2. Poglavje: Očetov načrt

UVOD https://youtu.be/dyffjiJPK3A

 

UVODNA MOLITEV

»Bog je namreč svet tako vzljubil,
da je dal svojega edinorojenega Sina,
da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil,
ampak bi imel večno življenje.« 

Jn 3,16

Oče, umiri moje srce in moje misli.
Pomagaj mi, da bom slišal, kar mi želiš povedati.
Amen.

VIDEO: UTELEŠENJE https://youtu.be/l2CfuyZgTZ4

 

VPRAŠANJA O VIDEU

 

 

 

ZGODBA: BISTVO BOŽIČA

 

Bistvo Božiča

Nekoč sem slišal zgodbo, ki jo je na radiu povedal Paul Harvey, eden najbolj znanih radijskih voditeljev dvajsetega stoletja. Je ena tistih zgodb, ki na enostaven način predstavijo zapleteno resničnost, tako kot je to počel Jezus s svojimi prilikami. Takole je šla:

Živel je prijeten, spodoben, večinoma dober mož. Bil je velikodušen do svoje družine in pokončen v odnosu do drugih ljudi. Ni pa mogel sprejeti vsega tega, kar se v cerkvah okrog božiča govori o učlovečenju. Ni mogel prebaviti zgodbe o Jezusu, o Bogu, ki je prišel na svet kot človek. »Letos za božič ne grem z vami k polnočnici,« je rekel svoji ženi in pojasnil, da bi se ob tem počutil hinavsko. In tako je ostal doma, njegova družina pa je odšla k polnočnici.

Kmalu zatem, ko se je družina odpeljala, je začel naletavati sneg. Gledal je, kako so snežinke postajale večje in težje, nato pa se je vrnil k svojemu naslanjaču pred kaminom in odprl časopis. Čez nekaj minut ga je zmotil topotajoč zvok … in zatem še enkrat. Nekakšen topot, ali udarec. Najprej je pomislil, da nekdo meče snežene kepe v kuhinjsko okno, a ko je pogledal ven, je našel jato ptic, ki so drgetale v snegu. Ujela jih je nevihta in v obupanem iskanju zatočišča so se zaletele v veliko osvetljeno okno. Ubogih ptic ni mogel kar pustiti tam. Spomnil se je skednja, kjer je imel svojega konja. Tam bi bile ptice na varnem, če bi jih le lahko spravil tja.

Hitro je oblekel plašč in zagazil skozi sneg proti skednju. Na široko je odprl vrata in prižgal luč, a ptice niso prišle. Pohitel je nazaj v hišo, vzel krušne drobtine in jih posul po snegu, da bi z njimi zvabil ptice v osvetljeni skedenj. Razočarano je gledal, kako so ptice ignorirale njegove drobtine in se nemočno premetavale v snegu. Skušal jih je ujeti … skušal jih je spoditi proti skednju, a so se razpršile na vse strani, razen proti toplemu, svetlemu skednju. Posvetilo se mu je, da se bojijo njega. »Zanje,« je razmišljal, »sem čudno in strašno bitje.«

»Ko bi le mogel najti način, da bi jim povedal, da mi lahko zaupajo … da jih nočem poškodovati, ampak jim pomagati.« A kako? Vse, kar je naredil, jih je le še bolj zmedlo in prestrašilo. Preprosto mu niso sledile, ker so se ga bale. »Ko bi le lahko postal ptica,« je pomislil, »se družil z njimi in govoril njihov jezik. Tedaj bi jim lahko povedal, naj se ne bojijo. Takrat bi jim lahko pokazal pot do varnega, toplega skednja. A moral bi biti ena izmed njih, da bi me lahko videle, slišale in razumele.«

V tistem trenutku so zazveneli cerkveni zvonovi. Stal je tam in poslušal zvonove, ki so igrali melodijo Adeste fideles in oznanjali veselo vest božiča. Mož je padel na kolena v novozapadli sneg.

