Romanje v Lurd podrobna navodila

 

Obvestilo pred odhodom

ROMANJE V LURD, 20. 10. – 22. 10. 2023

Spoštovani romarji,

približuje se naše romanje v Lurd, zato vam pošiljamo še zadnje napotke.

Termin romanja: 20.-22. oktober

Odhodna mesta, petek, 20. oktobra:

• Ljubljana, Dolgi most: 06:00 zjutraj
• Postojna, parkirišče pri pokopališču: 06:30 zjutraj
• Sežana (avtobusna postaja): 6:50 zjutraj

 

ČASOVNICA POLETOV:

20. oktober:           Milano - Lurd                            15.55 - 17.35

22. oktober:           Toulouse - Benetke                  17.05 - 18.45

Letalski družbi sta Easyjet (tja) in Ryanair (nazaj), hrana in pijača na letalu sta na voljo proti doplačilu, sedeži so razporejeni naključno.

 

Duhovni vodja na romanju bo g. JOŽEF KOREN.

V primeru težav s prihodom na odhodno mesto, je na voljo dežurna telefonska številka 031 817 231.

Pri sebi morate imeti osebni dokument, ki ste nam ga posredovali za prijavo na let. Če nam podatkov še niste poslali, vas prosimo, da to storite čimprej.

 

PRTLJAGA, GARDEROBA:

Pri sebi imate lahko osebno torbo ali nahrbtnik, ki ga lahko položite pod sedež na letalu (v dimenzijah 40 x 20 x 25 cm). V tej prtljagi ne smete imeti ostrih in nevarnih predmetov (pilice, nožki, britvice ...). Na letalo lahko vzamete samo tekočino, ki jo kupite na letališču. Hrana je dovoljena!

Če ste doplačali za kovček (10 kilogramov, dimenzije 55 x 40 x 20 cm), ga lahko vzamete s seboj na letalo oziroma ga na letališču oddate.

Jesensko vreme v Lurdu je spremenljivo, zato spremljajte vremensko napoved. Za zvečer in zjutraj vsekakor vzemite nekaj toplejšega.

 

HOTEL V LURDU: St. Louis de France, T: +33 5 62 94 28 91.

CENA ROMANJA je 445 evrov in vključuje: letalski prevoz, osebno prtljago na letalu (torba ali nahrbtnik 40x20x25 cm), prevoz do letališča in nazaj, 2 x prenočevanje z zajtrkom v hotelu 3***, dve večerji in eno kosilo, duhovno vodstvo, nezgodno zavarovanje. Za stroške v Lurdu (kakšen prigrizek, spominki) računajte še 50-100 evrov.

Želimo vam prijetno pot in veliko novih doživetij.

 

Ljubljana, 10. oktober 2023

Lepo pozdravljeni,                                                            

Vaša agencija TRUD

 

Bernardka glasnica Brezmadežne

 

Uvod

Niti trenutek svojega življenja ne bom živela brez ljubezni:' To je ena od številnih Bernardkinih izpovedi, ki so prišle do nas.

Nenavadna je bila usoda tega dekleta, ki je bila ena izmed mnogih, od katerih se je, če že hočete, razlikovala po tem, da je bila nepismena, bolehna in da je povrh vsega izhajala iz revne družine. Njen oče je bil neuspešen mlinar, njena mati pa je morala delati kot perica v hišah bogatih, enega od njenih bratcev so v cerkvi zalotili, kako je jedel vosek sveč, da bi si potešil lakoto...

Vendar je bila ona izbrana, da bo pri masabejski votlini videla Sveto Devico.

"Če bi Sveta Devica našla bolj nevedno dekle, kot sem jaz, bi izbrala prav njo," je ponižno rekla Bernardka, ko jo je redovna sestra spraševala o otroštvu.

Postala je njena poslanka, zvesta glasnica.

"Jaz sem Brezmadežno Spočetje," ji je rekla Gospa v krajevnem narečju, edinem jeziku, ki ga je Bernardka tedaj poznala.

Njeni kritiki so jo imeli za noro ali za cirkuško atrakcijo, za njene privržence pa je bila svetnica. Bernardka je bila trdno prepričana samo o tem: Gospa ji je zaupala sporočila in ona jih mora posredovati vsem, katerim so namenjena. Ne bodo je zaustavila niti zasliševanja civilnih oblasti in niti - vsaj na začetku - nevernost cerkvenih ljudi.

Vsega tega ni delala iz osebnih koristi: ona in vsa njena družina so vse življenje ostali revni.

Ko je izpolnila svojo nalogo glasnice, se je umaknila v samostan v Neversu, kjer je v tišini preživela preostanek svojega kratkega življenja, zmleta kakor žitno zrno; kot je zaupala eni od svojih redovnih sester.

Danes Bernardke ni v Lurdu: kajti vsak romar mora najti njen prostor, videti s svojimi očmi, poslušati s svojimi ušesi večno poročilo ljubezni, miru in spreobrnjenja, ki lahko spremeni življenje posameznika in vsega človeštva.

Lurd leta 1858

Ob popisu prebivalstva 31. maja 1856 je bil Lurd središče okraja s 459 hišami in 4.135 prebivalci, živečimi v 702 družinah. Mesto Lurd pozna glede nastanka 2 legendi: 1. Legenda o Tarbis, etiopski kraljici in njeni sestri Lordi. 2. Krstno ime Saracena Mirata - Lours, ki ga je leta 778 premagal vojskovodja Turpin poveljnik Karla Velika. Pripoved govori o tem, da je v oblegano mesto orel v kljunu prinesel ribo, ki jo je Mirat vrgel čez obzidje in tako dosegel pogajanje. Po pogajanju je sprejel krščansko vero in se dal krstiti z imem Lours – odtod Lourd. Velika večina ljudi je prebivala v mestu pod vznožjem gradu, postavljenem na skalnem pomolu, da je gospodoval nad stičiščem sedmih dolin. Trdnjava je imela za sabo bogato zgodovino: od junaštev bojevnikov iz rimskih časov do vitezov Karla Velikega in nadškofa Turpina, Simona Montfortskega in kneza Nera... Ob vznožju pečine mrmrajoče teče reka Gava, ki prečka vse mesto.

Prebivalci so bili razdeljeni na natančno določene družbene sloje.

Premožni družbeni sloj so sestavljali državni uradniki, častniki, plemiški veleposestniki ali lastniki rudnikov, notarji, zdravniki, lekarnarji. Izstopal pa je tudi župnik Dominik Peyramale, ki so mu pomagali štirje kaplani.

Srednji meščanski sloj so sestavljali trgovci na debelo, upravniki kamnolomov marmorja in skrilavca ter lastniki mlinov in malih podjetij, v katerih so izdelovali laneno blago, nogavice in čokolado.

Nižji sloj so sestavljali rokodelci, delavci v kamnolomih, prodajalci na drobno, različni delavci in kmetje, večinoma najemniki, ki so morali gospodarjem oddajati vsaj polovico skromnega pridelka.

Nazadnje je bila tu še množica revnih: leta 1858 je občina napravila seznam, na katerem je bilo 1.836 imen (skoraj polovica celotnega prebivalstva!). Istega leta so odprli brezplačno šolo za njihove otroke, ki jo je obiskovalo 122 učencev. Septembra leta 1858 je Leobard Marie, ravnatelj krščanske šole v Lurdu, zapisal: "Mnoge žene se s težavo preživljajo s prodajo drv, ki jih nabirajo v bližnjem občinskem gozdu. Občina je bogata, toda bogastvo je v rokah maloštevilnih."

Glede verske prakse so bili premožni in ugledni meščani precej neverni - z izjemo kakšne plemkinje - medtem ko so se revni zbirali okoli župnijske cerkve sv. Petra, v kateri so bili kipi sv. Luka, zavetnika krojačev, sv. Ane, zaščitnice mizarjev, Naše Gospe z Montserrata, ki so jo častili zidarji, Karmelske Matere Božje, zaščitnice kopačev skrilavca, in Naše Gospe milosti, ki so se ji priporočali kmetje.

Družina Soubirous

V dokumentih popisa prebivalstva leta 1856 je bil Frančišek Soubirous, Bernardkin oče, na seznamu bivših mlinarjev in sicer pod številko 896. Označen je kot občasen delavec. To je bilo v času hude stiske zanj in za njegovo družino. Vendar ni bilo vedno tako. Nekoč je bil dober mlinar, čeprav vedno odvisen od drugih, ker ni imel odločnosti in sposobnosti, da bi postal samostojen zakupnik mlina. Pri štiriintridesetih letih, ko je bil še zaposlen kot delavec v mlinu Latour, se mu je ponudila lepa prilika, da se poroči s hčerko Klare Casterot, ki je nenadoma postala vdova po možu Justinu, ki je imel v zakupu mlin Boly. Vdova Casterot je želela, da bi se poročil z njeno prvorojenko Bernardo, vendar je njega bolj privlačila njena druga hčerka, petnajstletna Alojzija, plavolaso dekle modrih oči.

Pregovarjanja so se zavlekla približno eno leto. Klara, ki je v mlinu nujno potrebovala moškega, je nazadnje popustila in 9. januarja 1843 se je Frančišek v cerkvi poročil z Alojzijo Casterot in se uradno preselil v mlin Boly.

Skoraj natanko čez eno leto, 7. januarja 1844, se jima je rodila rjavolasa deklica žametnih oči. Dva dni kasneje je bila krščena na ime Bernardka. Nekega dne v novembru istega leta je Alojzija zadremala ob kaminu s hčerko v naročju. Smolnata svetilka, stoječa na polički, je padla in obleka se ji je vnela. Prestrašila se je tako močno - čeprav nobena od njiju ni bila poškodovana - da ji je usahnilo mleko. Zato so Bernardko zaupali znanki Mariji Aravant, poročeni Lagues, ki je živela v štiri kilometre oddaljeni vasi Bartres. Marija, ki je malo prej izgubila svojega edinega sina, starega osemnajst dni, je postala njena dojilja za zmerno ceno pet frankov na mesec.

Bernardka je ostala v Bartresu dve leti in se nato vrnila v mlin Boly (tam se je medtem rodil bratec Janez, ki pa ga ona ni videla, ker je po dveh mesecih umrl zaradi slabokrvnosti). Rodili so se še drugi otroci: 15. septembra 1846 Marija, ki so jo klicali Antonieta, 18. decembra 1848 Janez Marija, ki je učakal samo dve leti, drugi Janez Marija se je rodil 13. junija 1851, Justin pa je bil rojen 28. februarja 1856.

Ne preveč srečno otroštvo

Bernardkino otroštvo je bilo kar srečno sredi vrveža ljudi, ki so prihajali v mlin. Tudi v družini je vladalo vedro vzdušje. "Oče in mama sta se imela rada," se je spominjala pozneje. Sčasoma pa sta Frančiškova neodločnost in premajhno prizadevanje za uspešno delo povzročila, da je njihovo življenje postalo precej težko. Kot da bi to ne bilo dovolj, se je nad družinskega gospodarja spravila še nesreča: ko je s kladivom in dletom obdeloval mlinski kamen, mu je padel drobec v desno oko in mu ga močno poškodoval. Pa še to: v tistem času so se v dolini vedno bolj uveljavljali industrijski mlini na paro, s katerimi mlini na vodo niso mogli tekmovati. Vse te neugodne okoliščine so v desetih letih potlačile družino Soubirous v revščino. Junija 1854 so jih izselili iz mlina Boly. Najprej so našli zavetje v Hiši Laborde, kjer se je rodil Justin, potem pa, po neuspelem poizkusu še z enim mlinom, v bedno sobo v Cachotu (izg. kašot "luknji"), ki jim jo je dal v podnajem bratranec Aime Sajous. V tem nekdanjem lurškem zaporu, nezdravi, mračni in vlažni luknji, so se naselili s štirimi otroki.

Ko so starši vsak dan iskali priložnostna dela, je Bernardka, ki je imela deset let, varovala sestro in oba bratca. Niti misliti ni bilo, da bi obiskovala brezplačno šolo, prav tako ni hodila k verouku, da bi se pripravila na prvo obhajilo. Vendar pa so pri Soubirousovih redno molili rožni venec in ob nedeljah hodili k maši. Bernardka je v žepu svojega predpasnika vedno nosila preprost rožni venec, ki ga ji je kupila mama na romanju v Batharran. To je bil poseben rožni venec, razširjen v tistih krajih: imel je šestkrat po deset jagod namesto običajnih petih desetk (tudi Devica Marija je imel podobnega v rokah, ko se je prikazovala Bernardki); šesto desetko so molili za svoje pokojne.

Jeseni 1855 je v deželi izbruhnila huda epidemija kolere. Kot da bi Soubirousovi ne bili že dovolj nesrečni! Do 10. oktobra je bilo že trideset mrtvih. Kdor je mogel, je zapustil mesto in se umaknil na deželo. V prvih vrstah sta ostala župnik Peyramale, ki je prišel v Lurd meseca marca, in policijski komisar Dominik Jacomet. Tudi Bernardka je zbolela. Sicer je ozdravela, vendar je bila njena že tako slabotna telesna konstitucija za vedno prizadeta, začenši z astmo, ki jo je vedno bolj mučila.

Revščina in uši

Prišla je zima leta 1855, ki je bila ena najbolj ostrih. Mraz je zaustavil vse dejavnost in brezposelnost se je še povečala. Takrat je "stopila na prizorišče" Bernarda, Bernardkina teta in botra. Ko jo je Frančišek zavrnil in izbral njeno mlajšo sestro, se je leta 1849 poročila, toda mož ji je že po enem letu zakona umrl ter ji zapustil gostilno. Po predpisanem žalovanju se je znova poročila in v kratkem času rodila dva sinova. Ko je videla težave, ki so pestile družino njene sestre, je predlagala, če bi prišla Bernardka k njej za služkinjo, da bi skrbela za otroka, medtem ko bo ona stregla gostom. Zvečer je morala Bernardka čistiti gostilno pozno v noč. Pri teti res ni manjkalo hrane in vladala je določena blaginja, bilo pa je tudi veliko prostaštva. Vsekakor pa so pri družini Soubirous morali skrbeti za ena usta manj.

