljivem okolju peklenske podivjanosti, kjer samo neomajna vera v Boga lahko resnično in dokončno dojame besede evangelista Janeza: »Bog je ljubezen.« Milost, ki iz Očeta preko Sina in Svetega Duha rojeva dejanja Božje ljubezni v naših srcih, v srcih, ki ljubijo tudi v neizrekljivi teži trpljenja, v srcih na poti k svetosti. V našem primeru v trenutku na smrt obsojenih talcev - taboriščnikov, ko nenadoma duhovnik Maksimiljan Kolbe ponudi svoje življenje v zameno za Frančiška Gajowniczeka, očeta osmih otrok, in se v predanosti Bogu z drugimi napoti v bunker smrti. Sprva samo obup za zapahi, nato pa nenadoma nekaj čudežu podobnega ... iz zaprtih prostorov se je zaslišal šibki glas petja, glas pesmi in molitev. Celo krvniki so se čudili, ker kaj takega še niso nikoli videli, ne slišali. Kakor, da bi se na skrivnosten način, tako kot na binkoštni dan nad obsojene razlil Sveti Duh in jim dal izgovarjati besede vere in ljubezni do Boga.

Maria Winowska v knjigi Moč ljubezni piše, da so mnogi pisci skušali prodreti v skrivnost zaprte celice, v kateri je skupaj z drugimi preminil Maksimiljan Kolbe, kasneje razglašen za svetnika. Winowska svojo misel zaključi, da so v življenju »pač ure, ko nam ostane samo, da pademo na kolena in molimo.« Zagotovo je oče Maksimiljan v bunkerju smrti molil za svoje krvnike. Bil je mistik križa, ki je utiral nova pota za rast Božjega kraljestva. Posvetil se je osebnemu odnosu do Boga. Nekaj, kar je bilo značilno za svetega Frančiška, ki je Božjo ljubezen uzrl v stvarstvu in bratstvu, v vsej naravi pa slavilno molitev Bogu Stvarniku, hvalnico stvarstva.

Ko je papež Janez Pavel II. leta 1982 minorita Maksimiljana Kolbeja razglasil za svetnika, so na trgu svetega Petra med prisotno množico opazili sivolasega moža z družino, Frančiška Gajowniczeka. Po obrazu polnem gub so mu polzele solze.

Enkratnost in pomembnost tega dogodka pa je mnogo večja, kakor bi si lahko zamislili v domišljiji. Razumeti svetnika kaže razumeti ljubezen do bližnjega, zasidrano v Božji ljubezni. Obisk papeža Benedikta XVI. na Poljskem je bil povezan tudi z obiskom v nekdanjem koncentracijskem taborišču Auschwitz. Sveti oče je izjavil, da na tem mestu odpovedo besede, da jih lahko zamenja samo pretresljiv molk in molitev za milost sprave.

V okrožnici Bog je ljubezen je papež Benedikt XVI. zapisal pomembne besede: »Poudarjena je neločljiva vez med ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Obe sta tako tesno povezani med seboj, da postane zatrjevanje ljubezni do Boga laž, če se človek pred bližnjim zapre ali ga celo zasovraži. To Janezovo vrstico moramo razlagati tako, da je ljubezen do bližnjega pot, da srečamo tudi Boga, in da nas zapiranje oči pred bližnjim napravi slepe tudi za Boga.« Za temi besedami za vse čase blesti podoba svetega Maksimiljana Kolbeja.

 

KRISTUS SE JE USTAVIL S SVOJIM USMILJENJEM V ASCHWITZU

 

Pred leti je bilo škofijsko romanje na Poljsko. Udeležilo se ga je tudi nekaj čateških faranov. Med drugimi smo obiskali Krakov in kraje, ki so povezani z sv. Janezom Pavlom II in tudi Auschwitz, zloglasno taborišče, kjer je končalo življenje nekaj milijonov ljudi. Obisk tega kraja je nas vse zelo presunil. Človeška zloba je neizmerna.

Po drugi strani pa je tudi to taborišče povezano svetniki, med drugimi s sv. Maksimiljanom Kolbejem, s sv. Edith Stein in mnogimi duhovniki, ki so umrli v tem taborišču. Danes vam bom povedal zgodbo, kako je končal svoje življenje poveljnik tega taborišča, Rudolf Hoess. Pred upravno stavbo stojijo še danes vislice, na katerih je bil po vojni obešena poosebljena zverina, Rudolf Hoess.

V svetem letu usmiljenja smo brali številne zgodbe o tem, kako je Božje usmiljenje dejavno v življenju preprostih ljudi. Kaj pa posamezniki, ki so v svojem življenju zagrešili veliko hudega, posamezniki, zaradi katerih so trpele nepregledne množice ljudi? Ali so tudi oni deležni Božjega usmiljenja? Kot lahko beremo v prispevku Johna Burgerja na katoliškem spletnem portalu Aleteia, poljska redovnica zatrjuje, da je to mogoče.

Ljudje, ki so preživeli Auschwitz, so ga imenovali »žival«. Rudolf Hoss je nadzoroval izničenje okoli 2,5 milijona taboriščnikov v treh letih, ki jih je preživel kot poveljnik koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau. Še pol milijona jih je tam umrlo zaradi bolezni in izstradanosti. Po letu dni premora se je Höss vrnil in nadziral še poboj 400.000 madžarskih judov.

In vendar tudi kot »žival«, kakršna je bil, ni bil onkraj dosega Božjega usmiljenja.

Z ženo sva za Hössa izvedela od mlade poljske redovnice, ki je kot gostujoča predavateljica nastopila v naši župniji. Najprej me je njena pripoved povsem osupnila, delno zato, ker sem sprva mislil, da s. Gaudia govori o Rudolfu Hessu, pomočniku Adolfa Hitlerja. Imeni zvenita zelo podobno. Vendar je to, kar se je zgodilo Hössu, ki je bil na nižjem položaju v tretjem rajhu, morda še bolj osupljivo.

Predavanje je bilo del župnijskih dogodkov ob jubilejnem letu usmiljenja, ki ga je oznanil papež Frančišek. S. Gaudia in s. Emmanuela, redovnici Kongregacije sester Božje matere usmiljenja, enako kot sv. Favstina Kowalska, gostujeta v Združenih državah Amerike s predavanji o Kristusovih razodetjih s. Favstini ter o podobi in češčenju Božjega usmiljenja. S. Gaudia pa je tudi članica priprav­ljalnega odbora za svetovni dan mladih v Krakovu.

Pred približno sedemde­setimi leti je bil Krakov, prav­zaprav kar celotna Poljska, zelo drugačen od tega, kar vidimo danes. S. Gaudia je govorila o Auschwitzu, enem najhujših nacističnih taborišč, kjer so nenehno uporabljali plinske celice in izvajali medicinske poskuse, ki leži v samem osrčju njene domovine. Vsak šesti jud, umorjen med holokavstom, je umrl v Auschwitzu.

