ŽUPNIJSKA CERKEV NAŠ SKUPNI DOM,
BOŽJA IN ČLOVEŠKA HIŠA
 

Nekaj pomembnejših letnic: 1777 cerkev zgrajena 1793 Postojna postane župnija 1798 23. avgusta: cerkev posvečena 1802 pogori ostrešje cerkve 1876-82 poslikave 1910 električna razsvetljava, obnovljene poslikave, oltarna miza in tabernakelj 1970 novi daritveni oltar k ljudstvu in ogrevanje na zrak 1973 prenovljene in povečane orgle

Cerkev je dolga 33,13 m, široka 17,06 m. Slog je baročni, kar je lepo nakazano že na zunanjem pročelju. Zunanjost je pravokotna, proti vzhodu s polkrožno apsido, notranjost pa daje vtis skoraj rotunde s tremi kupolami. Cerkev je, kakor je splošna navada obrnjena z glavnim oltarjem proti vzhodu.

Gradil jo je Mojster Hoffer, ki je očitno dobro poznal postojnske klimatske razmere, saj so zidovi cerkve debeli od 0,80 m do 2 m, s podporniki v pročelju do 2,50 m. Ker so kamni v zidovih pravilno postavljeni (kamen se ne dotika kamna, vmes je malta) je s tem dosežena tudi najboljša naravna izolacija: pozimi se notranjost zlepa ne ohladi, poleti pa ne ogreje. Tudi dokler cerkev ni bila ogrevana, niti v najhujših zimah voda v njej ni zamrznila.

Strop je masivno obokan z lahkim kamnom. Tudi glede zvočnosti je obokan strop domiselno in strokovno posrečen. Akustika je zelo dobra. Zaradi baročnega venca, ki obkroža v notranjosti vso cerkev in zaradi baročne razgibanosti ni mučnega odmevanja, ampak se glas naravno in prijetno širi v ves prostor.

Cerkev je postala župnijska 1793. Do tedaj je Postojna spadala pod župnijo Slavina. Novo cerkev je ob prvi birmi v novi župniji posvetil tržaški škof Ignacij Kajetan pI. Buset in Feistenberg, 23. avgusta 1798.

Poslikave na stropu osrednje cerkvene ladje: štirje prizori iz življenja zavetnika cerkve, sv. Štefana: Štefan deli hrano ubogim, Štefan oznanja Kristusa, kamenjanje Štefana, Štefanov vhod v nebesa. V štirih vmesnih medaljonih pa so prikazani zavetniki postojnskih podružničnih cerkva: sv. Anton Padovanski - Stara vas, sv. Danijel med levi - Zalog, sv. Andrej - Veliki Otok, sv. Katarina - Veliki Otok. (Zagon je prešel pod Postojno 1924, Mali Otok pa 1966, prej sta oba spadala v župnijo Hrenovice, zato seveda sv. Jernej in sv. Notburga, Zagon ter sv. Elizabeta, Mali Otok, niso upodobljeni.) V letih 1876 - 1879 in 1881 - 1882 je strop poslikal slikar Dominik Fabris iz Osopa blizu Vidma (o tem govori napis na pročelju kora - Fabris Utinensis, Fabris Videmski). Ker so sčasoma freske obledele jih je dal dekan Erzar 1910 prenoviti slikarju Jebačinu iz Ljubljane. Takrat so napravili tudi nova slikana okna z železnimi okvirji.

Križev pot je cerkev dobila 1887. Naslikal ga je akademski slikar Jožef Plank z Dunaja, lepo izrezljane okvirje pa je naredil Ivan Šubic iz Škofje Loke.

Razsvetljava. Leta 1910 je dobila cerkev pod dekanom Erzarjem električno razsvetljavo. Trije značilni lestenci dajejo cerkvi poseben poudarek. Pred velikim oltarjem visita dva medena in v ognju pozlačena lestenca, ki nosita po 25 žarnic. Sredi cerkve pa je veliki lestenec s 25 žarnicami.

Ogrevanje. Isti dan kot oltar k ljudstvu, leta 1970, je škof Janez Jenko blagoslovil tudi napravo za ogrevanje na topel zrak.

Oltarji. Postojnska cerkev ima štiri oltarje: glavni oltar sv. Štefana, v desni kapeli Matere Božje in v levi sv. Frančiška; te tri je posvetil škof Kajetan ob posvetitvi cerkve leta 1798, četrtega, daritveni oltar obrnjen k ljudstvu, oltar Dobrega Pastirja, pa je posvetil škof Janez Jenko leta 1970; po načrtu arhitekta Janeza Valentinčiča ga je izdelal Zdenko Avsec na Kalu pri Pivki iz domačega kamna, hotaveljskega in makedonskega marmorja.

Glavni oltar. Oltar sv. Štefana je od mize navzgor ves lesen. Toda les je bil takrat prepojen, da je bil tako trd kot marmor in da ni mogel v les noben črv. Ta oltar je bil dovršen 1780. Žal je že 1802 ostrešje cerkve zgorelo in na ta oltar je več časa deževalo, zato je precej zgubil na prvotni lepoti. Leta 1856 je kipar Matevž Tomc iz Št. Vida nad Ljubljano ta oltar prenovil, očistil in na novo pozlatil ter dopolnil: na novo je napravil 5,5 čevljev (1,7 m) visoka kipa sv. Petra in Pavla, ki ju prej ni bilo, ter nov tabernakelj, ker je bil prejšnji dotrajan. Marmornato mizo s podstavkom je oltar dobil leta 1910 in to novo oltarno mizo je na Veliki šmaren, 15. 8. 1910, posvetil ameriški škof (sicer doma iz Semiča, prvi škof škofije Lead, danes Rapid City, South Dakota) Janez Nepomuk (John) Stariha (1845-1915), ki se je leto prej vrnil v domovino. Na novo je bil takrat pozlačen tudi tabernakelj, ki je dobil tudi nova kovinska, v ognju pozlačena vratca z emajlirano podobo presvetega Jezusovega Srca. Ta dela in prenovo fresk so oskrbeli leto po tem, ko je Postojna postala mesto.