Ko je minila neznosna zima, se je Bernardka vrnila k staršem v Cachot, kjer je vladala huda revščina in je bilo polno uši.

V noči 26. marca 1857 sta iz pekarne Maisongrasse zmanjkali dve vreči moke. Zjutraj so odkrili več sledov kraje: leseno lestev, naslonjeno na zid v vrtu, zlomljen železen drog, na tleh sledi in odtise škornjev. Gospodar je šel na žandarmerijo in pred komisarjem Jacometom obtožil Frančiška Soubirousa, da je on tat, "ker ga je prejšnje leto najel kot delavca za prevažanje moke v Luz, in ker je sumljiv zaradi svoje revščine in pomanjkanja". Prepričljivo sklepanje: ker je v Lurdu najbolj reven, je najbolj sumljiv.

Frančišek je odločno zanikal, da je kradel. Poudaril je, da je številka njegovih škornjev večja kot tista, ki so jo izmerili po sledeh. Ne samo to: povedal je tudi, da je ob treh zjutraj šel iz Cachota nabirat drva v gozd blizu Bartresa in da je ob vrnitvi opazil ob zidu zapuščeno polomljeno mizo ter jo odnesel domov. Če ga že obtožujejo kraje, prizna, da je vzel polomljeno mizo, ne pa dveh vreč moke! Vseeno je moral v zapor, kjer je ostal osem dni. Zadeva se je zaključila z umaknitvijo obtožbe, vendar nikoli ni prišlo do popolne oprostitve, tako da je bilo še bolj prizadeto njegovo dobro ime in je še težje našel delo.

 

Brati in pisati

Ko se je bližala nova zima, so septembra 1857 Bernardko spet poslali v Bartres k Mariji Aravant, ki je potrebovala pomoč. Iskala je nekoga, ki bi znal delati vse: pasti živino, pospravljati po hiši in paziti na malega Janezka, ki je imel komaj dve leti. Ko je rednica izrazila svojo željo, sta Frančišek in Alojzija odgovorila: "Z veseljem! Ne samo njo, ampak če želite, lahko vzamete tudi druga dva otroka." Ne smemo misliti, da starša svojih otrok nista imela rada, ampak jima je bilo hudo, ker nista vedela, kako jih bosta preživljala. Vendar pa je odšla samo Bernardka: še drugič se je odpravila od doma, da postane služkinja. Tedaj je Bernardka že začela v Lurdu hoditi k verouku, da bi se pripravila na prvo sveto obhajilo. Kako bi nadaljevala z veroukom zdaj? Čez dan je morala delati in ni mogla obiskovati verouka v župniji Bartres, zato se je zvečer, ko sta bili obe na smrt utrujeni, rednica spremenila v učiteljico in jo poskusila naučiti vsaj osnovne stvari o krščanski veri. S težavo je brala iz knjižice stavke v francoščini, ki jih sama ni razumela, in nato odločno ukazala: "Ponovi!" Tišina. "Ponovi, sem ti rekla! Ti si preveč neumna in nikoli ne boš šla k prvemu obhajilu!" Jezna vrže katekizem na kolena svoje varovanke. Bernardka ga osramočena vzame in se zagleda vanj. Vendar so vse te tiskane packe zanjo uganka. Ima že skoraj štirinajst let, pa še ne zna brati in govori samo v narečju.

Pomenljivo je sporočilo, ki ga je prve dni januarja 1858 poslala iz Bartresa svojim po neki znanki. "Recite mojim staršem, da se tukaj dolgočasim. Želim se vrniti v Lurd, da bi šla v šolo in se pripravila na prvo obhajilo. Prosite jih, naj pridejo čimprej po mene."

Okoli 21. januarja se je Bernardka vrnila v Lurd in začela obiskovati brezplačno šolo, ki so jo vodile sestre iz Neversa v lurškem zavetišču, kjer se bo naučila brati in pisati ter se bo pripravila na prvo obhajilo.

Masabejska votlina

Pustni petek, 11. februarja 1858. Okoli enajstih dopoldne so se Bernardka, njena sestra Antonieta in prijateljica Ivanka Abadie odpravile v bližino masabejske votline, da bi nabrale butaro drv ter napolnile koš s papirjem, cunjami, železom in kostmi ter vse to prodale. Reka Gava, ki skupaj s potokom obliva votlino, je odlagala tam vsakovrstne odpadke, bila je neizčrpen rudnik. Tudi to jutro je kazalo dobro: na prodnatem obrežju in ob velikih kamnih je bilo videti suhe veje in kosti. Dekleta so bila med reko in potokom, ki so ga morale prebresti, da bi prišle do votline. Antonieta in Ivana sta brez odlašanja sezuli cokle in mirno prebredli ledeno mrzlo vodo. Bernardka, ki si je dobro zapomnila mamino svarilo, naj se ne zmoči, pa ni vedela, kaj naj stori. Ker je bila slabotnega zdravja in zaradi astme, ki ji je pogosto oteževala dihanje, je bila obuta ne samo v cokle, kot prijateljici, ampak je imela tudi nogavice. Hodila je gor in dol po bregu potoka in metala v vodo večje kamne, da bi po njih lahko prišla po suhem na drugi breg, vendar je bila voda na nekaterih mestih tako globoka, da so kamni potonili. Tako se je usedla na skalo, da bi sezula nogavice, in tudi sama šla čez.

"Komaj sem sezula eno nogavico," je zapisala v avtobiografski pripovedi, "sem zaslišala šum, podoben sunku vetra. Ozrla sem se proti travniku nasproti votline in opazila, da se listje na drevju ne premika. Ko sem sezuvala drugo nogavico, sem spet zaslišala podoben šum kot prej in pogledala proti votlini. Zagledala sem belo oblečeno gospo. Imela je belo obleko, prav tako bel pajčolan, pas modre barve in na vsakem stopalu rumeno rožo. Tudi njen rožni venec je bil rumene barve. Bila sem začudena. Mislila sem, da se motim. Pomela sem si oči in ponovno pogledala. Videla sem še vedno isto gospo. Hotela sem se pokrižati, vendar nisem mogla dvigniti roke do čela. Kar obvisela mi je ob telesu. Zelo sem se prestrašila in roka se mi je tresla.

Vendar nisem odšla. Gospa je vzela rožni venec, ki ga je nosila čez roko, in se pokrižala. Tudi jaz sem poskušala storiti to in uspelo mi je. Brž ko sem naredila znamenje križa, je silni strah, ki me je bil zajel prej, izginil. Pokleknila sem in skupaj z lepo gospo molila rožni venec.

Prebirala je jagode rožnega venca, ne da bi premikala ustnice. Ob koncu rožnega venca mi je dala znak, naj se ji približam, vendar si nisem upala. Tedaj je nenadoma izginila."

Ta čas sta drugi dve dekleti končali svojo nalogo in se ji začeli posmehovati, ker je molila rožni venec pred votlino. Bernardka je prečkala potok in tudi ona napravila svojo butaro drv, "vendar je bila videti žalostna in resnobna, nekam otopela in drugačna kot po navadi", je kasneje povedala Antonieta.

PRIKAZOVANJA V LURDU

Pozimi leta 1858 so bili v Lurdu hudi časi: brezposelnost, lakota, epidemije. Soubirousovi, propadli mlinarji, so stanovali v „Jetnišnici". Bernardka, najstarejša, seje v spremstvu svoje sestre in prijateljice podala v Massabielle, zloglasen kraj ob Gavi, da bi nabirala suhljad. Tedaj seje začelo.

1. prikazovanje: Četrtek, 11. februarja: znamenje križa

Šum kakor piš vetra, blaga svetloba: „Opazila sem Gospo, oblečeno v belo ... z modrim pasom ..." Bernardka vsa prevzeta naredi znamenje križa in moli rožni venec z Gospo, ki brez besed izgine.

2. prikazovanje: Nedelja, 14. februarja: nasmeh

Bernardka, gnana od neke notranje sile, spet pride k votlini, „da bi videla, ali se nisem zmotila". Začne moliti rožni venec, potem z blagoslovljeno vodo poškropi Gospo, ki se ji nasmehne, ne da bi kaj rekla.

3. prikazovanje: Četrtek, 18. februarja: „Bi mi hoteli ..."

Pravkar se je začel post. Bernardka, ki ne zna ne brati ne pisati, prosi Gospo, naj napiše svoje ime. „To ni potrebno," in doda v bigourdanskem narečju: „Bi mi hoteli izkazati milost, da bi prihajali sem petnajst dni? Ne obljubim vam, da vas bom osrečila na tem svetu, ampak na drugem."

4. prikazovanje: Petek 19. februarja

V spremstvu matere in tete Bernarde Bernardka pride k votlini s svečo.

5. prikazovanje: Sobota, 20. februarja

Trideset ljudi je prišlo gledat Bernardko v zamaknjenju; njen mir, njena gorečnost in veselje so nanje naredili močan vtis.

6. prikazovanje: Nedelja, 21. februarja

Kakih sto ljudi je tam, navsezgodaj zjutraj, da bi videli Bernardko. Policija je budna. Ko jo komisar - Jacomet zaslišuje o tem, kar je videla, Bernardka previdno odgovori: -* „Aquero" (tisto)

Ponedeljek, 22. februarje: dan brez prikazovanja

Bernardka gre popoldne k votlini, vendar Gospe ni na kraju srečanja: „V čem sem se pregrešila?" Bernardka je zelo žalostna; v mestu se hitro širijo komentarji ...

7. prikazovanje: Torek, 23. februarja

Ob pol šestih zjutraj je tam že 150 ljudi; med njimi je tudi Jean-Baptiste Estrade, davčni inšpektor, posebno kritičnega in skeptičnega duha. Ko vidi Bernardko v zamaknjenju, se vrne navdušen in to pove v mestu.

8. prikazovanje: Sreda, 24. februarja: molitev in pokora

300 ljudi ... Bernardka se zamakne, vendar njen obraz izraža nedopovedljivo žalost, odsev Gospejine žalosti, kiji reče: „Pokora! Prosite Boga za spreobrnjenje grešnikov; pojdite poljubit tla za pokoro za grešnike."

9. prikazovanje: Četrtek, 25. februarja: spokorne kretnje in odkritje izvira

Več kot 300 ljudi, tudi uglednih, čaka Bernardkino sijoče zamaknjenje. Vidijo, kako hodijo kolenih, je travo, praska tla pod votlino in se vrne z zamazanim obrazom ;.. Nora je, „packa". Bernardka je samo ubogala Gospo, ki jo je prosila za te spokorne kretnje „za grešnike" in pri tem dodala: ;,Pojdite pit iz studenca in se v njem umijte." Na Gospejino znamenje Bernardka v ozadju votline odkrije studenec, ki se počasi zbistri: „Trikrat sem vodo zlila proč, tako je bila umazana, četrtič sem lahko pila."

Petek, 26. februarja brez prikazovanja

Bernardka se odpravi k votlini, kjer jo čaka 600 ljudi. Rožni venec, spokorne kretnje, nič ne pomaga: Gospa ne pride .:"„Kaj sem ji naredila?”

10. prikazovanje: Sobota, 27. februarja

Gospa je spet prišla in prosila Bernardko za iste kretnje: pije naj vodo iz studenca in poljubi zemljo.

11. prikazovanje: Nedelja, 28. februarja

Navzočih je več kot 10001judi. Bernardka ponovi spokorne kretnje, za katere je prosila Gospa: med množico jo nekateri posnemajo, drugi se ji posmehujejo. Jacomet jo zasliši, potem pa izpusti.

12. prikazovanje: Ponedeljek, 1. marca: pokora in prvi čudež

Ob polnoči je v ozračju zbranosti pri votlini že množica kakih 1500 ljudi. Bernardka ponovi iste spokorne kretnje. Tedaj se zgodi prvi čudež: Catherine Latapie v vodo izvira pomoči svojo izpahnjeno roko, ki v hipu ozdravi.

13. prikazovanje: Torek, 2. marca: procesa in kapela

Gospa Bernardki zaupa poslanstvo: „Pojdite povedat duhovnikom, naj pridejo sem v procesiji in naj tukaj zgradijo kapelo." V spremstvu svojih tet Bernardka prošnjo prenese župniku Peyramalu, ki je zelo zadržan: „Kdo je ta Gospa? Naj pove svoje ime in da znamenje: naj stori, da bo sredi zime vzcvetel šipek!"

14. prikazovanje: Sreda, 3. marca

Ob 7. uri zjutraj, ko pride Bernardka na kraj prikazovanja je tam že 3000 ljudi, vendar videnja ni bilo. Po šoli čuti, da mora spet priti: Gospa ponovi svojo prošnjo.

15. prikazovanje: Četrtek, 4. marca

Težko pričakovani dan: zadnji dan petnajstdnevnice in tudi dan velikega pohoda. Navzočih je več kot 7000 ljudi, toda Gospa še vedno ne pove svojega 245 imena! Treba je čakati.

16. prikazovanje 25. marec 1858: Gospa pove svoje ime

Praznik oznanjenja je Bernardka trikrat vpraša Gospo po njenem imenu. „Četrtič dvigne oči proti nebu, sklene roke v višini prsi in mi reče: Que soy era Immaculada Councepciou (Brezmadežno spočetje sem)." Bernardka teče k župniku in medtem ponavlja besede, ki jih ne razume. Globoko pretresen župnik prepozna, kar je papež Pij IX. razglasil kot versko resnico štiri leta prej, leta 1854.

17. prikazovanje: Sreda, 7. aprila: čudež s svečo ..

Velikonočna sreda. Bernardka čuti, dajo vleče k votlini, in v dolgem, tihem premišljevanju vstopi v zamaknjenje. V roki drži veliko prižgano svečo. Navzočih je okoli tisoč ljudi, zlasti zdravnik Dozous, ki je prišel „v imenu stroke". Plamen sveče oblizuje Bernardkine roke, ne da bi jih opekel. Po zamaknjenju Dozous preišče roki vidkinje: „Ničesar ni!"