 

Taborišče pa ni bilo namenjeno le judom. Katoličani, kot sta bila sveta Maksimilijan Kolbe in Benedikta od Križa (Edith Stein), so bili ravno tako tamkajšnji taboriščniki.

»Nekega dne so tja odpeljali celo skupnost jezuitov«, je dejala s. Gaudia. »Le predstojnika ni bilo doma«, in tako ga niso ujeli. »Ko se je vrnil, je občutil tolikšno bolečino, da je dejal: Moramo biti s svojimi brati.« Nekako se je pritihotapil v taborišče in iskal svoje brate jezuite. Stražarji so ga našli in ga odvedli k Hössu. »Povsem prepričani so bili, da ga bo preprosto ubil, brez vprašanj«, je dejala s. Gaudia. Vendar ga je izpustil, na veliko presenečenje stražarjev. Po koncu vojne so Hössa prijeli, mu sodili in ga obtožili zločinov proti človeštvu. Obsojen je bil na smrt, smrtno obsodbo pa naj bi izvršili v Auschwitzu, kjer je tako neumormo izpolnjeval Hitlerjeve »končne rešitve«. V zapor naj bi šel v Wadowice (ki so seveda rojstni kraj Karola Wojtyle, kasnejšega papeža Janeza Pavla II.).

Höss je bil močno prestrašen — ni se bal smrti, ampak zapora, je pojasnila s. Gaudia. »Povsem prepričan je bil, da se mu bodo poljski stražarji maščevali in da ga bodo mučili ves čas, ki ga bo prebil v ječi, to pa se mu je zdela nepred­stavljiva bolečina. Kako veliko je bilo njegovo pre­senečenje, ko so stražarji —možje, katerih žene, hčere in sinovi so umrli v Auschwitzu - z njim rav­nali lepo. Tega ni mogel razumeti.«

In to, je rekla, je bil trenutek njegovega spreobrnjenja. »Z njim so ravnali usmiljeno«, je dejala. »Usmiljenje je ljubezen, za katero vemo, da je ne zaslužimo. Ni zaslužil njihovega odpuščanja, njihove dobrote, njihove nežnosti. Pa je vse to prejel.«Höss je bil rojen v katoliški družini, vendar je vero opustil že kot mlad fant. Zdaj, ko se je v starosti 47 let soočal s svojo smrtnostjo, morda pa tudi spodbujen z ravnanjem stražarjev, je prosil za duhovnika. »Želel se je spovedati svojih grehov, preden bi umrl«, je dejala s. Gaudia.

Ker ni želela pohujšati svojih poslušalcev, nas je spomnila, da se je vse to dogajalo takoj po koncu izredno krute vojne, »ko so bile rane še zelo sveže«. Stražarji so privolili, da bodo poiskali duhovnika, »toda ni bilo preprosto najti duhovnika, ki bi želel prisluhniti spovedi Rudolfa Hössa. Niso ga našli.«

Nato se je Höss spomnil imena jezuita, ki ga je pred leti izpustil: oče Wladyslaw Lohn. Stražarjem je povedal ime in jih moledoval, naj ga najdejo.

In so ga našli — v svetišču Božjega usmiljenja v Krakovu, kjer je bil duhovnik sester Božje matere usmiljenja. Privolil je, da bo prisluhnil Hössovi spovedi.

»Ta je kar trajala in trajala in trajala«, je povedala s. Gaudia. »Nato pa mu je dal odvezo. Tvoji grehi so odpuščeni. Rudolf Höss, ti žival, tvoji grehi so odpuščeni. Pojdi v miru.«

Da je oče Lohn med odvezo dejal »tižival«, je brez dvoma cvetka s strani s. Gaudie, toda sporočilo je bilo jasno: nihče ni onkraj Božjega usmiljenja.

Naslednji dan je oče Lohn znova prišel v zapor, da bi Hössu pred smrtjo podelil obhajilo. »In stražar, ki je bil navzoč, je kasneje dejal, da je bil eden najlepših trenutkov v njegovem življenju, ko je to »žival« videl klečati, s solzami v očeh, na pogled kot majhnega dečka, ob prejemu obhajila. S srcem je prejel Jezusa«, je dejala redovnica. »Nepredstavljivo usmiljenje.«

WIELICZKA

Wieliczka je  mesto na jugu Poljske pokrajine Malopoljsko in je le 16 km oddaljeno od znamenitega staro kraljevskega mesta Krakow. Mesto je svetovno znano po enem od najstarejših rudnikov na svetu. Rudniku soli Wieliczka. ki ga je UESCO leta 1978 vpisal na svojo listo svetovne dediščine v Evropi. Wieliczka je bita v rimskem času znana pod imenom Magnum Sal (Velika sol) na poljskem pa Wielika Sol. Pod tem imenom se kraj tudi prvič omenja v posebnem poročilu papeževega legata Gillesa okrog leta 1124. Mesto je leta 1290 uradno ustanovil poljski vojvoda in kasnejši kralj Premislav II. Poljski, kot naselje rudarjev. Vsako leto znameniti rudnik in ponos poljskega naroda, ki je plod dela več deset generacij poljskih rudarjev obišče več kot milijon turistov iz vsega sveta. Rudarji so kameno sol v enem od najstarejših rudnikov kopali vse od začetka 13. stoletja pa vse do leta 2007. Še starejši rudnik kamene soli je le 20 km vstran v kraj Bochnia. Arheološka izkopavanja po 2. svetovni vojni na tem območju pričajo, da so vodnjake z višja vsebnostjo soli izkopavati že v času neolitika. V 13. stoletju so omenjene vodnjake poglobili in naleteli na sol v obliki kamnine in posledično je sililo načrtnejše izkopavanje soli iz zgodovinskih virov je tudi znano, da so za rudarje in zaposlene v rudniku posebej skrbeli že od samega začetka.

Tako je leta 1289 vojvoda Kazimir III. Veliki naročil zgraditi rudniško bolnišnico oziroma zdravilišče za proč žrtvam nesreč, v njej pa so izvajali preproste kirurške poseg. Zdravilišče je nudilo pomoč tudi vdovam ter sirotam ponesrečenih rudarjev. Rudnik soli Wieliczka s svoji devetimi nadstropji doseže globino 327 metrov in vsebuje okrog 300 km rudniških rovov Turistom je na oglom le okrog 3,5 km najbolj atraktivnih predelov in veličastnih dvoran. Obiskovalci se do njih ob vhodu spustijo po 378 stopnicah v globino 67 metrov. Od začetka so prikazani nadvse zanimivi rudniški hodniki, kapelice. oltarji, skulpture in stavo jezero. Pot se vije po hodnikih in stopnicah skozi prečudovite dvorane vse do globine 138 metrov. Hodniki in skulpture v prvem delu prikazujejo najstarejše predele rudnika s prvotnimi podpornimi stebri in načinom dela in rudarskega življenja v zgodnjem čast. Tako lahko obiskovalec izve, da so v rudniku v pomoč pri delu uporabljali konje za katere so skrbeli v podzemnih hlev. Konji so dejansko v rudniku živeti do konca svojega življenja, saj bi bilo njihovo vsakodnevno spuščanje v rudniške hodnike prevelik logističen podvig in preveč stresno. Mnogi konji so tako večino svojega življenja živeli le ob skromni razsvetljavi podzemnih rudniških luči. V nadaljevanju obiskovalcu prikažejo mnoge načine starodavnega pridobivanja kamene soli vse do 20. stoletja.

