Knjižica Post 2020 v wordu.

UVOD

Pred nekaj leti je pisateljica Mary Karr napisala čudovito knjigo spominov na svoje življenje in svojo spreobrnitev v krščanstvo. Knjigo so nekateri primerjali celo z Izpovedmi sv. Avguština. Naslov knjige je »Prižgana«. Naslov se nanaša na misel, da v sebi nosimo nekakšno svetlobo, da smo »prižgani«.

Knjiga ni lahkotno branje. Karr piše o svojem odraščanju v domu, ki so ga zaznamovali alkoholizem in zlorabe; o zgodnjem in nesrečnem zakonu; o svojem lastnem boju z odvisnostjo in času, ki ga je preživela v umobolnici.

Na nekem mestu opisuje očetovo zadnjo bolezen. Družina je vedela, da so mu dnevi šteti in so ga zato pripeljali domov. Ni mogel več govoriti. Toda začuda, neprenehoma je izgovarjal eno samo besedo: »Garfield.« Ob postelji je imel čajno skodelico s sliko Garfielda, smešnega mačka iz risanke, in ljudje so mislili, da govori o njem.

Njegova hči Mary pa je s časom spoznala pravi pomen te edine besede: »Garfield.« Oče ni govoril o junaku iz risanke. Risanke ni nikoli gledal. Ne, Mary je začutila, da ta beseda pomeni nekaj drugega. Bil je naslov njihovega doma: 4901 Garfield street. Govoril je o tem, kje je živel. Zanj je »Garfield« bil dom. Varnost. Gotovost. Mogoče tudi ljubezen. Vsem je hotel povedati, da je tam, kjer želi biti, da je tam, kamor spada.

Zdi se mi, da je tako z vsemi nami. Samo en razlog je, zaradi katerega vstopamo v postni čas, zaradi katerega se želimo postiti ob petkih, vsak dan brati Božjo besedo, delati dobra dela, razmišljati o svojih grehih. Čutimo, kako moramo stvari postaviti na pravo mesto, želimo se vrniti k Bogu, hočemo se vrniti domov.

In vse kaže, da to hoče tudi Bog.

Na začetku postnega časa, na pepelnično sredo, slišimo besede: »Obrnite se k meni z vsem svojim srcem!« Smo izgubljeni otroci, ki so odšli od doma. Vrniti se moramo tja, kamor spadamo – v objem ljubečega Očeta. In zato začenjamo naše vračanje: post, dolgo štiridesetdnevno pot nazaj.

Post je spokorni čas, to je čas »brez«. Pepel je šele začetek. Naše pesmi bodo bolj umirjene, bogoslužje bolj preprosto, »Slava« izgine iz nedeljske maše, postimo se in molimo. Vsak osebno bo verjetno izbral kako resno odpoved. Toda ob vsej strogosti postnega časa nikakor ne smemo izpred oči izgubiti nečesa, kar je življenjsko pomembno: to potovanje začenjamo z veseljem!

Nekaj zato, ker želimo priti bliže Bogu. Mislim pa, da obstaja še en razlog, ki izhaja iz samih korenin našega krščanstva.

To je naš krst. Ko smo bili krščeni, so naši starši prejeli droben plamen, gorečo svečo, z besedami: »Sprejmite Kristusovo luč!« Ta luč še vedno gori. Mogoče samo tli. Mogoče je zdaj samo drobna iskra. Mogoče se je utrudila v boju s temo in mrazom. Mogoče smo jo zanemarili ali pozabili. Toda luč je tu.

Čas pred nami se torej začenja s pepelom.

A post? Post je ogenj.

Dobro je, če se skozi teh štirideset dni sprašujemo, kako lahko okrepimo naš plamen, kaj naj storimo, da bo zrastel? Kako lahko iskro razpihamo v kres? Ali če se vrnem k spominom Mary Karr, kako naj svetu pokažemo, da smo »prižgani«?

Na pepelnično sredo nam duhovnik na glavo potrese pepel in veliko delo postnega časa se prične. Delo spreobračanja in spokornosti. Delo bolj poglobljene molitve, bolj goreče ljubezni. Vse, kar na začetku vidimo, je pepel. Toda post je nekaj drugega: delati na tem, da se žerjavica razžari, ponovno odkriti nekaj, kar smo morda preveč na lahko pozabili in pustiti Kristusovi luči, da nam pokaže pot vrnitve v objem ljubečega Očeta.

Kljub grehu in ravnodušnosti, kljub temu, da živimo v svetu polnem dvoma in cinizma, smo vendarle še vedno to, za kar nas je razglasil naš krst. Smo »otroci luči«. In sveča še gori!

 

PEPELNIČNA SREDA, 26. FEBRUAR

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Glejte, da dobrih del ne boste opravljali pred ljudmi, da bi vas oni videli; sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in po ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica, da bo tvoja miloščina na skrivnem; in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Kadar molite, ne bodite kakor hinavci; ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in uličnih vogalih, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Kadar se postite, ne bodite kakor čemerni hinavci; grdijo si namreč obraze, da bi ljudem pokazali, da se postijo. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. Kadar se pa ti postiš, pomazili svojo glavo in si umij obraz, da ne pokažeš ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.« (Mt 6,1-6.16-18)

 

V srednji šoli smo imeli učiteljico angleščine, ki je nekega dne prišla v razred z veliko broško na bluzi. Po več kot štiridesetih letih se ne spominjam mnogo o tem, kaj nam je govorila o Shakespearu ali o kakem drugem velikem pisatelju. Spominjam pa se, kaj je pisalo na tisti broški: »Prosim, bodi potrpežljiv. Bog še ni končal z mano!« Če hočemo ali ne, danes razglašamo isto sporočilo. Ne pripovedujemo ga z broško, pripeto na bluzi, pač pa s pepelom, ki je na naši glavi.

Pepel, ki ga nosimo na svoji glavi, naznanja temu svetu preprosto dejstvo: grešniki smo. Vsem, ki ga vidijo, govori, da začenjamo ta čas molitve, odpovedovanja in žrtev – da iščemo ponovne združitve z Bogom. Ta pepel naznanja, da smo »v delu«. Govori: »Prosim, bodi potrpežljiv. Bog še ni končal z mano!« Ni končal z nikomer izmed nas. To je velika skrivnost in sporočilo posta.

Ko začenjamo ta sveti čas, moramo vanj vstopiti z resnostjo. Ne smemo pa to resnost zamenjati z osamitvijo. Evangelij nas danes spominja, naj ne bomo čemerni … pač pa naj pomazilimo glavo in umijemo obraz. Jaz bi tu šel še korak naprej: dodaj temu času občutek možnosti. Naredi iz njega priložnost za upanje. Za nov začetek. Začne se tukaj, zdaj.

Ko se spominjamo, da smo prah in da se v prah povrnemo, se spomnimo tudi, da moramo biti potrpežljivi – s seboj. In z vsemi ostalimi, kajti Bog še ni končal z nikomer izmed nas.

NALOGA

Danes se bom spominjal tega, da sem »v delu«. Bog še ni končal z mano. Kako lahko Bogu olajšam delo in postanem bolj potrpežljiv, bolj razumevajoč, bolj ljubeč?

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Pomagaj mi, da bom dni pred seboj uporabil za to, da bom popravil, kar je zlomljeno, ozdravil, kar je ranjeno in da bom tako rastel v ljubezni do Tebe in ljudi okrog mene.

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

ČETRTEK, 27. FEBRUAR

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Sin človekov mora veliko trpeti in biti zavržen po starešinah, velikih duhovnikih in pismoukih in biti umorjen in tretji dan vstati.« Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo rešil. Kaj si namreč človek pomaga, če si ves svet pridobi, sebe pa zavrže ali pogubi?« (Lk 9,22-25)

 

Leta 2018 je korporacija Nike povzročila pravo senzacijo s sloganom: »Veruj v nekaj! Tudi če moraš za to vse žrtvovati. Samo stori to!«

To nam zveni znano. Na neki način nas spominja na to, kar pravi Jezus v današnjem evangeliju: »Vzemi svoj križ in hodi za menoj!« Toda Jezus seveda učencem ponuja nekaj, česar Nike ne more ponuditi – odrešenje. »Kdor svoje življenje izgubi zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« Z drugimi besedami, verjemi v nekaj, čeprav to pomeni, da moraš vse žrtvovati. To je močno sporočilo za vse nas v našem postnem času.

Toda krščansko sporočilo ni v tem, da verujemo v »nekaj«, pač pa je v tem, da verujemo »nekomu«. Ta »nekdo« je seveda Jezus. Veruj vanj – ne samo, da obstaja, pač pa tudi, da On je pot odrešenja. In nato bodi pripravljen vse žrtvovati zanj.

Biti kristjan pomeni ljubiti svojega bližnjega in moliti za tiste, ki te preganjajo. Pomeni moliti in se postiti. Pomeni nastaviti drugo lice, dati svoj plašč in opaziti ranjenega človeka, ki pretepen in oropan leži kraj poti, ter mu oskrbeti rane. Pomeni hraniti lačne in oblačiti nage – in to delati, ker v to verjameš, ker je to sporočilo, ki nam ga je posredoval sam Božji Sin.

To ni vedno lahko. Včasih postane križ zelo težak. Žrtve, ki naj jih zlasti v postnem času sprejmemo, znajo biti zahtevne. Toda Kristus nas spominja, da so žrtve in napor vredni – plačilo je ljubezen. Zagotavlja nam, da je vredno plačati tako ceno. »Odloči se!« nam pravi. »Veruj – in nato začni. Samo stori to!«

NALOGA

Danes ne bom ubiral lažjih poti. Kateri je tisti moj vsakdanji križ, ki se ga vedno poskušam izogniti?

Iskal bom priložnosti, da bom drugim pomagal nositi njihove križe in jim lajšati njihova bremena.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Kolikokrat sem sebično iskal samo svojo korist in prezrl potrebe bližnjih? Pomagaj mi, Gospod, da pridem bližje k Tebi. Amen.

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

PETEK, 28. FEBRUAR

Ko je Jezus prišel čez morje v Geraški deželi, so stopili k njemu Janezovi učenci in so rekli: »Kako da se mi in farizeji pogostoma postimo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim je odgovoril: »Ali morejo žalovati svatje, dokler je pri njih ženin? Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet in takrat se bodo postili.« (Mt 9,14-15)

 

Današnji evangelij omenja pomemben poudarek naših postnih prizadevanj, ki si ga moramo vzeti še posebej k srcu: postenje. Toda ali se sploh zavedamo, za kaj gre?

Petki so seveda tradicionalno dnevi posta in zdržka; odpovemo se kakemu obroku, zdržimo se mesnih jedi in globlje razmišljamo o Jezusovi poslednji daritvi, ki jo je daroval na križu. Da, običajno dojemamo postni čas kot čas za odrekanje. Vedno pa rad spomnim ljudi, da je prav tako pomembno dajanje. Preskočiti obrok ali nadomestiti zrezek pri kosilu s solato se morda zdi imenitno dejanje, ki v nas prebudi občutek lakote. Toda to je šele začetek. Je lahko še kaj, kar lahko storimo?

Ali poleg tega, da nekaj odvzamemo, lahko tudi nekaj damo? Ali dajemo revnim? Ali namenimo nekaj sredstev za karitativne programe, ki skrbijo za lačne? Ali se bolj razdajamo? Poskušamo biti pozorni na ljudi v naši soseščini, ki so morda osamljeni, obiščemo bolne, damo na razpolago svoje talente tistim, ki jih potrebujejo? Ali posvetimo več časa tistim, ki skromno živijo ves čas, ne samo v postu? Tistim, ki so revni, brez doma ali lačni?