18. prikazovanje: 16. julija 1858: preko pregrad

Že nekaj tednov je razburjeno vse mesto. Da bi se izognili neredom, so oblasti ogradile votlino, ki je za javnost prepovedana. Bernardka se ni vznemirjala. Toda 16. julija, na praznik Karmelske Matere Božje je čutila, dajo vleče proti Massabielle. Počaka na večer in pride do travnika Ribere. Moliti začne rožni venec. To je zadnje prikazovanje, nemo, kakor prva. „Videla sem samo sveto Devico ... nikoli je nisem videla tako lepe."

Priznanje prikazovanj s strani Cerkve

Prikazovanja v Lurdu, kot tudi vsa druga, spadajo na področje zasebnih razodetij. Niso sestavni del veroizpovedi in razodetju ne dodajajo ničesar. So evangeljski opomin, dan določenemu času. Podvržena so sodbi Cerkve, da njihovo pristnost presodi s treh vidikov: skladnost sporočila z evangelijem; verodostojnost priče; povzročeni učinki.

V Lurdu je sporočilo jasno: molitev, spreobrnjenje, sprejemanje bolnikov in grešnikov, najčistejši odsev evangelija. Verodostojnost priče je potrjena: ponižnost, nesebičnost, moč v pričevanju. Bernardka je nadvse zvesta priča, „najboljši dokaz prikazovanj", kot je dejal abbe Pomian. Kar zadeva učinke, župnik Peyramale ugotavlja spremembo v župniji. Ko se Bernardka pripravlja na prejem prvega obhajila, opazi: „V njej se vse razvija na osupljiv način." Potem sledijo ozdravljenja, spreobrnjenja, molitev ...

Pastirsko pismo msgr. Laurencea, škofa

Že 28. julija 1858 je msgr. Laurencea, tarbski škof, sestavil preiskovalno komisijo o dogodkih, ki so se zgodili pri Massabielle: 18. januarja 1862 je objavil pastirsko pismo, ki je prinašalo sodbo o prikazovanju: „Naše prepričanje se je oblikovalo na Bernardkinem pričevanju, predvsem pa ob dogodkih, ki so se zgodili in ki jih ne moremo razložiti. Sodimo, da se je Brezmadežna Devica Marija, Božja Mati, v resnici prikazala Bernardki Soubirous 11. februarja 1858 in v naslednjih dneh, po številu, osemnajstkrat, v votlini Massavielle, ob mestu Lurd; da ima to prikazovanje vse značilnosti Resnice in da mu verniki upravičeno nesporno verjamejo.

Oče Pomian, Bernardkin spovednik.

Oče Dominik Peyramale, odgovoren za katoliško skupnost v Lurdu.

Gorečnost in nevera

Ko so se vračale, je Bernardka vprašala svoji spremljevalki, če sta kaj videli. Odgovorili sta ji, da ne. Potem ko sta ji obljubili, da ne bosta ničesar povedali, je Bernardka na njuno prigovarjanje pripovedovala, kaj se je zgodilo. "Brž ko smo prišle domov," nadaljuje svojo avtobiografsko pripoved, "sta bili tako prevzeti od želje, da bi govorili, in sta izklepetali čisto vse."

Mama Alojzija je najprej od Bernardke zahtevala razlago, potem pa obe hčerki okregala in ju natepla z iztepačem, Antonieto močneje kot Bernardko, ker je bila slabotnega zdravja. Tudi oče ni bil zadovoljen s tem, kar se je godilo. Bal se je, da bi zabredli v še večjo nesrečo, zato ju je tudi on grajal.

Naslednji dan se je novica že razvedela po vsej okolici. Radovednost pomešana z dvomom o verodostojnosti vidkinje ("Če bi sveta Devica našla bolj nevedno dekle, kot sem bila jaz, bi si izbrala prav njo!" je rekla Bernardka že kot redovnica) je množico ljudi gnala k votlini, kar je vzbudilo nevoljo oblastnikov in nezaupanje duhovščine.

"Videla sem nekaj belega, kar je bilo podobno ženski," je dva dni kasneje zaupala Bernardka abbeju (očetu) Pomianu, kaplanu v zavetišču. Ta je o pogovoru poročal župniku Peyramalu, ki je preprosto rekel: "Treba bo počakati."

Drugo prikazanje je bilo 14. februarja. Po nedeljski maši se je Bernardka s skupino vrstnic ponovno odpravila k votlini. "Preden smo šle," pripoveduje Bernardka v avtobiografiji, "sem šla v župnišče s stekleničko, da bi nesla s seboj nekaj blagoslovljene vode in bi z njo poškropila prikazen, če bi jo ponovno videla. Ko smo prišle tja, je vzela vsaka svoj rožni venec, pokleknile smo in začele moliti. Komaj sem zmolila prvo desetko, sem videla, da se je prikazala gospa. Takoj sem začela škropiti z blagoslovljeno vodo, rekoč, naj ostane, če prihaja od Boga, sicer naj izgine. Gospa se mi je nasmehnila in se priklonila z glavo. Ko smo končale molitev rožnega venca, je izginila."

Bernardka se je vrnila v Cachot in se z družino udeležila večernic v župnijski cerkvi. Bila je pustna nedelja in vse se je zabavalo. Naslednje dni je Bernardka redno hodila v šolo v zavetišču, kjer jo je predstojnica grajala zaradi njenih "norčij". Ko je šla iz šole, ji je neka gospa prisolila krepko zaušnico in ji rekla: "Ti si nora!" Bernardka je vse molče prenesla.

Spoštovanje in čudenje

Bilo je 18. februarja. "Naslednji četrtek," piše Bernardka v avtobiografskem dnevniku, "sem se tretjič odpravila k votlini. Šla sem skupaj z nekaterimi spoštovanimi gospemi. Svetovale so mi, naj nesem s seboj list papirja, pero in črnilo ter vprašam gospo, da bi, če mi ima kaj povedati, bila tako prijazna, da bi to napisala. Ko sem to povedala Gospe, se je nasmehnila in mi dejala, da tega, kar mi želi povedati, ni potrebno napisati. Rekla mi je, če bi bila tako dobra, da bi petnajst dni prihajala tja. Odgovorila sem, da bom. Potem je še dodala, da mi ne obljublja sreče na tem svetu, ampak na drugem."

Prikazen je govorila z njo v lurškem narečju in je Bernardko vikala. "Bila sem resnično začudena," je dejala kasneje v enem svojih pričevanj Bernardka. "dotlej mi še nihče ni rekel vi ali me za kaj vljudno prosil." Vsi so ji vedno samo ukazovali in vsi so ji rekli "ti", kakor se običajno govori z otroki. Gospa je kazala veliko spoštovanje do nje in je govorila z njo kot z odraslo, pomembno osebo.

Naslednji dan v petek, 19. februarja je Bernardka v spremstvu nekaterih gospa (gospe Milher, svoje mame, tete Bernarde in nekaterih drugih) šla k votlini. Pokleknila je na običajno mesto s svečo v desni roki in z rožnim vencem v levi. Po nekaj zdravamarijah se je zamaknila. Prikazanje je trajalo približno petnajst minut, v tišini. Od takrat je vedno, ko se je vračala k votlini, imela v roki svečo; od tod izvira navada, da imajo romarji v Lurdu v rokah sveče, simbol molitve in luči.

Tudi prikazanje v soboto, 20. februarja je potekalo v tišini. Edina novost je bila ta, da je število prisotnih začelo naraščati: ta dan se jih je zbralo okrog trideset. Gospa Milhet, pri kateri je Bernardkina mama delala kot perica, je za nekaj dni sprejela Bernardko k sebi. Šlo je za preračunljivo gostoljubnost (da bi kaj več izvedela), kajti kmalu se je vidkinja vrnila v Cachot.

Šesto prikazanje v nedeljo, 21. februarja zgodaj zjutraj, je tudi bilo v tišini. Bila je prva postna nedelja, zato je Bernardka potem šla k maši in popoldne k večernicam. Ko je stopila iz cerkve, jo je mestni stražnik odvedel k policijskemu komisarju Jacometu: to je bilo prvo od številnih uradnih zaslišanj, ki jih je prestala Bernardka. Komisar jo je skušal zmesti, vendar mu ni uspelo. Ostala je mirna in se je imela v oblasti kljub razumljivi zadregi, ki jo čuti neuka deklica pred oblastniki. Zasliševanje se je končalo s posredovanjem očeta, ki je v spremstvu nekaterih zagovornikov glasno zahteval, naj hčerko izpustijo.

Studenec - Čudežna voda v Lurdu.

V ponedeljek, 22. februarja, so Bernardko poslali v šolo. Frančišek je komisarju Jacometu obljubil, da hčerki ne bo dovolil hoditi k votlini. Vendar je popoldne v spremstvu tete Bernarde vseeno šla. Molila je rožni venec, vendar se gospa ni prikazala.

V torek, 23. februarja, se je gospa spet prikazala, vendar je molčala. Množica je narasla na več kot sto oseb. Med njimi so bili tudi nekateri ugledni ljudje, vsi dvomljivci glede prikazovanj, med katerimi je izstopal zdravnik Dozous.

Osmo prikazanje v sredo, 24. februarja. "Danes je Aquero (narečna beseda, ki pomeni 'tista stvar') izgovorila novo besedo: Pokora!" je dejala vidkinja prisotnim po prikazanju. "Dodala je še: Prosite Boga za spreobrnjenje grešnikov." Bernardka se je med videnjem začela po kolenih bližati votlini in je od časa do časa poljubljala tla.

Med devetim videnjem, 25. februarja, je bilo dopolnjeno sporočilo o pokori. "Dejala mi je," pripoveduje v avtobiografskem dnevniku, "naj grem pit iz studenca. Ker nisem videla nobenega studenca, sem šla pit k reki. Rekla mi je, naj ne hodim tja. S prstom mi je pokazala izvir. Šla sem tja, kamor mi je kazala s prstom, vendar sem našla samo malo kalne vode. Poskusila sem jo zajeti v dlan, vendar mi ni uspelo. Z rokami sem začela kopati in tako sem lahko zajela nekaj vode. Trikrat sem jo vrgla proč, ker je bila blatna. Ko sem jo zajela četrtič, sem jo lahko spila. Naročila mi je tudi, naj jem travo, ki je rasla v bližini izvira." Število prisotnih se je povečalo na tristo. Na njihovih obrazih je bilo mogoče prebrati osuplost nad nerazumljivimi rečmi, ki jih je počela vidkinja.

Ko je Bernardka z rokami izkopala kotanjo tam, kjer je bila prej blatna voda, je postal izvir vode v votlini neizčrpen. In prav pri tem izviru se je 28. februarja 1858 zgodil prvi čudež: ozdravel je dveletni otrok Justin Bouhort, ki je bil od rojstva hrom. Njegova mati ga je proti večeru prinesla k votlini in ga kakšnih petnajst minut potapljala v vodo. Naslednje jutro je otrok začel hoditi. Ozdravel je tudi štiriinpetdesetletni kamnosek Alojz Bouriette. Bil je slep na eno oko, ki je bilo poškodovano ob eksploziji dinamita. Hčerka mu je prinesla nekaj vode od votline. Umil si je poškodovano oko in po treh dneh je čisto razločno videl.

Kemične analize so pokazale, da je voda iz studenca pri votlini navadna voda. Ni niti čarobna niti zdravilna. Samo duhovna odprtost bolnikov lahko doseže nadnaravni poseg, po katerem voda postane znamenje.

Kapela

9. V petek, 26. februarja, je Bernardka, ki jo je vedno spremljala teta Bernarda (močna žena v sorodstvu), šla k votlini, vendar prikazanja ni bilo.

10. V soboto, 27. februarja se je gospa prikazala, vendar ni spregovorila. Bernardka se je po kolenih plazila proti votlini in je večkrat poljubila tla.

11. Nič posebnega se ni zgodilo niti ob prikazanju v nedeljo, 28. februarja, enajstim po vrsti. Ponovno je prišla nedelja in po maši je morala Bernardka spet prestati zasliševanje, ki ga je tokrat vodil sodnik Ribes.

12. Dvanajsto prikazanje 1. marca je bilo zelo podobno tistemu 27. februarja. Krajevni časopis Lavedan je poročal o prikazovanjih in o množicah, ki hodijo tja, in je vse to označil kot "zelo čudno, zelo resno, da ne rečemo obžalovanja vredno dogajanje".

13. Med trinajstim prikazanjem 2. marca ji je gospa dala naročilo za duhovnike: "Pojdi in povej duhovnikom, naj ljudje prihajajo sem v procesiji in naj se tu zgradi kapela." Bernardka je to sporočila očetu Pomianu, ki je bil do vseh teh dogajanj precej zadržan. Pred nekaj dnevi je Bernardko spraševal pri verouku in je prav malo znala - ni vedela niti za Sveto Trojico! Oče Pomian si je "umil roke" in jo poslal k župniku Peyramalu. To je bil prvi pogovor z možem, ki je kasneje postal njen najbolj odločen zagovornik. "Aquero (tista stvar) naroča, naj se gre k votlini v procesiji," mu je rekla Bernardka po celi vrsti vprašanj, na katera mu je odgovorila brez zadrege. Peyramale, ki je bil do tega trenutka še kar miren, se je razjezil in je začel kričati. Bernardka se je tako prestrašila, da je pozabila povedati drugi del naročila. Ob šestih zvečer se je zato vrnila v župnišče in župniku povedala o kapeli, ki naj se zgradi pri votlini. Potem ko je še drugič dal duška svoji jezi, je župnik naročil Bernardki, naj vpraša gospo, kako ji je ime, in naj se, kot verodostojno znamenje, razcveti divji šipkov grm poleg votline.

Peyramale je bil na videz miren in samozavesten, vendar je bil notranje pripravljen verovati. Naslednji dan je šel k svojemu prijatelju duhovniku Dominiku Ribesu, ravnatelju bogoslovnega semenišča v Tarbesu, in ga prosil za nasvet. Med drugim je dejal: "V vsej tej zgodbi prav gotovo niti Bernardke niti njenih staršev ne vodi koristoljubje. Večkrat so jim ponudili denar, a so ga vedno skoraj užaljeno zavrnili. Pa živijo v hudi revščini. Minulo noč sem naročil, naj pred vrata njihovega stanovanja postavijo kruh in drva." Prijatelj duhovnik mu je svetoval, naj bo previden.

