4. Poglavje: Kakšen je naš odgovor?

UVOD https://youtu.be/Ui9pfbo8Z40

 

 

UVODNA MOLITEV

 

Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

Mt 28,18-20

Jezus, pošiljaš me, da bi oznanjal tvoj Evangelij, pa ga pogosto ne znam živeti niti sam. Ne vem, zakaj si me izbral za to poslanstvo, a ti želim zaupati, da veš, kaj delaš.

Pomagaj mi zaupati tvoji obljubi, da boš vedno z mano in se zanašati nate, ne na lastne sposobnosti.

To prosim po Kristusu, našem Gospodu.

Amen.

 

VIDEO: "DA" https://youtu.be/dRLRXWOS_4s

 

 

VPRAŠANJA O VIDEU

 

 

 

 

 

PRIČEVANJE: OSAMLJEN ZARADI JEZUSA

 

 

Televizija je bila prižgana, a je nisem zares gledal. Mlajši brat se je v kotu igral z Ninja želvami, starša pa sta me kar naprej spraševala, če sem v redu. Sedel sem na kavču s slušalkami na ušesih, čeprav nisem poslušal ničesar. Skušal sem nekako razumeti svoje razpadajoče 17-letno življenje.

Bila je sobota zvečer. V žepu sem imel denar in v avtu gorivo, a telefon je ostal tiho. Tišina je bila glasen opomin, kako žalostno je praktično čez noč postalo moje družabno življenje. Prijateljev nisem imel več, to je bilo zame nekaj povsem novega. V prvih treh letih srednje šole nisem v soboto zvečer niti enkrat ostal doma. Pričakoval sem, da bo moje družbeno življenje v zadnjem letniku na vrhuncu, zgodilo pa se je ravno obratno. Postajal sem vse bolj osamljen za to je bila kriva ena sama oseba – Jezus.

Na neki točki sem dobesedno rekel: »Jezus, uničil si moj zadnji letnik.«

V preteklih šestih mesecih sem doživel več močnih izkušenj na duhovnih vajah. Vedel sem, da moram v svojem življenju narediti kar nekaj konkretnih sprememb, če želim resnično postati to, za kar me kliče Bog. In dejansko sem jih. Razšel sem se z dekletom, nehal sem popivati, začel sem paziti na svoje besede in spremenil svoj odnos do ljudi.

S prijatelji sem začel govoriti o Jezusu … kar je kmalu pokazalo, koliko pravih prijateljev sem dejansko imel. Postal sem bolj vključen v župnijsko dogajanje, začel poslušati drugačno glasbo in gledati drugačne filme. Naučil sem se moliti. Začel sem hoditi k evharistični adoraciji. Sveti Duh je moj svet obrnil na glavo in mnogi, ki so bili do tedaj njegov del, so se odločili, da nočejo imeti opravka z mojim novim »najboljšim prijateljem,« Jezusom.

Osamljeno sem torej sedel doma in skušal biti »dobra oseba«. Nihče me ni opozoril, kaj se bo zgodilo, ča bom skušal slediti Bogu. Nihče mi ni povedal, da bodo prišle noči, ko se bom počutil še bolj osamljenega. Nihče mi ni povedal, da me bo hudič skušal prepričati še bolj kot kadarkoli prej in me zvabiti od mojega odnosa s Kristusom.

Morda pričakujete srečen konec zgodbe. Morda je telefon zazvonil in so me prijatelji iz mladinske skupine povabili na druženje, ali pa sem imel s starši svoj prvi resen pogovor o Bogu, življenju, smrti in večnosti. Nekaj takega bi se lahko zgodilo, kajne?

Ne. Nič podobnega … vsaj še nekaj časa. Bil sem osamljen, a Bog je to dopuščal z razlogom (čeprav tega takrat nisem dojel). Izkazalo se je, da sem potreboval nekaj časa v samoti, da rasel v kreposti in kot oseba. Bog me je ločil od slabih vplivov ter mamljivih odnosov, da bi me utrdil. Povabil me je izven grešnega okolja, da bi mi pomagal izkoreniniti grešna nagnjenja iz mojega srca.

Po določenem času sem pridobil nekaj novih prijateljev … pravih prijateljev … saj veste, takšnih, ki ti stojijo ob strani, ki hodijo s tabo in te spodbujajo, da postaneš boljša oseba. Postalo mi je jasno, da me Bog ni poklical, da bi postal »dobra oseba« ali »boljša različica sebe,« ampak da bi postal nova oseba (gl. Gal 2,20), oseba, ki bo lahko izpolnila načrt, ki ga je pripravil zame (gl. Ef 2,10). Bog me je klical v globlji odnos in resnično bližino, a najprej je moral razkrinkati vse lažne odnose v mojem življenju.