Ko ponosno doživljamo lakoto, ker smo se nečemu odpovedali, ali pomislimo na tiste, ki so neprostovoljno lačni in to ne samo fizične hrane? Ali pomislimo na tiste, ki so lačni dostojanstva, prijateljstva ali samospoštovanja? Ali pomislimo na tiste, ki so lačni ljubezni?

Ko se odpovedujemo sorazmerno lahkim stvarem, kot je na primer hrana, prosimo v tem svetem času za milost, da bi se znali odpovedovati težjim stvarem: sebičnosti, ravnodušju in napuhu.

Postni čas je čas odrekanja, je pa tudi čudovita priložnost za napredovanje v umetnosti dajanja.

NALOGA

Katerim stvarem se težko odpovem (razen na primer čokoladi ali radiu na poti v službo)? Danes bom delal na tem, da se bom poskušal odpovedati stvarem, ki me oddaljujejo od Boga in molil bom za vztrajnost pri dajanju več drugim (četudi male, a pomembne stvari).

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Pomagaj mi premagovati grešne skušnjave in uči me, kako naj darujem v duhu žrtve in ljubezni. Amen.

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

SOBOTA,  29. FEBRUAR

Tisti čas je videl Jezus cestninarja Lévija, ko je sedel pri mitnici, in mu rekel: »Hodi za menoj!« Lévi je pustil vse, vstal in šel za njim. V svoji hiši pa mu je napravil veliko gostijo; bilo je zelo veliko cestninarjev in drugih, ki so bili z njimi pri mizi. Farizeji in njih pismouki pa so godrnjali zoper Jezusove učence: »Zakaj jeste in pijete s cestninarji in grešniki?« Jezus jim je odgovoril: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel k pokori klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Lk 5,27-32)

 

Si je sploh predstavljal, v kaj se spušča? Mož z imenom Levi je sedel tam in štel svoj denar. Ali se je zavedal, kaj bo zanj pomenilo, če odgovori na Jezusov izziv: »Hodi za menoj!« Ko je vstal in sledil Jezusu, ali je vedel, da začenja najbolj izzivalno potovanje svojega življenja? Potovanje, ki ga bo vodilo na gore in v čudeže, v Getsemani in na Golgoto? Kako bi lahko to vedel? Nihče od njih ni. Toda sledili so in z eno izjemo ostali, vse tja do konca.

Pred nekaj leti je televizijska hiša ABC News poskušala raziskati skrivnost krščanstva in priti do dna »resničnemu Jezusu«. Novinar Peter Jennings je naredil intervjuje z zgodovinarji in teologi z namenom, da bi ugotovil, kaj se je dejansko zgodilo v Galileji pred dvema tisočletjema. Ali je bilo življenje in smrt tega človeka, imenovanega Jezus, neke vrste poneverba? Ali gre za neke vrste kult? To, kar je ugotovil, je kar nekaj ljudi presenetilo: strokovnjaki so prišli do zaključka, da se je nekaj moralo zgoditi. Nekaj je prisililo ljudi, da so odgovorili Jezusovemu klicu in mu sledili celo po njegovi smrti in vstajenju. Strokovnjaki tega ne znajo razložiti. Vstajenje? Morda. Gotovo pa je, da je nekaj, česar  se razumsko ne da razložiti, spremenilo dvomljivce v verujoče in tiste, ki so Jezusu sledili, v mučence in svetnike.

Mi, ki verujemo, pravimo temu »nekaj« vera – vera, ki nas sili, da se dvignemo iz svojih običajnih, grešnih, kalnih življenj in sledimo Jezusu. V postnem času se ponovno srečujemo z Njim, ki nas kot Levija vidi in nas vabi: »Hodi za menoj!« Kako pogumni smo? Kako daleč si upamo iti z Njim in Zanj?

NALOGA

Nisem vedno sledil Jezusu tako zvesto in tako blizu, kot bi moral. Danes se bo to spremenilo. Ko me bo danes poklical, mu bom odgovoril z »da«. Pustil bom za sabo stvari, ki me omejujejo in se bom dvignil, da bi mu sledil.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Danes bom vstal, da bi ti sledil in zaupal bom, da me boš ti vodil, opogumljal, podpiral in da boš hodil z mano povsod, kamor hočeš, da grem v tem mojem postnem potovanju. Amen.

 

Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1. POSTNA NEDELJA, 01. MAREC

Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli. (Mt 4,1-11)

Če mislimo, da je teh štirideset postnih dni za nas težkih, poglejmo, kako je Jezus preživel svojih štirideset dni in kako lahko Božja beseda, vztrajna molitev in trdna volja premagajo skušnjave. Današnji evangelij nas spominja na to, da se je Jezus soočal z zelo človeškimi potrebami in željami. Razume, skozi kaj mi gremo – ne samo v postnem času, pač pa vedno.

Toda, skozi kaj natančno mi gremo? S katerimi skušnjavami se spopadamo? Pred kratkim so na Googlu o tem naredili raziskavo. Spletni strežnik je zbral podatke o vnosih na geslih »postni čas« in »odpoved«. Pokazalo se je, da je na prvem mestu meso, potem alkohol, nato sladkarije.

Ko začenjamo naše postno potovanje, je morda prav, da se vprašamo, katere so tiste skušnjave, ki nas bolj neposredno ovirajo pri naši popolnejši hoji za Kristusom. Smo morda v skušnjavi, da bi bližnje prehitro obsojali? Ali smo na tihem veseli, ko se drugi spotaknejo, padejo ali zgrešijo? Ali zlahka slabo mislimo o drugih, namesto da bi poskušali opaziti dobro? Ali se zabavamo z opravljanjem in obrekovanjem? Morda so prav to stvari, ki bi se jim morali odpovedati.

Toda zavedajmo se: bodisi da se poskušamo odpovedati čokoladi, alkoholu, mesu ali pa napuhu, opravljanju ali obsojanju drugih, vse to se splača, vredno je to žrtvovati. Kajti to, čemur se v tem svetem času odpovemo, ni nič v primerjavi s tem, kar prejmemo, če se odpremo Božji odrešujoči milosti.

NALOGA

Danes bom v drugih iskal dobro. Uprl se bom obsojanju njihovih slabosti in iskal bom načinov, kako jih opogumiti, spodbuditi v dobrem, pokazati jim, kako opazim in cenim njihove vrline.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Podari mi milost, da se bom odpovedal stvarem, ki me oddaljujejo od Tebe in pomagaj mi, da bom rastel v velikodušnosti. Amen.

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

PONEDELJEK, 02. MAREC

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svoje slave. Zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor loči pastir ovce od kozlov; in postavil bo ovce na svojo desnico, kozle pa na levico.«

Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹

Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili ali žejnega in smo ti dali piti? Kdaj smo te videli popotnika in smo te sprejeli ali nagega in te oblekli? Ali kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ In kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmlajših bratov, ste meni storili.‹

Takrat poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom. Zakaj lačen sem bil in mi niste dali jesti; žejen sem bil in mi niste dali piti; popotnik sem bil in me niste sprejeli; nag sem bil in me niste oblekli; bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹

Tedaj mu bodo odgovorili tudi ti: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali popotnika ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Česar niste storili kateremu izmed teh najmlajših, tudi meni niste storili.‹ In ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,31-46)

 

Preden je Timoty Dolan postal kardinal in nadškof v New Yorku, je bil rektor ameriškega zavoda za bogoslovce, ki študirajo v Rimu. Za bogoslovce je redno imel nagovore, ki so zbrani v knjigi z naslovom »Duhovnik tretjega tisočletja«. V enem od govorov kardinal omenja duhovne vaje izvedenca za Sveto pismo, pasionista Barnabasa Aherna.

P. Ahern je udeležence duhovnih vaj vprašal: »Kaj mislite, katera je bila Jezusova največja krepost? Je bila vera? Je bilo upanje? Morda usmiljenje ali pravičnost?« Lahko bi bila vsaka od teh. Toda p. Ahern je imel v mislih nekaj drugega. Po njegovem je bila največja Jezusova krepost ponižnost in to je podkrepil z dokazom.

V evangeliju je Kristus znova in znova izbral ponižne in oznanjal je sočutje do malih, šibkih in bolnih. Evangelij daje pomirjujoče sporočilo vsem nam, ko se čutimo nevredni ali pomanjkljivi; ponuja nam to blaženo upanje: Jezus je našel »več« med tistimi, ki se v očeh tega sveta zdijo, da so »manj«.

Današnji evangelij nas spodbuja, da storimo tudi mi tako: da poiščemo tiste, ki jih drugi zanemarjajo, da pomagamo tistim, ki se jim drugi izogibajo in da dvignemo tiste, ki so potlačeni. Ko tako delamo, tudi mi sami izkusimo ponižnost, to najodličnejšo krepost in začutimo, kako smo z drugimi bratje in sestre.

Post je priložnost, da prepoznamo in objamemo ponižnost. Začeli smo ga s pepelom na naših glavah, da bi pokazali našo minljivost.

Kaj naj storimo poleg tega, da bi pokazali naše sočustvovanje z drugimi? Kaj naj storimo, da bi pokazali solidarnost s tistimi, ki trpijo?

Jezus nas opominja, da je to največ, kar lahko storimo, kajti, ko strežemo njim, smo stregli Njemu!

NALOGA

Danes bom iskal Jezusa v vseh, ki jih bom srečal. Nanje bom gledal z ljubeznijo.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Pomagaj mi, da bom v vseh ljudeh videl Tebe in da jih bom ljubil, kot ljubim Tebe. Amen.

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

TOREK, 03. MAREC

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Pri molitvi ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani zaradi svojih mnogih besed. Ne postanite jim podobni, vaš Oče namreč ve, kaj potrebujete, preden ga prosite. Takole torej molíte: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime; pridi tvoje kraljestvo; zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo; temveč reši nas hudega.

Če namreč odpustite ljudem njih pogreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ne odpustite ljudem, tudi vaš Oče vam ne bo odpustil vaših grehov.« (Mt 6,7-15)

 

Dr. Andrew Newburg, strokovnjak, ki dela v bolnici Thomas Jefferson v Philadelfiji, je preučeval pozitiven vpliv molitve na človeško telo. Pred nekaj leti je v televizijskem intervjuju dejal, da ima molitev zelo jasno a skrivnostno možnost vplivanja na nas: »Postaneš povezan z Bogom. Postaneš povezan s svetom. Na nek način ti sam izgineš.«

Ali ni to tisto, kar želimo doseči v letošnjem postu?

To je čas, ko se trudimo bolj »povezati se z Bogom«, dati več sebe Njemu in drugim. To je čas prenavljanja, preobrazbe in vrnitve k Bogu z vsem svojim srcem. To, o čemer govori Newburg, lepo opiše, zakaj je molitev temelj naših postnih prizadevanj. V današnjem evangeliju ponudi Jezus svojim učencem (in nam) jasno navodilo glede molitve. To je verjetno najbolj poznana molitev na svetu in njene začetne besede zelo lepo povedo, kaj je tisto, kar nas povezuje z Bogom: »Oče naš!«

Toda Jezus stori več kot samo to, da nam daje besede, ki naj jih izgovarjamo; uči nas tudi, kako naj jih molimo, na samem, »v svoji sobi, za zaprtimi vrati, … na skrivnem«. Najgloblje češčenje našega Boga se mora zgoditi v samoti, kjer mi govorimo in Bog posluša in kjer on govori in mi poslušamo.

