Spremenjeni - program za poglobitev skrivnosti svete maše

Objavljeno: 4. 10. 2022

UVOD:

 

 

00 02 Časnovnica: https://youtu.be/c3BhljI5AyE

 

 

00 03 Uvod v prvo lekcijo https://youtu.be/DjCmnXMf14g

 

MOLITEV

»Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.«

1 Sam 16,7

Gospod Bog, pomagaj mi, da Te bom videl.

V stvarstvu, ki je Tvoje delo,
v soljudeh, ki so ustvarjeni po Tvoji podobi,
v sebi, ki nosim Tvoj pečat,
v Cerkvi, ki je Tvoja nevesta
in v sveti maši, po kateri prihajaš, da bi se srečal z mano.

Odpri mi srce, da Te bom sprejel, ko Te najdem.

Amen.

01 01 Tudi meni je bilo dolgčas

 

  • Skoraj nikoli ne smemo reči, kaj vse me pri maši moti, zakaj se mi k maši ne da? No sedaj imaš priliko, da poveš, kaj te pri maši moti? Razmisli najprej sam, nato pa se pogovorite v skupini.

  • Kje je problem, da se pri maši počutimo, tako kot se?

  • Kaj se mi zdi pri maši zelo nenavadno in povsem nerazumljivo?

 

SLEDIL BOM

Več, kot se vidi ...

Če bi rekel: »Gospod z vami,« kakšen bi bil vaš spontan odgovor?

»In s tvojim duhom,« kajne?

Za katoličane je to avtomatski odziv, podobno kot amen na koncu ali križ na začetku molitve. Bi morda moral biti več kot to? Koliko stvari, ki jih naredimo pri maši, je za nas postalo le navada?

Vsakič, ko vstopimo v cerkev, se blagoslovimo z blagoslovljeno vodo. Kako pogosto v tistem trenutku premišljujemo o daru svojega krsta? Nato nadaljujemo proti klopi, kjer pred vstopom pokleknemo. Se na koleno spustimo iz ponižnosti in čaščenja ali zgolj iz navade? Zakaj le na eno koleno in ne na obe? Med besednim bogoslužjem sedimo ob prvem in drugem berilu, a vstanemo med evangelijem. Zakaj? Klečimo med Evharistično molitvijo, a stojimo med molitvijo Oče naš. Ali obstaja nek smisel za vsem tem, ali nas Cerkev skuša le razgibati?

Kaj pa jezik, ki ga uporablja duhovnik? Ali še kje drugje v svojem življenju kaj obhajate, koga povabite pod svojo streho, ali pa se na kaj dobrotljivo in milostno ozirate? Kako pogosto se počutite potopljene v nebeške skrivnosti?

Zakaj Cerkev ne poenostavi svojega jezika in ne »stopi v korak s časom«? Zakaj papež in škofje ne govorijo našega jezika? Zakaj Cerkev vztraja pri govorjenju na svoj način? Zakaj uporabljamo izraze, ki jih ne razumemo in potrebujejo toliko razlage? Zakaj uporabljamo simbole, ki so videti "za časom"?

Na kratko, ker gre za dogajanje, ki je drugačno od tega, ki ga poznamo iz vsakdanjega sveta in za stvari, ki so mnogo globlje od sproščenega klepeta z znancem.

Izrazi, ki jih Cerkev uporablja pri maši, imajo za seboj bogato simboliko in pomene, ki jih ni mogoče preprosto povedati z bolj "vsakdanjimi" besedami. To res pomeni, da nekatere stvari sprva zvenijo nenavadno ali starinsko, a če si vzamemo nekaj časa, da spoznamo ozadje in pomen različnih izrazov, bo sveta maša zaživela na nov, globlji in zelo življenjski način. In počasi bomo začeli odkrivati, kako močan vpliv ima lahko na nas in kako konkretno nam lahko pomaga spremeniti življenje.

 

01 02 SLEDIL BOM https://youtu.be/aH4O9wBjw1M

 

Vprašanja o videu:

1.Kako se je fr. Josh odzval, ko je slišal, da ga Bog ljubi?

Izberite le EN odgovor.

 

2.Kako fr. Mike opisuje duhovništvo?

Izberite le EN odgovor.

 

3.Fr. Mike je ob vstopu v bogoslovje zapustil tedanje dekle?

Izberite le EN odgovor.

 

  • Ali si bil kdaj jezen na Cerkev ali na duhovnika in zakaj?

  • Ali si bil že kdaj na duhovnih vajah? 

  • Ali si se že kdaj jezil na Boga in zakaj?

  • Ali si se že kdaj ustrašil, da boš umrl? Na koga si takrat pomislil?

  • IZROČI SE BOGU IN MU ZAUPAJ SVOJE ŽIVLJENJE. POVEJ MU KAJ BOŠ POSTAL.

