Oglejska bazilika

Kratek vodnik

pripravila Gabriella Brumat Dellasorte

Oglejska bazilika, ki je posvečena Mariji Devici in svetima Mohorju in Fortunatu, ima korenine svoje arhitekturne zgodovine v času, ki se je začel takoj po letu 313  po Kristusu, ko je Milanski edikt pomenil konec verskih preganjanj kristjanov. Šele takrat si je starokrščanska skupnost v Ogleju lahko svobodno zgradila prvo javno sakralno stavbo. Po uničenju te cerkve, ki je bila sedež škofije, so Oglejci štirikrat na novo sezidali cerkev na ostankih prejšnje (obdobja: teodorjanska cerkev, prva polovica 4. stoletja, poteodorjanska na severu, sredi 4. stoletja, poteodorjanska na jugu ob koncu 4. ali v drugi polovici 5. st., Masencijeva v 9. st., Poponova v prvi polovici 11. st., prenova in prekritje strehe od šilastih obokov navzgor v 14. in 15. stoletju).

Današnja bazilika se nam v glavnem predstavlja v romansko-gotskih oblikah. Veličastno in svečano notranjost bazilike preveva močna poduhovljenost, ki se je v stoletjih izkristalizirala. Tlak prekriva Čudovit polikromni mozaik iz 4. stoletja, ki so ga arheologi ponovno odkrili v letih 1909-12. Elegantno leseno odprto ostrešje v gotskem slogu je iz 15. stoletja; med tlakom in stropom je torej zaobjetih deset stoletij zgodovinsko-umetniških dogajanj.

Mozaični tlak je največji starokrščanski mozaik zahodnega sveta, saj meri 760 kvadratnih metrov: Že ogled le-tega velja ves trud, ki ga vloži romar, da pride v Oglej na ogled bazilike, Ecclesia Mater, ki je zares dediščina vsega človeštva.

Mozaik so delno poškodovali v 5. stoletju, ko so postavljali stebre, to naj bi se zgodilo ob koncu 4. ali v drugi polovici 5. stoletja. Temelji stebrov so danes vidni, ker so v začetku 20. stoletja odstranili srednjeveški tlak iz rdeče-belih ploščic (iz časov patriarha Popona - 1031), da so starokrščanski mozaiki ostali na ogled. Današnji stekleno mostišče - sprehajalne poti iz stekla v baziliki so postavljene na višino nekdanjega srednjeveškega tlaka.

Iz vhoda v baziliko lahko občudujemo čudovite oglejske mozaike. Mozaična tla so pokrivala južno dvorano (avlo) teodorjanske stavbe, ki je bila sestavljena iz treh prostorov, zgradili pa so jo v času imperatorja Konstantina. Škof Teodor, ki ga omenja v tlak vstavljena epigrafska plošča, je namreč zgradil kultni sklop stavb v popolnem soglasju s takratnimi liturgičnimi potrebami. Kupil je mestni predel, kjer so stala skladišča, jih dal porušiti in zgraditi tri pravokotne dvorane, razvrščene v obliki črke U: vzporedni dvorani (severna in južna) sta povezani s prečno. Med vzporednima dvoranama so postavili krstilnico - baptisterij, služne prostore in vhod v celotni kompleks.

Od nekdanjega kompleksa si lahko ogledamo: baziliko, mozaični tlak južne dvorane, del tlaka v tolčeni glini iz povezovalne dvorane in del mozaičnega tlaka vhodnega hodnika. V Kripti izkopavanj si lahko ogledamo ostanke mozaičnega tlaka severne dvorane, ostanke tolčene gline povezovalne dvorane in tlak služnih prostorov, ni pa viden ostanek prvotnega baptisterija z okroglo krstilnico. Po mnenju nekaterih izvedencev je južna dvorana služila kot catecumeneum, kot prostor za poučevanje pripravnikov na krst, medtem ko je bila severna dvorana namenjena opravljanju službe Božje, nekateri izvedenci pa trdijo nasprotno. Povezovalna dvorana je služila kot slačilnica (pred krstom, pred vstopom v vodo), kot tudi prostor, v katerem so podeljevali zakrament sv. birme.

Mozaični tlak je z okraski akantovih mladik razdeljen na četveroroba polja, le-teh je deset, vsako od njih ima drugačne prizore, ki so vsi polni simbolov, med katerimi so nekateri izjemnega pomena in vrednosti.

Ko se pomikamo po steklenem mostišču, uzremo prvi prizor: Boj petelina z želvo (točka 1) Petelin, znanilec luči novega dne, predstavlja Kristusa, Luč sveta, v boju z zlom, kraljem teme, ki ga predstavlja želva, ki po grško pomeni "prebivalka teme". Mošnjiček denarja na stebru za borilcema predstavlja nagrado za zmagovalca (mozaik je poškodovan, a se vseeno lahko prebere vsoto: -CCC =300). Prizor izhaja iz ikonografije kulta boga Mitre, je edinstven v starokrščanski umetnosti in vabi kristjana, naj se nenehno bori proti zlu, da bo dobil za nagrado večno življenje.

Malce naprej na desni strani vidimo prizor Kristusa Dobrega Pastirja z mistično čredo (točka 2). Kristus je upodobljen mlad in brez brade, na ramenih nosi izgubljeno ovčico, v roki drži syrinx, pastirsko piščal, ki je simbol miline, s katero vodi čredo; obkrožajo ga raznovrstne živali: jeleni, gazele, delfini, koze, race, ptice in Čaplje, ribe, kar pomeni, da sestavljajo njegovo čredo vsi "ljudje dobre volje" tega sveta ne glede na rasno ali kako drugo pripadnost.

Na levi strani (točka 3) naletimo na enega najlepših delov mozaika, ki ga je naredil mojster portretov: v mozaično površino je vdelanih nekaj portretov dobrotnikov (moški, oblečen v tuniko, žena s pajčolanom in deklice). Tu so še podobe, ki jih poznamo pod imenom letni časi (ohranjena sta poletje in jesen, postavitev temeljev za stebre je za vedno poškodovala upodobitev zime in pomladi). Riba je akrostih, v grščini je ime ribe IHTHYS in vsaka črka je začetnica besed Jezus Hristos Theu  Yos Soter, kar pomeni Jezus Kristus Sin Božji Odrešenik. Ptiči med cvetočimi vejami in vejami, polnimi plodov, ponazarjajo večno življenje blaženih v raju. Celostna podoba tega prizora vabi kristjana, naj živi vse življenje (od pomladi do zime) v veri v Kristusa (Ichtys), da bo dosegel večno življenje (ptiči med vejevjem).