V tem zgodnjem trenutku našega posta nam evangelij govori o moči molitve, ki nas lahko intimno poveže z Bogom, da nov pomen naši pripadnosti njemu in celo, kot pravi Newburg, nam omogoči spreobrnitev. Če v naši ranjeni človeškosti resnično želimo biti ozdravljeni, je lahko prav molitev tisto, kar nam Zdravnik predpisuje.

NALOGA

Danes bom poskušal moliti kar se da  preprosto in iskreno. Poiskal si bom skrit kotiček, svojo »notranjo sobo« in za nekaj trenutkov odprl svoje srce Gospodu. Kaj mi bo povedal? Poslušal bom.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Vodi moje misli, besede in dejanja, da me pripeljejo domov k tebi, kjer si želim biti. Amen.

 

 Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

SREDA, 04. MAREC

Tisti čas je začel Jezus govoriti zbranim množicam: »Ta rod je hudoben rod: hoče imeti znamenje, pa se mu ne bo dalo drugo znamenje kakor Jonovo znamenje. Kakor je bil namreč Jona znamenje za Ninivljane, tako bo tudi Sin človekov za ta rod. Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila; zakaj prišla je s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več ko Salomon je tukaj. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; zakaj spokorili so se na Jonovo pridigo, in glejte, več kakor Jona je tukaj.« (Lk 11,29-32)

 

Svoje poslušalce je Jezus opozoril na zgodbo preroka Jona. S tem je privabil spomin na velikega preroka, ki je bil poslan posvariti Ninivljane. Na svoji poti je Jona doživel nevihto na morju in je preživel tri dni v trebuhu velike ribe (danes si to ribo predstavljamo kot kita). Ko je preživel, so mu ljudje prisluhnili in se spokorili. Toda to je mnogo več kot samo zgodba o ribi. Ko Jezus primerja samega sebe Jonu, napove svoje tri dni v grobu. Toda, ne samo da hodi po stopinjah tega preroka, nadaljuje tudi sporočilo Janeza Krstnika s klicem k pokori. To morda ni bilo sporočilo, ki so ga ljudje radi slišali. Kaj pa mi?

V teh prvih dneh posta nas ta evangeljski odlomek lahko strese: »Ta rod je hudoben rod!« Ampak morda je prav to tisto, kar moramo slišati. Morda prav zdaj potrebujemo, da nas nekaj potegne nazaj v občutje »raševine in pepela« iz pepelnične srede prejšnjega tedna. Morda se moramo zdaj spomniti, zakaj pravzaprav gre.

Vzemimo te Jezusove besede kot svarilo – toda tudi kot besede upanja. Lahko smo nekaj več kot to, kar smo bili. Jonovo znamenje naj nam dopolni znamenje, ki smo ga videli v zrcalu pepelnične srede, pepel, ki nas je zaznamoval na čelu in nas spomnil na to, da smo umrljivi in da bomo, pa če hočemo to slišati ali ne, nekega dne prah.

Kaj bomo storili glede tega? In kaj bomo storili s časom, ki nam je zdaj dan?

NALOGA

Jezus, tako kot Janez Krstnik pred njim, kliče tem, ki hodijo za njim, naj se spokorijo. Danes bom opravil neustrašno moralno inventuro in ponovno vprašal samega sebe: Kaj želim pri samem sebi spremeniti v preostanku posta? Kje sem padel nizko? Kako sem lahko več kot to, kar trenutno sem?

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Pomagaj mi spoznati, kaj moram spremeniti, daj mi pogum in pomagaj mi zaupati v tvoje usmiljenje, da bom postal to, kar ti hočeš. Amen.

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

ČETRTEK, 05. MAREC

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Prosíte in se vam bo dalo; iščíte in boste našli: trkajte in se vam bo odprlo. Vsak kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali kdo izmed vas bo dal svojemu sinu kamen, če ga prosi kruha? Ali bi mu dal kačo, če prosi ribe? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dajal dobro tem, ki ga prosijo. Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim; zakaj to je postava in preroki.« (Mt 7,7-12)

 

Priljubljena metoda v skupinski dinamiki je »igra zaupanja«. Eden od skupine se postavi na sredo in zapre oči, ostali stojijo okrog njega. Nato z zaprtimi očmi omahne vznak, preprosto pade v prazno in zaupa, da ga bodo ostali ujeli. Če dvomiš, ali če si na splošno nezaupljiv, je to lahko grozljiva izkušnja. Bodo roke in ramena tam? Ali pa bom padel in si razbil glavo?

Tudi z molitvijo je tako. To je morda eden od razlogov, zakaj molimo tako poredko in tako skromno; enostavno ne zaupamo, da bo Bog tam, ali da sploh posluša. Toda v današnjem odlomku nam Jezus daje zagotovilo. »Zaupaj«, pravi. »Imej vero. Išči. Trkaj. Bog te ne bo zapustil. Dal ti bo, kar potrebuješ. Še pomembneje, dal ti bo to, kar iščeš.« Toda, kaj je to, kar iščemo?

Mislim, da gre to iskanje globlje in dlje kot običajno razumemo.

Ko oče moli za svojega bolnega otroka, ko žena prosi, da bi njen mož našel delo, ali ko mi kot ljudje prosimo za mir, kaj v resnici iščemo? Morda je to nekaj, kar sploh ne znamo izraziti. Morda je življenje. Ali upanje. Ali osvoboditev od strahu. Morda je preprosto to, da bi spoznali, da smo ljubljeni.

V mnogih ozirih je izkušnja našega posta taka igra zaupanja – vreči se v Božje roke z vero, z ljubeznijo in seveda z upanjem. Skozi post izpovedujemo svoje otroško zaupanje v Božjo dobroto in usmiljenje. Ali smo pripravljeni »zapustiti sebe, da bi se prepustili Bogu«? Ljubeče roke bodo tam, ne glede na vse.

Ne bojmo se. Bog nas bo ujel, če pademo.

NALOGA

Danes bom Bogu povedal o svojih strahovih in svojih upanjih. V molitvi bom predenj položil svoje najgloblje strahove in zaupal bom, da me bo obdržal v svojih ljubečih rokah.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Prihajam k Tebi, iščem, trkam, sprašujem. V zaupanju, da boš Ti vedel, kaj iščem in da mi boš pomagal to odkriti. Amen.

Preživi nekaj časa

v tišini z Gospodom!

 

PETEK, 06. MAREC

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako vaša pravičnost ne bo obilnejša ko pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da je bilo rečeno starim: Ne ubijaj; kdor pa koga ubije, pride pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu ›tepec‹, zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče ›norec‹, zasluži, da pride v peklenski ogenj.

Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, spusti svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, in potem pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti: da te nasprotnik ne izroči sodniku in sodnik biriču, ki bi te vrgel v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš zadnjega novčiča.« (Mt 5,20-26)

 

K spovedi grem najraje v cerkev sv. Frančiška Asiškega na Manhattnu blizu Pennsylvania Station. Tam frančiškanski patri ves dan spovedujejo. Ves dan. Patri so zelo priljubljeni. Pred spovednico je vedno vrsta. Osebno so mi všeč, ker niso strašljivi. Pred mnogimi leti, ko že kar nekaj let nisem bil pri spovedi, sem šel tja k spovedi in ko sem patru povedal, kako dolgo je že od zadnje spovedi, mi je zelo prijazno in zelo preprosto rekel: »Dobrodošel nazaj!« To so bile najlepše besede, kar sem jih kdaj slišal – ne samo besede dobrodošlice ampak tudi besede, ki so obljubljale ozdravitev in spravo.

Današnji evangelij se povsem posveča spravi z ljudmi okrog nas, mislim pa, da nam ponuja tudi ključ do sprave z Bogom. Jezus nam naroča, naj ne postavljamo ograj. Približajmo se tistim, od katerih smo se ločili. Zdravimo razprtije. Začnimo znova.

Petek, dan zdržka od mesa, je dobra priložnost, da se spomnimo, kako mora biti naš zdržek usmerjen še na vse kaj drugega kot na meso. Kaj pa odpoved strahu, nezaupanju ali lenobi v naših molitvah? To je lahko tudi zelo primeren čas, da se ustavimo v cerkvi in opravimo sveto spoved. »Spravi se s svojim bratom«, pravi Jezus svojim učencem. Danes je primeren čas za to, da se vprašamo, ali potrebujemo tudi spravo z Očetom.

NALOGA

Ali je v mojem življenju kdo, ki sem ga zapostavljal ali prizadel? Danes si bom prizadeval spraviti se z njim – pa naj bo to prijatelj, družinski član, sodelavec ali sosed – ali morda Bog.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Obžalujem vse, s čimer sem morda prizadel koga izmed bližnjih ali užalil tebe. Daj mi milost, da začnem znova in postanem boljši človek. Amen.

 

Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

SOBOTA, 07. MAREC

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‹ Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih; zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Ali ne delajo tega tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5,43-48)

 

Pred mnogimi leti, ko sem prvič pridigal na pepelnično sredo, sem vernikom predlagal: »V letošnjem postu poskusite narediti nekaj resnično izzivalnega. Poskusite moliti za tiste, ki jih ne marate. Morda poskusite moliti celo za tiste, ki jih sovražite ali ki sovražijo vas. Molite za sovražnike.« Nato me je prešinila zanimiva misel.

»Pomislite«, sem dejal. »Kdaj je kdo iz te cerkve nazadnje kaj zmolil za Osama bin Ladna?« Iz cerkve se je zaslišalo mrmranje. Po maši mi je kar nekaj ljudi reklo, da zahtevam preveč. Menili so, da tega ne zmorejo. »V redu«, sem rekel. »Ampak nisem si jaz tega izmislil. To je prvi rekel Jezus.«

On pravi: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.« Iskreno povedano je to verjetno ena od najzahtevnejših zapovedi celotnega Svetega pisma. Pred nas postavlja izziv, ki se nam zdi nemogoč. Kako naj torej začnemo?

Pisatelj Emmett Fox to razloži v svoji knjigi »Govor na gori« na tak način, da je po moje vsakomur razumljiv. Začne z nečim zelo preprostim, toda zelo težkim: z odpuščanjem. To je nujen prvi korak. Pravi, da če ne odpustiš, ostaneš »privezan« na osebo, ki jo sovražiš. Tako je človek, ki ga na vsem svetu najmanj maraš, tisti, na katerega si zapet s kljuko, ki je močnejša od jekla. Ali je to tisto, kar si želiš?

V tem postu se poskušajmo sneti s kljuke. Storimo prvi korak. Odpustimo. Nato ljubimo. Nato molimo. Kaj bi storil Jezus?

Mislim, da poznamo odgovor.

NALOGA

Kdo je moj sovražnik? Kdo me preganja? Danes bom šepetal molitev zanj ali zanjo in bom po malem začel ljubiti nekoga, ki bi ga raje še naprej sovražil.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Uči me ljubiti, kakor si ti ljubil, odpuščati, kakor si ti odpuščal in moliti, kakor si ti molil – ne samo za tiste, ki jih imam rad, pač pa tudi za tiste, ki jih ne maram.

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

 

2. POSTNA NEDELJA, 08. MAREC

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih pêljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Peter pa se je oglasil in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.