 

01 03 MOČ DUHOVNIŠTVA https://youtu.be/wFVAKL8JnRg

 

Vprašanja o videu

1. Sv. mašo lahko imamo tudi brez duhovnika.

 

 

2. Kaj pomeni izraz in persona Christi?

Izberite le EN odgovor.

 

Besedilo, ki sledi, je kratko pričevanje Marka Harta - enega izmed avtorjev programa. Poskusimo se vživeti v zgodbo in jo povezati s podobnimi situacijami v svojem življenju.

Starši naj bi živeli večno … vsaj tako se nam zdi, ko smo otroci.

Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem se prvič zavedel, da bodo moji starši nekega dne umrli. Pravkar sem zaključil fakulteto in delal v svoji prvi službi. Ko je nekega naključnega četrtka zazvonil telefon, se nisem zavedal, da se bo moje življenje za vselej spremenilo.

Klical je moj oče. »Mama je v bolnici, sine. Pritisk ji pada in takoj potrebuje operacijo. Slabo kaže. Pridi, čimprej ko boš lahko.« Slišal sem, kako je zadrževal čustva, ki jih ni bil vajen kazati.

Ko sem prišel v bolnišnico, so oče in moja starejša brata ravno govorili z zdravnikom. Tla in stene so bile sterilne in hladne, pogovor pa je bil videti težak. Izvedel sem, da mama čim prej potrebuje operacijo in da se čas izteka. »Začeti moramo takoj, g. Hart,« se je zdravnik obrnil k očetu. Nikoli ne bom pozabil prizora, ko so mamo na vozičku pripeljali iz sobe. Bila je vidno izmučena. V eni roki je držala rožni venec, z drugo pa je segla k očetovi roki.

V tem trenutku se je eden od mojih starejših bratov – tisti, ki se je odločil, da ne veruje več v Boga in da noče imeti opravka s Cerkvijo – obrnil k meni in rekel: »No, kje je zdaj tvoj Bog?«

Še nikdar nisem do neke osebe čutil toliko jeze in pomilovanja hkrati. Pred mano je stal brat, iščoč Boga, ki ga je sam zapustil, On pa ne bo nikdar zapustil njega. Odvrnil sem mu: »Bog pričakuje, da grem molit. Lahko se mi pridružiš in pritegneš njegovo pozornost.« Skupaj sva odšla v bolnišnično kapelo ter na kolenih molila Boga, da bi ozdravil najino mamo, če je to njegova volja.

Operacija je bila uspešna in mami se je stanje izboljševalo. Čez dva dni pa je prišlo do komplikacij in spet je bila potrebna operacija. Vseeno je lahko kmalu zapustila bolnišnico in odšla v domačo oskrbo. Dva dni zatem, ko se je vrnila domov, sem prišel na obisk. Svojo svetniško mamo sem našel na kavču. Smehljala se je, čeprav je bilo videti, da se ne počuti dobro. Vstop v kuhinjo me je opomnil, da med mnogimi talenti mojega očeta prav gotovo ni bilo gospodinjskih opravil. Umazana posoda je bila povsod, okrog koša za smeti se je nabral kup odpadkov, ožgana ponev na štedilniku pa je bila nema priča tragično spodletelega kulinaričnega eksperimenta.

Pograbil sem prepolno vrečo za smeti, da bi jo odnesel ven, a se je rdeč trak pri vrhu strgal od njene neslutene teže. Končno sem jo uspel zgrabiti in v podobi smetarskega Božička stopil skozi vrata v dnevno sobo, kjer je počivala mama.

Ko me je zagledala, je vzkliknila: »Mark, pokliči duhovnika.« Obstal sem kot vkopan. Spustil sem vrečo za smeti in pohitel h kavču. »Kaj je mama? Si v redu? Ali vidiš babico?« (Ena najbolj neumnih stvari, ki jih lahko rečete ljubljeni osebi, ko se bojite, da umira.)

»Ne, v redu sem,« je rekla. Z nasmeškom je dodala: »A v več kot dvajsetih letih še nikoli nisem doživela, da bi odnesel smeti, brez da bi te prosila za to.« Z nasmehom na obrazu sem odnesel smeti in ko sem dvigal pokrov zabojnika, me je zadelo. Mnogo bolj kot Božji otrok sem bil Božji razvajenec.

Dvaindvajset let sem odnašal smeti, ker mi je bilo naročeno. Redko, če sploh kdaj, sem to storil iz ljubezni do svojih staršev. Takrat je Sveti Duh z vsemi orožji izvedel napad na mojo dušo ter začel spuščati z milostjo napolnjene bombe razumevanja.

Koliko nedelj in zapovedanih praznikov sem obiskal sveto mašo, ne ker bi ljubil Boga, ampak ker mi je bilo tako naročeno? Kolikokrat sem molil k Bogu, da bi me rešil iz prometnega zamaška, ne pa da bi me naredil svetega? Koliko spovedi sem opravil, da bi se izognil peklu, ne zato, ker bi resnično hrepenel po nebesih?