Ob straneh velikega ali glavnega oltarja sta nad obema zakristijama prostorna kora z lično ograjo, ki služita za shrambo, v desnem pa je bila včasih učilnica za verouk. Še prej so se tu cerkvenih opravil udeleževali imenitnejši župljani.

Poslikave v kupoli nad glavnim oltarjem: Sveta Trojica, štirje evangelisti: Matej, Marko, Luka, Janez, ter še drugi svetniki in svetnice v nebesih.

Desna, južna stranska kapela. Sv. Devica Marija. Oltar je iz peščenjaka. Postaviti ga je dal Gašper Gačnik (+ 1709). Marijin prestol je bil izdelan 1856. V letu 1875 je dobil oltar lepo sliko Brezmadežne, ki jo je naslikal akademski slikar Janez Wolf iz Ljubljane. Zdaj je v oltarju lepo izdelan kip Brezmadežne. Tu sta tudi dva kamnita kipa, desno kip sv. Florjana in levo kip sv. Andreja, ki sta delo Luka Čeferina (1848-1859), kiparja in slikarja iz Leskovice, ki je imel delavnico v Idriji.

Leva, severna stranska kapela. Sv. Frančišek Asiški na oltarni sliki, olje na platno, ki jo je izdelal znani slikar Andrej Janez Herrlein leta 1796. Slika je sicer potemnela, vendar je dragocena. Tu sta tudi dva kamnita kipa, levo kip sv. Antona Puščavnika in desno kip sv. Dominika, ustanovitelja dominikancev, prav tako delo kiparja Luka Čeferina iz Idrije. Njegova je tudi bandiera za božji grob z motivom Jezusa v ječi in križ na Golgoti.

Spovednice. Niše, v katerih stojijo zdaj štiri prostorne spovednice so bile verjetno prvotno zamišljene kot prostor za stranske oltarje. Pred 1965 zgrajene cerkve so imele več oltarjev, ker ni bilo somaševanja, ampak je vedno maševal vsak duhovnik pri svojem oltarju. Istočasno je bilo več maš v isti cerkvi. Žal ni mogoče dobiti podatkov o štirih spovednicah. Težko se najde cerkev, ki bi imela tako pripravne prostore za spovednice ter tako prostorne in lično izdelane spovednice. Nad njimi so na platno naslikane podobe spokornikov: levo spredaj sv. Marija Kortonska, levo zadaj sv. Marija Magdalena, desno spredaj sv. kralj David in desno zadaj sv. apostol Peter.

Pod korom so na steni upodobljeni štirje veliki cerkveni učitelji na zahodu: papež sv. Gregor Veliki, škof sv. Ambrož, škof sv. Avguštin in duhovnik sv. Hieronim.

Prostor ob stranskem vhodu je »misijonska kapela« z oltarčkom: misijonski križ ter lesena kipa pod križem: sv. Devica Marija in sv. apostol Janez.

Krstna kapela je v prostoru nasproti stranskemu vhodu. Sredi nje je krstni kamen, ki ima kamnit spodnji in lesen zgornji del. Na vrhu je lesen kip sv. Janeza Krstnika. Na desni strani je spovedni kabinet.

Kor. Na koru so orgle s 27 pojočimi registri, delo ljubljanskega orglarja Antona Jenka, ki je 1973 predelal Heffererove orgle iz 1892. (Še prej, leta 1854, je postavil orgle Alojzij Hoerbiger; te prejšnje orgle so prodali v bližnjo Planino in od tam v cerkev sv. Družine v Mostah v Ljubljani.)

Zvonika in zvonovi. Prva svetovna vojna je pobrala bakreno pločevino z zvonikov in lepe zvonove. Na srečo ni pobrala cinastih pročelnih orgelskih piščali. Italija je vrnila kot vojno odškodnino nove zvonove, a Postojnčani z njimi niso bili zadovoljni. Zbrali so denar, dali zvonove preliti v Vittorio Veneto, v livarno De Poli. Zdaj imamo daleč naokrog najlepši koncert zvonov z veliko in malo terco ter sekundo. Od starih je ostal mali, približno 80 kg težak zvon navček, ki ga je ulil sloviti zvonar iz Ljubljane Anton Samassa. Tako so v desnem zvoniku trije zvonovi s težo: 1200 kg, 750 kg in 450 kg, v levem pa dva: 2200 kg, 80 kg. Zvonika sta bila ponovno prekrita z bakreno pločevino leta 1985. Šele tedaj je bila popravljena vsa škoda 1. svetovne vojne. Od 2. svetovne vojne pa so še zdaj vidne posledice v kapeli sv. Frančiška, kjer je zamakalo, ker je granata poškodovala streho. Kako žalostno bi bilo brez zvonjenja. To so čutili Postojnčani 1915, ko je bilo zvonjenje prepovedano, v naslednjih dveh letih pa zvonovi odvzeti. Kako žalostno je bilo brez njih. Zvonjenje je »božji glas«, ki nas kliče k molitvi, v cerkev, tudi k temu da ljubimo in cenimo naše cerkve in cerkvice.

Večino podatkov je zbral in pripravil msgr. Vladimir Pirih.