In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih!« (Mt 17,1-9)

Kako poteka tvoj post? Prav danes, po enajstih dneh, je gorečnost začela ugašati. Stvari, ki smo se jim odpovedali – čokolada, televizija, internet, … so nas začele spet vabiti, vznemirjati in se nam kazati vse lepše in lepše.

To ni nič nenavadnega in mislim, da je del naše človeškosti in prav to dela naš postni čas tako izzivalen – in tako življenjski. Predvsem pa je to potovanje. Spomnil sem se sv. Tereze Benedikte od Križa, ki jo bolje poznamo kot Edith Stein, sijajne nemške Judinje, ki je prestopila v Katoliško cerkev leta 1922. Dvajset let pozneje je izgubila življenje v Auschwitzu. Danes jo častimo kot svetnico.

Edith je nekoč govorila o tem, kaj nas dela kristjane. »Kdor pripada Kristusu,« je dejala, »mora z njim prehoditi celotno pot. Dozoreti mora do odraslosti. Prej ali slej mora prehoditi križev pot do vrta Getsemani in do Golgote.« Zakaj je to potrebno, spoznamo ob današnjem evangeliju, ko sledimo Jezusu na goro, kjer se čudežno spremeni. Apostoli so prestrašeni, ne morejo niti gledati. Toda Jezus jih opogumlja. »Vstanite,« pravi, »in ne bojte se.«

In tako govori tudi nam, vedno ko smo z njim na našem potovanju. »Vstanite in ne bojte se.« Bodite srčni. Da, bodo zdrsi in padci. Delali bomo napake. Toda tudi to je del našega potovanja. Spominjajmo se razlogov našega potovanja, smisla teh naših žrtev in pomena tega, da želimo svoja srca obračati nazaj k Bogu. Naš cilj so nebesa, kjer Kristus sije v svetlobi ljubezni.

Pričakuje nas, poln upanja in za nas moli. Zato vstanimo. Ne bojmo se!

NALOGA

Danes bom potrpežljiv s samim sabo in razumevajoč do ljudi okrog sebe. Spominjal se bom, da smo vsi na potovanju. Vsak od nas se kdaj spotakne, doživlja zdrse in preizkušnje.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Pomagaj mi, da bom usmiljen do drugih, kot si ti usmiljen do mene. Amen.

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

PONEDELJEK, 09. MAREC

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen. Ne sodite in ne boste sojeni: ne obsojajte in ne boste obsojeni; oproščajte in boste oproščeni; dajajte in se vam bo dalo: dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje. S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo.« (Lk 6,36-38)

 

V tem času sodobnih socialnih medijev – Facebook, Twitter, Instagram ali Snapchat – smo se navadili kar naprej presojati. Všeč nam je. Delim. Ni mi všeč. Obsojam. Komentiram. Se smejem. Odobravam. In zakaj?

Na koncu se opredeljujem do vsake stvari od najnovejšega filma do predsednikove izjave. Vsakdo ima mnenje (ali si misli, da ga ima). In dostikrat se sprašujemo, ali ima vsako mnenje isto težo in zasluži enako pozornost.

Rezultat vsega tega pa je samo hrup, veliko hrupa in dostikrat precej živahne in tudi grde razprave. Kot kristjane nas lahko vse to tudi vodi stran od Kristusa.

V današnjem evangeliju se začuda Jezus skoraj malo razburi: »Prenehajte!« Njegovo sporočilo je neposredno in jasno. Ne sodite, ampak bodite usmiljeni. Dajajte drugim. Odpuščajte. Ali res tako težko dojamemo?

Da, zelo težko. Te stvari so proti naši človeški naravi. Mi hočemo obsojati in se seveda radi  počutimo vzvišeno nad tistimi, ki jih sodimo. Toda Kristusovo učenje nam pravi, da moramo spreobrniti naša srca, naše misli in naša dejanja. Postati moramo boljši. Toda, ali ni v tem bistvo naših postnih prizadevanj?

Ta kratki odlomek povzema veliko tega, na čemer moramo vsi delati in za kar moramo moliti v našem postnem potovanju. Če parafraziramo Janeza Krstnika, mi se moramo manjšati, da bi Kristus lahko rastel. Se še vedno sprašuješ, čemu se bi v postu odpovedal? Pomisli na odpoved obsojanju in pomnožitev usmiljenja in molitve.

V svetu, ki ga zaznamuje deljenje skoraj vsega preko interneta, naj bo ta izbira tista, ki jo je treba posredovati naprej.

NALOGA

Prepogosto se čutimo dolžne, da izrazimo svoje mnenje in svojo oceno. Danes se bom zadržal. Trudil se bom biti človek usmiljenja in odpuščanja, resnični Jezusov učenec.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Uči me biti usmiljen, kot si ti in velikodušno dajati drugim v duhu ljubezni. Amen.

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

TOREK, 10. MAREC

Takrat je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesovo stolico so zasedli pismouki in farizeji. Vse torej, kar vam porečejo, držite in izvršujte, po njih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena ter jih nalagajo ljudem na rame, a sami jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela pa opravljajo zato, da bi jih ljudje videli: napravljajo si namreč širše molitvene jermene in povečujejo si na oblekah obeske; radi imajo prva mesta na gostijah in prve sedeže v shodnicah in da jih ljudje pozdravljajo na trgih ter kličejo »učenik«.

Vi pa se ne dajajte klicati z imenom »učenik«, zakaj eden je vaš Učenik, vi vsi ste pa bratje. Tudi ne kličite nikogar na zemlji »oče«, zakaj eden je vaš Oče, nebeški. Tudi se ne imenujte vodniki, zakaj eden je vaš vodnik, Kristus. Kdor je največji med vami, bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.« (Mt 23,1-12)

 

Pred nekaj leti sem prebral življenjsko zgodbo p. Ricka Frechetta, ameriškega duhovnika, ki se je posvetil služenju ubogim na Haitiju. Ob duhovniškem posvečenju leta 1979 je začutil poklicanost k temu, da stori nekaj več. Odšel je na Honduras, kjer je ustanovil sirotišnico. Pozneje je obiskal Haiti, kjer je srečal Misijonarke ljubezni, sestre matere Terezije, ki so vodile dom za otroke in njihove težko bolne mame, večinoma okužene z AIDS-om. Na Haitiju je postavil sirotišnico Naši mali bratje in sestre. Kljub nekontroliranemu kriminalu in kaosu v deželi je sirotišnica ne samo preživela, pač pa celo rastla. V nekem zelo nevarnem času med ekonomskim embargom so p. Ricka silili, da bi zapustil deželo. Odklonil je. »Kako bi lahko zapustili otroke?« je vprašal. »Kakšen pastir bi bil, če bi zapustil svoje ovce, ko jih napade volk?«

Po nekaj letih se je odločil, da začne študirati medicino. Po končanem študiju je začel delati kot zdravnik v bolnišnici v Port au Prince. Bolnica ni imela tekoče vode, niti elektrike in zelo skromne medicinske pripomočke. Povsem se je razdajal tistim, ki niso imeli ničesar, dostikrat je bilo vse, s čimer je lahko delal,  samo njegovo srce, polno ljubezni. Moj prijatelj je na svojem blogu objavil to zgodbo in zaključil s pripombo o nas katoliških kristjanih: »To je najboljše, kar lahko naša sorta stori!«

Ko je Jezus rekel: »Kdor je največji med vami, bodi vaš strežnik!« je imel v mislih p. Ricka.

Kako pa je z nami? Kako daleč smo mi pripravljeni iti v tem postu v službi bližnjim? Koliko samih sebe smo pripravljeni dati, da bi pokazali Jezusovo obličje tistim, ki so v pomanjkanju?

NALOGA

Kako lahko jaz ponižno služim drugim? Na kakšen način lahko uporabim svoj čas in svoje talente, da bi pomagal potrebnim? V svetu, kjer si toliko ljudi pusti streči in to celo pričakuje in želi, bom jaz danes poskušal iskati priložnosti, da bom strežnik.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Pomagaj mi, da se bom učil ponižnosti in da jo bom vsak dan živel. Amen.

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

SREDA, 11. MAREC

Ko je Jezus šel proti Jeruzalemu, je vzel dvanajstere učence posebej ter jim med potjo rekel: »Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pismoukom; obsodili ga bodo na smrt in ga izročili nevernikom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali, in tretji dan bo vstal.« 

Tedaj je stopila k Jezusu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma, padla predenj in ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Odgovorila mu je: »Reci, naj sedita ta dva moja sinova v tvojem kraljestvu eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus je odgovoril: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« Odgovorita mu: »Moreva.« Reče jima: »Moj kelih bosta pila, sedeti pa na moji desnici ali levici ne gre meni dajati, ampak katerim je pripravil moj Oče.«

Ko je to slišalo drugih deset, so bili nevoljni nad bratoma. Jezus jih je pa poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji narodov nad njimi gospodujejo in velikaši izvršujejo nad njimi oblast. Med vami pa ne bo tako; ampak kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik, in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vaš služabnik. Kakor Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mt 20,17-28)

 

Si že zaslutil temeljno misel tega tedna? V včerajšnjem evangeliju je Jezus rekel učencem, naj največji služijo drugim. Danes postavi za zgled samega sebe, ko pravi, da je prišel služit drugim. Njegove besede so odgovor na prošnjo Janezove in Jakobove matere, toda, ko je prosila za svoja sinova, naj imata izbrana sedeža v božjem kraljestvu, ali ni govorila v imenu nas vseh? Kako pogosto iščemo svoje lastne koristi? Kako pogosto se sprašujemo: Kaj bom jaz imel od tega? Kolikokrat zapravljamo svoje življenje za vzpenjanje po stopničkah? Neskončno število ur lahko zapravimo za fantaziranje, hrepenenje, skrb, lobiranje. Jezus nas želi spomniti, da so naša življenja namenjena nečemu drugemu in končno, da ni krone brez križa.

Ko si v postu prizadevamo, da gremo vase, spreobrnemo svoja srca, moramo svoje misli usmeriti tudi navzven in poskušati pomagati drugim. Vsak, kdor želi biti velik, pravi Jezus, mora biti najprej služabnik. Tisti, ki se želi povzpeti visoko, tega ne more storiti na ramenih bližnjih in ne more za to pričakovati plačila v nebesih. Poklicani smo k nečemu drugemu: k življenju žrtvovanja, k skrbnosti in zavzetosti, k služenju in ponižnosti.

Predstavljaj si, kaj bi se zgodilo, če bi ljudje na najvišjih in najbolj vplivnih položajih v svetu bili v prvi vrsti ponižni služabniki svojih bratov in sester. Zdaj si predstavljaj, da bi mi vsi tako delali. To ne bi pomenilo samo tega, da ravnamo kot pravi kristjani, pravi Kristusovi učenci, pač pa da ravnamo kot Kristus sam.

NALOGA

Sem dovolj ponižen, dovolj nesebičen in dovolj sočuten? Danes bom poskušal slediti Kristusu v služenju drugim.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Pomagaj mi, da bom imel srce služabnika, da bom poln pripravljenosti služiti drugim s ponižnostjo in veseljem. Amen.

 

Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

ČETRTEK, 12. MAREC

Tisti čas je rekel Jezus farizejem: Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki revež, po imenu Lazar, ki je ležal pri njegovih vratih, poln čirov, in se je želel nasititi s tem, kar je padalo z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali čire. Umrl pa je revež in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan.

Ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil svoje oči in zagledal od daleč Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu.‹ Abraham pa je rekel: ›Sin, spomni se, da si prejel dobro v svojem življenju in prav tako Lazar hudo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.‹

In rekel je: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in te naj posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.‹ Abraham pa reče: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Le-ta je pa odgovoril: ›Ne, oče Abraham, temveč, ako pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili.‹ Rekel pa mu je: ›Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.‹ (Lk 16,19-31)

 

Pred časom sem v New Yorku na poti v službo šel mimo mladega dekleta, ki je sedelo na pločniku in držalo napis: »Molim za čudež.« Zraven sebe je imelo škatlo od čevljev, kamor so mimoidoči vrgli kak kovanec. Bil sem pozen in sem podobno kot tisoč drugih v tistem jutru samo nadaljeval svojo pot mimo nje. Toda njena podoba je ostala z mano. Pozneje, med časom za kosilo, sem se vrnil, da bi videl, če je še tam. Odšla je, še en skrivnosten duh velemesta, brezimen in pozabljen. Do današnjega dne se sprašujem, kakšna je bila njena zgodba in ali bi lahko kaj storil zanjo. Kaj se je z njo zgodilo? Ali je doživela svoj čudež? Bi ji lahko kako pomagal? To vznemirja mojo vest.

Na podoben način nas mora vznemiriti pripoved o Lazarju in bogatinu. Izzvati nas mora, da se vprašamo, ali ljudi okrog sebe jemljemo samoumevno -  ali še huje, ali zanemarjamo uboge in potrebne med nami.

Post je čas dajanja miloščine revnim, ko pozornost namenimo tistim, na katere pogosto pozabimo: lačnim, obupanim, osamljenim, žalostnim, zapostavljenim ali zasužnjenim zaradi trgovanja z ljudmi ali zaradi raznih odvisnosti – izobčenim. Vedno moramo imeti pred očmi, da je svet poln anonimnih duš, ki molijo za čudež. Ta čas pokore in prenove nas nagiba, da se spomnimo svoje poklicanosti: obrniti se k tistim, ki so v stiski, moliti z njimi in zanje in jim na nek način pomagati. S svojim darom podpreti kak karitativni program, dati nekaj svojega časa na razpolago ob dobrodelnih pobudah v svojem kraju… Kdo ve? Čudež, za katerega ubogi molijo, si morda prav ti.

NALOGA

Danes bom razmislil o svojem daru kakšni dobrodelni organizaciji, ki skrbi za uboge. S svojim časom, talenti ali denarjem bom poskušal biti Kristusov obraz nekomu, ki je v stiski.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Pomagaj mi biti usmiljen tudi s tistimi, ki so v stiski in vzgajaj moje srce v velikodušnosti in ljubezni. Amen.

                       

Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

PETEK, 13. MAREC

Tisti čas je rekel Jezus velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Čujte drugo priliko. Bil je gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem tlačilnico in sezidal stolp; dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ko pa se je približal čas trgatve, je poslal k vinogradnikom svoje služabnike, da bi prejeli pridelek iz njega.

Vinogradniki pa so njegove služabnike zgrabili in so enega pretepli, enega ubili, enega kamnali. Poslal je spet drugih služabnikov, več ko prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, misleč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko so vinogradniki zagledali sina, so rekli med seboj: ›To je dedič! Dajte, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine.‹ In zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Kadar torej pride gospodar vinograda, kaj bo storil s temi vinogradniki?«

Reko mu: »Hudobneže bo hudo pokončal in vinograd bo dal v najem drugim vinogradnikom, ki mu bodo dajali pridelek ob svojem času.«

Jezus jim reče: »Ali niste nikoli brali v pismu: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh.‹ Zatorej vam pravim, da se vam bo Božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.« Ko so veliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, so spoznali, da govori o njih. Skušali so ga prijeti, pa so se zbali ljudstva, ker ga je imelo za preroka.

(Mt 21,33-43.45-46)

 

Prilika o vinogradnikih nas prisili k razmisleku o stvareh, o katerih raje ne bi razmišljali: o božji sodbi. Kaj bo storil z nami? Kako nas bo sodil? Kakšna bo naša usoda? Gre za grenek spomin na podobno razmišljanje z začetka našega postnega časa, ko smo razmišljali o svoji umrljivosti. Ne bomo večno živeli in na neki točki bodo naša telesa malodane prah. Kako uporabljamo čas, ki nam je podarjen? Morda je prav to tisto, kar moramo danes slišati.

Današnji evangelij nas vodi v razmislek o tem, kako skrbimo za to, kar nam je Bog zaupal: naš svet, naše brate in sestre ter Kristusov nauk in kako jih (ali kako jih ne) spoštujemo. Odlomek nas sprašuje o tem, kakšne sadove prinašamo.

V postu bi se morali več spraševati o sebi. Ti tedni so namenjeni molitvenemu samopreverjanju. Dragoceno se je vpraševati: Ali naredim vse, da bi napredoval v svetosti? Ali se postim v stvareh, ki mi ugajajo in poskušam živeti bolj preprosto, da bi se približal ponižnemu duhu daritve in ljubezni, ki ga vsebuje evangelij? Ali pa sem morda pozabil, za kaj sploh gre?

Današnji odlomek nam lahko služi kot budnica, da bi osvežili naša postna prizadevanja in obrnili naša srca in naše upanje nazaj k Bogu. Nekoč se bomo soočili s sodbo. Kako želimo, da nas Bog sodi?

NALOGA

Danes je dober dan za preverbo našega posta. V molitvi bom pregledal svoje življenje v tem postu in ponovno sklenil živeti teh štirideset dni v duhu žrtve in ljubezni.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Podari mi potrpežljivost in krepost, da se bom odpovedal samozadostnosti, ljubosumju in napuhu in se ti bom lahko tako približal.

 

 Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

 

SOBOTA, 14. MAREC

Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta sprejema grešnike in z njimi jé.« Povedal jim je pa to priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši izmed njih je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež imetja, ki mi gre!‹ In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam zapravil svoje imetje z razuzdanim življenjem. Ko je pa vse potrošil, je nastala v tistem kraju huda lakota in je začel stradati. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.

Šel je vase in rekel: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj od lakote ginem! Vstal bom in pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov!‹ In je vstal ter šel k svojemu očetu.

Ko pa je bil še daleč, ga je zagledal njegov oče in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je pa rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je velel svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo; ta moj sin je bil mrtev in je oživel, je bil izgubljen in je najden.‹ In začeli so se gostiti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in vprašal, kaj bi to bilo. Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega dobil.‹ Ujezil se je in ni hotel vstopiti.

Njegov oče je torej prišel ven in ga pogovarjal. Ta pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza; pa meni nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je zapravil svoje imetje s hotnicami, si mu zaklal pitano tele.‹

On mu je pa rekel: ›Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Gostiti in razveseliti se pa je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.‹« (Lk 15,1-3.11-32)

 

Leta 1864, med državljansko vojno v Ameriki, je bil vpoklican v Newyorško konjenico tudi najstnik Roswell McIntyre. Brez kakega posebnega usposabljanja so ga kmalu poslali v bitko. Fant je bil prestrašen in njegov strah ga je povsem prevzel. Zbežal je z bojišča. Kmalu zatem so ga prijeli in mu sodili za dezerterstvo. Vojaško sodišče ga je obsodilo na smrt s streljanjem. Roswellova mati je na predsednika Lincolna naslovila pismo, v katerem je prosila za svojega sina in ga rotila, naj sinu da še eno priložnost. Generali so predsednika prepričevali, da bi pomilostitev fanta slabo vplivala na moralo vojakov in bi jim s tem dali slab zgled. Toda predsednik je prišel do drugačnega zaključka.

»Opazoval sem,« je rekel, »da nikoli ne storiš nič dobrega fantu, če ga ustreliš.«

Pomilostil je Roswella, ki je pozneje padel v bitki, dal je svoje življenje v službi domovini.

Lincoln je razumel usmiljenje. Ko ga je nekdo vprašal, kako bo ravnal z južnjaki, ki so se odcepili od severa in začeli vojno, je odgovoril: »Z njimi bom ravnal, kot da niso nikoli odpadli!« Lahko bi rekli, da je govoril kot oče izgubljenega sina.

Današnja prilika vsebuje čudoviti pouk o ponižnosti in iskanju odpuščanja. Nas pa tudi izziva. Ali mi lahko odpustimo tako, kot je odpustil oče?

Koliko nas je lahko tako usmiljenih? To pomeni teči nasproti tistim, ki so ranjeni in želijo priti nazaj domov, pomeni odpreti svoje roke tistim, ki želijo na novo začeti. Pomeni poznati vrednost druge priložnosti. Pomeni prizanesti Roswellu McIntyresu, ki ga v vsakdanu srečamo.

Post je naš trenutek za to. Verjeti v odpuščanje, spreobrnjenje in upanje.

NALOGA

Ali je kdo v mojem življenju, ki mu ne morem odpustiti? Danes se bom potrudil odpustiti bližnjemu kot oče izgubljenemu sinu – tako kot Bog odpušča meni.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Odpusti mi, Oče, in pokaži mi način, kako naj odpustim drugim. Amen.

 

Preživi nekaj časa

v tišini z Gospodom!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

3. POSTNA NEDELJA, 15. MAREC

Tisti čas je Jezus prišel v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijánka mu je tedaj rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijáni.) Jezus ji je odgovóril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«

Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govóril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: ›Kaj bi rad od nje?‹ ali ›Zakaj govoriš z njo?‹ Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Učitelj, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so zrela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrèk, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa obirate sadove njihovega truda.«

Veliko Samarijánov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« (Jn 4,5-42)

Kaj bi se zgodilo, če bi srečali Jezusa sredi svojega vsakdana? Kako bi se odzvali? V pomoč naj nam bo zgodba o dekletu Satoko Kitahara.

Satoko Kitahara je bila premožna mladenka, ki je živela v Tokyu po drugi svetovni vojni. Takrat je bil Tokyo v ruševinah. Najbolj ubogi ljudje so živeli ob reki v naselju, znanem kot »Mesto mravelj«, kajti reveže so smatrali za tako malo vredne kot mrčes.

Leta 1949 je med sprehodom po mestu Satoko sklenila iz radovednosti slediti skupini redovnic, ki so šle v katoliško cerkev. To, kar je tam doživela, jo je povsem prevzelo. Od takrat je redno prihajala v cerkev in nekaj mesecev pozneje se je Satoko (šintuist – budist) dala krstiti. Ne dolgo zatem jo je misijonar vzel s seboj v Mesto mravelj in Satoko je bila šokirana. Začutila je klic k življenju med reveži. To je razložila z besedami: »Da bi nas rešil, je Bog poslal svojega sina, ki je postal eden izmed nas. Prevzelo me je spoznanje, da je samo en način, kako lahko pomagam tem pobiralcem smeti. In to je, da postanem pobiralec smeti kot oni.«

Živela in delala je med temi ljudmi, dokler ni osem let pozneje umrla zaradi tuberkuloze. Danes mnogi molijo, da bi jo razglasili za svetnico.

Zdi se mi, da na današnjo nedeljo njena zgodba odseva zgodbo neke druge žene, ki se je srečala z Jezusom in se je prav tako spremenila. Odlomek nas opominja, da lahko srečanje z Jezusom vsem spremeni življenje.

Ko nadaljujemo naš post, bodimo odprti za srečevanje Jezusa in za to, da nas bo to srečanje za vedno spremenilo.

