Duhovna misel za 5. postno in cvetno nedeljo

5. POSTNA NEDELJA

Pot izgubljanja in najdevanja

Vsak človek v sebi nosi nekaj presežnega, nekaj kar presega njegova pričakovanja in hotenja, nekaj kar ga že v tem življenju dviga iz začasnega in minljivega. Jezusovim učencem se je približala skupina Grkov, ki so se že kot filozofski narod spraševali o najtežjih in temeljnih življenjskih vprašanjih. Jezusova pojava je v njih prebudila pozornost in zanimanje, zato so vprašali apostola Filipa: »Gospod, radi bi videli Jezusa« (Jn 12,21). V prošnji teh neznanih Grkov lahko opazimo žejo, ki je v srcu vsakega človeka, da bi videl in spoznal Jezusa.

Jezusov odgovor pa nas usmeri na skrivnost velike noči, ko se bo veličastno razkrilo njegovo odrešilno poslanstvo: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča« (Jn 12,23). Njegovo poveličanje se bo razkrilo skozi boleč prehod trpljenja in smrti na križu, kar človek težko sprejme. Križ je veličina ljubezni, je znamenje neizmerne Jezusove ljubezni do nas in k tej veličini nas vse želi pritegniti. Jezus želi, da bi se temu njegovemu poslanstvu tudi mi pridružili, zato nam v zgovorni prispodobi spregovori o usodi pšeničnega zrna: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24).

Naša pot ne more mimo križa in trpljenja, usmerjena je v smrt, a obenem vodi v življenje. Skupaj z Jezusom se lahko poistovetimo s pšeničnim zrnom, ki mora biti položeno v zemljo, da bo iz smrti vzklilo v novo življenje, ter obrodilo mnogo bogatih sadov. Pot križa, ki jo je Jezus nakazal vsem svojim učencem, zagotovo ni lahka, vendar je edina odrešilna. Jezus je zato jasen: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (Jn 12,25). Slediti Jezusu pomeni sprejeti tudi trpljenje in smrt, zavedajoč se, da kmalu nastopi vstajenje in poveličanje. Če bomo zaživeli logiko pšeničnega zrna, ki mora umreti, da obrodi bogat klas, bomo našli svoje življenje. Tedaj bomo tudi »videli Jezusa« in za njim hodili. Hoditi za njim pa pomeni, hoditi po poti dajanja in podarjanja ter izgubljanja zaradi najdevanja.

CVETNA NEDELJA

Dnevi trpljenja – dnevi odrešenja

Ob vsem trpljenju, ki mu zremo v oči v zadnjem času, se lahko sprašujemo: čemu vse to trpljenje, bolečina in smrt? Nikoli ne bomo mogli jasno vedeti, čemu vse to. Verujemo pa, da je imelo Jezusovo trpljenje odrešilen pomen. Kot človek je nase sprejel trpljenje, ker nas ima neskončno rad. Samo prava ljubezen je sposobna trpeti in umreti. Samo ljubezen, ki gre skozi ogenj trpljenja, postaja pristna, se očiščuje sebičnosti, ter je sposobna dejanj, ki so zares velika, ki osrečujejo in porajajo novo ljubezen. Samo v luči takšne ljubezni zmoreta starša sprejeti otroka in ga vzgajati; zmore družina skrbeti za ostarelega in onemoglega člana; moremo delati dobro tistim, ki nam delajo hudo … Dnevi Jezusovega trpljenja so zato dnevi našega odrešenja. Šele ko bomo v povezanosti z Jezusom pripravljeni kdaj (po)trpeti, bomo začeli zares ljubiti.