Nekoliko naprej naletimo na upodobitev darovalcev in na Zmago kristjanov (točka 4). Zmaga je krilata in klasična, v rokah drži palmovo vejico in lovorov venec za zmagovalca, spremenjena je v krščansko zmago in nagrajuje vernika, ki je premagal greh, z evharistijo, le-ta je simbolično upodobljena z dvema košaricama, v katerih je grozdje in kruh (košarica kruha je bila poškodovana v polovici 4. st., ko so na tem mestu postavljali oltar za čaščenje mučencev). Pozorni bodimo tudi na raznovrstnost daril, ki jih poklanjajo otroci (grozdje, cvetje, kolački...), gre za simbole karitativne dejavnnosti do potrebnih bratov.

Malce naprej naletimo na napis škofa Teodora, nad katerim je grški Kristusov monogram (prekrižani črki X in P). Prav ta napis je omogočil točno časovno določitev mozaika, kajti Teodorov podpis so našli v nekem dokumentu iz leta 314 (Akti koncila v Arlesu). Latinski napis se v slovenskem prevodu glasi: "Srečen ti, Teodor, ki si s pomočjo Vsemogočnega in Črede, ki ti jo je nebo zaupalo, mogel v miru dokončati to zgradbo in jo slavnostno posvetiti Bogu! (točka 5)

Velika upodobitev Prizor ribolova je delo mojstra morja (točka 6). Prizor z ribolovom namreč ponazarja oznanjanje evangelija s strani apostolov ("Hodita za menoj, naredil vaju bom za ribiča ljudi!" Mt 4,19). Ribe so ljudje, ki poslušajo veselo oznanilo evangelija, čoln je Cerkev, mreža (in ribiška vaba tudi) pa nebeško kraljestvo ("Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Mt 13,47). V morski prizor so uvrščeni trije temeljni dogodki iz svetopisemske Jonove zgodbe. Predstavljajo nam smrt, vstajenje od mrtvih in Kristusov vnebovhod:

Jona, ki ga riba požre, morska pošast Jono izbljuje in prizor Jone, ki počiva pod bučnim latnikom. (točke: 7,8,9)

Na desni strani prezbiterija se nahaja vhod v Kripto fresk (točka: 10). Njena arhitekturna zasnova sega v 9. stoletje, medtem ko je lep ciklus fresk iz druge polovice 12. stoletja. Devetnajst (19) obočnih slikarij (Zgodbe sv. Mohorja) prikazuje začetke krščanstva v Ogleju. Izročilo namreč pravi, da sveti Peter poslal sv. Marka oznanjat evangelij v Oglej, ki je bilo takrat glavno mesto Desete Avgustove regije Venetia et Histria V svetovljanskem mestu je Marko spreobrnil mnogo ljudi, med njimi Mohorja. Le-ta je sledil sv. Marku v Rim, kjer ga je sv. Peter, prevzet od njegove globoke vere, posvetil v oglejskega škofa. Mohor se je vrnil v Oglej in je nadaljeval Markovo delo, a so ga prijavili rimskim oblastem. Rimljani so ga skupaj z diakonom Fortunatom zaprli. V ječi je sv. Mohor spreobrnil svojega ječarja Poncijana, Gregorijevo družino ter Aleksandrijo, ki jo je ozdravil slepote. V ječi je storil tudi več drugih čudežev. Skupaj z diakonom Fortunatom je bil obsojen na smrt z obglavljenjem. Zadnji prizor je upodobitev pogreba obeh mučencev, prisotni so Aleksandrija, Gregorij in Poncijan. V štirih polkrožnih okencih so upodobljeni prizori Kristusovega trpljenja in Marijine smrti. Nadalje so tu še upodobitve svetnikov, na osrednjem oboku je upodobljena Mati Božja z detetetom Jezusom na prestolu med simboli evangelistov in Kristus na prestolu med angeli (del freske, na kateri je naslikan Kristusov obraz, se nahaja v vitrini z relikvijami).

Ko pridemo iz kripte, naletimo na levi strani, na sarkofag-ralikvijarij Štirih oglejskih devic (točka 11), ki je iz 14. stoletja. Na reliefu je prizor sv. Mohorja, ki krsti Evfemijo, Dorotejo, Teklo in Erazmo.

V neposredni bližini Iahko občudujemo pluteje iz visokega srednjega veka (9. st.), ki so nekoč obdajali prezbiterij. To so čudoviti primerki t.i "barbarske umetnosti", ki jo je označeval horror vacui.

Ustavimo se in občudujmo freske v apsidi, ki so iz prve polovice 12. st. (točka 12). Zraven Matere Božje na prestolu so upodobljeni oglejski mučenci: na desni Mohor, Fortunat in Evfemija, ki predstavlja skupino štiri oglejske device, na levi so Marko evangelist, Hilarij in Tacijan. Manjši liki na levi so cesar Konrad, patriarh Popon (upodobljen je s kvadratnim sijem, ker je bil še živ, zraven pa je maketa pravkar obnovljene cerkve) in Albert Koroški.

Omenimo še apsido, tribuna magna, ki jo je s čudovitimi reliefi okrasil Bernardino iz Bissona koncem 15. stoletja. Skozi odprtino zraven sodobnega oltarja (točka 13) lahko pogledamo na ostanke mozaičnih tal južne dvorane, ki je bila postavljena na temeljih dvorane iz 5. stoletja.

Na drugi strani prezbiterija si lahko ogledamo sarkofag Kancijanijev, kiparsko delo iz 14. stoletja (točka 14) Pod glavnim lokom je upodobljen Kristus, pred njim klečita vernika - darovalca umetniškega dela. Ob straneh so štirje mučenci: Kancij, Kancijan, Kancijanila in njihov učitelj Prot s knjigo v roki. Vsi štirje so bili usmrčeni 31. maja leta 304 pri kraju Aquae Gradatae, pri današjem Škocjanu ob Soči, San Canzian d'Isonzo. Brata in sestra so edini oglejski mučenci, za katere se zagotovo lahko trdi, da so njihove relikvije shranjene v Škocjanu. Na stebru v kotu (točka 15) stoji doprsni kip Kristusa v strelnem jarku, ki je pretresljivo izpovedno delo kiparja Edmonda Furlana, vojaka iz prve svetovne vojne.

Po levi ladji bazilike se podamo proti vhodu v kripto izkopavanj in naletimo na Božji grob (točka 16). Rotunda s stožčasto streho je bila postavljena v času križarskih vojn v 11. stoletju in skuša povzemati zasnovo Anastasis, cerkve Vstajenja, ki je bila postavljena v Jeruzalemu na kraju Kristusovega groba. Včasih so Božji grob uporabljali za obrede v velikem tednu.