NALOGA

Danes bom iskal srečanja z Jezusom na nenavadnih krajih z nenavadnimi ljudmi, posebej revnimi in izobčenimi, obrobnimi. Iskal bom konkretne načine, kako odpreti moje srce potrebnim – s prostovoljnim delom ali z darom za uboge.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Prepogosto ne ravnam z drugimi tako, kot ti želiš. Pomagaj mi omehčati srce in odpri mi oči za tvojo prisotnost v drugih. Amen.

 

Preživi nekaj časa

v tišini z Gospodom!

 

PONEDELJEK, 16. MAREC

Ko je prišel Jezus v Nazaret, je v shodnici govoril ljudstvu: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.«

Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal. (Lk 4,24-30)

 

Tisti, ki vodijo katehumenat (uvajanje odraslih v krščanstvo), vedo kako so najbolj zvesti in goreči člani župnij prav spreobrnjenci. Nekdanji katehumeni so bralci Božje besede ali izredni delivci obhajila, ki so vedno na razpolago, ki vedno pridejo prvi k maši in po maši ostanejo v cerkvi, da molijo. Vedno so na voljo za pomoč pri raznih župnijskih prireditvah. Izkušnja spreobrnjenja ali dejstvo, da so bili v polnosti sprejeti v oltarno občestvo, jih je globoko zaznamovalo. Dejansko so stebri sodobnega krščanstva prav ljudje kot Edith Stein, Avery Dulles in Evelyn Waugh, ljudje, ki so vero sprejeli po dolgih letih ateizma ali agnosticizma.

Tudi iz lastne izkušnje vem, da čredni verniki dostikrat jemljemo vero samoumevno, kar je točno tisti problem, o katerem govori Kristus v današnjem evangeliju. Ljudje njegovega rodnega kraja, Nazareta, so imeli težave s tem, kar jim je govoril. Jezus nas spominja, da so tisti, ki so izven kroga rednih vernikov, dostikrat bolj dojemljivi za Božjo besedo.

Prepričan sem, da so prav sedaj med nami nekateri, ki se čutijo oddaljeni od skupnosti in na nek način daleč od Boga. Toda prav oni so tisti, ki najbolj potrebujejo njegovo besedo in sporočilo postnega časa. Post nas vabi v skupnost kot Božje otroke, kot kristjane, kot tiste, ki hrepenijo (kakor jelen iz psalma), da bi jih Gospod napojil.

NALOGA

Danes bom imel pred očmi, da je Božje oznanilo namenjeno vsem ljudem. Kaj Bog želi, da bi jaz slišal? Kaj želi, da bi jaz storil?

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Vem da sem se ločil od tebe. Vem pa tudi, da ohranjaš odprta vrata za mojo vrnitev. Pomagaj mi odkriti pot domov. Amen.

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

TOREK, 17. MAREC

Tedaj je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, če greši zoper mene moj brat, kolikokrat naj mu odpustim? Do sedemkrat?« Jezus mu pravi: »Ne rečem ti: do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal njegov gospod prodati njega, ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je padel predenj in ga prosil: ›Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospod se je tega hlapca usmilil, ga oprostil in mu dolg odpustil.

Ko je pa ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarjev, in ga je zgrabil ter davil, govoreč: ›Plačaj, kar si dolžan!‹ Njegov sohlapec pa je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler bi ne poplačal dolga.

Ko so pa njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves dogodek pravit svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: ›Hudobni hlapec, ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca.‹ In njegov gospod se je razsrdil in ga izročil mučiteljem, dokler bi ne poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu.« (Mt 18,21-35)

 

Aprila 2017 je svet pretresla novica o številnih smrtnih žrtvah terorističnih napadov na koptske cerkve v Egiptu. Dva tedna po napadih smo bili nepričakovano priče čudoviti izpovedi vere in pričevanju o resnici, ki je v jedru današnjega evangelija: odpuščanju. Na egiptovski televiziji je novinar imel pogovor z vdovo Naseema Faheema, vratarja stolnice Sv. Marka v Aleksandriji. Na dan terorističnega napada je zaustavil moškega, ki se je pred stolnico nenavadno obnašal. Nekaj trenutkov pozneje je moški sprožil samomorilsko bombo in ubil sebe ter Naseema. S tem, ko je Naseem pogumno izpostavil sebe, je rešil mnogo življenj. Slavili so ga kot junaka in mučenca.

Le nekaj dni po njegovi smrti je njegova vdova pristala na intervju na nacionalni televiziji. Obkrožena s svojimi otroki je izrekla nekaj osupljivega. »Nisem jezna na tistega, ki je to storil,« je začela. Nato je govorila moževemu morilcu: »Naj ti Bog odpusti,« in nato dodala: »In tudi mi ti odpuščamo.«

Kamera se je nato usmerila na voditelja oddaje, Amra Adedba, enega najbolj priljubljenih televizijskih osebnosti v Egiptu, muslimana. Globoko ganjen je nekaj časa iskal prave besede. Končno je rekel: »Egiptovski kristjani so narejeni iz jekla. Kako veliko je to odpuščanje. To je njihova vera!«

To je naša vera. Današnji evangelij nas izzivalno sprašuje: Kako veliko je naše odpuščanje? V priliki o zadolženem hlapcu Jezus jasno pravi, da bo sodba ostra, če ne bomo iz srca odpustili svojim bratom. To me spominja na Jezusov krik odpuščanja na križu. Kako veliko pa je naše odpuščanje?

NALOGA

Kolikokrat odpustim tistim, ki so me prizadeli? Kako pogosto kuham zamero? Danes bom naredil neko posebno postno odpoved, sklep, ki ne bo usmerjen v prihodnost: odpovedal se bom zameram iz preteklosti.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Prepogosto sem gojil zamero in nisem bil zmožen odpuščati. Odpri moje srce, da bo odpuščanje lahko pognalo korenine in rastlo. Pomagaj mi odpuščati do konca.

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

SREDA, 18. MAREC

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, marveč dopolnit sem jih prišel. Kajti resnično, povem vam: Dokler ne preide nebo in zemlja, ne bo prešla ne ena črka ali ena pičica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil katero teh najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo spolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu. (Mt 5,17-19)

 

Spominjam se, kako sem pred leti na duhovnih vajah govoril z benediktinskim menihom. Govorila sva o izzivih življenja po evangeljskih svetih: uboštvu, čistosti in pokorščini. Iskreno je govoril o tem, kako molitev naredi vse skupaj lažje, skupaj z ljubečo povezanostjo z Gospodom. Vprašal sem ga, kateri od treh svetov je najtežji. Brez oklevanja je odgovoril: »Pokorščina!« Nato je z nasmehom dodal: »Ta je najbolj trda, verjameš ali ne!«

Zdi se, da tudi menihi tako kot vsak izmed nas, ne marajo, da se jim ukazuje in niso ravno nori na izpolnjevanje ukazov. Brez dvoma je bilo tako tudi v Jezusovih dneh.

Pokorščina in poslušnost Postavi sta bili v središču Jezusovega življenja, končno je bil pravoveren Jud. Toda, kot je razvidno iz današnjega evangelija, božje zapovedi in Postava so bili zanj šele začetek. Odlomek se nahaja na sredi njegovega najbolj znamenitega govora, govora na gori. Potem ko je povedal blagre, je poslušalce spomnil na to, da njegovo učenje ni v nasprotju s Postavo. Svoj nauk gradi na Postavi in jo hkrati dopolnjuje.

Ali ne gre na nek način za to tudi v naših postnih prizadevanjih? Ko opravljamo spokorna dela: molitve, odpovedi, pokoro, miloščino in žrtve, se trudimo izpolniti Božji načrt za nas, njegov klic, povabilo k napredovanju v svetosti in veri.

Ali ni to vredno truda?

NALOGA

Imam morda težave s pokorščino? Se mi kaka postna naloga upira? Morda se moram z njimi soočiti postopoma. Danes se bom na primer trudil živeti postni čas s hvaležnostjo in veseljem, vsak trenutek bom izkoristil kot priložnost za to, da se približam Bogu.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Naj me življenje tvojega Sina uči pokorščine, toda preko nje naj rastem v veri, upanju in ljubezni. Amen.

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

ČETRTEK, 19. MAREC

Jakob je imel sina Jožefa, moža Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki je Kristus. Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož, Jožef, pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti.

Ko je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, ker bo on odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.

(Mt 1,16.18-21,24)

 

Ko smo blizu sredine letošnjega posta, Cerkev na naši poti postavi pred nas novo osebo, svetega Jožefa. Današnji dan zaznamuje praznik tega svetnika molčeče neomajnosti. Zelo malo izvemo o njem iz Svetega pisma in v evangelijih ni zapisane nobene besede, ki bi jo on izrekel. Česa nas lahko nauči? Marsičesa.

Leta 1980 je Robert Fulghum izdal knjigo z naslovom »Vse kar moram vedeti, sem se naučil v vrtcu«. Preprost, jasen vodnik k ponižnemu, krepostnemu življenju, ki je kar dve leti ostal na vrhu najbolj prodajanih knjig. No, meni se zdi, da se veliko tega, kar moramo vedeti, lahko naučimo od sv. Jožefa.

Od sv. Jožefa se poleg ostalega učimo sledečih stvari: Prizadevanja za pravičnost. Stati ob strani tistim, ki jih imamo radi, ne glede na vse. Držati obljube. Poslušati in ubogati angele. Ne skrbeti preveč za prihodnost. Zaupati v Boga. Ostati povezan s svojimi koreninami. Podati se na pot. Verjeti, da lahko Boga najdeš kjerkoli, čeprav mu drugi ne dajo prostora. Sanjati. Ponovno sanjati. In nikoli ne nehati sanjati.

In potem še tega: Ne boj se molčati. Dostikrat ima molčeč partner veliko povedati. Ogromno lahko poveš že s tem, da si prisoten, da si močan in da si zgled poslušne vere.

Nam, ki smo na tem potovanju skozi post, sv. Jožef ponuja sopotništvo in navdih, v njem najdemo nekoga, ki je prav tako potoval, se odrekal, ki je iz svojega življenja delal molitev in ki nikoli ni izgubil izpred oči tega, kje ga Bog želi imeti. Naj nadaljuje našo pot z nami in naj nam bo vodnik skozi teh štirideset dni.

NALOGA

Sv. Jožefa po navadi vidimo kot osebo zamrznjeno v času – kip, podobico, barvno okno ali ikono. Toda bil je človek kot mi, oče,  mož in delavec. Kolikokrat se mi zgodi, da hitro sodim bližnje in jih vnaprej ožigosam? Danes bom pozoren na to, da se bom veselil enkratnosti, posebnosti in lepote vseh, ki jih bom srečal in hvalil bom Boga za njegovo neskončno ustvarjalnost.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Vodi me, da bom podoben sv. Jožefu in da bom postal tvoj bolj veren učenec. Amen.

 

Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

PETEK, 20. MAREC

Tisti čas je k Jezusu pristopil neki pismouk in ga vprašal: »Katera je prva med vsemi zapovedmi?« Jezus mu je odgovoril: »Prva zapoved med vsemi je: ›Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, edini Gospod. Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem in vso močjo.‹ To je prva zapoved. Druga je tej enaka: ›Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.‹ Večja od teh ni nobena druga zapoved.«

Pismouk pa mu je rekel: »Dobro, učenik, prav si rekel, da je Bog edini in ni drugega razen njega; in da je ljubiti njega z vsem srcem in vsem mišljenjem in vso dušo in vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor sam sebe – več kakor vse žgalne in druge daritve.«

Videč, da je razumno odgovoril, mu je Jezus rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni upal še kaj vprašati. (Mr 12,28-34)

 

Katoliški pisatelj in filmski kritik Michael Lickona je nekoč rekel: »Verjamem, da je poroka najboljša priložnost za to, da bližnjega ljubiš kakor samega sebe.« To misel tudi sam rad uporabim pri poročnih nagovorih. Spominja nas na to, da je oseba, s katero boš preživel svoje življenje, tvoj prvi bližnji in da moraš to osebo ljubiti prav tako kot ljubiš samega sebe.

