Papežev obisk - 25 let

- 25 let -

papež Janez Pavel II.
v Postojni, 18. maja 1996

Sveti papež Janez Pavel II. je Slovenijo obiskal dvakrat: prvič od 17. do 19. maja 1996 in drugič o priliki razglasitve škof Slomška za blaženega 19. septembra 1999.

Ob prvem obisku leta 1996, tridnevnem, je bilo drugi dan, 18. maja, na papežev rojstni dan, popoldansko srečanje na rakiškem letališču pri Postojni namenjeno srečanju z mladimi in z verniki koprske škofije. Zbralo se je kar 70.000 ljudi od vsepovsod iz Slovenije in okoliških držav.

Spomin na ta dogodek je tudi križ, ki so ga takrat prav za ta dogodek postavili na kraju srečanja in zdaj stoji pri cerkvi sv. Danijela v Zalogu pri Postojni, lepo viden z avtoceste.

O tem dogodku lahko preberemo različne zapise in si ogledamo različne posnetke, predvsem pa lahko tisti, ki so bili takrat s papežem, v duhu obudijo veličastno praznično vzdušje kakor ob birmi: Oče, potrdi nas v veri.

Nekaj papeževih misli na srečanju z mladimi pri Postojni:

Papež se veseli srečanja z vami, mladimi iz Slovenije, ki ste v tako velikem številu prišli v Postojno. Tu se križa mnogo poti, po katerih so hodili dolga stoletja ljudje iz vseh delov Evrope. Vesel sem, da z vami praznujem svoj šestinsedemdeseti rojstni dan.

Hoditi za Kristusom pomeni, verovati vanj in sprejeti njegov nauk. Verovati, da je on pot, resnica in življenje.

Blagor vam, če se vaš pogled ne bo zaustavil zgolj na površju stvari in oseb, ampak bo znal prodreti dogodkom v srce; če boste znali preko vidnega in otipljivega razbirati bistveno, ki je vedno skrito in zastrto, da bi ga potem mogli svobodno podariti in sprejeti.

Naj Jezus za vas postane oseba, za katero je vredno zastaviti vse življenje. Dovolite mu, naj vstopi v  vaše načrte, v vsako vašo dejavnost. Tako boste postali misijonarji v vsakdanjem življenju, v odnosih s sorodniki, sošolci in sodelavci, s prijatelji v prostem času in pri športu, v socialnih dejavnostih. Hodite za Jezusom pri pomembnih življenjskih odločitvah: pri odločitvi za zakon ali za devištvo v službi Božjega kraljestva. Kdor je poklican v duhovniško službo, naj v ponižni hvaležnosti sprejme ta klic in manj velikodušno odgovori.

(Ob sklepu:) Dragi prijatelji, še enkrat hvala za vašo dobrodošlico. Korajža velja! Hodite v veri, upanju in ljubezni! Odprite sebe in vse vaše bivanje navdihom Svetega Duha, in pustite, da vas On popelje na odprto morje tretjega tisočletja.

Papež 'ma vas rad!

Celoten govor
na srečanje z mladimi na letališču pri Postojni, 18. maja 1996

Samo vera in ljubezen lahko premagata strah in prebudita upanje

»Haec est dies, quam fecit Dominus ...«

»To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in se ga veselimo« (Ps 117/118,24).

1. Dragi mladi, pozdravljam vas z besedami psalma, s katerimi smo si v velikonočnem bogoslužju postali kar domači. Vabijo nas, naj se razveselimo, kar je še posebej primerno ob tej priliki, ko se papež veseli srečanja z vami, mladimi iz Slovenije, ki ste v tako velikem številu prišli v Postojno. Tu se križa mnogo poti, po katerih so hodili dolga stoletja ljudje iz vseh delov Evrope. Vesel sem, da z vami praznujem svoj šestinsedemdeseti rojstni dan. Rojstni dan in dan krsta nas spominjata na dar življenja in na mladost vere, ki jo Bog nenehno obnavlja. Zato se veselim, ker lahko danes z vami razmišljam o tem, kar je najbolj značilno za mladost, namreč o smislu življenja in o poklicanosti.

Zahvaljujem se koprskemu škofu msgr. Metodu Pirihu za besede, ki mi jih je ravnokar namenil. Zahvaljujem se tudi trem mladim predstavnikom, ki so izrazili vaša čustva in so mi tudi v vašem imenu zastavili nekaj zanimivih vprašanj. Hvala vsem za gostoljuben sprejem.

»To je dan, ki ga je naredil Gospod ...«

Dan, ki ga je naredil Gospod, je velikonočni dan, ki v sebi povzema vse delo stvarjenja. »Bog je videl, da je dobro« (1 Mz 1,19) in obenem razodeva Božjo moč odrešenja. Vstali Kristus, zmagovalec nad smrtjo, izliva luč evangelija na vse stvarstvo, On, ki je rekel: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo taval v temi« (Jn 8,12).