Prava paša za oči so mnoge skulpture in največja podzemna cerkev sv. Kinge (Šwieta Kinga), zavetnice Poljakov, ki je v celoti izdelana iz kamene soli ter se nahaja na globini 101 uretrov. Po poljski legendi je za odkritje rudnika v 13. stoletju zaslužna ravno kraljica Kinga, hči hrvaško-madžarskega kralja Bele IV. Ta se je zaročila s poljskim kraljem Baleslawom in za doto od svojega očeta zahtevala rudnik soli, ki ga takrat Poljaki še niso imeli. V tistem času je namreč sol imela enako vrednost kot zlato ali današnje naftne vrtine. Od očeta je dobila madžarski rudnik soli Maramures v katerega je odvrgla svoj zaročni prstan. Ko je prispela na Poljsko je naročita, da se v kraju Weliczka izkoplje rudnik in ob tem so našli tudi njen prstan, ki jo je podzemno spremljal vso pot. Rudarji so jo ob tem čudežu sprejeli za svojo zavetnico. V omenjeni sobani sv. Kinge se večkrat odvijajo koncerti ali drugi kulturni dogodki, saj je opremljena s stoli, ekskluzivni sedeži pa so na balkonu dvorane. Sicer so vse sobane (tudi manjše) in poti v rudniku okrašene z mnogimi liki in skulpturami iz kamene soli. med katerimi so nadvse zanimivi prekrasni lestenci. Kamena sol je v naravi sive barve v različnih odtenkih (tudi sivo-rdeče in spominja na pološčenih granit. Mnogi obiskovalci rudnika so tako precej presenečeni saj pričakujejo beli ali kristalni videz.

Dimenzije podzemne cerkve merijo približno 54 n v dolžino, 18 m v širino in okoli 12 ni v višino. Obok stropa je izklesan iz enega bloka soli s katerega visijo kristalni lestenci iz kamene soli. V kapeli so izrezljane skulpture in slike, ki. že več kot 100 let ponazarjajo dogodke iz Nove zaveze (dvanajst Kristusovih učencev v templju. Poslednja večerja ..). Glavni oltar je izklesal rudar Jozef 4arkowski in je sestavljen iz glavne skulpture zavetnice rudarjev sv. Kinge in dveh stranskih skulptur, sv. Jožefa in sv. Klementa. Od leta 1999 v kapeli lahko obiskovalci občudujejo tudi kip Janeza Pavla I!, ki je delo kiparja oz. rudarja Stanislawa Aniola. Znamenite in nadvse navdušujoče so tudi ostale podzemne dvorane kot npr. dvorana Nikolaja Kopernika. kapela sv. Antona in dvorana kralja Kazimira III. Velikega. Med najstarejšimi je prav kapela sv. Antona (Kaplica sw. Atoniego) iz leta 1698, ki je narejena v baročnem slogu. Sestavljajo jo prezbiterij, ladja in veža, zaradi pomanjkanja prostora pa ji manjka prižnica. Iz tega obdobja je tudi dvorana Pieskowa Skala, ki so jo izdelali okoli leta 1669 in je na globini 90 m. V njej je razstavljena naprava za dvigovanje kamene soli, na njenem dnu pa so ohranjeni prvotni fragmenti starih oz. prvotnih rudniških stopnic. Te so vklesane v kamnino, uporabljali pa so jo nosači za prenos soli do prej omenjene dvižne naprave. V drugem delu dvorane obiskovalce presenetijo tri skulpture palčkov, ki jih je na začetku 20. stoletja izdela kipar oz. rudar Jožef Markowski. Nekaj korakov naprej so razstavljeni tudi ostanki prvotnega žleba za odtekanje rudniške vode do rekonstruirane črpalke iz 6. stoletja, Z njo so prečrpavati vodo v višje nivoje, da ne bi zalila rudniške kanale oz. rove. V nadaljevanju poti do globine 110 metrov obiskovalci lahko občudujejo še dvorano poimenovano po znamenitem nemškem pesniku Johannu Wolfgangu von Goetheju, enemu prvih gostov Rudnika soli Wieliczka. Njegov kip stoji ob vhodu v dvorano iz začetku 20. stoletja. Znotraj dvorane je še kip zakladnika in voziček s soljo, ki je okrašen z znamenitostmi rudnika prikazanimi na svetovni razstavi Expo 2000 v Hannovru.

Na globini' 200 metrov se nahaja tudi zdravilišče za blaženje težav z dihali, katerega posebnost je stalna temperatura in vlažnost. Med sprehodom skozi nadaljevanje rudnika je za obiskovalce poskrbljeno tudi z veliko restavracijo, kjer lahko po 3,5 urah ogleda naročijo klasične in tradicionalne poljske jedi. V dveh sobanah si lahko obiskovalci nabavijo, tudi nadvse zanimive in izvirne spominke. Ob rudniku je tudi najstarejši muzej rudarstva na Poljskem, kjer hranijo ene najstarejših rudarskih orodij iz časa neolitika, ki so jih odkrili pri arheoloških izkopavanjih po 2. svetovni vojni.

 

CENTER JANEZA PAVLA II.  IN CERKEV BOŽJEGA USMILJENJA

 

Zgodovina zemljišča, na katerem stoji center Janeza Pavla II: »Ne bojte se!!! je zelo dinamična. V 80. letih osemnajstega stoletja je skozi vas Lagiewniki potekala pot Dunaj-Lviv. Industrijski razvoj območja je prišel z odkritjem ilovice. Zato je bila leta 1 884 zgrajena železniška proga proti Oswiecim in tako so leta 1910 odprli postajo v Borek Falecki.

Na začetku dvajsetega stoletja je zaznamoval ta kraj rojstvo "B & W Liban", kemična tovarna. Proizvodnja se začne 1. maja 1906. Delajo po metodi Honigmann in proizvedejo apneno sodo pa tudi tone pepela. Od začetka tovarne, ki je kasneje postal del Solvay konzorcija, je bil pogojen s potrebo po zagotovitvi oskrbe s surovinami in tehnološke vode, pa tudi potrebo po razvoju transporta.

Leta 1918 je bil podpisan sporazum z upravitelji vojaških sosednjih

dežel, avstrijski vojaški admiral, za gradnjo ozkotirne železnice za prevoz apna iz kamnolomov Zakrzowek tovarni.