Sčasoma sem spoznal, kako pomembno je bilo, da sem izkusil to obdobje osamljenosti v zadnjem letniku srednje šole. Naučilo me je, kako se nasloniti na Kristusa in ne le na svoje prijatelje. Bil sem zapuščen, izdan, o meni so se širile govorice, postal sem tarča posmeha … podobno kot Jezus (čeprav niti približno ne v enaki meri). Nihče v mojem življenju ni mogel razumeti kaj se dogaja z mano, ali kakšna oseba sem postajal.

Kaj pa vi?

Vas Bog morda kliče, da bi v svojem življenju kaj spremenili? Morda ste šli na duhovne vaje, ali pa le imeli dober duhovni pogovor ter srečali Boga na nov način. Kaj zdaj? Zavedajte se, da bo hudič počel vse mogoče, da bi vas zamotil ter vas odvrnil od tega, da naredite resnično, trajno spremembo v svojem življenju. Skušal vam bo vzeti voljo, vas prepričati, da je bila to slaba ideja, ali le prehodno obdobje. Šepetal bo laž za lažjo, da bi vas odvrnil od Boga. To vem, ker sem to doživel sam. Začel sem celo verjeti njegovim lažem – a potem sem se spomnil, da v tem nisem sam. Jezus je bil z mano prav na vsakem koraku te poti.

Zapomnite si, da četudi so vsi proti vam, je Jezus vedno z vami. Nikoli niste sami. Jezus je z vami vsako sekundo vsakega dne in v molitvi se lahko kadarkoli in kjerkoli obrnete nanj. Poleg tega vam govori prek Svetega pisma. Za vas je navzoč v cerkvi, sreča se z vami pri vsaki sveti maši. Kakor je obljubil apostolom: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20)

 

VIDEO: ODPOSLANI https://youtu.be/XJVx1jmuOnk

 

 

VPRAŠANJA O VIDEU

 

 

 

 

VIDEO: MU BOSTE DOVOLIL? https://youtu.be/5tOLdvBvZL8

 

 

VPRAŠANJA O VIDEU

 

 

 

VSTOP V SKRIVNOST

 

 

Pisalo se je leto 1244 in sveti rimski cesar Friderik II. je bil v vojni s papežem – in zaradi tega s celotno Cerkvijo.

 Friderik je poslal svoje čete po vsej Italiji in nameraval napasti več katoliških skupnosti, vključno z majhnim mestecem Assisi. Sv. Klara je bila v tistem času precej bolna in priklenjena na svojo posteljo v samostanu. A ko so jo dosegle novice o bližajoči se vojski, je prosila duhovnika, naj ji prinese sveto Evharistijo.

Molila je in se nato napolnjena z novo močjo dvignila iz postelje, »oborožena« zgolj z Gospodom. Mala, bolehna žena se je s posvečeno hostijo v rokah odpravila na soočenje s tisočglavo vojsko. Ko so vojaki začeli obkrožati samostan in se približevati njegovemu obzidju, je sv. Klara stopila na streho ter dvignila Najsvetejši zakrament, pri tem pa molila: »Dobri Gospod, ubrani vse tiste, ki jih ne morem zaščititi!«

V tem trenutku so se vojaki ustavili kot vkopani. Njihovi obrazi so prebledeli in popadali so z obzidja samostana, kakor bi jih zadela strela. Takšno moč ima Evharistija.

Poznamo tudi druge primere moči Evharistije. Sv. Jožef Kupertinski (1603-1663) je med mašo pogosto lebdel. Dobesedno je letel po zraku, ker je bil tako preplavljen z ljubeznijo do Gospoda, navzočega v Evharistiji. Poročajo, da so svetemu Filipu Neriju (1515-1595) med maševanjem oz. natančneje med izgovarjanjem posvetilnih besed pogosto sijale oči in roke. Sv. Terezija Avliska (1515-1582) je po prejemu svetega obhajila preplavila tako močna ljubezen, da je pogosto padla v ekstazo in se ni mogla premikati, tako da so jo morali odnesti iz kapele, več ur po tem, ko je bilo maše že konec. Blažena Alexandra Maria da Costa (1904-1955) je bila priklenjena na posteljo in ni mogla zaužiti ničesar drugega kot Evharistijo, ki jo je prejela vsak dan. Gospod je bil dobesedno njen vsakdanji kruh.

Pomislite, da ista Evharistija, ki je zaustavila vojsko, povzročila lebdenje svetnikov in hranila hudo bolne, postane navzoča pred vami pri vsaki sveti maši. Isti Bog, ki je delal te čudeže v zgodovini, dela čudež tudi za vas po istem duhovništvu in istih besedah posvetitve v vsaki katoliški cerkvi na planetu, v vsakem jeziku, vsak dan.