Nobenega čudežnega znamenja

14. Zgodaj zjutraj 3. marca je pred votlino čakalo že 4.000 ljudi (piše Jacomet v svojem poročilu). Bernardka je prišla tja ob sedmih, vendar se ni nič zgodilo. Vrnila se je v Cachot in se odpravila v šolo v zavetišče. Po pouku se je skrivaj odpravila k votlini in gospa se je prikazala. Bernardka je še isti večer odšla k Peyramalu, ki se je tudi ravno vrnil iz Tarbesa, in mu ponovila naročilo prejšnjega dne: Aquero želi kapelo. Župnik je odgovoril: "Dobro si zapomni, da držim včeraj dano obljubo: če bo povedala svoje ime in storila, da vzcveti šipkov grm, bo dobila kapelo in sicer ne majhno, ampak veliko." Bernardka je z veseljem opazila spremembo v duhovnikovem razpoloženju: včeraj se ji je zdel kot vihar, danes pa je miren in nasmejan.

15. Jacomet je za 4. marec predvideval ogromno množico (zbralo se je 8.000 ljudi); to bo zadnje od petnajstih prikazanj in vsi so pričakovali čudežna znamenja. Prepričal je župana Lacadeja, da je zahteval pomoč oddelka vojakov, ki so bili nastanjeni v trdnjavi. Množica, ki je prišla, pa je bila mirna in se je držala reda. Prikazanje je trajalo približno petdeset minut, bilo je najdaljše od vseh petnajstih. Kot po navadi so se na obrazu vidkinje menjavali nasmehi, veselje, žalost. Na koncu dolg, otožen pogled proti votlini. Prižgala je svečo in molče zapustila votlino, žalostna, ker je gospa ni povabila, naj še pride. Med prisotnimi je zavladalo splošno razočaranje, ker so pričakovali velike čudeže. Kljub temu so mnogi šli za Bernardko, da bi govorili z njo. Cachot se je napolnil s prosilci vseh vrst.

Ko je prišla domov, je pozdravila in objela slepo deklico Evgenijo Troy iz Luza. Ta je čez nekaj časa snela prevezo z oči in veselo vzkliknila: "Vidim!" Šla je k votlini in se umila z vodo iz studenca. Navdušena množica jo je spremljala najprej k prokuratorju in nato k župniku.

Že naslednji dan se je o dogodkih razpisalo protiversko časopisje, ki je smešilo lahkovernost ljudi: kljub silnemu pričakovanju množice se pred votlino ni zgodilo nič.

Bernardka ni več šla k votlini, preprosti ljudje pa so neutrudno romali tja. 18. marec je Bernardki prinesel drugo zasliševanje: pred civilno komisijo, ki ji je predsedoval državni prokurator. Morala je obljubiti, dane bo več šla k votlini in izrabljala lahkovernost ljudi.

"Brezmadežno spočetje sem"

16. Najpomembnejši datum v zgodovini Lurda je 25. marec 1858: gospa je razodela svoje ime. Bernardka se je sredi noči nenadoma zbudila: v svojem srcu je to prepoznala kot posebno povabilo in prosila je starše, naj jo spremijo k votlini. Bilo je ob petih zjutraj. "Drznila sem si gospo spet vprašati, kdo je," piše v svojem dnevniku. "Tokrat je Gospa povzdignila oči proti nebu, roke, ki so bile razprostrte in obrnjene proti zemlji, je sklenila na prsih in mi dejala, da je Brezmadežno spočetje."

Po videnju se je Bernardka odpravila k župniku, da mu sporoči besede, katerih pomena ona ni niti razumela in jih je vso pot ponavljala, da jih ne bi pozabila. Peyramale je začenjal verjeti, da je zgodba pri masabejski votlini nekaj nadnaravnega: samo štiri leta prej je papež Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju.

Ko so se prikazanja obnovila, je raslo tako navdušenje ljudi kot tudi Bernardkine težave in trpljenje. Prefekt je ukazal, naj jo pregledajo trije zdravniki z namenom, da bi jo razglasili za umsko neuravnovešeno. Njihovo poročilo je bilo mojstrovina kompromisa: vidkinjo mučijo prividi, vendar ni za v umobolnico. Toliko manj, ker je zdaj na njeni strani tudi župnik Peyramale, ki je bedel nad njo.

17. Predzadnje prikazanje je bilo 7. aprila. Bernardka je bila pred votlino že ob petih zjutraj. Pokleknila je na običajno mesto. Tokrat je imela v roki debelo in težko svečo namesto navadne. Ko je Bernardka začela moliti rožni venec, je prišel doktor Dozous, ki je kasneje zapisal: "Nenadoma jo je zajela globoka kontemplacija. Toda presenečenje! Opazili smo, da je plamen že použil zgornji del sveče nad Bernardkinimi prsti in je zdaj gorel med prsti, ne da bi jih poškodoval. Pojav je trajal dolgo, dekle pa je ostala negibna in neobčutljiva za plamen, ki je plapolal med njenimi prsti." Ko je prišla k sebi, ji je doktor previdno vzel svečo, ji pregledal roke, vendar ni našel nikakršne sledi opeklin. Nato je svečo nenadoma zopet približal Bernardkini roki in povzročil normalen odziv: "Gospod, opekli me boste!" Ta dogodek je pomenil začetek Dozousovega spreobrnjenja: od takrat naprej je bil prepričan zagovornik verodostojnosti dogodkov v Lurdu.

Zadnje prikazanje

Približal se je dan Bernardkinega prvega svetega obhajila, 3. junija 1858. Imela je štirinajst let in pol in je ta dan pričakovala z velikimi napori in žrtvami.

Medtem je lurški župan izdal odlok, s katerim je prepovedal dostop do votline, ki so jo zagradili s plotom. Neznanci so plot skoraj vsako noč podrli, žandarji pa so ga vsako jutro znova postavili. To se je dogajalo, dokler ni posredoval sam cesar Napoleon III., ki je razsodil, naj bo dostop do votline prost. (Kazen za ogled je prejela vzgojiteljica cesarjevih sinov)

18. Osemnajsto in zadnje prikazanje je bilo 16. julija. Bilo je že popoldne, ko je Bernardka začutila v sebi poznani klic, naj gre k votlini. Ta je bila zagrajena, kajti županov odlok je bil še v veljavi. Kaj na stori? Teta Lucila je našla rešitev: ostali bodo onstran reke Gave, 150 metrov proč od votline. Med molitvijo rožnega venca se je vidkinja zamaknila. Ob koncu je dejala: "Še nikoli je nisem videla tako lepe!"

Tako so se prikazanja končala, hkrati pa se je rodil Lurd kot zgodba vere in sporočilo upanja za milijone in milijone romarjev. Dvanajst dni kasneje je monsignor Laurence, škof iz Tarbesa, v čigar škofiji je bil Lurd, ustanovil cerkveno komisijo.

Po skoraj štirih letih preiskovanj in zaslišanj je ta škof 18. januarja 1862 v posebnem pastirskem pismu potrdil nadnaravni značaj prikazovanj, o čemer pričajo številna ozdravljenja v Lurdu. V arhivih zdravniškega urada v Lurdu, ki je bil ustanovljen že leta 1883, je shranjenih več kot 7.000 izjav o ozdravljenjih. Med vsemi temi so po temeljitih obravnavah zdravniki izbrali 66 takih, za katere so izjavili, da so "nerazložljiva ozdravljena ali čudeži". Postopek je dolg in natančen.

Bolezen

V času škofijske preiskave je družina Soubirous zapustila bedni Cachot in se preselila v skromno hišo, ki je bila last slaščičarja Deluca. To je bil prvi korak k odrešitvi, o kateri je Frančišek vedno sanjal. Hčerka je bila do te spremembe ravnodušna, morebiti zato, ker je že začela razmišljati o odhodu v samostan. Tako tudi ne sodoživlja očetovega velikega veselja, da se je končno vrnil k svoji obrti, ko je vzel v najem mlin Gras. Zdi se, da je med mlinskimi kamni Frančišek premagal pregovorno lenobo, ki ga je pripeljala do gmotnega propada. Bernardka dela kot varuška, poskuša nadoknaditi zaostanek v šolanju, pomaga pri hišnih opravilih in skuša zadostiti radovednosti obiskovalcev. Vedno je tudi na razpolago za pričanje v cerkvenem postopku.

Bernardka je 5. februarja 1859 prejela sveto birmo po rokah škofa iz Tarbesa. Dekle se je odločilo, da se bo postilo ves postni čas, ki se je začenjal, da bi ubogala Brezmadežno, ki ji je rekla, naj dela pokoro. Domači, prijatelji in zdravniki so bili zelo zaskrbljeni, kajti njeno zdravstveno stanje se je vidno slabšalo. Ob koncu posta je bila Bernardka strašno slabotna, vendar se je potem le okrepila.

Julija 1860 se je Bernardkino zdravje poslabšalo; sprejeli so jo v zavetišče in tam je kot gojenka zavoda ostala do leta 1866, ko je odšla v Nevers. Zobobol, pogosti napadi revmatizma v nogi, skeleče bolečine v rami, nenehen kašelj, ko je izkašljevala katar, pomešan s krvjo, težave z astmo, pogosto tako silovite, da so se bali, da se bo zadušila... Vseeno pa je dalje obiskovala šolo. Medtem ko se je naučila izredno lepo vesti, pa je bilo zanjo branje, pisanje in izgovarjanje francoščine prava kalvarija, vendar ji je z veliko prizadevnostjo nazadnje vse to uspelo. Maja 1863 je lastnoročno napisala pripoved o prikazanjih, nadvse pomemben dokument.

Leta 1863 sta iz Lyona priromali gospodični De Lacour in sta predlagali, da bi dali napraviti kip, ki bi nadomestil tisti manjši kip iz mavca, ki še zdaj stoji v niši. Kipar Joseph Labiche je potem, ko je dolgo spraševal Bernardko, naročil najboljši kararski marmor in se lotil dela z vsem talentom in z vsem srcem. Vendar je vidkinja od prvega trenutka, ko je bil kip 4. aprila 1864 postavljen, odkrito izrazila svoje razočaranje: "To ni Devica, ki sem jo videla v votlini, sploh ne!"

Poklic

Aprila 1864 je Bernardka, ki je imela že dvajset let, prosila prednico zavetišča za pogovor, med katerim ji je razodela, da želi vstopiti v samostan in postati redovnica. Sestra je bila prvi trenutek zmedena: ali bo s svojim krhkim zdravjem mogla prenašati trdo samostansko življenje? (Že prej je Bernardka izrazila željo, da bi postala karmeličanka, toda zaradi slabega zdravja so ji to odsvetovali.) Potem je odgovorila: "Bomo videli, hčerka, bomo videli. Če bo dobri Bog hotel, boš postala redovnica." Odgovor je, tudi na pobudo škofa, prišel 19. novembra. Njena prošnja je bila sprejeta. Vsa srečna je novico sporočila staršem, vendar jo je med pripravami na začetek redovnega življenja zaustavila bolezen, tako da je bila za nekaj mesecev priklenjena na posteljo.

V februarju leta 1866 je družino Soubirous zadela žalost: umrl je desetletni sin Justin. Bernardka se je težko sprijaznila z izgubo svojega brata.

Medtem so začela rasti dela za sprejem romarjev v bližini votline. Župnik Peyramale je storil vse, da izpolni naročilo Brezmadežne, naj se zgradi kapela. Okoliški rudarji so v skalo nad votlino izkopali sedanjo kripto. Odprli so jo maja 1866 v Bernardkini prisotnosti. Bila je "podstavba" "kapele", ki so jo takoj začeli graditi, in jo danes poznamo kot "zgornjo baziliko". Začela so se tudi uradna romanja. Monsignor Laurence, škof iz Tarbesa, je oskrbo romarjev in področje masabejske votline zaupal misijonarjem Brezmadežnega spočetja. Župnik Peyramale se je počutil odrinjenega in mu to ni bilo všeč, vendar je bila ta določitev koristna za boljše upravljanje.

Vstop k redovnicam je za Bernardko pomenil odhod v materno hišo v Neversu, 800 kilometrov oddaljenem od Lurda; pomenil je zapustiti svoje domače, ljubljene kraje, votlino... Bernardka je vse to vedela in se je pripravljala na veliko ločitev, ki se je zgodila 4. julija 1866. Pred tem je še zadnjikrat obiskala votlino: tja je šla na skrivnem. Dolgo je molila in prosila Brezmadežno za varstvo pri odločilnem koraku, ki ga bo naredila. Zvečer je še zadnjič večerjala s svojimi domačimi; na večerji je bila tudi teta Bernarda, mama Alojzija pa je bila že zelo prizadeta od bolezni, ki jo bo kmalu položila v grob.

Skrito življenje

Prvi dnevi oddaljenosti od Lurda so bili za Bernardko zelo težki: poleg oddaljenosti je čutila tudi težave s prilagajanjem v velikem samostanu Sv. Gildarda. 29. julija leta 1867 je Bernardka skupaj s 43 postulantkami med posebnim obredom prejela redovno obleko Sester Ljubezni iz Neversa in prejela ime sestra Marija Bernarda.

"Semkaj sem prišla, da bi se skrila," je povedala kasneje. V Lurdu je postalo njeno življenje preveč nemirno zaradi množic romarjev, ki so jo nenehno spraševali o videnjih in od nje pričakovali vsakovrstne usluge.

V samostanu v Neversu se je začelo Bernardkino skrito življenje. Kdor jo je vprašal za nasvet, kot da je kakšna prerokinja, je slišal njen odgovor: "Zdaj sem kot vse druge: ničesar več nisem videla niti slišala. Kar mi je Brezmadežna naročila, da naj povem, sem povedala. Zdaj sem sposobna samo še biti bolna. Skrivnosti? Zadevajo samo mene, ničesar ni, kar bi bilo pomembno za druge." Gre za tri skrivnosti, ki jih je Gospa med prikazanji zaupala Bernardki.