Vstopimo v Kripto izkopavanj (točka 17), ki je podzemno arheološko najdišče, saj je točno pod travnikom, ki obkroža zvonik. Tu si lahko ogledamo mozaike in arheološke izkopanine iz štirih različnih obdobij. Na višini steklenega mostišča, po katerem hodimo, bomo opazili tlak s tolčeno glino, ki je pripadal povezovalni dvorani iz začetka 4. st., pod nami so temelji rimske hiše iz Časa cesarja Avgusta (od konca 1. st. pred Kristusom do začetnih let Kristusovega štetja), še višje pa vidimo ostanke mozaičnih tal bazilike, ki jo je leta 452 porušil in sežgal zloglasni hunski kralj Atila. Po hunskem razdejanju so Oglejci na novo zgradili baziliko nad južno teodorjansko dvorano, ki je bila tudi okrašena z mozaiki, a so od teh ostali le fragmenti. Kjer je nekoč stala severna teodorjanska dvorana, lahko danes občudujemo čudovite mozaike. Mozaike so sicer poškodovali ob graditvi zvonika, a pod seboj imamo prekrasne podobe ptic in drugih živali, saj so v mozaikih upodobljene ptice s čudovitim perjem, jastog, oven, zajec, boj petelina z želvo in vse ostale živali, rastline in geometrične okrasje. Gre za zmagoslavje barv in dobrega okusa, domišljije, vrhunske umetnosti, ki pa skriva v sebi izrazite krščanske resnice, vsaka figura je namreč simboličnega pomena. Na polkrožni poti po lesenem in steklenem mostišču v Kripti izkopavanj bomo videli tudi ostanke krstilnice.

Ko pridemo iz bazilike, se podajmo še v bližnji baptisterij, ali tako imenovano Pogansko cerkev, ki ima lepo osemkotno krstilnico, značilno za oglejsko Cerkev. Vreden ogleda je tudi zvonik. Z vrha oglejskega zvonika, ki je bil za zgled številnim slovenskim zvonikom, je čudovit razgled.

Ob izhodu iz bazilike, na levi strani, je trgovina, v kateri boste našli knjige, vodnike, videokasete, razglednice, CD in DVD Rom, ki podrobneje razlagajo slovito zgodovino Ogleja, bazilike in seveda velikega vpliva, ki ga je nekoč Oglej imel. Prevedla: Verena Košič Zorn in Jurij Paljk.

 

PESMI ZA MAŠO NA BARBANI:

Na začetku:

Hvalnico pojem Bogu na strune svojih dni,
pojte z menoj Gospodu in ga slavite vsi!

Hvalijo ga drevesa, žamet zelenih trav,
polje in bela breza, vse poje mu v pozdrav. Odp.

Vriskajo mu vrhovi, morje zanj valovi,
grmi v ozarah sonca odpirajo dlani.

Mesec na strehi zemlje z zvezdami se igra, 
kaplje dežja kot solze molijo Stvarnika. 
 
Darovanje

Darujem Ti ljubezen, ki v meni živi, sprejmi ta dar, Gospod.
Tu je moja sreča, vse moje skrbi, vsak utrip srca darujem Ti.

Odp: Ti, Gospod, si v tem kruhu in vinu, tu Tvoje je telo in tvoja kri.
Vedno si za nas se daroval, zdaj sprejmi te darove radosti.

In vsaka moja misel v tem dnevu, Gospod, zate naj se rodi.
Tu je vsak trenutek, ki me vzradosti, vsak življenja dan darujem Ti.

Odp: Ti, Gospod, si v tem kruhu in vinu, tu Tvoje je telo in tvoja kri.
Vedno si za nas se daroval, zdaj sprejmi te darove radosti.
 

Obhajilo:

JEZUS MOJ, LJUBIM TE,
BOLJ KOT VSE DRUGO LJUBIM TE.
VSE, KAR JE V MENI NAJ PREPEVA TI,
JEZUS MOJ, LJUBIM TE.

JEZUS MOJ, HVALIM TE
BOLJ KOT VSE DRUGO HVALIM TE.
VSE, KAR JE V MENI NAJ PREPEVA TI,
JEZUS MOJ, HVALIM TE.

JEZUS MOJ, MOLIM TE
BOLJ KOT VSE DRUGO MOLIM TE.
VSE, KAR JE V MENI NAJ PREPEVA TI,
JEZUS MOJ, MOLIM TE.

 

Zaključek:

Ti si moja Gospa, Ti me spremljaš do Boga,
Vem, da tam se skupaj snideva, ko prispel jaz bom do tja.

Nad menoj ves čas bediš, da ne izgubim se kje, 
razsvetljuješ pot, ko je tema.
Če omagam me bodriš, da pot vijugasta
kmalu me pripelje do Boga.

Ti si moja Gospa, Ti me spremljaš do Boga,
Vem, da tam se skupaj snideva, ko prispel jaz bom do tja.

V soncu vidim Tvoj obraz, ki blago se smehlja,
kaže pravo pot mi upanja.
Če delil ljubezen bom, do brata vsakega,
prav gotovo srečal bom Boga.

Ti si moja Gospa, Ti me spremljaš do Boga,
Vem, da tam se skupaj snideva, ko prispel jaz bom do tja.

 

Otok Barbana

Barbana je otok na vzhodnem koncu Gradeške lagune, kjer se nahaja eno najstarejših Marijanskih svetišč na svetu. Razprostira se na približno treh hektarjih in je približno pet kilometrov oddaljena od Gradeža; Na otoku prebiva skupnost benediktinskih menihov. Njeno ime verjetno izvira iz imena Barbano, ki je bilo ime puščavnika iz 6. stoletja, ki je tam živel in okoli sebe zbral skupnost menihov.

Na tem mestu je v rimski dobi stal tempelj Apolla Belena in je bil verjetno območje karantene bližnjega pristanišča Akvileja v Ogleju. Na zahodni strani otoka se razteza majhen gozd, ki pokriva več kot polovico površine: tam rastejo hrasti, morski bor, magnolije, cipresi in jeseni.

Otok Barbana je povezan z Gradežem z redno trajektno linijo. Vožnja traja približno 25 minut. Otok ima tudi majhno pristanišče in ga je mogoče doseči tudi z lastnimi prevoznimi sredstvi.

Nastanek svetišča

Po tradiciji sega nastanek svetišča Device Marije na otoku Barbana v leto 582, ko je močno neurje ogrožalo mesto Gradež: izjemni vremenski dogodek, ki je takrat povzročil veliko začudenje in skrb, se verjetno ujema z nastankom sedanje lagune. Po koncu nevihte so našli podobo Device Marije, ki je bila zataknjena v korenine hrasta (ali po drugi tradiciji v njegovih vejah), blizu koč dveh puščavnikov. Kraj je bil takrat relativno oddaljen od obale, in Gradeški patriarh Elia (571-588) je v zahvalo Devici Mariji za rešitev mesta pred neurjem dal zgraditi prvo cerkev.

Okoli Barbane se je oblikovala prva skupnost menihov, ki je svetišče vodila v naslednjih štirih stoletjih. V tem času je morje spiralo obalo tako, da je iz dokumenta papeža Gregorja III. iz leta 734 že napisano, da je Barbana otok. Cerkev je bila verjetno večkrat obnovljena, sama podoba Device Marije, ali kip ali ikona, pa je bila izgubljena. Okoli leta 1000 so jo benediktinci, ki so svetišče upravljali 500 let zamenjali. Ob kugi, ki je leta 1237 prizadela Gradež so se začela vsakoletna zahvalna romanja mesta na Barbano.