Mož je končno spoznal, kaj je bistvo božiča. V prestrašenih pticah je sprevidel, zakaj je moral Bog postati človek, da bi nas rešil. Jezus, Bog-človek, se je rodil kot dojenček, da bi bil resnično eno s človeštvom. (Hebrejsko Ješua, oz. grško Iesous dobesedno pomeni »Bog rešuje.«) Bog pride k nam, kjer smo mi, da bi nas vodil tja, kjer je on, da bi lahko večnost preživljali z njim v nebesih. Enako velja za vsako sveto mašo: v Evharistiji Bog prihaja k nam, da bi nas rešil in nas vodil nazaj k sebi, da bi lahko bili z njim za večno.

VIDEO: OČE, KI NAS LJUBI https://youtu.be/PmeDyM9tvG4

 

VPRAŠANJA O VIDEU

 

 

 

VIDEO: PRIORITETE https://youtu.be/iZXIhapOglY

 

VPRAŠANJA O VIDEU

 

 

VSTOP V SKRIVNOST

 

»Glej, devica bo spočela in rodila sina …« - Mt 1,23

Kristjani se Jezusovega rojstva spominjamo vsako leto na božič. A na delu je nekaj večjega, veliko globlja resničnost.

Devet mesecev pred Božičem, 25. marca, Cerkev praznuje Gospodovo oznanjenje, ko je Marija z odgovorom »zgodi se« na besede nadangela Gabriela postala mati Jezusa in Božja Mati (gl. Lk 1,38). Od tega trenutka je bila druga oseba Trojice, Božji Sin, »utelešena« v Marijini maternici.

Kot večna Božja oseba je Božji Sin vedno obstajal. Je »konsubstancialen« (filozofski termin, ki pomeni »istega bistva z«) z Bogom Očetom. V določenem trenutku zgodovine, pred nekaj več kot 2.000 leti, pa je prevzel človeško naravo in se rodil Mariji. Postal je enak kot mi v vsem, razen v grehu. Ko je prevzel naše meso, je Jezus prevzel tudi naša trpljenja (gl. Heb 5,7).

Zakaj je torej Bog postal človek? Zakaj je »Beseda postala meso«?

Nicejska veroizpoved, ki jo molimo vsako nedeljo pri sveti maši, nam daje odgovor: »… Ki je po Njem vse ustvarjeno, ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja, prišel iz nebes …« (dodan poudarek).

Večni Božji Sin je torej prišel iz nebes in postal človek, da bi nas rešil. Rešil česa? Naših grehov, da lahko živimo v prijateljstvu z Bogom na zemlji in da bi lahko večno živeli z njim v nebesih.

Sv. Pavel je v pismu Filipljanom pojasnil tako:

»Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Flp 2,5-8)

Te besede vsebujejo globoke resnice. Bog je prevzel meso, resnično človeško naravo. Po utelešenju nas Bog sreča tam, kjer smo, hodi z nami in kaže kam naj gremo. Ko pri nedeljski maši molite veroizpoved, bodite posebej pozorni na del o Kristusovem utelešenju, ki poudarja njegovo večnost: čeprav je bil rojen v določenem trenutku zgodovine, je večno obstajal. Postal je, kar smo mi, da bi nam dal delež pri tem, kar je on – Bog. Spustil se je k nam, da bi nas »dvignil« k sebi.

VPRAŠANJA ZA RAZMISLEK

Poskusite sami odgovoriti na spodnji vprašanji, nato preberite odgovor.

Kako je Jezus pravi Bog in pravi človek?

Clark Kent, Superman, je izgledal in se oblačil kot običajen tip. »Zakril« je svojo naravo superjunaka s svojo zunanjo podobo. Bruce Wayne, po drugi strani, je bil v resnici le običajen tip brez kakršnih koli supermoči. Šele ko si je nadel svojo opravo, je bil videti kot nekaj več od tega, kar je dejansko bil. Postal je Batman.

Jezus ni kot kateri od obeh superjunakov. Ni kot Superman, ki je skušal izgledati in se obnašati kot normalno človeško bitje, pa to v resnici ni bil. Jezus je popolnoma človek; je »pravi človek«. Ni prišel v človeški preobleki. Po drugi strani pa tudi ni kot Batman, ki se je le obnašal kot superjunak in počel neverjetne reči, ki jih običajni ljudje ne morejo. Jezus je vedno »pravi Bog,« Božja oseba.