Kaj pa vi? Greste k maši ker morate, ali da bi bolje spoznali Boga na osebni ravni? Greste tja, da bi nekaj dobili, ali da bi nekaj darovali? Ali vaša katoliška vera temelji na pravilih ali na odnosu z Bogom? Program Spremenjeni je zasnovan, da bi vam pomagal vzpostaviti svež, globlji pogled na sveto mašo. Ne gre le za to, kaj pri maši dobite, ampak tudi za to, kaj tja prinesete.

Ljubezen ne čaka na telefonski klic, da ji postane mar … ljubezen išče. Bog je ljubezen. Vabi vas, da ga ljubite. Išče vas, ker vas želi osebno poznati. Maša je kraj, kjer lahko dovolite Bogu, da vas »ujame«. Pozabite, kar mislite, da veste o sveti maši in bodite odprti, da preobrazi vaš um in napolni vašo dušo.

Kako daleč ste pripravljeni iti za nekoga, ki vas ljubi? Vaš pristop k temu programu je vaš odgovor.

Poskusite sami odgovoriti na spodnji vprašanji, nato preberite odgovor. Delite svoje misli ali dodatna vprašanja z drugimi (gumb desno zgoraj).

 

  • Ali hodiš k maši ker moraš ali ker ljubiš Boga?
  • Ali od Boga samo zahtevaš, kaj si mu pa ti pripravljen dati, pomisli?
  • Kako pokažeš Bogu, da ga imaš rad, razmisli in zapiši!

 

Zakaj moramo hoditi k maši?

Bogu ne bi bilo treba, da nas ljubi kot Oče. Za to se je svobodno odločil. Prav tako mu ne bi bilo »treba« dati svojega edinega Sina, da je umrl za naše grehe in nam pridobil možnost večnega življenja.

Namesto, da se sprašujemo zakaj bi morali hoditi k maši, je boljše vprašanje: »Ali je Bog vreden tega?« Ali si je vredno vzeti eno uro na teden, da počastimo Boga, ki nas je blagoslovil z vsem, kar imamo? Ali je vredno rezervirati eno uro časa, da pustimo Bogu, da nas ljubi, medtem ko ga mi skušamo ljubiti? Ali pa se nam zdijo ustvarjene stvari pomembnejše od Tistega, ki jih je ustvaril?

Vse, kar imamo, je dar Boga. Vsak blagoslov v naših življenjih – vsaka oseba, talent, sposobnost in zanimanje – vsak dober dar. Maša je največji dar, ki nam ga Bog naklanja. Bolj kot se zavedamo lastne grešnosti in potrebe po Odrešeniku, jasneje vidimo mašo, ne le kot obveznost, pač pa kot priložnost, ki je nočemo izpustiti.

 

Zakaj je duhovništvo tako pomembno?

Na kratko zato, ker brez duhovništva ne bi bilo maše, ne bi bilo obhajanja Evharistije.

Vloga duhovnikov v Stari zavezi je bila preprosta: bili so predstavniki Boga, ki so darovali žrtve v imenu ljudstva, v zadoščenje za njihove grehe.

Jezus je postavil novo zavezo, nov, zavezujoč odnos med Bogom in njegovim ljudstvom, Cerkvijo. Ta nova zaveza ima novo duhovništvo, ki je deležno avtoritete Kristusa, Velikega Duhovnika. Duhovniki Cerkve torej prinašajo Boga nam – in nas Bogu, prek svojega učenja in služenja (posebej prek zakramentov). Delujejo in persona Christi (v Kristusovi osebi), z njegovo lastno avtoriteto in močjo, ki jim je dana po posvečenju. Oni so njegove roke, noge in glas na zemlji; so orodje, ki ga uporablja, da izvaja svoje odrešilno delo med ljudmi.

Lahko si predstavljate nekako tako: katoliško duhovništvo je nadaljevanje Jezusovega ozdravljanja, učenja in hranjenja odkar je sam odšel v nebo. To je Jezusov način, da ohranja svojo ljubezen in usmiljenje »resnično« in osebno v vsaki naslednji generaciji. V svojih duhovnikih si Jezus izposoja njihove roke, oči, ušesa in glas, da prinese svoje telo in kri vsaki živi duši v vsaki generaciji za njihovo svobodo in večno življenje. Duhovnik lahko greši in ima enake boje kot vsakdo izmed nas, a kljub vsemu na poseben način prinaša Kristusa svetu po svojem posvečenju.

 

01 04 Zaključek https://youtu.be/6-NMZhFetc8

 

  • Katero vprašanje bi postavil duhovniku? (Napiši vprašanje na listek in ga oddaj voditelju skupine)

Zahvali se pri maši za svojega duhovnika/ke. Zmoli kakšno molitev za nove duhovne in redovne poklice.