Od 1400 do danes.

Od leta 1450 so svetišče na otoku prevzeli frančiškani, ki so zamenjali benediktince. Najprej začasno, nato pa od leta 1619 dokončno. Frančiškani so leta 1738 zgradili novo cerkev s tremi ladjami. Leta 1769 je Beneška republika samostan ukinila. Kljub temu so se romanja na otok nadaljevala. Zlasti razne bratovščine gondoljerjev, ki so častile Barbanko Marijo. O tem pričajo tudi reliefi na glavnem oltarju cerkve, ki prikazuje gondolo v laguni.

Po odhodu menihov je bilo svetišče več kot 130 let v rokah škofijskih duhovnikov, najprej iz Vidma (1769-1818), nato iz Gorice (1818-1901). Pomembno vlogo je imel don Leonardo Stagni, ki je leta 1851 zgradil nasipe in leta 1854 kapelo v gozdu, kjer je bila najdena podoba Device Marije.

Leta 1901 je bilo svetišče zaupano frančiškanskim manjšim bratom iz Dalmacije, ki so zgradili nov samostan in trenutno cerkev. Leta 1924 pa so vodenje prevzeli bratje iz beneške province sv. Frančiška, ki so leta 1959 dodali hišo za duhovne vaje "Domus Mariae" in leta 1980 hišo za romarje ter kapelo za spravo leta 1989. Leta 2019 so manjši bratje znova zapustili svetišče in ga predali v upravo skupnosti benediktinskih menihov iz Benediktinske kongregacije iz Brazilije, ki je 6. januarja 2020 ustanovila novo samostansko skupnost Device Marije Barbanske.

Cerkev

Na otoku je dominantna mogočna podoba cerkve in zvonika. Cerkev, ki ima nekaj prvin orientalske arhitekture, je v neoromanskem slogu in je relativno nova. Gradnja sedanje stavbe, ki stoji na mestu cerkva iz preteklih stoletij, se je začela leta 1911 in po premoru zaradi prve svetovne vojne končala leta 1924. Načrt je delo goriškega arhitekta Silvana Bariha, ki je v naslednjih letih oblikoval tudi načrte za svetišče na Sveti Gori. Preprosta fasada je okrašena s kamnitimi pilastri in rožnim oknom. Struktura se konča z veliko kupolo.

Notranjost s tremi ladjami in obokom ladje vsebuje zanimive elemente, kot je glavni oltar iz leta 1706 in predvsem lesena podoba Device Marije, delo furlanske šole konca 15. stoletja. Naravna velikost kipa prikazuje Marijo na prestolu, ki drži rožo v desni roki, verjetno kot simbol vere, Jezus pa drži knjigo v levi roki, ki predstavlja evangelij. Dva stranska oltarja v renesančno-baročnem slogu sta delo beneške šole in sta posvečena sv. Benediktu (levo, 1763) in sv. Antonu Padovanskemu (desno, 1749). V zakristiji je slika gondoljerjev na romanju (1771) šole Tintoretta, kjer lahko občudujemo tudi Marijo z otrokom avtorja neznanega (1734).

Freske na kupoli (več kot 500 kvadratnih metrov) so delo Tiburzia Donadona (1940). Prostor je razdeljen na štiri velike slike, ki prikazujejo kronanje Device Marije, prošnjo procesijo k Barbanski devici, prikazanje Device Marije na Olmu in videnje patriarha Elija. Slike so ločene z belimi figurami, ki simbolizirajo štiri kardinalne kreposti modrosti, pravičnosti, poguma in zmernosti.

Vitraži cerkve prikazujejo nekatere skrivnosti rožnega venca. Zvonik je visok 47,8 metra. Dokončan je bil leta 1929: Ima štiri zvonove, ki so izdelani iz kovin nemških topov iz druge svetovne vojne, kot klic k miru.

Majhna kapela sprave, na desni strani glavnega oltarja, hrani kip Device Marije iz leta 1700 in kamniti steber rimske dobe, ki prikazuje uradnika. Na koncu je bogata zbirka zahvalnih - votivnih darov ki pričajo o veliki ljudski pobožnosti do Device Marije Barbanske.

Nenehno odnašanje obale je preprečilo ohranitev pomembnih sledi najstarejših svetišč. Med ohranjenimi ostanki lahko omenimo nagrobni relief, ki prikazuje vstalega Kristusa (10.-11. stoletja), fragment drevesa, ob katerem je bila po tradiciji najdena podoba Device Marije, oblačilo za oltar iz usnja in zlata (17. stoletje) ter dva stebra s korintskimi kapiteli, ki ju danes postavljajo pred zvonik. V kapeli "Domus Mariae" se hrani kip tako imenovane "črne Madonne", češčene v svetišču od 11. do 16. stoletja. Delo v lesu je bilo nedavno restavrirano: nenavadno, Devica Marija drži otroka za nogice. Od prve cerkve, ki so jo zgradili frančiškani (18. stoletje), je ostalo veliko sledi, tako v notranji opremi kot v ikonografskem materialu (slike, fotografije, reliefi). Cerkev, manjša od trenutne, je imela preprosto belo fasado, ki so jo kasneje okrasili s portikom in majhnim zvonikom.

Kapelica v gozdu in kipi

Malo stran od cerkve, kjer so našli kip Device Marije, stoji kapela prikazanja, zgrajena leta 1854 v spomin na praznovanje dogme o Brezmadežnem spočetju device Marije. Kapela ima osmerokotno obliko. Okrašena je s slikami slikarja Roccoja Pitacca iz Vidma. Slike prikazujejo poveličanje Device Marije med angeli in podobami iz stare in nove zaveze. Na bočnih stenah so slike, povezane z razglasitvijo dogme in z življenjem ter izvori svetišča. Kapela, obdana s majhnim pokopališčem, hrani ostanke častitljivega Egidija Bullesija, mladega Istrana, ki se je izkazal v svojem apostolatu v Puli in in Trbižu.

Ob vhodu v majhno pristanišče na otoku se vidi kip Device Marije, postavljen leta 1954 v spomin na Marijansko leto. Drugi kipi, posvečeni svetemu Frančišku, Device Mariji in Egidiju Bullesiju, so postavljeni v bližini cerkve in "Domus Mariae".

Romanja

El Perdòn de Barbana – Barbansko odpuščanje.