Bernardko je znova pretresla velika žalost: njena draga mama Alojzija je 8. decembra istega leta umrla. Osmega decembra je praznik Brezmadežne in ob tem naključju je Bernardka rekla: "Sveta Devica mi je s tem hotela dopovedati, da mi bo ona nadomestila mamo, ki sem jo izgubila."

Voditeljica novink, ki je zelo skrbela za ponižnost svoje preveč slavne novinke, jo je pogosto opominjala in izrabila je vsako priložnost, da jo je grajala. Za nameček pa je Bernardka morala še študirati, kar ji je povzročalo precej težav.

Zaupali so ji nalogo bolničarke-pomočnice, vendar je v ambulanti več časa prebila na bolniški postelji kot pa pri pomoči drugim sestram. Sestre so jo obdale s skrbno zdravstveno nego in Bernardka se je potožila: "Za uboge ne poskrbijo tako." Nekega dne je bila tako slaba, da so ji dovolili predčasno izreči redovne zaobljube; potem pa si je opomogla in je nadaljevala z noviciatom. Zanjo je to pomenilo še eno gotovost: "Zdaj v polnosti pripadam redu in ne bodo me mogli odpustiti zaradi mojega šibkega zdravja." 30. oktobra 1867 je Bernardka izrekla slovesne zaobljube. Preden je prejela Kristusovo telo, je prebrala predpisani obrazec, da se zavezuje izpolnjevati obljube pokorščine, čistosti, uboštva in ljubezni. Njene tovarišice so odšle v razne samostane reda, Bernardka pa je ostala v Neversu z nalogo, da bi delala v ambulanti, najprej kot pomočnica, kasneje pa je prevzela vodstvo ambulante.

Bernardkino življenje je bilo zgled skromnosti, delavnosti in razpoložljivosti. Kljub slabemu zdravju se je popolnoma predala delu v ambulanti, da bi lajšala trpljenje drugim sestram, ki so bile pogosto zelo zahtevne in vse prej kot zadovoljne z njenimi uslugami. Potrpežljivo se je oprijela pravil svojega dela, naučila se je zamotanih postopkov odmerjanja zdravil, zlasti pa je vse delala z dušo in s srcem.

Nikoli več v Lurd

V dolgih urah, ki jih je zaradi bolezni prebila v postelji, je Bernardka pogosto mislila na Lurd. Zgodbe o votlini so se ji odvijale v mislih kot v filmu, čutila je domotožje po "topolih ob reki Gavi". "Sprejela sem žrtev, da ne bom več videla Lurda... V nebesih bo lepše," je zaupala neki sestri.

Leta 1870 so Francozi doživeli poraz pri Sedanu. V Francijo so vdrli Prusi, sledil je upor Parižanov in divje maščevanje oblastnikov. Prek dežele je zavel apokaliptičen veter in samozvani preroki so napovedovali kazni.

Širile so se govorice, da ima vidkinja iz Lurda nova sporočila za oblastnike. Prazno govorjenje! Bernardka je bila mirna v svoji ambulanti. Če jo je kdo vprašal za nasvet, je dobil odgovor: "Bojim se samo slabih katoličanov." Kdor pa bi hotel prikazati okupatorja kot hudiča, je zvedel: "Rada bi videla, da Nemci ne bi bili tu. Toda Bog je povsod, tudi med njimi."

4. marca 1871 je umrl njen oče Frančišek, ki ga je imela zalo rada.

Bernardkino pričevanje je bilo dober in spodbuden zgled za postulantke in novinke, ki so se izmenjavale v materni hiši.

Od 1. do 3. julija 1876 so bile v Lurdu velike slovesnosti ob posvetitvi zgornje bazilike in kronanju Marijinega kipa. Bernardka je ostala v Neversu in je bila na praznovanju prisotna v duhu. Po tistih, ki so se iz Neversa odpravili v Lurd, je pisala skoraj vsem znancem. Posebej je pozdravila župnika Peyramala: "Povejte mu, da mislim nanj vsak dan, da molim zanj in prosim za njegov blagoslov." "Povejte ji, da bo vedno moja punčka in da jo blagoslavljam," je odgovoril duhovnik, ki je naslednje leto umrl. Tedaj je Bernardka rekla: "Dokončal je delo, ki ga jaz nisem mogla." To so bila njena zadnja leta. Večino časa je preživela v bolniški postelji. Bilo je še več natančnih izpraševalcev o prikazanjih in Bernardka jim je rada odgovarjala. 28. marca 1879 je prejela bolniško maziljenje: to je bilo od leta 1858 že četrto.

Poveličana

Sestra Alfonza se spominja dogodka iz zadnjih tednov Bernardkinega življenja proti koncu posta. "Nekega jutra sem ji snela pokrivalo, da bi jo počesala. Vzkliknila sem: 'Postrigli ste si lase!' In ona je odgovorila: 'Ali ne veste? To je za odkup neke črnke'." Tiste čase so se sestre vsake toliko časa ostrigle in poslale lase misijonskim ustanovam za njihovo dejavnost, med katerimi je bil tudi odkup sužnjev.

Na veliko noč, 13. aprila 1879, je Bernardka kar naprej kašljala. "To jutro sem po obhajilu prosila našega Gospoda za pet minut miru, da bi mogla z njim mirno govoriti, a mi ga ni hotel podeliti... Moje trpljenje se bo nadaljevalo do smrti," je zaupala redovni sestri. In še: "Zmleta sem kot žitno zrno." Med smrtnim bojem se je spominjala ropota v mlinu Boly, ki jo je zazibal v prvi spanec.

Bernardka je mirno ugasnila v petintridesetem letu življenja, 16. aprila 1879, potem ko je ljubeče poljubila razpelo.

Njeno telo je ohranjeno v kapeli samostana v Neversu, kjer je preživela vsa leta svojega posvečenega življenja. Leta 1907 se je začel proces za njeno beatifikacijo. Trikrat so jo izkopali ( 1009, 1919, 1925) in telo je bilo vsakokrat nestrohnjeno. Telo svetnice je shranjeno v samostanu v Neversu, 500 km od Lurda.

V nedeljo, 14. junija 1925 je papež Pij XI. razglasil Bernardko za blaženo, 8. decembra 1933 pa za svetnico. Njen bogoslužni spomin obhajamo 16. aprila.

Bernardkina navzočnost je v Lurdu neopazna, ne želi vzbujati pozornosti. Romarje vabi, da odprejo svoja srca za doživljanje vere. Bernardka je bila, kot pravi sama, poslanka, zvesta glasnica Brezmadežne. "Kar mi je Gospa naročila, da naj povem, sem povedala."

 

Arhitektura lurških bazilik:

 

KIP BREZMADEŽNE

Junija 1863 je prišel v Lurd abbe Alix, doktor na pariški univerzi Sorbona; srečal se je z Bernardko in se odpravil k votlini, kjer ga je prevzelo veliko ganotje, ki se je izrazilo s solzami. Spremljali sta ga 137 Elfride in Sabine de Lacour, ki sta želeli za votlino podariti marmorni kip Lurške Gospe. Ko je msgr. Laurence privolil, se je kipar Fabisch 17. septembra srečal z Bernardko in ji postavil številna vprašanja, da bi se ravnal po njenem videnju Gospe. „Kako velika je bila? ... Se je zdela mlada? ... Kakšne barve so bile vrtnice ... Iz kakšnega blaga je bila obleka, pajčolan, pas ... Kako seje držala?" Odločil se je, da bo slovesno odkritje njegovega dela 4. aprila 1864, na dan, na katerega so tistega leta prenesli praznik Marijinega oznanjenja.

Mesec dni po blagoslovu, ki je bil 8. septembra, na praznik Marijinega rojstva, so se romarji iz Anjouja odločili, da bodo procesijo z lučkami zaključili pri njenih nogah in jo na koncu počastili s petjem „Salve Regina — Pozdravljena Kraljica.

Kip, ki so ga zelo hitro poimenovali Kronana Devica, je postal zbirališče romarjev pred obredom ob prihodu k votlini, ki označuje začetek romanja.

Župnik Peyramale je zbolel. Kljub molitvam in pomoči zdravnikov je moral ostati doma in ni mogel prisostvovati praznovanju 4. aprila, čeprav se mu je stanje izboljšalo. Tudi Bernardka je bila bolna. Vendar si je 31. marca ogledala delo v navzočnosti kanonika Foucada in kiparja Fabischa, ki sta jo spraševala o podobnosti kipa s prikazovanjem. „To je to," je rekla Bernardka, čez nekaj minut pa je prišla k sebi in dejala: „Ne, to ni to."

4. aprila je mesto Lurd polno veselja; razobešene so zastave, hiše so okrašene in povsod se dvigajo slavoloki. Kljub temu da slovesnosti niso oznanili po cerkvah škofije, je prišla velika množica. Dan se je začel z mašo v župnijski cerkvi. Msgr. Laurence je vodil prvo procesijo k votlini, v kateri je bilo sto dvajset duhovnikov in dvajset tisoč ljudi.

                       

                       

KIP KRONANE DEVICE MARIJE              

Anonimni darovalec je takoj po posvetitvi bazilike Brezmadežnega spočetja in kronanju Lurške Matere Božje 2. in 3. julija 1876 podaril bronasti kip, ki je prišel iz delavnic podjetja Maison Raffl v Parizu.

Predstavljal je Brezmadežno, kakršno je videla Bernardka, vendar ima na glavi krono v spomin na poklon, ki so ji ga naredili prejšnjega 3. julija. Po kratkem oklevanju so se odločili, da bodo kip postavili na sredo savyjskega travnika, ob vznožje bazilike Brezmadežnega spočetja in ob poti k votlini.

 

BAZILIKA BREZMADEŽNEGA SPOČETJA

Še predenje msgr. Laurence - škof napisal svoje pastirsko pismo, v katerem je priznal prikazovanja, je odkupil grič, pod katerim je bila Massabiellska votlina. Škofijskemu arhitektu Visokih Pirenejev Hippolytu Durandu je zaupal skrb za pripravo načrtov za kapelo.

Gradbišče se je dejanska odprlo šele 13. oktobra 1862 na praznik Marijinega materinstva. Ker se dovoljenja, ki jih je prosil škof, niso nanašala na prostor za javno bogoslužje, je moral arhitekt svoje načrte večkrat predelati.

Navdihoval se je pri romarskih cerkvah srednjega veka, z apsido in s kapelami v obliki žarkov, do katerih se pride po galeriji okoli prezbiterija. Spoprijemal se je s hudimi problemi: z gradnjo na premajhnem prostoru, čeprav si je zamislil stavbo, dobo 51, široko 21 in visoko 19 metrov, na nepravilnem platoju, ki se na vzhodu in na severu navpično spušča do votline, na jugu pa ga zapira gora. Da bi rešil te težave, je arhitekt na zahod, pod kapelo, namestil kripto, do katere se pride po dveh stranskih ladjah, in se odločil, da bo vhodno preddverje postavil na vzhod. Tako bo prezbiterij stal natančno nad votlino. Zadaj za glavni oltar v kapeli je postavil kip Brezmadežne, ki ji je ta cerkev posvečena. Msgr. Laurence je umrl, ne da bi doživel dokončanje del. Njegovo skrb je nadaljeval msgr. Pichenot, škof njegov naslednik.

15. avgusta 1871 so zgradbo posvetili.

Romanje bander 6. oktobra 1872 privabi v Lurd 300.000 udeležencev. Svetišču podarijo orgle. Te slovesno predstavijo 8. septembra 1873. Bandera so obešena pod oboke kapele v spomin na zgodovinski pretres Francije, kije bil povod za velika romanja. Pij IX. nato 13: marca 1874 povzdigne kapelo v manjšo baziliko in pošlje legata, kardinala Guiberta, pariškega nadškofa in člana kongregacije Gorečih častilcev Brezmadežnega spočetja, da ga zastopa ob posvetitvi bazilike 2. julija 1876. Z obiskom bazilike so povezani odpustki.

ORGLE: Bazilika Brezmadežnega spočetja (imenovana tudi „Gornja bazilika") ima:

a) Majhne italijanske orgle neznanega izdelovalca (okoli 1760), ki jih je prenovil Barthelemy Formentelli. Omara je pobarvana zeleno. Imajo 9 registrov in register tutti, en manual s kratko oktavo in mali pedal. Prenos je mehanski.

b) Velike orgle je izdelal Aristide Cavaille-Coll (1872) v „romantičnem" slogu. S pomočjo podpisovanja, ki je steklo v vseh francoskih škofijah, ga je podaril „izraz vere in upanja do Naše Gospe v Lurdu", predstavil pa jih je najbolj znani francoski organist tistega časa, Charles-Marie Widor. Imajo 25 registrov, dva manuala in pedal. Prenos je mehanski.

KRIPTA

Ko je msgr. Laurence arhitektu Hippolytu Durandu zaupal načrt za gradnjo kapele, ki jo je zahtevala Marija, vprašanje kripte še ni bilo odprto. Da pa bi izenačil različne ravni med severom in jugom ter povečal plato, na katerem bo postavljena kapela, je arhitekt predlagal, da bi na zahodu, kjer bi praviloma moral biti vhod v kapelo, zgradili kripto. Končno pa je obrnil svoj načrt. Prezbiterij je postavil na zahod, kar postavlja oltar v apsidi nad votlino prikazovanja. Temelji so opasani z debelim obzidjem, ki ga poudarjajo elegantni oporniki, njihove loke pa podpirajo pari stebričkov, ki zmanjšujejo vidljivost, prispevajo pa k molitvenemu ozračju tega prostora. V ladjo se odpirajo štiri kapele; južni sta posvečeni sv. Petru in Presnetemu Srcu, severni pa sv. Jožefu in sv. Janezu.