V naslednjem obdobju, od leta 1918 do 1939, seje proizvodnjo sode zelo povečala. Odbor direktorjev "Solvay", se je odločil za nakup sosednjega zemljišča za tovarno z velikimi naložbami.

Z rastjo proizvodnje je nastala potreba, da bi našli kraj, v katerega bi deponirali natrijeve odpadke. Zato so bile izbrana zemljišča ob reki Wilga, v bližini tovarne. Prilagoditev zemljišč, namenjenih za sprejem odpadkov se je začela leta 1930.

Zgodovinska pojasnila Biale Morza zemljišč

Natrijeve Industrija v Krakovu se je intenzivno razvijala do leta 1977. V tem času je mestni svet je izglasoval, da je treba zapreti anorganske izdelke Industrije Krakovu "Bonarka" in natrija Industrije Krakow "Solvay "do konca leta 1990.

Do sredine leta 1995 je bilo delo ustavljeno, teren je bil izravnan in trava je bila posejana. To je bilo okoli 80 hektarjev, z možnostjo zazidave in uporabe za rekreacijo.

Center Janeza Pavla II je ohranitev duhovne dediščine velikega papeža. Stoji prav na središču te deponije. Trg pred centrom se odpre proti zvoniku bazilike Božjega Usmiljenja, ker hoče s tem poudariti, da je bil ves pontifikat papeža usmerjen v ta apostolat. Trg pred centrom predstavlja srce, kjer se romarji ustavijo. Poti med posameznimi zgradbami predstavljajo romarske poti papeža. Cerkevje sodoben tempelj v obliki ladje, vendar sama cerkev je predstavljena kot tabernakelj — najsvetejši del centra. Prehodi so povezani z vsemi enciklikami, ki jih je zapisal.

Poleg cerkve, okoli trga so še drugi pomembni objekti po pomenu in njihovi funkciji. Ti so, kot simboli štirih vrlin, ki spominjajo na poučevanje in pričevanje Janeza Pavla II. To so: Fides, Ratio, Veritas in Karitas. Vsaka stavba ima stolp s pogledom na kvadrat stavbe. Tako je Fides —stavba povezana z muzejem, katerega sedež je najbližje svetišču božjega usmiljenja. Stavba v zahodnem delu je povezana z poslovnim centrom — konferenčna stavba - Ratio. Vzhodno od cerkve, je inštitut Janeza Pavla II (bodoči dom Inštituta za medkulturni dialog). Inštitut simbolizira Veritas. Na zahodu je stavba Karitas, center za usposabljanje prostovoljnega dela. Nazadnje, peti element je stolp ki se nahaja nad prezbiterijem cerkve, ki nosi ime Janeza Pavla II. Njegova oblika in višina je povzetek drugih stolpov in simbolično izražajo združitev štirih vrlin v osebi poljskega papeža.

S spodnjega dela mesta Biale Morza vodi strma pot do centra. Okrog bo urejen lep park, kar bo tudi predstavljalo sveto mesto.

Glavni trg kompleksa je v velikosti trga v Wadowicah in v Debnikih v Krakovu. Oba kraja sta močno povezana v različnih življenjskih fazah svetega očeta. Uporaba naravnih materialov v gradnji stavb (opeke in apnenec ) se nanašajo na arhitekturno tradicijo Krakovu, in ki so igrali pomembno vlogo v življenju Karol Wojtyla, zlasti "arhitektura Wawela katedrale nadškofa, semenišča, Collegium Maius, bazilika Svete Marije in mnogi drugi. Gradnja se nanaša na opečnate stavbe in kapelo samostana v Lagiewniki, kjer je živela sv. Faustina. Postavitev ulic, trgov in mostov želi poustvariti vzdušje Rima, mesta, še posebej povezano z Janezom Pavlom II.

Center izraža spoštovanje delu Karol Wojtyla in njegovih prijateljev, ki so delali v Solvay v času vojne. Zato se je ohranil trenutni železni most med centrom in Biale Morza, ki je nekoč služil za prevoz odpadkov iz tovarne. Na ta način se spoštuje tudi smer pretoka obiskovalcev in zato so vključili mostiček v celotno arhitekturno zasnovo. Tako je betonska podlaga starega mostu poudarjena z oblikovanjem območja za pešce proti hotelskemu kompleksu, v zahodnem delu konferenčnega trga. Ta bo postal prava panoramska terasa. Na koncu moram omeniti Most Angelov, ki bo povezoval svetišču božjega usmiljenja s središčem. Zgrajen je bil na osi križa, ki zaznamuje začetek projekta centra. Most daje križu pomemben simbolni status.

Hiter razvoj kulta Božjega usmiljenja in gibanje romarjev v svetišče Krakow-t.agiewniki po beatifikaciji sestre Favstine je povzročilo, da je leta 1996 krakovski metropolit, kardinal Franciszek Macharski, ustanovil fundacijo, katere namen je bil zgraditi novo cerkev (za 5000 oseb) in družabno središče za romarje. Leto pozneje (7. junija 1997) je sveti oče Janez Pavel II. ob obisku svetišča blagoslovil kamen z Golgote za gradnjo cerkve, si ogledal maketo, ki je predstavljala razvoj v perspektivi tega kraja in postavil 17. avgusta 2002, njegov podpis med zadnjim romanjem v domovino, s katerim je blagoslovil novo cerkev in v njej posvetil ves svet Božjemu usmiljenju. Od 6. marca 2003 ima cerkev naziv mala bazilika. Bazilika, zgrajena po projektu Witolda Cckiewicza, po obliki spominja na ladjo in je povezana s sodobno »skrinjo zaveze«, v kateri najdejo odrešitev vsi, ki upajo na Božje usmiljenje. V prezbiteriju za velikim oltarjem je tabernakelj v obliki zemeljskega globusa z vrisanimi celinami, ki ga obdaja grm v primežu zelo močnih vetrov, vse pa predstavlja današnji svet oziroma človeka, ki je v primežu različnih tokov. V ta grm je potopljena podoba Usmiljenega Jezusa (slikar Jan Chrzszcz), ki nas spominja, da bo, kot je dejal sveti oče Janez Pavel II., v usmiljenju svet našel mir in človek srečo. Nekateri vidijo v pripravi prezbiterija bolj simbol gorečega grma, iz katerega je nekoč Bog govoril Mojzesu in tako danes govoril sveti Favstini ter prenašal sporočilo usmiljenja za Cerkev in svet. Na stenah, ki ločujejo prezbiterij od osrednje ladje, je podoba Gospe Usmiljenja iz Vrat jutranje zarje (naslikal Jan Chrzszcz), na drugi strani pa delček akta posvetitve sveta Božjemu usmiljenju, ki ga je je v tej baziliki sveti oče Janez Pavel II. (17. avgusta 2002). Ob vhodu v baziliko je vogelni kamen z Golgote, ki ga je blagoslovil sveti oče Janez Pavel II., in spominska plošča o drugem romanju svetega očeta Janeza Pavla II. v Lagiewnike in posvetitvi bazilike (17. avgusta 2002).