2. Hoditi za Kristusom pomeni, verovati vanj in sprejeti njegov nauk. Verovati, da je on pot, resnica in življenje. Odlomek iz Janezovega evangelija, ki smo ga ravnokar slišali, nas je ponovno spomnil, kako se je vstali Kristus apostolom dvakrat prikazal v dvorani zadnje večerje. Ta pripoved še posebej postavi v ospredje lik apostola Tomaža. Za hip bi se rad ustavil skupaj z vami ob izkustvu tega nevernega apostola, ki potem vendarle dospe do slovesne izpovedi vere. Gre za izkustvo, ki se nadaljuje v zgodovini človeštva: vsakdo je poklican, da se sooči z njim.

Evangelist Janez pravi, da je bil Tomaž navdušen nad Jezusom in je bil celo pripravljen tvegati življenje, da bi hodil za njim (prim. Jn 11,16). V Tomažu moremo prepoznati vse mlade, ki se navdušujejo za Kristusa in za ideale, ki jih ponuja. Ko pa pride za Jezusa »njegova ura« in ga aretirajo, obsodijo na smrt in križajo, v Tomažu prevlada dvom. Ni ga med apostoli, ko se jim vstali Kristus prikaže v dvorani zadnje večerje. Tudi ko ga drugi kasneje o vsem obvestijo, Tomaž reče: »Če ne vidim ..., ne bom veroval« (Jn 20,25). Jezus pa se vrne, pokaže svoje odprte rane, znak večne Božje ljubezni do nas, grešnikov. Tomaž vidi in tedaj veruje. Ob srečanju z vstalim Gospodom v polnosti najde sebe in veruje z vsem svojim bitjem. »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!« (Jn 20,29).

Ali morda niso težave, ki jih danes mnogi kristjani srečujejo pri svojem verovanju, podobne Tomaževim? Vsi smo poklicani, da si v soočenju s Kristusom oblikujemo lastno stališče. Apostol Tomaž je primer iskrenega iskalca: ne sramuje se odkrito izraziti svojega dvoma. In ko se sreča z vstalim Kristusom in se lahko z roko dotakne znamenj njegovega trpljenja, se dvom razblini in on ne potrebuje več nobenega dokazovanja. To srečanje ga tako globoko preobrazi, da vzklikne: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28).

3. Dragi mladi prijatelji! Kakšen je vaš odnos do Kristusa? Pred vami ne stoji v vidni podobi, kot se je prikazal tistega dne pred apostolom Tomažem. Toda tudi danes vam na neki način kaže rane na svojem poveličanem telesu v bridkem pričevanju tistih, ki so v teku stoletij verovali vanj in se iz ljubezni do njega razdajali v službi bratom za ceno lastnih žrtev, včasih tudi junaških. Glejte: pred vašimi očmi stoji toliko Kristusovih pričevalcev! Gre za množice krščanskih žena in mož, tudi iz vašega ljudstva, ki so dali življenje zanj.

Danes bi vam rad ponovil:

Blagor vam, mladi, če morete verovati, ne da bi videli ali se dotaknili; če vas je pritegnila zgolj lepota in resnica evangelija, za katerega pričajo sveti.

Blagor vam, če bo zaupanje v Božjo ljubezen močnejše od skepticizma in predsodkov; če boste zmogli z njim premagati razočaranja in sleherno skušnjavo malodušja in obupa.

Blagor vam, mladi, če boste dovolj pogumni, da se ne boste izogibali srečanjem z Jezusom, ampak da boste pripravljeni srečati se z njim v zvestobi, v usmiljenju, v odpuščanju in v žrtvi, sprejeti z ljubeznijo.

Blagor vam, če se vaš pogled ne bo zaustavil zgolj na površju stvari in oseb, ampak bo znal prodreti dogodkom v srce; če boste znali preko vidnega in otipljivega razbirati bistveno, ki je vedno skrito in zastrto, da bi ga potem mogli svobodno podariti in sprejeti.

Blagor vam!

4. Zdaj pa bi rad, moji prijatelji, odgovoril na vprašanja, ki ste mi jih zastavili na začetku tega srečanja.

Prvo vprašanje zadeva strah in upanje. Če pomislim na svoje življenje, lahko rečem, da je bila vojna prav zares nepozabno izkustvo nevarnosti in strahu. Dvajset let sem bil star, ko se je nad Evropo in nad vsem svetom razdivjalo neurje druge svetovne vojne, ki je povsod sejalo smrt in uničenje. Mojo generacijo je močno zaznamoval strah pred bombardiranji, deportacijami, povračilnimi ukrepi. Še kako dobro vem, kaj pomeni izkusiti strah. Zato lahko tudi razumem, kako so se počutili apostoli po tem, kar smo prebrali v evangeljskem odlomku, ki so se zaprli v dvorano zadnje večerje »iz strahu pred Judi« (Jn 20,19). Verjetno so menili, da je zdaj vse izgubljeno, da ni več upanja. Toda v tistem trenutku vstopi Jezus »pri zaprtih vratih« in tedaj se vse nenadoma spremeni.