Bogoslužje se je začelo leta 1866, po prihodu misijonarjev iz Garaisona, odgovornih za lurško božjo pot. Prvo mašo je 19. maja, na predvečer binkošti, obhajal msgr. Laurence pri oltarju Brezmadežnega spočetja po namenu gospoda Sordeta, donatorja marmornatega kipa Device z Detetom, ki ga je naredil kipar Fabisch. Po pričevanjih, zbranih dvajset let pozneje, je bila Bernardka spri otvoritvi kripte skrito navzoča sredi Marijinih otrok (dekliška Marijina kongregacija).

Čeprav je leta 1862 arhitekt dal z miniranjem razstreliti štrleče dele pečine, da bi dobil dovolj velik plato, se ni upal dotakniti kompaktne desetmetrske gmote, ki jo je obkrožil z dvema hodnikoma, enim na severu in enim na jugu. Dolgo časa sta bila hodnika zasedena najprej s trinajstimi, potem s šestindvajsetimi spovednicami. Leta 1972 so jih nadomestili z oltarji. Šele leta 1903 so izklesali osrednji hodnik. Facchinov mozaični okras, ki je bil v stranske kapele položen leta 1894, so leta 1955 prekrili s ploščami iz zelenega marmorja, kamniti oltar pa so zamenjali z oltarjem iz oniksa, nad katerim se dviga tabernakelj v emajlu. Fabischeva Marija od pozlačenega ozadja izstopa z gloriolo z velikimi žarki. Fabisch (1812 1886) je naredil še dva znana Marijina kipa: bronasti kip Brezmadežnega spočetja v baziliki v Fourvieru, ki' je bil odkrit 8. decembra 1852, in upodobitev Naše Gospe v La Salette.

V kripti je vsak dan čaščenje najsvetejšega od 1. 11. do 25. 3. Prej pa je čaščenje najsvetejšega v kapeli Najsvetejšega čaščenja, ki je za cerkvijo sv. Bernardke.

BAZILIKA ROŽNEGA VENCA

Že od leta 1872 so nameravali graditi novo bogoslužno stavbo, ki naj bi jo poimenovali cerkev Rožnega venca, ne samo zato, ker so zagotovili organizatorji Manifestacij vere in upanja Francije leta 1872 — vsi dominikanci ali pripadniki dominikanskega tretjega reda — finančna sredstva, ampak predvsem zato, ker se Marija Bernardki ni nikoli prikazala brez rožnega 'venca.

Msgr. Langenieux februarja 1875 predstavi prvi načrt Piju IX. Ta ga potrdi in blagoslovi. Vendar načrta niso uresničili.

Končno Leopold Hardy izdela načrt po zamisli patra Sempeja. Ob vznožje bazilike Brezmadežnega spočetja postavi cerkev za 1500 ljudi v obliki grškega križa, katerega en krak zaseda ladja, druge tri pa tri serije po pet oltarjev, ki ustrezajo petnajstim skrivnostim rožnega venca. Cerkev je opasana s klančinama, ki vodita k baziliki Brezmadežnega spočetja. Po teh klančinah se lahko razvijejo procesije, pod njima pa so nameščeni funkcionalni prostori. Temeljni kamen za cerkev položi kardinal Desprez, toulouški nadškof, legat papeža Leona XIII., 16. julija 1883, torej v letu, ko obhajajo 29 petindvajsetletnico prikazovanj.

Leopold Hardy se sreča z velikimi težavami. Miniranje gore za pripravo dovolj velike osnove za načrtovano zgradbo ne sme poškodovati trdnosti bazilike. Zajeziti je treba tudi vode Gave in Merlasse, ki so na tem mestu obilne.

Cerkev blagoslovijo 7. avgusta 1889 ob navzočnosti enega kardinala, treh nadškofov, osmih škofov, tisoč petsto duhovnikov in trideset tisoč romarjev.

Vsak oltar je okrašen z vrtnicami: belimi za vesele skrivnosti, rdečimi za žalostne in rumenimi za častitljive.

Mozaiki, ki jih je položil Facchina, slave rožnovenske skrivnosti. Prvi mozaik, ki prikazuje rojstvo, je narejen po sliki umetnika Doza iz Nimesa.

Lyonski zlatar Armand-Calliat je izdelal kip Brezmadežne, ki stoji za glavnim oltarjem. Skulptura sv. Dominika, ki prejema rožni venec iz Marijinih rok, delo kiparja Maniglierja, je nameščena na timpanonu na portalu bazilike. Podaril jo je Leopold Hardy.

6. oktobra 1901 kardinal Langenieux posveti cerkev Rožnega venca, ki jo povzdignejo v manjšo baziliko 24. septembra 1926.

(Od leta 2008 so v mozaiku slovenskega umetnika jezuita Marka Ivana Rupnika na pročelju bazilike Rožnega venca okoli skulpture Marije, ki izroča rožni venec sv. Dominiku, upodobljene svetle skrivnosti rožnega venca.

ORGLE:

a) Majhne korne orgle (1980), ki jih je delavnica Pesce obnovila iz starega Cavaille-Collovega inštrumenta. „Neoklasicističen" slog. Imajo 11 registrov, dva manuala in pedal.

B) Velike orgle je tudi tu postavil Aristide Cavaille-Coll (1897) v „simfoničnem" slogu. Neobizantinska omara. Tudi te je predstavil Widor. Imajo 42 registrov, 3 manuale in pedale. Prenos je mehanski.

           

BAZILIKA SVETEGA PIJA X.

Arhitekti bazilike Svetega Pija X. so: Vago (1910 - 2002), sin Josepha Vaga, eden od arhitektov, izbranih za stavbo Društva narodov v Ženevi, Le Donne (1899-1983), učenec Augusta Perreta, in Pinsard (1906-1988), slikar in arhitekt, sodelavec Lurcata.

Gradnjo, katere stroški so se povzpeli na 1.347.000.000 (1347 miljonov) tedanjih frankov, je izpeljalo podjetje Campenon-Bernard. Stroške so v celoti pokrili s pomočjo darov romarjev. Po 22 mesecih delaje cerkev 25. marca 1958 posvetil kardinal Roncalli, (Beneški nadškof) nekaj mesecev pred izvolitvijo za papeža Janeza XXIII.

Podzemna cerkev meri 14.500 m2. Ima obliko elipse, kije po vzdolžni osi dolga 200, po prečni pa 80 m. Zgrajena je iz prednapetega betona in sprejme več kot 20.000 ljudi. Oltar, ki je v sečišču obeh osi elipse, vabi k somaševanju, za kar je ob stoletnici msgr. Theas prosil Sveti sedež za dovoljenje, a ga ni dobil.

Cerkev je posvečena Piju X., ki je bil papež od 31 leta 1903 do 1914, za svetnika pa je bil razglašen leta 1954. Leta 1956 so obhajali petdesetletnico njegovega odloka o pogostnem prejemanju obhajila.

Relikviarij, ki gaje podaril Pij XII., in v katerem je svetnikova roka (Pija X), je postavljen pred oltar Presvetega zakramenta v kapeli Pax Christi. Kapela je nekakšen spomin na Spomenik miru, ki so ga porušili, da so dobili prostor za baziliko. Relikvije sv. Andreja Bobola, sv. Petra Chanela in blaženega Jeana-Gabriela Perboyra so vzidane v glavni oltar.

Cerkev je 16. maja 1958 v manjšo baziliko povzdignil Pij XII. Po zamisli arhitektov ne sme noben kip in nobena podoba motiti harmonije te ogromne ladje. Toda postopoma so v stavbo vključili gemmail (vrsta vitraja brez svinca, sestavljenega iz kosov barvnega stekla, ki jih položijo drugega ob drugega in drugega na drugega s pomočjo osteklenelega veziva), zlasti pa slike umsko prizadetega mladega slikarja Meba, ki je narisal barko z apostoli za prvo romanje gibanja Vera in luč leta 1971.

Od jubilejnega leta 2000 se verniki lahko poglobijo ob številnih podobah svetnikov na platnih, obešenih na oboke. Bazilika je primerna za številne različne obrede, od katerih so nekateri najbolj vznemirljivi potekali ob evharističnem kongresu leta 1981.

ORGLE: Velike orgle Pesce (1998), obnovljene iz španskih orgel iz leta 1968 in v „neoklasicističnem" slogu. Predstavil jih je Jean-Paul Lecot. Štiriinpetdeset registrov. Imajo 3585 piščali, 4 manuale in pedal. Električni prenos. Te orgle imajo ene največjih piščali v Franciji, med      njimi so španske trobente, in 32-čeveljski kontra-bombardon.             

 

KOPELI V LURDU

„Pridite pit iz studenca in se umijte« Te Marijine besede Bernardki so pri votlini spodbudile izgradnjo kopeli — najprej na vzhodu in potem, leta 1958, na zahodu. Vanje se potopijo romarji. Skrb za kopeli, ki so od začetka vir molitve, svežine in veselja za milijone romarjev, so zaupali ustanovi Hospitalite Notre-Dame de Lourdes.

Kopeli so seveda izročene v varstvo sv. Janezu Krstniku; dejansko so to banje za posameznika, na voljo vsem, zdravim ali bolnim. Za zagotovitev varnosti in kot spremstvo na tej globoki duhovni poti spremljajo romarje izkušeni bolničarji in bolničarke; to so vsi prostovoljci in posebej usposobljeni za to službo. Vodo iz votline, ki polni te kopeli, nenehno nadzorujejo, da bi preprečili vsakršno tveganje za zdravje. Pomembno je, da se nikoli ni zgodila nobena nesreča.

Na voljo je sedemnajst kopeli (za ženske 10, za moške 5 in za otroke 2). Na voljo so vse dni, pozimi in poleti. So zelo obiskane. Leta 2005 so sprejele 386.688 ljudi, od katerih je bilo dve tretjini žensk.

Vodo, kije v Lurškem svetišču povsod prisotna, a je na voljo na levi strani poleg votline, kjer teče iz pip, lahko pijemo. V zadnjem času so na desnem bregu Gave markirali „Vodno pot", ki poteka vzdolž te reke med dvema mostovoma, njene etape pa spominjajo na svetopisemske vodnjake.

KRIŽEV POT

Mnogo prej, preden so tu postavili križev pot, so Espeluški grič in votline, ki jih skriva, dajali zavetje enemu najlepših predzgodovinskih mest v Pirenejih. V letih 1873 in 1874 so pomembna arheološka izkopavanja, povezana z zemeljskimi deli, omogočila odkritje pomembnih ostankov, ki so danes razstavljeni v Pirenejskem muzeju v Lurdu.

Zemljišča Espeluškega griča je kupil msgr. Laurence, da bi tam postavil bodisi križev pot bodisi „pot 'rožnega venca".

Že leta 1875 je škofija v Beauvaisu podarila ogromen lesen križ, ki se je dvigal na nekem vrhu. Ker se je večkrat zrušil, so ga končno zamenjali z železobetonskim, ki je bil pobarvan v barvi lesa. V  pričakovanju bolj dokončne ureditve se je vil po griču 145 prvi začasni križev pot, ki so ga označevali preprosti leseni križi.

Nov križev pot je nastal po želji msgr. Billera" tarbskega škofa (sam je dal denar za več postaj); pariško podjetje Maison Raffl, ki se je specializiralo za skulpture iz litine, je med letoma 1899 in 1912 naredilo vseh 115 kipov lurškega križevega pota.

Škofije, škofje in romarji — pogosto anonimni — so darovali denar za posamezne postaje. Na začetku projekta je papež Leon XIII. podelil romarjem, ki so opravili križev pot v Lurdu, enake odpustke kot tistim, ki so obiskali Svete stopnice v Rimu. Nekaj dni pred prihodom papeža Janeza Pavla II. je teroristični napad uničil kip Poncija Pilata na prvi postaji. Leta 1981 so neko razpoko v hribu okrasili z velikim mlinskim kamnom, ki spominja na kamen, kakršen je zapiral Gospodov grob pod Kalvarijo, in tu uredili petnajsto postajo, ki spominja na Jezusovo vstajenje.

KRIŽEV POT ZA INVALIDE

Po letu 2004 je na travniku na drugi strani Gave postopoma nastajal nov križev pot, zasnovan za bolnike. Zadnje postaje postavljajo leta 2008. Križev pot, ki ga v kararskem marmorju ustvarja umetnica madžarskega rodu Maria de Faykod, bo omogočil romarjem z zmanjšano gibljivostjo, da bodo lahko premišljevali Kristusovo trpljenje v bolj prilagojenem zelenem okolju, kot je Espeluški grič.

MUZEJ, BERNARDKIN

Nekdanji Muzej NotreDame, ki stoji poleg velikega Bernardkinega kipa, ki kleče moli, in do katerega lahko pridemo skozi izhod bazilike Svetega Pija X. zadaj za orglami, se danes imenuje Bernardkin muzej.

Zasnovan je po dveh merilih: zgodovinskem in pastoralnem. Obisk muzeja je dragocena pomoč za razumevanje sporočila.

Že pri vhodu velika maketa prikazuje Lurd v času prikazovanj. Zelo zanimivo se je zadržati ob njej in zlasti primerjati strugo Gave in njene okolice z današnjim stanjem. Nato sledi vrsta dvoran, ki po časovnem zaporedju prikazujejo Bernardkin krst, njeno otroštvo, 11. februar 1858, osemnajst prikazovanj, Bernardko po prikazovanjih, razvoj Lurda in na koncu lurška znamenja.         