Najbolj znano romanje je tako imenovano "Perdòn di Barbana", Barbansko odpuščanje, ki poteka vsako leto prvo nedeljo v juliju in vključuje procesijo okrašenih čolnov iz pristanišča v Gradežu do Barbane. Procesija se začne zgodaj zjutraj. Na čelu je vozil "Battella ", čoln na vesla, ki je prevažal kip Device Marije angelske iz gradeške bazilike. Ob tej priložnosti se odprli dvižni most, ki povezuje Gradež s kopnim, civilne oblasti pa so darovale Devici Mariji simbolno darilo. Romanje se je začelo zaradi zaobljube, ki jo je gradsko prebivalstvo naredilo Mariji po kugi leta 1237. Ime "perdòn - odpuščanje" pa izvira iz običaja, da so romarji na tem romanju množično hodili k sveti spovedi.

Ostala romanja

Ostala romanja, predvsem iz mest spodnje Furlanije dokazujejo votivne slike. Romanja potekajo običajno od aprila do konca septembra. Številni romarji se prav tako udeležijo procesij 15. avgusta in 8. septembra vsako leto, ob praznikih Marijinega vnebovzetja in rojstva device Marije, ko se kip Device Marije Barbanske nosi v procesijo po otoku.

 

I. KOPER

Koper je mesto ob morju, povprečno 11 m nad morsko gladino in šteje okroglo 25.000 prebivalcev.

Po koncu 2. svetovne vojne se med letom 1945-1954 iz Kopra izselila v Italijo večina italijanskega prebivalstva. Danes so ti tim. optanti.

Župniji sta dve: stolna župnija Marije Vnebovzete in novejša župnija sv. Marka na Markovcu.

Koper je strnjeno mesto na nekdanjem otoku pod zalivom Rižane. Skalni otok so povezali s kopnim v začetku 19. stol. tako je staro mestno jedro na nekdanjem otoku danes z nasipavanjem združeno s kopnim.

V plitvinah okrog mesta so bile soline

Koper je največje mesto ob slovenski obali in pomembno pristanišče. Tega so začeli graditi vzhodno od starega mesta leta 1957. Poglobili so morje… leta 1967 so zgradili železnico.

Današnje mesto je seveda zelo razširjeno, če ga primerjamo s prvotnim mestnim jedrom. Razraslo se je ob nasuti nižini ob morju in se potem razširilo na kopensko zaledje po okoliških gričevnatih pobočjih novih stanovanjskih sosesk: pobočje Markovca, Semedela, Žusterna, Šalara…

Koper je bil nekdaj starogrška Egida, vsekakor je bila tu v času rimskega republikanskega časa, Insula Caprea, Capris - ali Kozji otok. Odtlej je otok ves čas naseljen. Z nastopom srednjega veka je naselbina privzela pod bizantinsko upravo ime Justinopolis po cesarju Justinu II.

Slovenci smo se naselili v vsej okolici Kopra v 8. stol. Mestno prebivalstvo se je ukvarjalo z upravo, trgovino, pomorstvom, bankami… okoliški ljudje pa so se ukvarjali predvsem s solinarstvom, ribištvom in kmetijstvom in vrtnarstvom.

Turški vpadi ob koncu 15. stol. in v začetku 16. stol. Kopra niso ogrozili, ker so ciljali na Beneško republiko, pač pa so opustošili podeželsko zaledje.

Leta 932 se je Koper povezal z Benečani, ki so zagotavljali varno plovbo po Jadranu… in si podrejali jadransko obalo.

Silovita kuga je prizadela mesto leta 1630/31, zaradi česar se je prebivalstvo skrčilo od 8.000 na 1800 ljudi.

Počasi si je opomoglo ob trgovini s soljo, s prodajo olja in vina…

Svojo vlogo je Koper izgubil s propadom Beneške republike (1797) ter z dograditvijo železnice Trst – Dunaj…

Med 18. in 20. stol. je Koper bolj životaril, ker je prevzel pomorski promet Trst. Po 2. svet. vojni pa ga je Slovenija vključila v mednarodni pomorski promet, čemur se je pridružila industrija. Vzporedno s priseljevanjem in gospodarsko rastjo (pristanišče, TOMOS: je začel leta 1954 v Sežani in se takoj preselil v Koper. Nekdaj je bila v njem zaposlenih 4000 ljudi, danes okroglo 500. Za 50. letnico načrtujejo proizvodnjo motornih koles 125 ccm3) razvilo se šolstvo, zdravstvo in druge ustanove (Pokrajinski muzej, Študijska knjižnica, RTV, Univerza…).

V Kopru je pomembno načelo dvojezičnosti…

Jedro (zgodovinskega ali starega) mesta je ohranilo obliko polkroga, ki so ga utrdili v srednjem veku z obzidjem.

Za ostanki mestnega obzidja leži sredozemsko naselje z ostalinami iz starega veka in vijugastimi ulicami, ob katerih so rasle stavbe.

Od 10. stoletja dalje je imelo mesto poseben upravni položaj.

Koper je bil škofijski sedež že v starem veku, vendar je to izpričano z listinami šele po letu 1186.

Benetke so si ga podredile l. 1279.

Ko je leta 1797 beneška republika propadla (Napoleon!), je Koper prešel začasno pod Francosko nadoblast, potem pa v okvir Avstrije. Leta 1918 je prišel pod Italijo, leta 1954 pa je bil priključen Jugoslaviji, nakar je ostal leta 1991 v sestavu republike Slovenije.

Večina palač in njihovega okrasja sega od gotskih do baročnih gradenj pod beneškimi vplivi. Posebej izbrana pročelja so obrnjena proti trgom. Najbolj viden je zvonik stolnice, ki obvlada kot najvišja točka vso mestno okolico.

Mestno središče je ohranilo srednjeveško mrežo ulic in trgov (Brolo, Glavni trg, Prešernov trg, Ribji trg…) ter zgradb ob njih.

Likovno in upravno izstopa Mestni trg. Obod glavnega trga, ki je tlakovan s kamnitimi kladami, sestavljajo Armerija s Foresterijo, Pretorska palača, stolnica z zvonikom in loža. Zvonik so obnovili leta 1988. Trg je bil dnevni prostor mesta, kjer so ljudje posedali na ohranjenih kamnitih klopeh pred pročelji palač, zborovali in razsojali v loži ali Pretorski palači, slavili pa v stolnici.

Koprski trg je najbolj žlahten javni mestni prostor v Sloveniji. Kamniti tlaki in kamnite stene, ki preraščajo iz staroveških temeljev v gotske, renesančne, baročne ter kasnejše oblike, nimajo para v Sloveniji.

Vzorec novega tlaka so preizkusili leta 1992.