V prvih stoletjih krščanstva so o tej resnici o Jezusu, ki je pravi Bog in pravi človek, veliko razpravljali. Mnogi so trdili, da je bil bodisi človek, bodisi Bog, ali da je bil »pol Bog in pol človek«. Resnica o hipostatični uniji – edinstveni resnici, da je bil Jezus oboje - pravi Bog in pravi človek – je bila v Cerkvi sčasoma razjasnjena. Najbolj specifično so o njej govorili na koncilih v Niceji (l. 325), Efezu (l. 431) in Kalcedonu (l. 451).

Jezus se je »v vsem izenačil z brati«, razen v grehu (gl. Heb 2,17; 4,15). Jezusa je torej občasno bolel trebuh, imel je glavobole, lahko ga je opeklo sonce in ga ožgala vročina. Kihal je, se smejal (gl. Ps 2,4) in jokal (gl. Jn 11,35). Je popolnoma človeški, tako kot vi in jaz – a brez greha. Vseeno pa si zapomnite, da je Božja oseba s človeško in Božjo naravo. Hodil je po vodi, obujal mrtve, množil hlebe in ozdravljal bolne. V tem smislu je lahko na zemlji delal čudeže in odpuščal grehe, ker je Bog.

Na mnoge načine je Cerkev podoba Jezusove hipostatične unije. Cerkev, ki jo je ustanovil Jezus in jo vodi Sveti Duh, je Božja v svojem izvoru in naravi. Hkrati pa je Cerkev, sestavljena iz grešnikov (gl. Rim 12,4-8; 1 Kor 12,12-30; 1 Pt 2,5), tudi povsem človeška.

Preprosto povedano: Bog je postal kot mi, da lahko mi postanemo kakor on.

---

Ali lahko zaupamo Bogu, da bo poskrbel za nas?

Vseskozi odrešenjsko zgodovino je Bog vedno odgovarjal na potrebe svojega ljudstva. V Stari zavezi Četrta Mojzesova knjiga opisuje, kako so Izraelci, Božje izbrano ljudstvo, tavali po puščavi štirideset let po izhodu iz sužnosti v Egiptu. To tavanje je bilo posledica njihovega upora proti Bogu. A tudi tekom tega dolgega in mučnega obdobja nikoli niso bili lačni. Bog jih je hranil z mano, »kruhom iz nebes« (gl. 4 Mz 11,1-9). Kljub njihovi grešnosti jim je Bog še vedno izkazoval ljubečo skrb.

Se spomnite zgodbe o pomnožitvi kruha na obali Galilejskega jezera in dečka, ki je prinesel le nekaj hlebov in dve ribi? Ko je Jezus končal, so imeli polne želodce, kruha in rib pa je še ostalo. Kaj pa celotno človeštvo, mrtvo v svojem grehu, preden nas je Jezus odrešil s svojo zmagovito in junaško smrtjo na križu? Bog nam ne daje le minimuma za preživetje, ampak vsak dan presega naše potrebe.

Kako so prvi kristjani prišli od ideje o »mani« do razumevanja, da je Jezus resnični kruh iz nebes? Kako so apostoli prišli od tega, da morajo jesti Jezusovo meso do čaščenja Evharistije kot Kristusovega telesa?

Nova zaveza opisuje konkretne primere, kako se je »kultura« čaščenja spreminjala. Najpomembnejša sprememba je bil premik skupnega čaščenja s sedmega dne – sobote Božjega ljudstva – na prvi dan v tednu, da bi se spominjali Jezusovega vstajenja (gl. Apd 2,42; 20,7; 1 Kor 16,2).