Med številnimi predmeti in podobami, ki jih lahko občudujemo v tem muzeju, opozorimo na: Marijo iz pozlačenega lesa, ki je stala v prezbiteriju nekdanje župnijske cerkve;
izvirno listino o Bernardkinem krstu, ki so jo rešili iz požara;
Majhen Bernardkin portret, ki je tudi edina pristna slika, ki jo imamo o njej;
portreta Bernardkinih staršev;
podobo votline, kakršno si predstavlja ljudska domišljija nekaj let po prikazovanjih; fotografiji dveh Bernardkinih spremljevalk v jutru 11. februarja 1858 — prijateljice Jeanne, z vzdevkom Baloume, in njene mlajše sestre Marie, z vzdevkom Toinette;
prvo besedilo, ki ga je Bernardka napisala tri leta pozneje, v katerem pripoveduje o prvem prikazovanju;
kropilni kamen župnijske cerkve, kamor je šla Bernardka v nedeljo, 14. februarja, napolnit steklenico, da bi nato pokropila prikazen;
siromašne spominke, kot sta dve vejici šipkovega grma, nad katerim se je Devica prikazala, ali nekaj nalepljenih cvetov, da bi iz njih naredili sliko;
prvo gravuro votline;
fotografije nekaterih protagonistov Bernardkine zgodbe, kot sta komisar Jacomet (v neki vitrini lahko vidimo tudi
malo beležnico, v katero je zabeležil vse, kar se je dogajalo, in besede prič) in župnik Peyramaleidr.;
fotografijo Bernardke z mestnimi ženami, tik predenje leta 1866 zapustila Lurd;
nekaj spominkov, ki odslikavajo njeno redovno življenje.

PIJ IX.

Papež Pij IX. je bil na Petrovem sedežu od leta 1846 do leta 1878. Letnici se skoraj ujemata z Bernardkinim življenjem, (1844-1879).

Zakaj je tako cenil Lurd? Ker je v prikazovanju 25. marca videl neposredno potrditev svoje drzne definicije Brezmadežnega spočetja Device Marije, ki jo je izrekel 8. decembra 1854. Zato je leta 1867, komaj pet let po pastirskem pismu msgr. Laurencea, blagoslovil načrte za bodočo „kapelo" in govoril o „svetli jasnosti nedavnih prikazovanj milostne Božje Matere".

13. marca 1874 je novo cerkev povzdignil v manjšo baziliko ter patra Sempeja in msgr. Peyramala nagradil z verskimi privilegiji. Hvalil je načrte za novo cerkev Rožnega venca, ki so mu jih predložili, in spodbujal gradnjo.

Ob koncu leta 1876 je msgr. Ladoue, ko je odhajal v Rim, prosil Bernardko, naj napiše pismo svetemu očetu.

Obstajajo tri redakcije pisma, ki jih je predložila ponižna redovnica. Dokončno pismo se začenja z besedami: „Kljub močni želji, ki sem jo čutila, si ne bi nikdar drznila vzeti peresa, da bi pisala Vaši svetosti, jaz, uboga mala sestra, če me naš vzvišeni škof, msgr. Ladoue, ne bi k temu opogumil ... Pred nekaj leti sem se, kakorkoli že sem nevredna, proglasila za malega zuava (nekoč vojak v alžirskem polku francoske vojske; op. prev.) vaše svetosti; moje orožje sta molitev in žrtev, kiju bom čuvala do svojega poslednjega diha."

Naslednje leto je dal papež postaviti kip Lurške Matere Božje v veliko dvorano, posvečeno Brezmadežni, in z italijanskimi romarji poslal zlato vrtnico, kar je poseben privilegij. Danes jo lahko občudujemo v muzeju, ki hrani dragocene darove, podarjene Lurškemu svetišču. Papež Pij IX. je umrl le nekaj mesecev pred Bernardko.

Papežu IX je v spomin postavljen na pročelju bazilike Brezmadežnega spočetja mozaik, ki so ga izdelali v Vatikanu in ga je poslal papež osebno.

 

CERKEV SV. BERNARDKE

Cerkev je zgrajena blizu mesta, na katerem se je julija 1858 Marija zadnjič prikazala Bernardki. Je večnamenska dvorana, namenjena predvsem liturgičnemu slavju, a tudi predavanjem in srečanjem z uporabo avdiovizualnih naprav. Stavba je umeščena v pokrajino, ne da bi nosila zunanja znamenja cerkve: tloris latinskega ali grškega križa, prezbiterij, prepoznaven po svoji zaokroženi obliki, ali zvonik, katerega konica bi se dvigala v nebo.

Nov bogoslužni center obsega dve stavbi, ki se dvigata nad sprejemno ploščadjo ob travniku pred votlino.

Prva stavba je cerkev, posvečena sv. Bernardki, ki lahko sprejme 5000 ljudi in 3000 bolniških vozičkov; vsako krilo ladje se lahko loči od drugega s premičnimi vmesnimi stenami, kar omogoča prilagoditev obsegu shoda, ali pa vsako polovico sočasno uporabijo za različne prireditve, npr. za predavanja; poleg tega so v njej štiri dvorane za srečanja, urejene pod stopničasto spuščajočimi se sedeži v ladji.

Druga stavba je polkrog, ki je svoje ime dobila po obliki njene velike dvorane. Zaradi premične opreme je ta dvorana primerna za različne dejavnosti: študijska srečanja, predavanja, liturgična opravila. Zmogljivosti dvorane so od okoli 340 pa do več kot 500 mest. Francoska škofovska konferenca se tukaj zbere dvakrat na leto. V stavbi so urejene še štiri majhne dvorane za srečanja, kot tudi velika zakristija, iz katere krenejo liturgični sprevodi, kadar so obredi najbolj slovesni.

Novo bogoslužno središče sv. Bernardke so zgradili v dvajsetih mesecih.

Leta 1995 so temu središču dodali kapelo Presvetega zakramenta, ki je na poseben način namenjena čaščenju. „Kapela čaščenja" je obrnjena proti votlini in stalno omogoča dokaj velikemu številu ljudi (150), da določen čas preživijo v tihi adoraciji. Uredili so jo po načrtih Jean-Paula Felixa, slovesno pa jo je 18. junija 1995 — na praznik Presvetega Rešnjega Telesa in Krvi — posvetil msgr. Jean Sahuquet.

Zamisel o kapeli čaščenja izhaja iz treh svetopisemskih simbolov: šotor srečanja med Bogom in njegovim ljudstvom simbolizira platno na stropu; svetel oblak, ki je vodil Božje ljudstvo proti obljubljeni deželi, simbolizira pozlačeni leseni steber, v katerem je evharistija; novo mesto, ki ga simbolizira dvanajst stebrov, predstavlja dvanajst apostolov.

ORGLE: Velike orgle Barthelemy Formentelli (1991) v slogu „francoskega baroka". Predstavil jih je Jean-Paul Lecot. Imajo 36 registrov, 3 manuale in pedal. Prenos je mehanski.

ŽUPNIJSKA CERKEV

Na cerkvenem trgu, v središču „Gornjega mesta", se dviga župnijska cerkev Srca Jezusovega (Sacre-Co-eur), ki se s svojim zvonikom iz pirenejskega kamna, visokim 65 metrov, vidi že od daleč. Na istem trgu stoji hiša Cenac, kjer so prebivali akterji slavne zgodovine prikazovanj: komisar Jacomet, lurški vikar in davčni inšpektor Jean-Baptiste Estrade.

Bernardka te cerkve ni nikoli obiskala. Za postavitev cerkve so se namreč odločili šele po prikazovanjih. Temeljni kamenje bil položen leta 1875, toda po smrti abbeja Peyramala so dela zastala. Nadaljevali so jih šele leta 1896. Slovesno je bila posvečena 8. septembra 1903, v letu, v katerem so porušili staro cerkev sv. Petra — Bernardkino cerkev.

V župnijski cerkvi sta ohranjeni dve pomembni priči iz zgodovine prikazovanj: levo ob vhodu krstni kamen iz pirenejskega granita, ob katerem je bila Bernardka krščena 9. januarja 1844, v kripti pa grob . abbeja Peyramala, ki je umrl 8. septembra 1877.
Iz nekdanje cerkve sta ostala tudi dva lepa kipa — Marija .in sv. Janez Krstnik. Liturgični predmeti iz cerkve sv. Petra pa so shranjeni v kapeli starodavne trdnjave.

Lurška župnija šteje 17.000 stalnih prebivalcev. Njeno pastoralno delovanje je namenjeno tudi zelo številnim sezonskim delavcem in množici romarjev, ki jo obiščejo, ko hodijo po Bernardkinih stopinjah.

BOLYJEV MLIN

V mlinu se je 7. januarja 1844 rodila Bernardka. V enem od petih mlinov vzdolž potoka Lapacca ob vznožju trdnjave. Njen oče Francois se je tja vselil kot najemnik, potem ko se je poročil z Louise Casterot, ki je bila veliko mlajša od njega. Vsem družbenim konvencijam navkljub je odklonil starejšo hčer Bernardo in se hotel poročiti z mlajšo: poroko iz ljubezni so obhajali 9. januarja 1843. Bernarda pa, ki je postala „dedinja", je ohranila vso oblast nad hišo. Louise in Francois sta se temu prilagodila: Bernarda je bila botra njuni starejši hčerki in ji dala svoje ime.

Bernardka je bila za vedno zaznamovana z razpoloženjem v mlinu, z ozračjem medsebojne ljubezni in sodelovanja. Umrla je z besedami: „Zmleta sem kot žitno zrno." To je bila samo življenjska primera.

Že na samem začetku je njeno srečno življenje skalilo trpljenje: njena mati si je s svečo opekla prsi in dojenčka so zaupali dojilji iz Bartresa, ki je pravkar izgubila svojega otroka. Hčerkino odsotnost je najtežje sprejel očka in vedno je izkoristil priložnost (ali pa si jo je ustvaril), da se je povzpel v Bartres. Nazadnje jo je le pripeljal nazaj. Smrt je žal udarila tudi v Bolyju. Umrl je mali Jean, star dva meseca. Potem so se težave nagrmadile: mlin je zapustila tašča. Če se je Francois zaradi svoje ravnodušnosti izognil govoricam, pa mu ta značajska poteza ni prinesla uspeha v poslu. Zdi se, da se smola ponavlja. Mar je nesreča ubogih res neizogibna?

 

JETNIŠNICA (CACHOT)

Po odhodu iz —> Bolyjevega mlina so Soubirousovi iskalai delo. Francois je dal vsak dan v najem svoje roke. Dninar, ki je bil plačan slabše kot konj (1,20 franka proti 1,55 franka), skoraj ni mogel vzdrževati svoje družine s štirimi otroki. V Lurdu je jeseni leta 1855 vladala beda, ki jo je še poglobila kolera. Bernardka, ki je bila še vedno šibka, je dobila astmo, ki se je ni več znebila. Smrt stare matere po materini strani je prinesla nekaj dediščine, ki je spodbudila družino, daje vzela v zakup nov mlin. Ker so bili nepismeni, so se žal pustili ogoljufati. Niso mogli plačati prve najemnine in so se spet znašli brez vsega.

Bernardka je postala služkinja svoji botri. Soubirousovi, ki so bili izgnani iz svojega bornega doma, so končali v „Jetništsiri" (Cachot, izg. kašo), nekdanjem lurškem zaporu, ki je veljal, da škoduje zdravju zapornikov. Bili so na cesti! Bratranec Sajous, ki je v Jetnišnico med sezono namestil revne Špance, ki so prišli v Lurd zaslužit nekaj denarja, je privolil, da jih sprejme. V enem samem prostoru, velikem približno 4m, sta lahko stali dve postelji za šest oseb in nekaj stvari, ki so jih lahko prepeljali z ročnim vozičkom. Lakota, ki je pretresala območje, se je zelo hitro povabila k Soubirousovim. Tako hudo je bilo, da so Francoisa obtožili, da je ukradel dve vreči moke in ga vrgli v pravi zapor: „Stanje njegove bede," je priznal tožnik, „meje nagnilo, da sem verjel, da bi on lahko bil povzročitelj te tatvine."

Soseda je že ob prikazovanjih izrazila naslednjo sodbo: „Revni so, tako revni, kot je bil naš Gospod na zemlji ... ` To pa ni moglo razbiti edinosti družine: „Nikoli pričkanja," je pričal bratranec. „Slišal sem le mrmranje molitev!" Jetnišnica, ta luknja, je polagoma postala simboličen kraj, zlasti v razmerju do votline, do one črne luknje v skali, kjer je Bernardka gledala mlado dekle v vsej svetlobi. Da bi Bernardka prišla na to nič kaj sijajno mesto, proč od mesta, je morala oditi iz Jetnišnice.

Nekega 11. februarja opoldne je želela iti za svojo sestro Toinetto in njeno prijateljico, ki sta šli nabirat stare odpadke, da bi jih prodali cunjarju. Tako bi dobile kak belič, da bi kupile zelenjavo za v opoldansko juho. Vendar se niso hotele ustaviti na travniku, da jih ne bi obtožili kraje. Zato jih žene naprej, vse do mesta, kjer se kanal spoji z Gavo, pred črno pečino Massabielle.

Svetloba Massabielle se bo odbijala od mračnosti Jetnišnice. Tisti, ki bodo potem prihajali obiskat mesto prikazovanj, ne bodo mogli drugače, kot da bodo naredili ovinek skozi to „smrdljivo in mračno luknjo". Dogodek pri votlini je namreč dogodek srečanja. Ne samo v sporočilu, ki prihaja iz nebes; uvaja nas v vzajemno ljubezen, ki se milostno začne po veselju nekega spoznanja. Govorimo o Marijinem prikazovanju Bernardki. Najprej bi morali govoriti o Bernardkinem prikazovanju Mariji. Devica je prepoznala to mladenko, ki ji je bila podobna, čeprav je v Lurdu ni nihče opazil. Ko je nazadnje lahko šla 133 k verouku, so vprašali kaplana: „Veš, da imaš Bernardko v svoji skupini?" Ta je izjavil: „Moral sem jih poklicati po imenu, in ko je ob svojem imenu vstala, sem spoznal Bernardko Soubirous." Ni je še opazil. Njemu se ni prikazala!

Jetnišnica še danes razkriva skriti obraz Lurda. Bernardka se je hotela tja vrniti januarja 1858, ko je bila ponovno na obisku pri svoji nekdanji dojilji. Potrebno je bilo torej, da se je vrnila v ta revni prostor, opremljen z rešetkami, da se je izročila na razpolago nebesom, ki so se želela odpreti srečanju. Potrebno je bilo, da se je napotila v deželo evangelija, da bi spet potrdila, da se veselo oznanilo oznanja ubogim. Jetnišnica potrjuje dogodek pri votlini.