Mestno jedro – obdano je bilo z obzidjem z dvanajstimi vrati - je torej ohranilo osnovne značilnosti srednjega veka, zato ima številne verske in kulturne spomenike. Izstopajo:

 

1. Mestna vrata MUDA (Porta della Muda) iz leta 1516, ki posnemajo antični slavolok
2. Mestni trg
3. Pretorska palača – tu je bil sedež beneške uprave. Sedanja podoba je iz 15. stol.
4. Loža - Loggia – tu je bila mestna uprava. Terakotna Mati Božja – Madona v vogalni hiši Lože je bila postavljena v spomin na epidemijo kuge leta 1554-1555.
5. Stolnica Marijinega Vnebovzetja. Njena zgodovina sega v 12. stol.
6. Cerkev Karmelske Matere Božje – krstilnica
7. Rotunda sv. Elije,
8. palače: Armeria, Almerigogna, Belgramoni Tacco…, vodnjak Da Ponte-jev iz lesa 1666.

 

Romanske prvine pa se kažejo v:

• krstilnici - cerkev Karmelske M.B.
• Rotundi sv. Elije je bogoslužna zgradba s položno stožčasto streho v jedru srednjeveškega mesta, stisnjena med zgradbe, ki so bile dozidane kasneje. Spada med najstarejše ohranjene stavbe na Slovenskem. Njena zgradba še ni raziskana dovolj natančno. Romanske značilnosti kaže zidava zunanjega plašča.
• in v nekaj svetnih stavbah (npr. romanske hiše na Ribiškem trgu).

 

Nekoč je bilo v Kopru poleg stolnice več kot 50 večjih in manjših cerkva ter kapel. 

Zakaj? Bratovščine, samostani, verska združenja, posamezni plemenitaši… so hoteli imeti svoje svetišče.

Tako je npr. oltar s kipom Žalostne M.B. prešel v stolnico iz cerkve redovnikov servitov (samostan je bil ukinjen leta 1806).

II. STOLNICA

 

Stolnica. Beseda prihaja od besede »stol«, ki je sedež škofa, prvega pastirja v škofiji. Iz latinščine je znano enakovredno ime katedrala, ker je v njej škofov kateder-sedež; v Novi Gorici pa konkatedrala od leta 2004.

Zato je stolnica Mati vseh cerkva v škofiji. Koprska stolnica je obenem tudi največja cerkev na Slovenskem.

Že peta cerkev na istem prostoru.

Od zunaj je dolga 70 m, široka pa 25 m. (Novogoriška 24,50 X 24,50.)

Za razliko od drugih srednjeveških mest stolnica v Kopru ni vidna samo od spredaj, ampak tudi z južne in vzhodne strani, kjer se odpira trg Brolo, na katerem je sedež naše škofije.

Razni zapisi govorijo, da je bila v Kopru bazilika že konec 4. stol., stala pa naj bi bila ob Elijevi rotundi. Izkopavanja tega niso potrdila.

O usodi stolnice pred letom 1000 tako dejansko ni nič otipljivega, čeprav naj bi škofje bivali in delovali v Kopru z daljšimi ali krajšimi prekinitvami od leta 520.

Vsekakor je dobil Koper škofa trajno leta 1187

Romanski deli stolnice pa so bili zgrajeni po letu 1187. Kakšna je bila tista stolnica, je danes težko reči, kljub nekaterim najdbam, ki so v muzeju.

Od cerkve, ki je bila pred sedanjo, je ostalo nedotaknjeno pročelje iz 2. polovice 15. stol. iz belega istrskega kamna.

Sredi pročelja je bogat gotski portal (glavna vrata), nad katerim je okroglo renesančno okno. Notranjost stolnice pa je baročna.

Nov čas za koprsko stolnico je natopil po letu 1380, ko je pogorel velik del Kopra v vojni med Genovo in Benetkami. Iz takratnih spisov zvemo, da je imel stolp ali zvonik predvsem obrambni namen.

Cerkev je ostala tedaj razdejana več let, v njej so si postavili trgovci svoje stojnice…

V kolikšnem času je bila cerkev obnovljena, ne moremo reči. Vsekakor so jo zastavili tedaj nanovo in jo usposobili vsaj do neke mere kmalu po letu 1380, ko so iz Genove vrnili v vojni odpeljane relikvije sv. Nazarija.

Leta 1445 je koprski škof, pater Frančišek iz Firenc, posvetil oltar Marije Device. Lahko pa rečemo, da je bil do leta 1460 končan spodnji del pročelja, gotski del.

Potem pa je leta 1491 koprski mestni svet sklenil, da je vendarle treba katedralo dokončati, saj da dela mestu veliko sramoto. Sad te odločitve se je pokazal sedem let kasneje leta 1498, gotiko je zamenjala renesansa. Delo pripisujejo delavnici, ki je bila po izvoru sicer iz Milana, vendar se je razvila v Benetkah.

Tako je bila stolnica končana.

Toda škof Naldini je po letu 1700 zaradi mnogih posegov, ki so jih v stoletjih naredili, naročil v Benetkah Giorgio-u Massari-ju načrte za preurejeno stolnico. Naredil jih je leta 1716. Ker je bilo glavno pročelje še trdno, ga je ohranil.

Z deli so začeli takoj, vendar so se zavlekla do sredine stoletja, verjetno tudi zaradi pomanjkanja denarja. Tako je koprska stolnica dobila obliko, ki se do danes ni več spremenila.

 

1. Zunanjost stolnice in njena neposredna okolica

Glavno pročelje je obrnjeno na glavni trg, središče mesta, v katero vodijo vse osnovne prometne žile. Že na prvi pogled je jasno, da je pročelje nastalo v dveh zelo različnih slogovnih obdobjih. Spodnji del je gotski, označujejo ga bujni rastlinski okraski. Zastavljeno je tako, da sili kvišku, vendar manjka pravega zagona, oblike so že umirjene, zasidrane v zemljo. Napoveduje se nova doba – renesansa. Svetniki na vrhu štirih stebrov še svoje lastne baldahine in so bili na to mesto postavljeni pozneje. Nastanek sovpada z bivanjem v Kopru Tomaža iz Benetk, ki ga dokumenti povezujejo z gradnjo Loggie in ureditvijo Fontike.

Zvonik pravzaprav ne spada v sestav stolnice. Najprej je bil opazovalni in obrambni stolp. Sedanjo obliko je dobil leta 1664. Visok je 53 m. S stolnico je bil spojen leta 1488.

V njem visi eden najstarejših naših zvonov. Ulit je bil leta 1333 v Benetkah.

Severno steno poživlja le kip Marije zaščitnice iz 14. stol. nad stranskimi vrati. Na levi opazimo krstilnico, romansko stavbo iz 12. stoletja.  Napis z letnico 1317 nad vhodom priča le o tem, da so krstilnico tega leta nekaj popravljali.

Na južni strani se nam odpre pogled na Trg Brolo. Na polkrožnem prezbiteriju iz leta 1749 je vzidan relief sv. Nazarija, ki je upodobljen v značilni drži: v levici ima model mesta, desnico pa dviga v blagoslov. Delo je preprosto, vendar dovolj značilno za čas nastanka, takoj po letu 1300.

Škofijska palača v parku na južni strani stolnice je novejša zgradba, ki so jo postavili na mestu starejše v letih 1890-1891.