Dragi prijatelji, tu je odgovor na vaše vprašanje: Kristus je tisti, ki nenehno vstopa v dvorano zadnje večerje. Vstopa v tolikere dvorane zadnje večerje, kjer so zbrani preplašeni in obupani ljudje, kakor apostoli po preskušnji velikega petka. Kristus pa vstopa in se približuje tolikim današnjim »Tomažem«, da bi jih prepričal o svoji zmagi nad smrtjo, o svoji ljubezni, ki prinaša mir, o zveličavni moči odrešenja in o milosti. Biti moramo pripravljeni, sprejeti ga, da bi »okusili, kako je Gospod dober« (1 Pt 2,3). Dragi prijatelji, ko vas oblegajo skušnjave, da bi se zaprli vase, ker vas življenje zasipa s skrbmi ali vas včasih celo straši, se spomnite, da vstali Jezus trka na vrata vašega srca in čaka, da mu odprete. Če ga sprejmete, reče vsakemu: »Mir s teboj!« Sprejmite ga! Odprite mu! Ne bojte se! Mnogo mladih ne vidi svoje prihodnosti in se zatekajo k neurejeni zabavi, alkoholu, spolnosti, mamilom; drugi preživljajo globoke duševne stiske; spet drugi se zatekajo v brezbrižnost ali pa pustijo, da jih potegnejo za seboj nasilne skupine. Vse to so poskusi, kako ubežati pred notranjo praznino. Toda strah in obup ostaneta na preži. Samo vera in ljubezen moreta premagati strah in znova prižgati upanje. Iz vsega srca vam želim, da bi mogli z ljubeznijo premagati vsak strah in povsod izžarevati upanje. Tudi dandanes ne manjka čudovitih pričevanj tistih, ki verujejo v Kristusovo ljubezen in iz nje črpajo moč za to, da prinašajo mir, kjer je vojna, resnico, kjer je laž, odpuščanje, kjer je nesloga, solidarnost in radodarnost, kjer je zapostavljanje in sebičnost.

Dragi mladi, ozrite se na Marijo! Ona je odličen zgled poguma in upanja, ki ga ima kdor veruje v Božjo besedo in jo sprejme v svoje življenje. Kakor Marija tudi vi zaupajte v Gospoda! Če se boste naslonili nanj, ne boste razočarani.

5. Vaše drugo vprašanje je: Kako moremo graditi Cerkev? Tu nam pride na pomoč odlomek iz Prvega Petrovega pisma, ki smo ga poslušali na začetku. Sveti Peter pravi, da je Kristus »živi kamen« (2,4). Prav on daje življenje s svojim Svetim Duhom, tako da vsi, ki ga sprejmejo, tudi sami postanejo »živi kamni«, graditelji »duhovne stavbe« (prim. 2,5). Ko se apostol obrača na prve kristjane, jih spominja na ta čudoviti in skrivnostni poklic: »Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, določeno za Božjo last, da bi oznanjali slavna dela tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo« (2,9). Dragi mladi, potrudite se, da »boste« Cerkev. Zato s pomočjo bogoslužja, kateheze in bratskega življenja v skupnosti, vedno bolj vstopajte v občestvo z Jezusom. Znova odkrijte krst kot resničnost, ki je nenehno dejavna v vsakem trenutku vašega življenja. Poglabljajte svojo pripadnost Kristusu s pomočjo zakramentov sprave in evharistije. Bodite ponosni, da ste del Cerkve! Vključujte se v njeno veliko poslanstvo! Sodelujte ponižno in velikodušno v življenju župnije, raznih združenj in  apostolskih gibanj, ki jim pripadate. Potrudite se, da bodo v njih rasli bratski odnosi in misijonarska zavzetost in se vam bodo lahko pridružili še mnogi vaši vrstniki. Tako boste iz svojih skupnosti naredili kraj prizadevanja za mir in edinost, kjer se bo gradila prihodnost v znamenju solidarnosti, ki bo v prid tudi vsemu vašemu narodu.