V današnjem evangeliju je ljubezen do bližnjega seveda ena od dveh velikih zapovedi. Ne smemo pa pozabiti, da je glede ljubezni do Boga na drugem mestu. Ko slišimo ta odlomek, pogosto preslišimo nadaljevanje: da moramo namreč ljubiti Boga »z vsem srcem, vsem mišljenjem, vso dušo in vso močjo.« Biti moramo popolni.

Ko se v postu soočamo s tem besedilom, nam to postavlja številna provokativna vprašanja. Ali si kaj pridržujemo? Ali dajemo Bogu vse, kar smo: srce, mišljenje, dušo, moč?

Končno nas ta kratki odlomek vabi, naj raziščemo, kako globoko smo sposobni ljubiti – tako Boga kot svojega bližnjega. Morda  se lahko vprašamo tudi, ali se trudimo ljubiti tiste okrog sebe, ki so, roko na srce, neprijetni: trmasti, sebični, žaljivi in tiste, ki jih je življenje zlomilo. Ali vidimo sebe v njih? Ali jih ljubimo kakor samega sebe?

Priljubljena pesem iz moje mladosti pravi: »Kako globoka je tvoja ljubezen?« (How deep is your love?) To je brezčasno, večno vprašanje, hkrati pa je post pravi čas, da si ga zastavimo.

NALOGA

Jezus nam pravi, da so to najpomembnejše zapovedi. Zato bom danes na prvo mesto postavil ljubezen do Boga (z vsem svojim srcem, vsem mišljenjem, vso dušo in vso močjo) in bom ljubil svojega bližnjega kakor samega sebe.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Nisem vedno ljubil tebe ali svojega bližnjega tako, kot bi moral. Pritegni me bliže k sebi, poglobi mi vero in upanje. Daj mi pogum in velikodušnost, da bom ljubil ljudi okrog sebe z enako potrpežljivostjo in prijaznostjo, kot ljubiš ti mene. Amen.

 

Preživi nekaj časa

v tišini z Gospodom!

 

SOBOTA, 21. MAREC

Tisti čas je povedal Jezus to priliko nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so druge zaničevali: »Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden farizej in drugi cestninar. Farizej se je ustopil in je sam pri sebi tako molil: ›Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešuštniki, ali tudi kakor ta cestninar; postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega, kar dobivam‹.

Cestninar pa je stal od daleč in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹

Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan in, kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 18,9-14)

 

Jeanne Jugan, francoska kmečka žena, nam je lahko velik zgled ponižnosti. Živela je na začetku devetnajstega stoletja in globoko jo je ganila stiska revežev. Leta 1839 je ustanovila Male sestre ubogih, red, ki se je posvečal skrbi za revne. To je bilo pogumno dejanje, še bolj pogumno je bilo, kar je sledilo.

Samo nekaj let za tem, ko je ustanovila red, je bil neki duhovnik imenovan za kaplana redovne skupnosti in odločil se je, da Jeanno premesti v drugo redovno hišo, kjer bo skrbela za novinke in delala z njimi. Večina sester, ki je živela z njo, ni nikoli zvedela, da je ta redovnica, ki tako ponižno čisti stranišča in riba tla, v resnici ustanoviteljica njihovega reda. Enajst let po njeni smrti so sestre natančneje preiskovale začetek svojega reda in presenečene prišle do njenega imena. Sama ni tega nikoli povedala. Nikoli ni zahtevala posebnega mesta v skupnosti, pač pa je sprejela skrito življenje v ljubezni do ubogih in v službi Bogu.

Ko nadaljujemo svoje postno potovanje in slišimo priliko o ošabnem farizeju in ponižnem cestninarju, se globlje zavemo, da ponižnost spada k svetosti. Klic posta je klic k ponižnosti, klic k temu, da se zavemo svojih meja, svojih omejenosti in slabosti in damo prednost Bogu. Življenje Jeanne Jugan je osupljiva lekcija o tem, kako to živijo svetniki.

Kaj lahko storimo, da bi jim bili podobni?

NALOGA

Danes se bom ponižal pred Bogom. Spomnil se bom, da sem post začel s pepelom na glavi, v znamenje pokore in minljivosti. Trudil se bom, da bo vzgib mojih ravnanj ljubezen, ne pa ponos in s tem dajal čast Bogu.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. V postu se spominjam, da sem prah in da se bom v prah povrnil. Pomagaj mi, da se bom vrnil k evangeliju, da bom živel v preprostosti in dobroti. Amen.

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

 

 

4. POSTNA NEDELJA, 22. MAREC

Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovóril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«

Ko je to izgovóril, je pljunil na tla in s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govóril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je narédil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij‹.
Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«

Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus narédil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«

Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsákogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: ›Dovolj je star, njega vprašajte‹. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovóril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovóril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?«

In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vémo, da je Mojzesu govóril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne véste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vémo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, téga usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mógel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rôjen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovóril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« (Jn 9,1-41)

Imate že dovolj puščobe posta? Ne ozirajte se naprej. Danes, na to nedeljo, je tukaj luč.

V evangeliju slepi človek spregleda in Jezus pove te dragocene besede: »Jaz sem luč sveta.« Ko razmišljam o tem, kaj se je v tem odlomku pravzaprav dogajalo, se mi zdi, da gre za več kot samo za čudežno ozdravitev. Ne vidim nič manj kot ponovno Stvarjenje.

Spomnimo se prvih besed, ki jih Sveto pismo pripiše Bogu: »Naj bo svetloba.« Z lučjo se vse začne. Tako se začne stvarstvo, iz luči nastane vesolje, iz nje izvira veličastno in nikoli končano delo božje domišljije. V današnjem čudežu Jezus na svoj način ponovi Očetove besede: Naj bo luč. Naj se začne stvarjenje. Naj ti pomagam videti to, kar ne moreš.

To je Jezus rekel sleporojenemu pred dva tisoč leti. In to pravi danes vsakemu izmed nas. Bodi svetloba! Današnji evangelij vpije: Naj bo Kristus, luč sveta! V njem nam je dano novo stvarjenje.

Začeli smo post s povabilom, naj raztrgamo svoja srca. Morda moramo to res storiti, da bi vanje spustili svetlobo. Smo bili sebični? Grobi? Neusmiljeni? Nam je bilo preveč prijetno živeti v senci cinizma in greha? Morda nismo hoteli ljubiti, smo zaprli svoja srca in dopustili, da otrdijo, postanejo temna. Post nam pravi: »Raztrgajte svoja srca. Razprite jih. Spustite vanje svetlobo.«

NALOGA

Danes se bom trudil spustiti več svetlobe v ta svet, ki je tako pogosto črnogled in obupan. Poznam koga, ki potrebuje upanja? Družbe? Ohrabritve? Molitve? Danes bom povabil luč v svoje srce, da bom lahko svetil drugim.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Naredi me srednika svojega miru in nosilca svetlobe. Amen.

 

Preživi nekaj časa

v tišini z Gospodom!

 

PONEDELJEK, 23. MAREC

Tisti čas je Jezus iz Samarije odšel v Galilejo. Sam Jezus je namreč pričal, da prerok nima časti v domačem kraju. Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so vse vedeli, kar je bil storil v Jeruzalemu ob prazniku; kajti tudi oni so bili šli k prazniku. Prišel je torej spet v Kano Galilejsko, kjer je bil spremenil vodo v vino.

Bil je pa neki kraljevi uradnik, čigar sin je bil bolan v Kafarnaumu. Ko je ta slišal, da je Jezus dospel iz Judeje v Galilejo, je prišel k njemu in prosil, naj pride in ozdravi njegovega sina; bil je namreč že na tem, da umrje. Jezus mu je tedaj rekel: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Kraljevi uradnik mu pravi: »Gospod, stopi tja, preden moj otrok umrje!« Jezus mu reče: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je šel.

Že na poti pa so mu prišli naproti služabniki in povedali, da njegov sin živi. Povprašal jih je torej po uri, ob kateri mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmi uri ga je pustila mrzlica.« Oče je tedaj spoznal, da ob tisti uri, ob kateri mu je Jezus rekel: ›Tvoj sin živi‹. In veroval je on in vsa njegova hiša. To je bil že drugi čudež, ki ga je Jezus storil po svojem prihodu iz Judeje v Galilejo. (Jn 4,43-54)

 

Najbolj presenetljiv stavek iz današnjega evangelija je: »Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je šel.« Jezus mu je seveda rekel, da njegov sin živi. To je ganljivo pričevanje vere. V našem ciničnem času česa takega skoraj ne srečamo.

Človek, ki je na tak način veroval, je bil p. William McCarthy. Za številne ljudje iz ameriškega mesta Quincy, Massachusetts, je bil preprosto pater Bill. V poznih 1970-ih letih je opazil, da v njegovi okolici narašča brezdomstvo in želel je nekaj storiti glede tega. V cerkveni kleti je pripravil ležišča, da bi ljudje imeli topel prostor, kjer bi lahko preživeli noč. Nato je zgradil dom na koncu slepe ulice, zraven mestnega zavetišča za živali. »Dom p. Billa« je bilo svetišče, kamor so se lahko zatekli ljudje, ki niso imeli kam iti, ki niso bili nikjer zaželeni.

Toda p. Bill jih je sprejel, pri njem so bili zaželeni in hotel je, da bi čutili, kako so ljubljeni. Ko je pred nekaj leti umrl, je eden od brezdomcev dejal: »Bil je vsakemu duhovnik!« Ljudje se spomnijo, kako je stal zunaj zatočišča in delil cigareto s kakim od stanovalcev – bolnim, alkoholikom, zavrženim ali zlorabljenim. To je bila njegova čreda. Boril se je zanje in se ni nikoli vdal. In to je počel zato, ker je verjel. Verjel je vanje. Verjel je v Jezusa Kristusa. Verjel je, da lahko pripravi prostor za čudeže. In ker je on verjel, so verjeli tudi brezdomci.

Post nas opogumlja, da okrepimo svojo vero in zaupanje v Boga, ki lahko dela čudeže v nas in po nas. On lahko! On bo. Če mu le verjamemo, kot sta verjela stotnik iz današnjega evangelija in p. Bill.

NALOGA

Danes bom odstranil dvom. Izbral bom vero v to, da Bog lahko dela čudeže v mojem življenju in verjel bom, da Bog lahko dela čudeže v življenju ljudi okrog mene.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Pomagaj moji neveri in pomagaj mi globlje zaupati tvoji ljubezni do mene.

Preživi nekaj časa

v tišini z Gospodom!

 

TOREK, 24. MAREC

Bil je judovski praznik in Jezus se je napotil v Jeruzalem. V Jeruzalemu pa je pri Ovčjih vratih kopališče, ki se po hebrejsko imenuje Betsata in ima pet stebrenikov. V teh je ležala velika množica bolnikov: slepih, hromih, sušičnih.