V vertikalnih prostorih oken in nad korom so vgrajeni vitraži. Slednje je s površino 148 m2 največje okno v Krakovu. Predstavlja zelo veliko sonce, v ozadju katerega vidimo svetleč križ, simbol vere in najizrazitejše znamenje Božjega usmiljenja. Pod črto obzorja je morje, ki se barvno ujema s stranskimi okni bazilike, ki mora ustvarjati vtis izviranja iz morskih globin. Avtor vitrajev je arhitekt bazilike v Lagiewnikih prof. Witold Cckiewicz in umetnica Magorzata Toborowicz.

V spodnjem delu bazilike je pet čudovitih kapel, ki so razporejene kot žarki, katerih ureditev je darilo evropskih držav. Osrednja kapela je kapela sv. sestre Faustina, katere zasnova je darilo italijanskega škofa (pogosto se uporablja izraz "italijanska kapela"). Za oltarjem kapele je tabernakelj v obliki rože, ki se odpira, kar se nanaša na besede apostola Božjega usmiljenja, ki označuje Božjo ljubezen kot cvet in usmiljenje kot njen sad (D. 949). Nad tabernakljem je podoba svete sestre Favstine z »Dnevnikom« naslikal Jana Chrzszcza, vpisana v oltarno sliko v

obliki odprte knjige. Pred oltarjem je del relikvij svete sestre Favstine, položen v relikviarij v obliki vrtnice. Oltar, prižnica in podnožje relikviarija so izdelani iz svetlega travertina, stene so okrašene s ploščicami iz poljskega peščenjaka, tla, položena v radialni vzorec, se povezujejo z zgornjim delom bazilike in v svojem idealnem izrazu — do žarkov podobe Usmiljenega Jezusa, ki so simbol vseh milosti. Celotna kapela je pokrita s kupolo. Slovesna blagoslovitev te kapele je potekala 27. avgusta 2005, ob stoletnici krsta svete Favstine in na dan umestitve krakovskega metropolita kardinala Stanistawa Dziwisza v wawelsko stolnico s strani kardinala Camilla Ruinija, predsednika. italijanske škofovske konference. Desno od vhoda, v spodnjem delu bazilike, je kapela Communio Sanctorum, ki sta jo 9. oktobra 2004 blagoslovila madžarski primas kard. Pter Erd6 s krakovskim metropolitom kard. Franciszekom Macharskim med nacionalnim romanjem Madžarov. Priprava te kapele je dar madžarske Cerkve, zato se pogovorno uporablja za njeno opredelitev: "madžarska kapela. Krasijo jo čudoviti mozaiki na stranskih stenah, ki predstavljajo preko 60 madžarskih, poljskih in drugih evropskih svetnikov in blaženih, ki so se vpisali v najlepše strani zgodovine Cerkve. Besedilo osmih blagoslovov Govora na gori spremlja različne skupine teh svetnikov in predstavlja komentar njihovega življenja. Skupino svetnikov vodi Marija, Mati Božja. Nad marmornim oltarjem je mozaik Usmiljenega Jezusa s sveto Favstino, ki je zatopljena v njegove besede, okrog pa so v različnih jezikih zapisane besede: Jezus, zaupam vate. V relikviariju, ki ima obliko desne roke in se nahaja pred oltarjem, je delček relikvije svetega Štefana, madžarskega kralja. Avtor projekta ureditve kapele in njen izvajalec je madžarski umetnik, grkokatoliški duhovnik Lszl6 Pusks skupaj z ženo.

Na desni strani ob kapeli Communio sanctorum je kapela svetega Andreja apostola, ki je dar grškokatoliške cerkve Poljske in Ukrajine. Ikonostas s podobo svetega Andreja, zavetnika vzhodne Cerkve, je delo ukrajinskega umetnika Lubomirja Medwida. Poleg tega kapelo krasi po orientalskem izročilu izvedena polikromija, ki vključuje sporočilo, povezano z zgodovino Cerkve. Slikovne kompozicije Timurja Karima in Matgorzate Dawidiuk predstavljajo: svet Gospe, krst Rusije (Ukrajina), Sveto Trojico Stare zaveze (Abrahamovo gostoljubje), Kristusa Acheiropoietos (Mandylion, Chusta Abgara) in povišanje sv. sveti križ. Slovesno blagoslovitev kapele sta opravila 24. junija 2007 metropolit iz Przemysla in Varšave, nadškof grkokatoliški Jan Martyniak in metropolit iz Krakova, kardinal Stanistaw Dziwisz.

Na levi strani vhoda v spodnjem delu bazilike je kapela svetega Križa, ki so jo polepšali verniki iz Nemčije, zato se uporablja tudi izraz »nemška kapela((. V njeni apsidi pozornost vernikov pritegne velik križ, na katerega je bila položena trnjeva krona. Na stenah so postaje križevega pota in podobe Kristusovega trpljenja, ki še bolj govorijo o usmiljeni Božji ljubezni do človeka.

Na levi strani pri kapeli svetega Križa je kapela Gospe od sedmih žalosti, katere ureditev je dar slovaške cerkve in se zato imenuje "slovaška kapela«. V njenem dekorju, ustvarjenem po projektu arhitekta Mariana Sitarčika, prevladuje čudovita kiparska Pieta Jana Leska. Stene so poslikane s freskami, ki predstavljajo sedem bolečin Device Marije, ki jih je naslikal Peter Čambl, in besede "Magnificat" v liturgičnih jezikih Cerkve v času apostolov, Slovanov, svetega Cirila in Metoda, tj. staro pravoslavni slovanski, latinski, grški in hebrejski, pa tudi v slovaškem jeziku. Za oltarjem je steklena stena, na kateri je grafično prikazana postavitev Jezusa v grob in njegovo vstajenje. Slovesna blagoslovitev kapele je bila 19. aprila 2008 med narodnim romanjem Slovakov, somaševali pa so predsednik slovaškega škofa škof František Tondra, škof Jan Babjak, grškokatoliški nadškof sv. iz Prešova in krakovski metropolit kardio Stanistaw Dziwisz.

V bližini bazilike je zvonik (visok 76 metrov), okronan s križem. Na višini več kot 40 metrov je razgledna ploščad, s katere lahko občudujete panoramo Krakova in okolice, ob dobri vidljivosti pa tudi Tatre. Dostopen je peš (315 stopnic) ali z dvigalom. Nad vhodom v stolp je spomenik svetemu očetu Janezu Pavlu II. (po načrtu Witolda Cckiewicza), ki predstavlja papeža kot romarja miru (v roki drži goloba) in ki vsemu svetu prinaša sporočilo usmiljenja. Spomenik je bil slovesno odprt 27. maja 2006 med romanjem svetega očeta Benedikta XVI. v svetišče Lagiewniki.