 

SKALA

Prikazovanja so bila pri Massabiellski votlini na strmi pečini. V Svetem pismu je gora Sinaj ali Tabor najodličnejši kraj, kjer se razodene Bog, votlina pa je kraj, kjer človek išče zatočišče, kot denimo David na begu pred Savlom ali prerok Elija, ko mu je grozila kraljica Jezabela.

Skala spominja na trdnost: nanjo se lahko naslonimo. Psalmist pravi: „Bodi mi utrjena skala ..." ali „Slavljen bodi Gospod, moja skala" (Ps 31 in 144). Torej prihod k votlini ni več samo izraz čaščenja kraja, kjer se je prikazala Marija, ampak je izraz vere. Roke lahko naslonimo na stene votline, da v njih najdemo oporo v molitvi srca: „Gospod, naslanjam se nate, na tvojo besedo, ti si moje zavetje, moje pribežališče, verujem vate."

Skala spominja tudi na trajnost. V tem trdem svetu lahko rečemo: „Odvzemi mi moje kamnito srce in mi daj meseno srce" (prim. Ez 11,19). Pomislimo lahko tudi na Cerkev in z zaupanjem molimo: „Ti si Peter," je dejal Jezus, „in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala" (prim. Mt 16,18).

Pomembnih ljudi, ki so obiskali votlino, je ogromno. Niso čakali: že dan po zadnjem prikazovanju, 17. julija 1858, seje začel mimohod s škofom iz Montpellierja, ki je prišel iz Cauteretsa in je želel srečati Bernardko. Bernardka je, zvesta sama sebi, pripovedovala s preprostostjo, odklonila udeležbo pri popoldanskem prigrizku, celo rožni venec z zlato vrvico, ki so ji ga ponudili. Škofa je imenovala „gospod župnik", ker ga ni še nikoli videla. Škofa Thi-baulta je pogovor osupnil in ga zbegal; ni razumel zadržanosti msgr. Laurencea, ki je Bernardko videl šele dve leti pozneje.

Odnos lurških romarjev, ko se dotikajo skale, bi se opazovalcu lahko zdel sentimentalen ali celo znak vraževerja, dejansko pa postane izraz vere, ki zavezuje: romarji, ki zapustijo Lurd, postanejo živa skala Cerkve (prim. 1 Pt 2,5).      

Naslednji dan je prišel drugi odlični obiskovalec, msgr. de Garsignies, škof v Soissonsu, potem msgr. de Salinis, nadškof v Auchu.

Michel De Roton, 28. julija je šest oseb zelo visokega položaja — admiral Bruat, guvernanta cesarjevega sina, njene tri hčere in neka redovnica — prišlo v župnišče, da bi videli Bernardko in odšli k votlini, kar je bilo tedaj prepovedano. Bernardka je odklonila, da bi jih spremljala: »Prepovedano je!" Pridružil se jim je nekdo drug, znameniti časnikar Louis Veuillot. 

SVETLOBA IN LURD

Kdorkoli pride v Lurd, ga preseneti število sveč vseh velikosti, ki dan in noč skozi vse leto gorijo pred votlino; celo iz vlaka se jih vidi!

Seveda je to zelo razširjena praksa po mnogih romarskih središčih in cerkvah, vendar v Lurdu to prihaja od same Bernardke: 19. februarja 1858 je Bernardka na 4. prikazovanje prišla s prižgano svečo, ki jo je potem na prošnjo Gospe pustila v votlini. Odtlej je plamen sveče vedno spremljal njeno molitev rožnega venca in tiho premišljevanje. Med 17. prikazovanjem, 7. aprila, je plamen sveče oblizoval Bernardkine prste ob njenem zamaknjenju, vendar ona ni ničesar čutila in njena roka ni bila opečena, kakor je ugotovil zdravnik Dozous, začudena priča dogodka. Od tedaj so romarji, ki posnemajo Bernardko, prevzeli navado, da prižgejo svečo pri votlini, ki je vedno mračna in temna, na ta način pa se razsvetli: kakor velik goreč grm pred kipom iz neštetih sveč, ki so zaupane „svečarjem".

Sveča je luč, ki razsvetljuje, in hkrati plamen, ki žge in očiščuje. Svetloba v temi prežene strah in vrne pogum. To je doživelo Božje ljudstvo, ko je šlo iz Egipta in ga je ponoči vodil ognjeni steber. „Gospod je moja luč in moja rešitev" (Ps 27)!

Svetloba Jezusa, spremenjenega na gori Tabor, svetloba vstalega Jezusa: „Jaz sem luč sveta." Pravi pa tudi: „Vi ste luč sveta."

Romar, ki vseh teh besed nima v spominu, prižge svečo in jo pospremi z molitvijo, ki je včasih brez besed ali pa je nekako nerodna. Razume, da je prišel, da bi se pustil razsvetliti njej, ki je brez greha, da mora živeti kot otrok luči, zvest svojemu krstu. Prinesti svečo v votlino pomeni tudi prositi, da bi imeli srce, ki bi gorelo v ljubezni do bratov, da bi imeli življenje, ki bi se podarjalo, ki bi se použivalo v čistem izginevanju sebe in tako postajalo luč za druge. Luč, ki osvetljuje temna področja mojega življenja, in plamen, ki žge in očiščuje. Romar je pogosto tudi nosilec namenov, s katerimi so ga obložili. Ko bi sveče, ki vso zimo gorijo v temi pred votlino, mogle spregovoriti, kakšne krike prošenj in zahval bi slišali!

Romarji pogosto rečejo: „Dobra sveta Devica, jaz ne morem ostati, tale sveča pa bo spomin na mojo molitev."

Vrhunec lurškega sporočila je gotovo oseba Marije, Brezmadežne, ki je Devica luči, Žena, ogrnjena s soncem kot s plaščem, presveta. Bernardka je bila očarana od njene lepote. „Gledala sem jo, kolikor sem mogla," je rekla; spomin nanjo je ohranila vtisnjen na svojem obrazu, zlasti kadar je ob ponavljanju kretenj govorila o prikazovanju, pri katerem ji je Gospa povedala svoje ime.

Romarjev dan se v Lurdu konča z marijansko procesijo z lučkami: v noči tega sveta, v noči dvorna, trpljenja, naših slabosti nas ta pohod luči zbere v Cerkvi, da bi vzklikali Mariji, Brezmadežni, kije vsa prežarjena z Božjo jasnino.

VODA IN LURD

Ob skali in luči je voda zelo pomembno znamenje, ki ima jasno in raznovrstno simboliko. Voda je izvir življenja: brez vode sledi zanesljiva smrt, nastane puščava. Poteši našo žejo, poživlja, očiščuje. Voda je včasih tudi znamenje smrti: vode poplave, ki goltajo in pustošijo na svoji poti; cunami, visok morski val. Voda grobov in voda maternice!

V luči Svetega pisma

„Zapustili so mene, studenec žive vode, in si izkopali kapnice, ki ne držijo vode" (Jer 2,13). „O Bog, po tebi žeja mojo dušo" (Ps 63,2). „Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije," nam pravi Jezus (Jn 7,37). „Gospod, daj mi te vode," reče Samarijanka Jezusu (Jn 4,15). In Jezus Nikodemu: „Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo" (Jn 3,5). Na tem mestu smo poslani k svojemu krstu.

Lurška voda

V Lurdu Devica Marija ni govorila drugega kot evangelij. V osmem, „spokornem" prikazovanju 24. februarja, in v naslednjih, je z obrazom, na katerem je bila vtisnjena žalost, prosila Bernardko, naj naredi spokorna dejanja „za grešnike": naj hodi po kolenih, poljubi tla, je travo in predvsem moli: „Molite za grešnike." In potem je dodala: „Pojdite pit k studencu in se v njem umijte,"

„Pojdite": to je povabilo na pot; romanje je potovanje k Bogu. Povabljen sem, da prehodim „pot vode".

„K studencu": studenec obstaja, vendar je skrit, zakopan. Moramo ga iskati, kakor Bernardka, notranje vodeni od Boga, ga potem osvoboditi vsega, s čimer je zatrpan, ga zbistriti.

„Piti": ugasiti žejo v tej civilizaciji potrošnje. Marija nas kliče, naj prosimo za živo vodo, naj se napojimo z Božjo besedo, naj gremo proti Jezusu, studencu večnega življenja. „Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje" (Jn 4,14).

„In se v njem umite": klic, naj poživimo milost svojega krsta, v katerem smo bili potopljeni v Božje življenje. Pod Marijinim pogledom je treba spoznati, kaj je v nas motnega; pustiti Bogu, da nas umije, nas očisti, nam da veselje, ker nam odpušča.

Torej so vsa naša dejanja — pitje vode pri votlini, umivanje obraza, potopitev v banjo v kopelih, prejem zakramentalnega odpuščanja —, vse to so dejanja vere za novo življenje.

Že v Bernardkinem času je župan Lacade sanjal, da bi Lurd postal zdraviliško mesto. Vodo je torej dal analizirati. Rezultat je bil vedno isti: „Pitna voda dobre kakovosti." Tako voda pri votlini ni ne termalna ne radioaktivna: je navadna. In vendar so bili bolniki ozdravljeni. Sam msgr. Laurence v svojem pastirskem pismu o prikazovanjih omenja sedem ozdravljenj kot „Božje delo", in pojasni: „Do teh ozdravljenj je prišlo z uporabo vode, ki po poročilu sposobnih kemikov, ki so jo natančno analizirali, nima nobenih naravnih zdravilnih lastnosti ... Ta ozdravljenja so Božje delo. Povezana so s prikazovanjem ... Ta so bolnikom navdihnila zaupanje."

Tako je jasno: voda pri votlini ni čudežna sama po sebi. Rešuje vera. Bolničarki v Neversu je Bernardka dejala: „Dali ji bomo lurško vodo in molili k sveti Devici, naj ji olajša trpljenje." Nikdar ni ločila vode in molitve: „Ta voda ni zdravilo ... Potrebno je verovati in moliti. Brez vere ta voda ne bi imela nobene moči."

STUDENEC           

 

25. februarja 1858 je izpod Bernardkinih prstov v spomina vrednih pogojih privrel studenec v votlini. Ob tej priliki se je na povabilo Gospe namazala z blatom in tako izpadla nora. Toda voda je pritekla v velik blagor neštetih nesrečnikov ... Prvo ozdravljenje se je zgodilo že 1. marca: Catherine Latapie iz Loubajaca.

Za ureditev pretoka je bil zaradi velikega povpraševanja zlasti poleti pod baziliko Rožnega venca zgrajen bazen s 400.000 litri. Drugi rezervoarji so bili urejeni v parku škofijske palače.

VOTLINA

Massabiellska votlina, ki je danes najbolj slovita in najbolj obiskana jama na svetu, je bila v začetku, pred prikazovanji, nepomembna. Prazgodovinska votlina, kakršnih je v Pirenejih mnogo, je veliko manj lepa kot votline Espeluškega griča, ki ležijo višje. V Bernardkinem času je bila natrpana s kamni, ki so jih nanesle narasle vode Gave. Bila je umazana, saj so v njej ob dežju iskali zavetja vaški prašiči. Kot odročni kraj so jo včasih izbrali skrivni pari. Če sta se Bernardka in njena sestra 11. februarja 1858 odločili, da gresta k njej, je bilo to zaradi tega, ker „naju tam vsaj ne bodo imeli za tatici", kot je dejala Bernardka. Njunega ubogega očeta so vrgli v ječo zaradi tatvine, ki je ni zagrešil, zato sta bili nezaupljivi. Takšen je simboličen kraj, ki ga je Božja mati izbrala, daje prišla na pomoč grešnemu človeštvu in ga povabila k spreobrnjenju.

Med 9. prikazovanjem, 25. februarja, je pod Bernardkinimi rokami pripolzel na dan studenec. Prva dela za usmeritev vode so bila opravljena tri dni pozneje, 28. februarja, prava dela pa so se začela s 5. oktobrom, ko je sam francoski cesar zahteval, naj odstranijo pregrade, ki jih je junija dal postaviti prefekt, da bi preprečil dostop (16. julija, ob zadnjem prikazovanju, je bila Bernardka na drugi strani Gave). Odstranili so pesek in kamenje ter namestili majhen kip in svete podobe. 15. januarja 1861 je msgr. — Laurence predlagal mestu, da bi odkupil pečino in obrežje Massabielle.

Votlina v času prikazovanj

Formalnosti so se vlekle, ker je bilo potrebno cesarjevo soglasje. Napoleon III. je privolil 22. avgusta in 5. septembra je postal škof lastnik. Msgr. Laurence je odmaknil rečno strugo in pred votlino, kije bila težko dostopna, dal narediti neke vrste ploščad. Dal je očistiti dohode in nasaditi različne vrste drevja. Da bi preprečil oskrunjenje, je msgr. Laurence dal postaviti rešetko, da se votlina zapre: odstranil jo je msgr. Theas ob stoletnici 1958. Ob tem je stene rešil bergel, steznikov in drugih „spominkov", ki so viseli na rešetki.

Kar zadeva bogoslužje pri votlini, je bila prva uradna verska prireditev ob postavitvi kipa, ki ga je izdelal Fabisch, profesor kiparstva v Lyonu, plačale pa gdč. Lacour. Bil je zelo drag, vendar ga Bernardka ni cenila. Sicer pa je ob blagoslovitvi ni bilo zraven, kakor tudi ne lurškega župnika. Oba sta bila tega 4. aprila 1864 bolna.

Votlina skrivnostno privlači. Pred njo mnogi dolgo časa molijo, nekateri tam preživijo noč, se je želijo dotakniti.

Tukaj je nekaj prepričljivih besed, ki jih je 25. aprila 1935 izrekel kardinal Pacelli, poznejši papež Pij XII., ob svojem prvem potovanju v Lurd v vlogi papeževega legata: „V tebi so združeni čar Nazareta, sveti značaj Betlehema, zdravilna moč Betesde. Koliko Odrešenikovih čudežev se je tukaj ponovilo! Kakšni čudeži milosti so se izpolnili v tvojih stenah!"