Skoraj čez noč so prvi učenci (izmed katerih je bila večina Judov), prenehala s praznovanjem sobote. Poleg tega je način njihovega čaščenja prinesel izpolnitev starodavnih molitev in običajev. Apostoli, ki so od Jezusa prejeli nalogo, naj »naredijo vse narode za njegove učence« (gl. Mt 28,19), so prevzeli vlogo voditeljev v bogoslužju in Evharistija je bila že od začetka v samem središču tega bogoslužja: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.« (Apd 2,42)

Božji načrt že od samega začetka je bil, da nas napolni s svojim Božjim življenjem. A celo za Jezusove učence je bilo težko razumeti in sprejeti resničnost njegovih besed: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« (Jn 6,53; glej tudi: Jn 6,25-27) V Evharistiji nam Jezus daje delež pri svojem Božjem življenju. Zato se za nas kot katoličane, naša življenja, molitve in čaščenje vrtijo okrog Evharistije, ki je »vir in vrhunec« naše vere (gl. KKC 1324). Vse, kar smo in kar počnemo, priteka z oltarja in se steka nazaj k njemu.

Dokaze, da je Cerkev že od začetka verjela v resnično navzočnost Kristusa v Evharistiji najdemo tudi v pismih sv. Pavla: »Mar blagoslovljeni kelih, ki ga blagoslavljamo, ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu?« (1 Kor 10,16, poudarek dodan)

Sv. Pavel tudi ni bil edini apostol, ki je pisal o tem, da je Evharistija dejansko Kristusovo telo in kri. Sv. Peter, prvi papež namreč piše: »Po njiju nam je podaril tiste dragocene in največje obljube, da bi po teh postali deležni božanske narave in ubežali pred svetno, poželjivo pokvarjenostjo.« (2 Pt 1,4, poudarek dodan)

Zavedati se moramo, da ko prejmemo Evharistijo, ne jemo kruha in ne pijemo vina. Kot je učil Jezus sam, jemo njegovo resnično meso in kri. Ko torej prejmemo Evharističnega Jezusa v obhajilu, »ostajamo« v njem in on v nas na najbolj otipljiv način (gl. Jn 15,4-6; 1 Jn 2,27-28; 4,13). Združeni smo z njim s telesom, krvjo, dušo in božanstvom.

Ko iščemo Evharistijo, si je želimo, ter redno obiskujemo sveto mašo in adoracijo, Kristus dejansko postane središče našega fizičnega življenja. Naš Oče v nebesih nam daje vsakdanji kruh; izpolnjuje nas na način, kakor nas ne more nič drugega in njegova najgloblja želja je, da bi dnevno prihajali k njemu, da bi potešil našo najglobljo lakoto.

 

VIDEO: POVZETEK POGLAVJA https://youtu.be/r9gLLPqYRm8

 

ZAKLJUČNA MOLITEV

»Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe. Ne zametujem Božje milosti; kajti če je pravičnost po postavi, potem je Kristus umrl zaman.«

Gal 2,20-21

 

Jezus, hvala ti, da mi vedno znova daješ priložnost biti boljši. Hvala, da poleg zgodbe greha v mojem življenju pišeš zgodbo milosti. Hvala, da si posledice mojih slabih odločitev vzel nase in mi dal priložnost za nov začetek.

Rad bi izkusil mir, ki ga daješ ti. Pomagaj mi, da se bom zmogel odpovedati vsemu, kar me oddaljuje od tebe in prisluhniti temu, kar mi pri vsaki maši govoriš Ti.

Amen.

IZZIVI

V naslednjem tednu si izberite enega od naslednjih izzivov. Svojo izkušnjo lahko delite z drugimi udeleženci v razpravi (gumb desno zgoraj).

 

1. Vnaprej preberite berila prihodnje nedelje. Kakor za vsako nedeljo in zapovedan praznik boste našli štiri; prvo berilo (običajno iz Stare zaveze), psalm, drugo berilo (pogosto iz Pavlovih pisem) in evangelij. Poiščete jih lahko na portalu hozana.si.
2. Zapišite si nekaj osebnih namenov, za katere boste molili pri nedeljski maši. Če vam misli med mašo odtavajo, vam lahko zapisani nameni pomagajo, da se osredotočite na Gospoda.