 

2. Notranjost stolnice

Notranjost stolnice. Najprej mere: ladja meri 40 m, presbiterij 9 m in absida za oltarjem še 17 m. Skupna dolžina je torej 66 m. Presbiterij skupaj 24x9m.

Cerkev ima tri ladje in slog je nenavadno strog, kar razodeva, da se beneška arhitektura ni razvila v igrivost in nabuhlost visokega baroka (in rokokoja). V tem okolju je delal Massari kot eden vodilnih arhitektov tistega časa. Notranjost je torej brez posebnega okrasja, preprosta. Osnovni okrasni motiv je zidec (korniž), ki teče okoli celotne cerkve in se ponavlja tudi na stebrih.

 

PREZBITERIJ

Veliki oltar je napravil piranski mojster Gaspare Albertini leta 1789.

Oltarno podobo Marije Vnebovzete pa je naslikal Orazio Liberale iz Vidma leta 1573.

Srce cerkve je glavni oltar, ki je bil leta 1968 obrnjen proti ljudstvu. Na njegovem nekdanjem mestu je škofovski sedež, za njim pa sarkofag  z relikvijami sv. Nazarija.

 

ŠKOFOVSKI SEDEŽ

je lesen, sijajno izrezljan z umetniškim visokim naslonjalom in oporniki za roke, ves pozlačen, izdelan ok. leta 1730.

 

KORNE KLOPI

Čemu so služile? (Kanoniki…) Korne klopi je izdelal iz orehovega in olivnega lesa mojster Stefano Bandesi v letih 1686/87 z grbom škofa grofa z imenom Agostino Bruti, ki je kril stroške izdelave. Iz istega časa je tudi veliki ambon v koru.

 

POZLAČENI VELIKI SVEČNIKI

Beneško delo iz sredine 18. stol. (Paolo de Mori).

 

PRIŽNICA

je lesen izdelek, ki ga je napravil Lorenzo Farolli leta 1758. Umetnik je 4 leta prej je izklesal steber s kipom Karla VI. na Borznem trgu v Trstu.

Ko vstopimo v prezbiterij, vidimo na levi steni sicer nepodpisano, vendar izpričano sliko Svatbe v Kani Galilejski, napravil jo je Antonio Zanchi. Za stolnico so jo kupili leta 1680. Tedaj so nabavili kar 5 slik tega znanega beneškega slikarja, toda 4 so se porazgubile v začetku 18. stol. Sveto pismo, ki govori o svatbi v Kani je služilo slikarju za izhodišče, toda slika prikazuje veliko pojedino 17. stoletja, pri kateri je Jezus ugleden gost, ki ga vsi poslušajo.

 

SARKOFAG

Najstarejše kiparsko delo v stolnici pa je sarkofag sv. Nazarija. Izdelan je iz belega marmorja. Na čelni strani sarkofaga sta sv. papež Aleksander in sv. Nazarij v sredini s simbolom mesta

Pojdimo po vrsti:

 

a. Kapela Najsvetejšega

Krasen marmornat oltar iz cerkve sv. Frančiška (samostan je bil ukinjen je bil leta 1806), kjer je bil kot glavni oltar. Sredi oltarja je tabernakelj v obliki večkotnega templja. Na vsaki strani stojita na desni sv. Frančišek in na levi sv. Anton Padovanski v redovnih oblekah. Raznobarven marmor kaže na značilnosti dela iz 17. stol.

Za oltarjem visi podoba sv. Klare v redovniški obleki. Tudi ta ni bila narejena za stolnico, ampak je  visela v samostanski cerkvi sv. Klare, dokler je niso opustili (1806). Je delo neznanega beneškega slikarja iz 18. stoletja.

Bolj zanimiva je slika Zadnje večerje na desni strani kapele. Naslikal jo je Giacomo Beltramin leta 1623.

b. Oltarna slika Marija z detetom je naslikal leta 1516 znameniti slikar V. Carpaccio (proti sredini 16. stol.). Njegovi sliki krasita tudi stolnične orgle.

c. Iz 17. stol. je Svatba v kani (A. Zanchi)

O orglah

Župnija Koper je uspela s kandidaturo za dodelitev koncertnih orgel, za katere je Fundacija Kongresshaus iz Züricha zaradi celovite obnove koncertne dvorane Tonhalle, iskala novo primerno domovanje.

Velike 4 manualne simfonične orgle, ki so največje cerkvene orgle v Sloveniji, imajo 68 registrov. Leta 1988 sta jih izdelali nemški orglarski delavnici Kleuker in Steinmeyer po načrtih francoskega skladatelja, organista, pianista in pedagoga Jeana Guilloja (1930-2019), ki si je za izvedbo projekta osebno prizadeval, ga podpiral in sodeloval pri delu projektne skupine.

Pomladi 2018 so se pričele pripravljalne aktivnosti, ki so jeseni 2019 prešle v izvedbeno fazo s pričetkom izgradnje novega pevskega kora. 15. oktobra 2020 je Orglarska delavnica Maribor, Orgle Dvoršak d.o.o. pričela s postavljati orgle koprske stolnice, ki so bile blagoslovljene 6. novembra 2021.

Na zemljevid pomembnih evropskih orgelskih mest in prizorišč so bil takrat zarisanii Koper, Slovenija in koprska stolnica, v kateri bodo v naslednjih letih in desetletjih doneli mogočni zvoki raznolikih orgelskih piščali pri liturgiji, na koncertih, mojstrskih tečajih, poletnih šolah in delavnicah, mednarodnih festivalih ter tekmovanjih. Nove orgle bodo prinesle številne priložnosti na področjih glasbenega izobraževanja in poustvarjanja, mednarodnega povezovanja, turizma ter predstavljanja kulturne dediščine.

 

ŠKOFIJA KOPER – kratka predstavitev

• 1955 Pij XII – uvede ta praznik, da bi kristjani praznovali ob prazniku dela tudi praznik delavca, zavetnik sv. Jožef

• ščit vere
• sonce Kristus
• 4 deli – Koprski, Tržaški, Goriški in Reški del škofije
• 7 plamenov: 7 zakramentov, 7 darov sv. duha, 7 telesnih in 7 duhovnik del usmiljenja
• križ – znamenje zmage nad smrtjo – vstali Kristus, vsak kristjan naj vzame vsak dan križ na svoje rame

PRVIČ OMENJENA

• papež Gregor Veliki v svojih spisih omenja škofa v Kopru v letih 599 – 604, to je na prehodu iz 6 v 7 stol.  
• Leta 1999 smo zato obhajali 1400 letnico.
• Legenda iz 17 stol. pravi, da je bil prvi škof v Kopru sv. Nazarij, ki naj bi umrl v času Dioklecijanovega preganjanja leta 304 vendar je to nezgodovinsko.
• Papež Aleksander III.  je leta 1187 imenoval škofa Aldigerja, 1242 škof Absalon (na sliki na škofiji letnica 1220)

• VERGERIJ – protestant, o njem se zelo razpiše Naldini, kako je prestopil v protestantizem in kako ga je na koncu papež izobčil, odšel v Nemčijo.
• NALDINIJ – 300 letnica smrti 21. 4. 2013, pokopan v cerkvi sv. Blaža v Kopru
  • rojen 15. 10. 1632
  • imenovan za škofa 1685 – eno leto zelo bolan
  • posvečen in postane koprski škof 11.3.1686
  • zbral in izdal knjigo, ki govori o slavni preteklosti škofije. Cerkveni krajepis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper Geografia ecclesiastica o sia descrizione dela citta e della diocesi di Giustinopili detto volgarmente Capo d' Istria
  • ustanovi ilirsko semenišče 1710 – 1818 (V tem semenišču so imeli bogoslužje v glagoljaškem besedilu.