Pred baziliko, nad obzidjem, je 9 zvonov, ki z zaigranimi melodijami opominjajo Božje usmiljenje, na njih so zapisana imena Jezusa, svete sestre Favstine, Janeza Pavla II in krakovskih svetnikov. zvonovi: sv. Stanislav, San Jacint, Sv. Edvige, Sv Janez Kapistran, Sv Rafael in Sv brat Albert. Zvonove je med praznikom usmiljenja leta 2009 blagoslovil krakovski metropolit kardinal Stanistaw Dziwisz.

ČENSTOHOVA NA POLJSKEM

Kadar padem in se udarim, da mi priteče kri ali si celo kaj zlomim, začutim bolečino. Že samo ob pogledu na lastno rano se prestrašim in se počutim nekam nemočno. Čenstohovska Mati Božja ve, kaj so rane. V njeno zavetje se moramo odpraviti na Poljsko. V tej državi zdaj živijo prebivalci končno združeni po dolgih letih razdrobljenosti v številne države. V Čenstohovi imajo prekrasno skupno svetišče.

Nad pravkar imenovanim mestom se dviga hrib po imenu Jasna gora in na njem stoji starodavna cerkev. Izgleda kakor trdnjava, saj jo v svoje zavetje lovi visoko zidovje. Preden dosežeš notranjost, moraš kar preko trojnih vrat z mogočnimi oboki in takrat si šele pred glavnimi vrati. Po dolgi in visoki stavbi se sprehodiš mimo mnogih stranskih kapel, preden dospeš do velikega oltarja Svetega križa. Od njega vodijo vrata v še eno manjšo cerkev. Tam šele lahko srečaš Marijo. V naročju ima Jezusa, njena obleka je posuta z biseri, a na desnem licu nas nekaj zmoti: to sta dve podolgovati rani. Prejela jih je od husitov, ki so nasilno pridrli v cerkev. Takoj ko so zagledali njeno milostno podobo, so jo hoteli vzeti s seboj. Sneli so jo z oltarja in jo prenesli na voz, da bi jo odpeljali. Ko pa so imeli že vse pripravljeno za odhod, je kočijaž nežno ošvrknil konja, da bi se premaknila, a živali nista hoteli premakniti svojih kopit niti za milimeter. Bolj ko so udrihali z bičem po njiju, z večjim uporom sta konja trmoglavo vztrajala na mestu. Naposled je husitom prekipelo: besno so zgrabili Marijino podobo in jo vrgli z visokega voza. Ko se je dotaknila tal, se je ob stiku s trdo površino razlomila na tri velike kose. To pa se je sovražnim možem zdela čisto premila kazen zanjo, zato jo je najbolj razjarjen z mečem udaril po desnem licu, da sta v njem zazevali dve precejšnji rani. Levo lice je sijalo čisto in nebeško, desno se je krčilo in spet stegovalo od bolečine. Sovražniki so odšli, voz se je premaknil naprej, konja sta ubogala na ukaz. Marijo pa so pustili tam, ne da bi se zmenili za njeno bolečino, za rani in prelomljenost na tri kose. Šele ko je voz povsem izginil v daljavi, so se verniki upali približati ranjeni podobi. Marija je ležala na tleh: uboga in nemočna žena. Pobrali so s tal tri velike kose, na katere jo je razdelil sovražnik, in jo kot »puzle« sestavili skupaj. Ni bila več čisto taka kot na začetku, a ko so se malo potrudili in jo zlepili skupaj, se skorajda ni poznalo, da je pravzaprav sestavljena. Česar pa se ni dalo skriti, je bila rana na njenem desnem licu. Ta je ostala nezaceljena in se je skupaj z njo preselila nazaj na oltar. Kako s pogledom radi božamo lepe, mile stvari! Ko pa opazimo nekaj ranjenega, se nam takoj zatemni pogled. Marija je nemara zaradi dveh vdolbin na obrazu še bolj blizu verniku, saj je ranljiva prav tako kot on. Žalostna je, a hkrati močnejša, njen pogled pa ne deluje niti malo sovražno. Tako blago gleda, kot bi že skozi sam pogled šepetala: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«

Tako milostljiva je Mati, ki s hriba nad Čenstohovo gleda na svoje ljudstvo. Od tod se ji odpira dober razgled na dolino; njeno oko se lahko sprehodi vse do sivih vrhov Lise gore, tako da občuduje, kako jo boža sonce in kako jo umiva dež. Oboje je prišlo nad poljsko deželo: toča, ki je razbila prebivalce v več različnih držav, in sonce, ki enotno sije na ves poljski narod. V teku let se tudi rane zacelijo. Pekoč priokus spomina sicer ostane, a rana naredi človeka zmagovitega, saj to pomeni, da je prestal padec. Sicer pa rane v sebi nosijo zelo globoko sporočilo: Jezusove nas dvigajo iz greha in nas vabijo k večni gostiji, saj je kri iz njih za večno življenje. Kadar padem na tla in me vse boli, pa pomislim na čisto druge stvari. Prej me zgrabi jeza ali pa mi gre na jok, ker se to dogaja ravno meni. Dokler gre le za majhne rane, iz katerih komaj razberem, da sem krvav pod kožo, pa vendar ni hudega. Težava je, če se zgodi kaj hujšega, saj ljudje nismo »puzle«, ki bi jih lahko sestavil skupaj, kot so verniki storili z Marijinim kipom. Od znotraj pa se zna zgoditi, da smo razstavljeni še na več delov, in to se rado pokaže na obrazu. Mila Božja Mati pa ve, kako nas pogledati, da se spet sestavimo skupaj in da se obraz zopet smeji kot najlepše sestavljena slika.

 

ČENSTOHOVA

Za Poljsko vernost je najbolj značilna prav češčenje Matere Božje. Središče tega češčenja je Čenstohova ali Jasna gora severozahodno od Krakova, ki spada med največje Marijine božje poti v Evropi. Vsako leto se tam zvrsti 1,000.000 — 1,300.000 romarjev. Morda se v Lurdu in Fatimi ponašajo z večjim obiskom, vendar je Čenstohova največja slovanska Marijina božja pot. Glavni shod je 26. avgusta, ko se jih zbere ca. 100.000.