6. Vaše tretje vprašanje govori o zahtevi po povezanosti med vero in življenjem. Ta zahteva je bolj kot kdajkoli pereča v naših dneh in je vam, mladim, upravičeno pri srcu. Vera, dragi prijatelji, je v službi življenja, da bi to bilo polno, resnično in večno. Zakramenti, bogoslužje, kateheza, vse teži k temu. Kdor veruje v Kristusa in hodi za njim, napolnjuje z njegovim Duhom vse svoje bivanje in prispeva cerkveni skupnosti in družbi svoj odgovoren in ustvarjalen delež. Gotovo so tudi kristjani izpostavljeni individualistični in potrošniški miselnosti, ki jo širijo sredstva množičnega obveščanja z varljivimi prividi sreče in z lažnimi vzori samouresničevanja. Tudi jaz bi vam rad znova rekel: spoznavajte sebe, odkrivajte resnico o vas samih, kajti samo resnica vas bo osvobodila. Apostol Tomaž je bil kritičen do tega, kar so mu pripovedovali drugi apostoli, toda ostal je odprt za resnico. In ob srečanju z Vstalim je v polnosti odkril, da je resnica živa oseba, Jezus Kristus. Vpričo njega je doumel svoje življenje kot poklic in kot poslanstvo. Jezusu je ponudil vse svoje sile in življenje sámo, ko je odšel v daljno Indijo, da bi tja prinesel evangelij.

Dragi mladi prijatelji, vam ni potrebno telesno srečanje z Jezusom. Za vero vam zadostuje pričevanje Tomaža, drugih apostolov in Cerkve. Naj Jezus za vas postane oseba, za katero je vredno zastaviti vse življenje. Dovolite mu, naj vstopi v  vaše načrte, v vsako vašo dejavnost. Tako boste postali misijonarji v vsakdanjem življenju, v odnosih s sorodniki, sošolci in sodelavci, s prijatelji v prostem času in pri športu, v socialnih dejavnostih. Hodite za Jezusom pri pomembnih življenjskih odločitvah: pri odločitvi za zakon ali za devištvo v službi Božjega kraljestva. Kdor je poklican v duhovniško službo, naj v ponižni hvaležnosti sprejme ta klic in manj velikodušno odgovori.

* * *

Nagovor v italijanščini:

Una parola per i giovani di lingua italiana.

Carissimi, Cristo vi ama e cammina con voi. Non dubitatene mai! Con Lui tutto acquista senso: i momenti positivi e anche quelli negativi. Approfondite la vostra amicizia con Gesù: cercatelo nel Vangelo, nell’Eucaristia, nei volti dei fratelli; conversate con Lui nella preghiera; ponetegli le domande importanti su voi stessi, sulla vostra vita, sulla missione che vi attende nella Chiesa e nella società. Se le vostre giornate saranno permeate della sua presenza, non vi sarà più in voi separazione tra fede e vita; diventerete persone integre, coerenti, capaci di testimoniare con umiltà ed insieme con coraggio il suo amore. Contribuirete cosi alla trasformazione del mondo; lo renderete più umano e, quindi, più divino. Amate la Madonna! A Lei, Madre e modello dei discepoli, tutti vi affido.

* * *

Dragi prijatelji, še enkrat hvala za vašo dobrodošlico. Korajža velja! Hodite v veri, upanju in ljubezni! Odprite sebe in vse vaše bivanje navdihom Svetega Duha, in pustite, da vas On popelje na odprto morje tretjega tisočletja.

Papež 'ma vas rad!

Za lažjo predstavo ali pa za osvežitev spomina – glavna srečanja s papežem in nagovori ob obisku:

Sprejem na mednarodnem letališču na Brniku (17. 5. 1996)

Slovenija naj ostane zvesta svoji poklicanosti, biti most med slovanskim, germanskim, latinskim in madžarskim svetom

Srečanje z duhovniki, redovniki, redovnicami in verniki v ljubljanski stolnici (17. 5. 1996)

Zaupana vam je naloga, da bistveno prispevate k družbeni in duhovni prenovi dragega slovenskega naroda

Homilija pri maši na hipodromu v Stožicah (Ljubljana, 18. 5. 1996):

Ob zori novega obdobja vaše zgodovine je potrebno, da se pri novi evangelizaciji vračate k izvirom

Srečanje z mladimi na letališču pri Postojni (18. 5. 1996):

Samo vera in ljubezen lahko premagata strah in prebudita upanje

Homilija pri maši na mariborskem letališču (19. 5. 1996):

Svetost je resnična moč, sposobna preobraziti svet

Nagovor pri opoldanski molitvi Raduj se, Kraljica nebeška na mariborskem letališču (19. 5. 1996):

Slovenija, znamenita dežela v srcu Evrope, bodi kvas sprave in mirnega sožitja med ljudstvi

Srečanje s predstavniki kulture, znanosti in umetnosti v mariborski stolnici (19. 5. 1996):

To je ura resnice za Evropo

Govor ob slovesu na mariborskem letališču (19. 5. 1996):

Naj Bog blagoslovi Slovenijo, njene prebivalce ter njihovo prizadevanje za pravičnost, solidarnost in mir