Papež Leon XII združi leta 30.7.1828 –Tržaško in Koprsko škofijo

- pritiski italianizma, katerem pa se prvi škofje upirajo.

- Cerkev edina oaza tolerantnosti, (Karlin, Angelo Bartolomasti, Alojz Fogar) - pro italijanski škofje (Margotti in Santin)

PO II. SV. VOJNI

Deli štirih škofij pridejo pod ozemlje Jugoslavije:

• Goriški del
• Tržaško Koprski del
• Reški del
• Notranjski del (meja Hubelj)

Ustanovijo se 3 administrature, ki dobijo svoje apostolske administratorje

Goriški del: F. Močnik, Mihael Toroš, Andrej Simčič – Janez Jenko

Koprski del: Franc Močnik, Dragutin Nežič, Vovk, Toroš oz. delegat Albin Kjuder žpk v Tomaju

Reški del: Karel Jamnik, žpk Trnovem, Anton Srebrnič, krški škof, Vovk, nato po 11 letih Kjuder

20. 4. 1964 – Goriško administraturo

17. 7. 1964 – Prevzame reški del

1.9. 1964 – prenese sedež administrature v Koper

6.9. 1964 – posvečen v škofa z naslovno škofijo Akufitsko v Logu pri Vipavi

1.1.1965 – ADMINISTRATURA ZA SLOVENSKO PRIMORJE stopi v veljavo dekret konzistorialne kongregacije (za škofe) – da se vsi trije deli združijo.

• 1975 – Ozimski sporazum med Jugoslavijo in Italija glede meje
• 1977 – ta sporazum ratificiran
• 17.10. 1977 papež Pavel VI. podpisal bulo »Prioribus saeculi«, s katero je obnovil koprsko škofijo in jo povečal na račun delov goriške nadškofije in reške škofije, ki so ostali v Sloveniji. Škofija Koper je bila priključena Ljubljanski Metropoliji.

• 22.3.1985 imenovan za škofa pomočnika
• 27. 5. 1985 posvečen v škofa
• 16. 4. 1987 prevzame vodstvo škofije

• 13. 5. 2000 imenovan za pomožnega škofa
• 15. 7. 2000 posvečen v škofa nazivne škofije Georgitanus
• 23. 6. 2012 prevzame vodstvo Škofije Koper

• Škof ordinarij
• Generalni vikar in škofov vikar za pastoralo
• voditelj pastoralne službe
• kancler in arhivar
• ekonom in računovodstvo

Površina škofije: 4.386 km²

Vseh prebivalcev: 266.403

Župnij v škofiji je: 100, v soupravi je 27 župnij. Župnikov je 68, 2 župnijska upravitelja.

od 25 do 35 let je starih 6 duhovnikov (5 %),

od 36 do 45 let je starih 9 duhovnikov (7,6 %),

od 46 do 55 let je starih 15 duhovnikov (12,6 %),

od 56 do 65 let je starih 29 duhovnikov (24,4 %),

od 66 do 75 let je starih 26 duhovnikov (21,8 %),

od 76 do 85 let je starih 27 duhovnikov (22,7 %),

od 86 do 100 let je starih 6 duhovnikov (5 %),

nad 100 let je star 1 duhovnik (0,8 %).

Katoličani: 181.230 – (68%)

Nedeljniki: 27.000 – (14%)

Številko klerikov: diakona 2, duhovnikov 119 , škof 1 (povprečna starost 65 let.) Iz drugih škofij deluje pri nas 1 duhovnik.

4 bogoslovce in 2 diakona

Število redovnikov: 24 skupaj z redovnimi brati in redovnic 21.

Litanije Svetega Duha

Gospod, usmili se
Kristus, usmili se
Gospod, usmili se
Kristus, sliši nas
Kristus, usliši nas
Bog Oče nebeški, – usmili se nas
Bog Sin, Odrešenik sveta
Bog Sveti Duh
Sveta Trojica, en sam Bog

Sveti Duh, ki izhajaš iz Očeta po Sinu
Sveti Duh, enega bistva z Očetom in Sinom
Obljubljeni od Boga Očeta
Žarek nebeške luči
Vir vse dobrote
Studenec žive vode
Očiščujoči ogenj
Goreča ljubezen
Duh ljubezni in resnice
Duhovno maziljenje
Duh modrosti in umnosti
Duh sveta in moči
Duh vednosti in pobožnosti
Duh strahu božjega
Duh milosti in molitve

Duh miru in veselja
Duh spodobnosti in čistosti
Duh tolažnik
Duh posvečevalec
Duh voditelj svete Cerkve
Dar najvišjega Boga
Duh, ki napolnjuješ vse vesoljstvo
Duh posinovljenja božjih otrok

Sveti Duh, navdajaj nas s strahom pred gre­hom!
Sveti Duh, pridi in prenovi obličje zemlje!
Sveti Duh, razsvetljuj s svojo lučjo naš razum!
Sveti Duh, zapisi v naša srca svojo postavo!
Sveti Duh, vnemaj nas z ognjem svoje ljubezni!
Sveti Duh, odpiraj nam zaklad svojih milosti!
Sveti Duh, poučuj nas v pravi molitvi!
Sveti Duh,, razsvetljuj nas s svojim nebeškim navdihovanjem!
Sveti Duh, vodi nas po poti zveličanja!
Sveti Duh, daj nam edino potrebne vednosti!
Sveti Duh, navdihuj nas, da bomo znali izvrševati dobra dela!
Sveti Duh, daj nam vztrajati v pravičnosti!
Sveti Duh, bodi ti sam naše plačilo!
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, – prizanesi nam, o Gospod
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, – usliši nas, o Gospod
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, – usmili se nas.

Molimo. Tvoj Sveti Duh, o Bog, naj nas razsvetli, razvname in očisti, prepoji s svojo nebeško roso in stori rodovitne v dobrih delih. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo.
In prenovil boš obličje zemlje.

Molimo. Bog, naš Oče, Sveti Duh nas razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in vselej radi sprejemali njegove spodbude. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.