Tukaj je bila 3. maja 1966 glavna proslava 1000-letnice pokristjanjenja Poljske (krst vojvoda Mieška iz rodovine Piastov leta 966), ki bi se je moral udeležiti tudi papež Pavel VI., a mu tega poljska oblast ni dovolila. Slovesnost je vodil kardinal Wyszvnski, ki je vodil obred sprave in odpuščanja za vse krivice, ki so jih Poljaki doživeli v svoji dolgi zgodovini. »Z Jasne gore, simbola naše zmage, ko smo zmagali nad samim seboj, mi, poljski škofje skupaj z Božjim ljudstvom kličemo: Odpuščamo!!« Polmilijonska množica vernikov je gromko odgovorila: »Opuščamo!« Na to praznovanje l. 1966 so se na Poljskem pripravljali z »devetletnico«. V tistih devetih letih je podoba »črne Marije« romala na okrašenem majhnem tovornjaku od župnije do župnije po vsej državi in povsod so ji priredili navdušen sprejem.

Sveti oče Janez Pavel II. je kmalu po svoji izvolitvi poslal vsem poljskim katoličanom pismo, v katerem je dejal, da ne bi bilo papeža Poljaka, če ne bi bilo Jasne gore. Videli smo, kaj za Poljake pomeni Marijino svetišče na Jasni gori. Sliko »črne Marije«, ki je dejansko rjava, naj bi po izročilu naslikal evangelist Luka. Narejena je s tempero in je prava umetnina. Izvirna slika naj bi bila napravljena nekje v 6. ali 7.stoletju, l. 1382 pa je bila prenesena k misijonarjem sv. Pavla. L. 1430 so husiti ikoni poškodovali obraz, restavrirali so jo v letih 1430-1434. Vidi se samo Marijina in Jezuščkova glava in roke, vse drugo je prekrito z obleko iz srebra in okrašeno z dragimi kamni. Zlati kroni je leta 1910 podaril papež Pij X. Na Marijinem obrazu sta vidni dve brazgotini, sled sablje enega od razbojnikov, ki so leta 1430 oskrunili in izropali svetišče. Desno ob sliki je zlata

vrtnica, ki jo je podaril Janez Pavel II. leta 1979 ob svojem prvem obisku. Kapela, kjer je milostna podoba, je 14. stoletja, v gotskem slogu. Zavarovana je z močno železno ograjo, na kateri visi več bergel. Tudi stene so polne raznih votivnih predmetov, obeskov, verižic, ogrlic, okraskov, od najbolj preprostih do srebrnih in zlatih - znaki hvaležnosti za prejete milosti. Na glavnem oltarju je tudi nekaj škofovskih naprsnih križev.

Slika »črne Marije« ne ostane odkrita ves dan. Točno opoldne začno pred sliko spuščati srebrno ploščo, okrašeno z reliefnimi okraski. Med spuščanjem ograjo na koru trobente in druga glasbila. Glasba je vedno »živa«, to je namreč za redovnike, ki cerkev oskrbujejo, del njihovih vsakdanjih molitev in verskih opravil. Med igranjem godbe se ob 13.30 zastor zopet dvigne. Ljudje padejo na kolena in v veliki zbranosti počastijo svojo Kraljico. Običaj najbrž izvira iz časov, ko je bila podoba v nevarnosti pred vojaki in roparji.

Zgodovinsko se Čensthova prvič omenja leta 1220. V letu 1356 podari kralj Kazimierz Vielki mestu mestne pravice v 15. st. so na griču zgradili baziliko in kapelo Matere Božje. V območje samostana je mogoče priti skozi ena izmed štirih vrat iz 17.in 18.stoletja. Na prvem vhodu je grb pavlinskega reda. Drugi vhod je posvečen Mariji Zmagovalki, tretji Žalostni Materi Božji, četrti pa se imenuje Jagiellonentor. Glavna samostanska cerkev — bazilika je
grajena v baročnem slogu. Posvečena je bila leta 1463. Glavni oltar je posvečen Marijinemu vnebovzetju — 1728. Orgle so med največjimi na Poljskem in so bile narejene v letih 1953-56. Na desni strani je kapela, kjer je Najsvetejše izpostavljeno ves dan. Zvonik je visok 106 m in je najvišji na Poljskem. Zgrajen je bil po požaru 1906 in ima 519 stopnic!

Zelo lep je bronast križev pot okrog cerkve, ki se lahko moli na treh nivojih. Na koncu stoji velik kip Janeza Pavla II,  ki gleda na velik travnik za baziliko, kjer običajno potekajo večja zborovanja in slovesnosti. Zraven je še ogromen park, tako da mestni hrup ne moti romarske zbranosti.

Čenstohovsko božjo pot vodijo redovniki pavlinci. Poleg cerkve imajo velik samostan.  Imenujejo se po sv. Pavlu iz Teb, prvem puščavniku, ki je živel v Egiptu okoli 228-341. Pavlinci so prišli na Poljsko 1382. Ko so na Jasni gori sezidali svoj samostan, jim je Ladislav Opolski podaril         r podob »črne Marije. Redovnikov je nekaj čez 100 in vsi živijo v Censtohovi, le dva njihova patra in pet bogoslovcev živijo na Hrvaškem. V Sloveniji jih ni, bili pa so v Olimju. Njihova prva skrb je pomagati romarjem; imajo pa tudi ogromno knjižnico (40.000 knjig!) in najdragocenejšo zbirko cerkvenih predmetov in posod na Poljskem - stvari, ki so jih podarili poljski kralji; zatem liturgični predmeti, rožni venci, praznična oblačila (najstarejša so iz 15.stoletja), bizantinske ikone, porcelan.

Samostan in svetišče sta obdana z obzidjem kot prava utrdba. Obrambo Jasne gore je opisal Stankrewicz v romanu Potop (zato je v tej dvorani, kjer visi slika o tem boju, tudi relief pisatelja).

Kakor je že bilo omenjeno, je glavni praznik čenstohovske Matere Božje 26. avgust, romanja pa so skozi vse leto. Ob nedeljah je v sezoni okrog 10.000 romarjev, ob praznikih 40.000 in več. Na leto podelijo približno 1,200.000 obhajil.

Eno nedeljo v maju romajo v Censtohovo študenti iz vse Poljske in sicer peš iz Varšave do Censtohove 230 km. Pridruži se jim tudi druga mladina. Romanje traja devet dni. Vsako leto se jih zbere približno 15.000. To pa ni samo romanje, ampak tudi duhovna obnova, ki je na sami poti: maša, konference itd. Postajališča so že vnaprej določena. Po poti pojejo, molijo rožni venec itd. Spremlja jih 100-120 duhovnikov in 30-40 čenstohovskih patrov in bratov pavlincev. Vsak dan prehodijo 35 km. Zadnji dan se ustavijo 10 km pred Čenstohovo, da so naslednji dan pri glavni slovesnosti manj utrujeni.

Božja pot v Čenstohovi postaja vedno bolj pomembno marijansko središče, pa ne samo za poljski narod, ampak tudi za druge dežele.

Mesto Čenstohova šteje približno 200.000 prebivalcev in je tudi sedež škofije. Tu je tudi druga največja železarna na Poljskem.