Svetniki so doživeli takšno bližino z Bogom, ker so ga z vsem srcem želeli spoznati in biti spoznani. Izkusili so neopisljive zunanje čudeže, ker so dovolili, da je Gospod delal enako močne, a manj očitne čudeže v njih, v njihovih srcih. Ta duhovna zaupnost je vodila do fizičnih čudežev, in enako zaupnost Gospod ponuja tudi vam, pri vsaki sveti maši.

Kot člani katoliške Cerkve ste pri vsaki sveti maši povabljeni na »poročno gostijo« (gl. Mt 22,1-14). Ne kot nek daljni sorodnik, pač pa kot častni gost! Ko sv. Pavel imenuje Cerkev »Kristusova nevesta,« (gl. Ef 5,23-25) nam ponuja neverjeten uvid, ne le v naše dostojanstvo, pač pa tudi v Božjo nedoumljivo ljubezen. Kajti kakor mož in žena postaneta eno drug z drugim po zakramentu svetega zakona, tako tudi Cerkev postane eno s Kristusom po Najsvetejšem zakramentu pri sveti maši. V svojem bistvu je sveta maša poročno slavje in v tem smislu ponuja vam vse to, kar je Bog ponudil vsem tem (in mnogim drugim) svetnikom – resnično intimnost.

Nikoli ne boste vedeli, česa ste sposobni ali kako močan je lahko Gospod v vas, dokler ne sprejmete njegovega povabila, da postanete eno z njim pri sveti maši. Takrat in samo takrat boste spoznali svojo pravo vrednost, svojo pravo moč in resničen mir.

V Evharistiji je resnična moč.

 

VPRAŠANJA ZA RAZMISLEK

 

Poskusite sami odgovoriti na spodnja vprašanja, nato preberite odgovor.

Koliko časa se moramo postiti pred obhajilom? Zakaj?

Ste se v nedeljo zjutraj že kdaj s krulečim želodcem ozrli na uro in v glavi preračunavali, če lahko na hitro nekaj pojeste, preden se odpravite k maši? Če ste podobni večini katoličanov, se vam je to najbrž že nekajkrat zgodilo.

Cerkev zahteva, da se vsaj eno uro pred obhajilom zdržimo »vsake hrane in pijače, izvzeta je samo voda in zdravilo« (ZCP, kan. 919). Mnogi katoličani se postijo eno uro pred začetkom svete maše, ali celo jutro pred tem. »V starih časih« (pred l. 1964) je bil predpisan post od polnoči do prejema Evharistije naslednje jutro. Danes nam je torej glede tega zelo lahko!

A zakaj to počnemo? To počnemo, da združimo svojo zelo majhno žrtev (enourni post) s Kristusovo žrtvijo na križu, ki praznujemo pri sveti maši. Post nam pomaga uriti naša telesa, da sledijo vodstvu naših duš, da dovolimo duhu, da vodi naše meso in ne obratno. Post pred mašo pomaga zagotoviti, da pridemo v cerkev lačni, tako fizično kot duhovno, da lahko Kristus – in nič drugega – nasiti našo lakoto.

Zakaj moramo ostati do konca svete maše? Mnogi odidejo že po obhajilu …

Obhajilo ni konec svete maše. Pravzaprav bi moral biti čas meditacije in molitve po obhajilu eden najpomembnejših trenutkov znotraj celotne maše, celo znotraj celotnega tedna! Evharistična meditacija nam ponuja neprimerljivo intimnost in duhovno zaupnost z Gospodom (kakor ste slišali že v prejšnjem poglavju).

Poleg tega nam zaključni blagoslov po obhajilu podeli milost, ki jo bomo skozi teden potrebovali, da bomo kos izzivom, ki so jih pred nas postavila berila in pridiga. Zaključna pesem pri sveti maši je odlična priložnost, da še enkrat povzdignemo svoje glasove in opevamo Božjo veličino in ljubezen. Tudi iz spoštovanja bi morali počakati, da duhovnik in strežniki zapustijo prezbiterij, preden se tudi sami odpravimo proti izhodu. Pri tem gre tudi za bogato simboliko, da »sledimo Kristusu v svet«.

Na kratko, če bi resnično razumeli kaj se dogaja pri sveti maši, se nam ne bi tako mudilo oditi. Oklenili bi se vsake minute in vsake priložnosti, da ostanemo v Božji prisotnosti, obkroženi s svojimi brati in sestrami kristjani.

Tisti, ki sveto mašo zapuščajo prehitro, verjetno ne razumejo in ne cenijo velikega daru, ki so mu bili priča. Vaš zgled molitve in vztrajanja do konca je lahko zgled, ki bo morda tudi drugim pomagal ponovno premisliti o tem, kar se dogaja.

 

Je zares greh opustiti nedeljsko sveto mašo?

Prijatelj, ki je sicer katoličan, mi je nekoč ponudil svojo razlago tega, zakaj Cerkev zapoveduje udeležbo pri nedeljski sveti maši: »Jasno, da papež pravi, da je treba v nedeljo priti k maši. Zagotoviti hoče, da ljudje prihajajo in dajejo denar Cerkvi.« To je bilo njegovo pojasnilo, zakaj Cerkev uči, da je namerna opustitev svete maše brez dobrega razloga (npr. bolezen, težave v družini, delo) težak greh. A pustimo cinične (in očitno zmotne) poglede mojega prijatelja ob strani. Zakaj Cerkev dejansko uči, da je izpustiti mašo greh?

Sveta maša je izvir večnega življenja; je vrelec milosti za naše dehidrirane in vase-zaprte duše. Kot mladika, ki ovene in umre, če jo odrežemo od življenjskega soka trte, tako tudi mi počasi ovenimo – in umremo počasne smrti od greha – kadar nismo v rednem občestvu z milostjo in življenjem Božje trte. Jezus je uporabil to priliko (gl.Jn 15,1-6), da bi nam na slikovit način prikazal, da Evharistijo potrebujemo mi, ne Bog.

Greh je smrt, kakor nam pove sv. Pavel (gl. Rim 6,23). To ni mišljeno v prenesenem pomenu ali simbolično. Vsak velik greh dejansko ubije Božjo milost v nas. Zato so svetniki raje izbrali fizično smrt (in v mnogih primerih celo mučenje) namesto greha. Jezus nas opominja, naj se ne bojimo fizične smrti, ampak naj nas bolj skrbi duhovna smrt zaradi greha (gl. Mt 10,28).

Smrtni greh je tisti, pri katerem gre za resno oz. pomembno stvar. Cerkev z avtoriteto, ki ji je dana s strani Jezusa samega, zapoveduje udeležbo pri sveti maši ob nedeljah in zapovedanih praznikih, kar je utemeljeno na tretji Božji zapovedi, naj »posvečujemo Gospodov dan« (gl. 2 Mz 20,8; KKC 2168-2188). To pomeni, da gre pri tem za resno stvar. Če nekdo pozna to zapoved in se zavestno odloči, da bo izpustil nedeljsko mašo brez resnega vzroka (na primer bolezni, skrbi za družinskega člana ali nujne delovne obveznosti), stori smrtni greh.

Opustitev svete maše se ne more kar »zgoditi«. Odločitev, da spimo nekoliko dlje, gremo na tekmo, se dobimo s prijatelji ali pa samo »uživamo«, se morda sliši odlično, a ne če te stvari zasedejo mesto svete maše. S tem, ko te stvari izberemo namesto maše, dejansko povemo, da je [vstavite določeno aktivnost] naš »bog« namesto Jezusa. Spomnimo se Jezusovih besed: »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« (Mt 6,21)

K sreči je v mnogih župnijah več možnosti za nedeljsko sveto mašo (vključno s sobotno večerno vigilijo), da lahko izberete uro, ki vam najbolj ustreza.

Torej, da. Izpustiti nedeljsko mašo je dejansko velik greh. A pravo vprašanje ni, kako velik greh je izpustitev svete maše, pač pa kaj vse zamudimo, ko to storimo – srečanje z živim Bogom, z Jezusom v Evharistiji.

 

POVZETEK POGLAVJA https://youtu.be/bb53iXTXcvY

 

 

ZAKLJUČNA MOLITEV

 

»Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje.« 

Mt 10,16

Jezus, hvala ti za to potovanje, na katerem sem odkrival smisel in skrivnost svete maše.

Pomagaj mi, da bo sveta maša središče mojega življenja in da bom zmogel dobro opravljati poslanstvo, ki mi ga daješ. Dajem se ti na razpolago - nauči me svojega razmišljanja, napolni me s svojim Duhom, da bodo ljudje, ki me srečajo, po meni srečali Tebe in Te vzljubili.

Amen.

 

IZZIV

 

Do sedaj so bili izzivi večinoma povezani z našo pripravo in udeležbo pri sveti maši. Vsa ta priprava in pozornost pa je usmerjena k temu, da nas sveta maša dejansko spremeni ter da Jezusa po maši nesemo v svet, v svoje vsakdanje življenje. Pri tem vam lahko pomaga naslednji izziv:

Skušajte si zapomniti vsaj kakšno misel iz nedeljske pridige in se je čez teden večkrat spomnite. Čez teden skušajte s svojim življenjem kazati to, kar vam je bilo oznanjeno pri nedeljski sveti maši.

Svojo izkušnjo lahko delite z drugimi udeleženci programa Spremenjeni ali z ostalimi verniki iz vaše župnije.