 

GOSPA Z JASNE GORE MARIJA ČENSTHOVSKA

Kraljica poljskega naroda, ljubljena Mati, čudovita Gospa, Jasna Gora kot duhovna prestolnica Poljske — vse to vemo, ker se je o Črni Mariji iz Čenstohove vedno veliko govorilo. Toda ali znamo poleg tega povedati še kaj več o tem kraju?

Koliko oblek ima Gospa z Jasne Gore?

Marija iz Čenstohove ima, kot prava dama, kaj obleči. Njena omara, natančneje zakladnica v Jasni Gori, sledi trendu modnega minimalizma —torej malo, vendar dobre kakovosti.

Obstaja 11 oblek, za vsako izmed njih se skriva drugačna zgodba in vsaka je namenjena drugi posebni priložnosti. Med drugim ima t. i. obleko zaupanja, izdelano iz približno devetih kilogramov jantarja in okrašeno s tisoč diamanti, obleko iz semen, hetmanski plašč, narejen iz različnih odlikovanj in redov, ali pa najbolj znano milenijsko obleko z modrim vezenjem in z motivom lilije.

Pavlinci z Jasne Gore

Čeprav Jasna Gora, ki jo vsako leto obišče na tisoče romarjev, ne spominja na puščavniško bivališče, v samostanu živijo pavlinci, cerkveni red, ki izhaja iz eremitskega gibanja. Glede tega se je pošalil celo Janez Pavel II., ko je ob sklepu šestega Svetovnega dneva mladih množico z vsega sveta nagovoril z besedami: "Ali veste, kako se imenujejo bratje v belih habitih, ki so tu na Jasni Gori najbolj aktivni? Pavlinci, sinovi sv. Pavla Puščavnika. Sinovi sv. Pavla Puščavnika in sami puščavniki — kako smo jim uredili to puščavnikovo bivališče."

Svetovni dan mladih v Čenstohovi

Po razglasitvi, da se bo šesti Svetovni dan mladih avgusta leta 1991 odvil v Čenstohovi, se je vnela razprava glede tega, kje natančno naj bi srečanje potekalo. Razmišljali so o različnih lokacijah, Janez Pavel II. pa je bil odločen, naj vse poteka na trgu pod vrhom, kjer so se vedno odvijali pomembni zgodovinski dogodki. "Tesno bo," je rekel "toda toplo in domače, kot je lahko le pri Materi!"

Zahvaljujoč temu so Marijino srce objeli mladi z vsega sveta. Kot se spominjajo udeleženci tega srečanja, na Jasni Gori še nikoli ni bilo takšne gneče.

Nobelova nagrada za Marijo

Zgodovina darovanja zahvalnih darov v zameno za prejete usluge sega v 15. stoletje. Le-ti so do danes obešeni na stenah kapelice ali shranjeni v jasnogorski zakladnici in zahvaljujoč temu je pregledovanje njihove zbirke čudovita lekcija zgodovine poljskega naroda.

V njem so številna oblačila in liturgične posode, npr. monštranca, ki jo je daroval kralj Sigismund I. Stari, dragocena umetniška dela, nakit iz različnih obdobij, med njimi rožni venec kraljice Bone Sforze, predmeti za vsakdanjo rabo, kot so zlata skodelica in ura kralja Jana III. Sobieskega, pero Henryka Sienkiewicza ali medalja Nobelove nagrade za mir Lecha Wahse.

Drugi darovi so dragoceni ne zaradi njihove materialne vrednosti, temveč zaradi zgodbe, ki jo nosijo. Tako so zaporniki, ki so preživeli grozote v koncentracijskih taboriščih, Mariji prinesli rožni venec, narejen iz kruha, pa tudi trnovo krono, narejeno iz bodeče žice.

Izjemnega pomena so darovi papežev: monštranca Janeza XXIII., kelih Pavla VI., zlata vrtnica Janeza Pavla II. in okrvavljena štula, ki jo je papež nosil ob atentatu nanj.

Aretacija ikone Čenstohovske Matere božje

Čeprav je Jasna Gora že desetletja cilj številnih romanj z vsega sveta, pogosto pozabljamo, da je sama Mati Božja leta in leta romala po celotni Poljski. Vse se je začelo 26. avgusta leta 1957, ko se je odvil t. i. "sveti poljub", torej dotik kopije dela s čudežno podobo.

V naslednjih 23 letih je podoba obiskala vse poljske župnije, čeprav je v nekatere prispel le okvir. Takratna oblast Poljske ljudske republike je namreč Mater Božjo 4. septembra 1966 "aretirala". Podoba je ostala zaprta vse do leta 1972. Maja leta 1985 se je začela naslednja faza romanja, ki traja vse do danes.

Ste vedeli, da ima Črna Marija sestre?

Naziv Črne Marije ni rezerviran izključno za Čenstohovsko Mater Božjo, nosi ga namreč še nekaj drugih podob Marije z vsega sveta. Ena izmed najbolj priljubljenih je La Moreneta — Mati Božja z gore Montserrat v španski Kataloniji.

Poleg tega nekateri celo trdijo, da so zaradi podobnosti teh dveh podob drugi prebivalci Iberskega polotoka Katalonce začeli klicati los polacos —torej Poljaki.

Čudeži in to kakšni!

Ozdravitve, spreobrnjenja, sprave, milost starševstva in celo vstajenja. Gre za dolg seznam čudežev, ki so se zgodili po priprošnji Matere Božje z Jasne Gore. Na srečo pavlinci že od leta 1402 zapisujejo vse te izredne dogodke.

Številni izmed njih so potrjeni z medicinsko dokumentacijo ali pričevanji očividcev. Najbolj spektakularen čudež se je zgodil na začetku 16. stoletja, ko je pod podobo Čenstohovske Matere Božje prišlo do vstajenja matere in njenih dveh otrok, na kar spominja slika, ki visi v medprostoru med baziliko in kapelico čudežne podobe. Obsežni jasnogorski arhivi vsebujejo kar 30 pričevanj o vstajenju od mrtvih, ki so se pred stoletji zgodila po priprošnji Marije iz Čenstohove.

Kapela Janeza Pavla II. 24. 10. 2021 Čenstohova. Glavni element okrasja nove kapele je velika slika s podobo Janeza Pavla II., v ornatu z logotipom VI. svetovnega dneva mladih. Njen avtor je pater Stanisaw Rudziiiski, skrbnik votivnih zbirk v Jasni Gori. Na steni so postaje križevega pota - kipi po vzoru Golgote, ki obkrožajo nabrežja Jasne Gore. V kapeli je tudi replika križa - križanca, ki ga je leta 1983 Jasni Gori podaril Janez Pavel II. Kapela je bila temeljito prenovljena. Izvedba del je zaradi njihove raznovrstnosti - od konstrukcije, preko razsvetljave, klimatizacije, trajala več let.

Stene nove kapele so okrašene z apnencem, mansarde pa krasijo grbi Janeza Pavla II in pavlinskega reda ter znamenje Device Marij.