Bil je pa tam neki človek, ki je bil 38 let bolan. Jezus ga je videl ležečega in, ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Ali hočeš ozdraveti?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam nikogar, ki bi me dejal v vodo, kadar voda zaplivka; medtem ko se jaz tja pomikam, pa vstopi pred menoj kdo drug.« Jezus mu reče: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« In takoj je mož ozdravel, vzel posteljo in hodil.

Tisti dan pa je bila sobota. Judje so zato govorili ozdravljencu: »Sobota je, ne smeš postelje nositi.« On jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: »›Vzemi svojo posteljo in hodi.‹« Vprašali so ga: »Kdo je tisti, ki ti je rekel: ›Vzemi in hodi‹?« Toda ozdravljenec ni vedel, kdo je. Jezus se je bil namreč umaknil, ker je bila množica ondi. Pozneje ga je našel Jezus v templju in mu rekel: »Glej, ozdravel si, ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.« Mož je odšel in Judom povedal, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. Zaradi tega, ker je Jezus delal taka dela v soboto, so ga Judje preganjali. (Jn 5,1-3.5-16)

 

Kdo bi Jezusu rekel »ne«? V današnjem evangeliju sreča Jezus človeka, ki je bil hrom od rojstva, in ga vpraša: »Ali hočeš ozdraveti?« Toda mož mu ne odgovori pritrdilno. Namesto tega mu razloži, zakaj ni zmožen vstopiti v zdravilno vodo – drugi ljudje ga ovirajo! Zato Jezus zdravilno vodo prinese k njemu s preprostim ukazom: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« In tako se zgodi.

To je verjetno eden od najkrajših in najbolj površno opisanih čudežev v evangeliju, toda v tem opisu je skrito pomembno sporočilo za vse nas. Post nas spominja, da smo na tak ali drugačen način vsi hromi. Morda nas hromi strah, negotovost ali greh; morda smo ohromljeni od slabih navad, malenkostnosti ali pa napuha ali pohlepa. Toda želimo se premakniti. Želimo napredovati. Morda nas drugi ovirajo. Morda smo zafrustrirani zaradi svoje šibkosti. Toda Jezus nam ponuja ta trenutek odrešitve in upanja: če želimo ozdraveti, on lahko to stori. Prinaša nam zdravilno vodo.

Postni čas je obdobje, ko moramo poslušati ta Jezusov klic. Ali želimo ozdraveti? Želimo vstati, vzeti svojo posteljo in hoditi? Ne glede na to, kaj nas hromi, kaj nas zaustavlja, nam Kristus ponuja svojo besedo spodbude in ozdravljenja. Ali želimo ozdraveti? Kdo bi rekel »ne«?

NALOGA

Danes bom našel pogum, da bom odložil vse, kar me hromi, kar me veže, kar me vleče stran od globlje povezanosti z Gospodom.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Hrepenim po tem, da bi rastel v svetosti in da bi se rešil svojih grehov, slabosti in napak. Podari mi milost, da bom lahko storil to, kar moram storiti. Amen.

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

SREDA, 25. MAREC

Tisti čas je bil angel Gabriel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Ko je prišel k njej, je rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.

Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Božji Sin. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki je nerodovitna; kajti pri Bogu ni nič nemogoče.«

Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26-38)

 

V naš post ponovno vstopa nepričakovani obiskovalec: angel Gabrijel, ki Mariji prinese sporočilo, ki obrne na glavo njen svet in spremeni zgodovino. Tako je življenje.

Verjetno smo že vsi doživeli, kako nas je šokiral dogodek, ki ga nismo pričakovali – ko se nam je življenje nenadoma postavilo na glavo, v dobro ali slabo smer in smo se presenečeni ali zgroženi ali zmedeni spraševali, kako je to mogoče?

Mariji pa je tu rečeno samo: »Pri Bogu je vse mogoče.« In to zadošča. To je vse, kar mora slišati. Sprejela bo Božjo voljo in jo izpolnila. To je v vseh pogledih izredno. Kako lahko nekdo, ki je tako mlad, s tako lahkoto privoli v nekaj, kar bo brez dvoma težko, boleče in verjetno tudi škandalozno? Že samo misel na to je šokantna. Nasprotuje naši kulturi.

Živimo v času, ko je reči »ne« izredno enostavno. Danes si vsak lahko zastavi življenje, da je táko, kot ga želi, pa čeprav je v nasprotju s tem, kar bi moralo biti. Marija pa je prisluhnila nekemu drugemu glasu, glasu angela z Božjim sporočilom. Ko je Marija postavila vprašanje, ki ga svet tako pogosto postavlja: »Kako se bo to zgodilo?« je odgovor v njej zanetil ogenj. Ogenj Svetega Duha. Ogenj možnosti. Kajti pri Bogu ni nič nemogoče. Kako pogosto to pozabljamo! Kako pogosto tega ne verjamemo, ali temu ne zaupamo.

V tem postu, ko nadaljujemo s svojim približevanjem Bogu, razmišljajmo o tem drugačnem načinu oznanjenja – Bog nas opogumlja, nam daje upanje in nas vabi, da se razveselimo vznemirljive priložnosti. Kajti Bogu je, seveda, vse mogoče.

NALOGA

Danes se bom kot Marija izročil Bogu. Zaupal bom, da me bo popeljal tja, kjer želi, da sem, kajti Bogu ni nič nemogoče.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Kolikokrat ti nisem zaupal! Kako pogosto sem dvomil in se spraševal o tvojih načrtih. Utrdi moje dvomljivo srce in okrepi ga, da bo spolnjevalo tvojo voljo. Amen.

Preživi nekaj časa

v tišini z Gospodom!

 

ČETRTEK, 26. MAREC

Tisti čas je rekel Jezus Judom: »Če jaz pričujem o sebi, moje pričevanje ni pravo; drug je, kateri pričuje o meni, in vem, da je pričevanje, ki ga daje o meni, pravo. Poslali ste k Janezu Krstniku in pričeval je za resnico; toda jaz ne sprejemam pričevanje od človeka, ampak pripovedujem to zaradi tega, da bi se vi zveličali. On je bil svetilka, ki gori in sveti, vi pa ste se hoteli nekaj časa veseliti ob njegovi luči. Jaz pa imam večje pričevanje, kakor je Janezovo; dela namreč, ki mi jih je dal moj Oče, da jih izvršim, prav ta dela, ki jih izvršujem, pričujejo o meni, da me je poslal Oče. Tudi Oče, ki me je poslal, je pričal o meni. Nikoli niste slišali njegovega glasu, niste videli njegove postave in tudi njegove besede nimate, da bi prebivala v vas, ker vi ne verujete tistemu, ki ga je on poslal.

Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta so, ki pričujejo o meni in vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. Slave ne sprejemam od ljudi, ali poznam vas, da nimate v sebi Božje ljubezni. Jaz sem prišel v imenu svojega Očeta in me nočete sprejeti; če pride kdo drug v lastnem imenu, ga boste sprejeli.

Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate čast drug od drugega in ne iščete časti, ki jo daje edini Bog? Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu, vaš tožitelj je Mojzes, v katerega vi zaupate. Zakaj ko bi vi verjeli Mojzesu, bi verjeli meni, o meni je namreč on pisal. Če pa njegovemu pismu ne verjamete, kako boste verjeli mojim besedam?« (Jn 5,31-47)

 

Ta kratki odlomek iz Janezovega evangelija nam znova in znova prinaša eno in isto besedo: pričevanje. Beseda se v raznih oblikah pojavi kar desetkrat. To, kar Jezus tu govori, je torej izrednega pomena; Jezus resnično meni, da gre za nekaj, česar ne smemo jemati zlahka.

Med drugim svoje poslušalce spomni na to, da je njegov nauk in da so njegovi čudeži mnogo globljega pomena, kot lahko ljudje razumejo. Oznanja »veselo novico«, ki dejansko prihaja od Očeta, novico o obnovi in spreobrnjenju, obljubo odrešenja.

Gre za slovesno prisego usmiljenja. Pričuje o ljubezni. Pričuje o sočutju in žrtvovanju, o molitvi in zadoščevanju. Pričuje o ljubezni. Skratka, pričuje o držah, ki jih poskušamo živeti v postu in zagotavlja nam, da to, kar nas uči, naj delamo in verujemo, prihaja od zgoraj.

In od nas pričakuje, da bomo tudi mi pričevali. To počnemo vsak dan s svojimi odločitvami, besedami, molitvami in kar je najbolj pomembno, s svojim življenjem. V postnem času znova in znova poslušamo Jezusovo pričevanje.

Kaj pa ljudem okrog nas govori naše življenje?

NALOGA

Če bi bili izzvani, naj pričujemo za evangelij, kako bi se odzvali? Danes bom molil za pogum, da bi svojo vero živel nesebično in veselo.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Naredi me bolj pogumnega, bolj ljubečega, bolj usmiljenega, bolj rednega v molitvi, da bom tako priča tvoje prisotnosti v mojem življenju. Amen.

 

Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

PETEK, 27. MAREC

Tisti čas je Jezus hodil po Galileji; po Judeji namreč ni hotel hoditi, ker so ga Judje hoteli umoriti. Bil pa je blizu judovski šotorski praznik. Ko pa so bili njegovi bratje odšli na praznik, je šel tudi sam, ne očitno, ampak bolj na skrivaj.

Govorili so tedaj nekateri izmed Jeruzalemčanov: »Ali ni ta tisti, ki ga hočejo umoriti? In glejte, očitno govori, pa mu nič ne rečejo. Ali so morda res voditelji spoznali, da je on Kristus? Toda o tem vemo, od kod je, o Kristusu pa nihče ne bo vedel, od kod je, kadar pride.« Zaklical je torej Jezus, ko je učil v templju: »Mene poznate in tudi veste, od kod sem! In vendar nisem prišel sam od sebe, ampak biva v resnici tisti, ki me je poslal, in tega vi ne poznate. Jaz ga poznam, ker sem od njega in me je on poslal.«

Hoteli so ga torej prijeti, a nihče ni stegnil rok po njem, ker še ni bila prišla njegova ura. (Jn 7,1-2.10.25-30)

 

Bližamo se koncu postnega časa. Veliki petek je že čez štirinajst dni in božja beseda postaja vse bolj resna. V današnjem evangeliju zaslutimo namig, da se bliža konec. Jezus očitno govori njim, ki se sprašujejo, ki iščejo, ki dvomijo. »Mene poznate,« jim pravi, »in veste, od kod sem!«

Ali govori nam? Ali se ob koncu našega štiridesetdnevnega potovanja še vedno ukvarjamo z iskanjem poti? Ti zadnji dnevi posta nas lahko izzovejo, tako kot je Jezus izzval svoje poslušalce. Lahko smo razočarani, zmedeni in pomanjkljivi. Lahko se počutimo obremenjene zaradi postenja in molitev. Morda čakamo na razodetje, na nekakšen »Aha!« trenutek, ki bi nam vsa naša postna prizadevanja postavil na mesto.

Morda nas mamijo skušnjave čokoladnih pirhov, ki so jih že polne trgovine, ali pasemo oči na ponudbi šunk iz reklamnih letakov, ki jih najdemo vsako jutro v svojem poštnem nabiralniku. Morda se celo dolgočasimo; kdaj bo končno že enkrat ta velika noč?

Jezusove besede nas lahko potegnejo nazaj v resnično življenje: »Poznate me!«

Da, seveda ga poznamo. Preživeli smo te tedne v poslušanju njegovih besed, podoživljanju  njegovih čudežev in hoji za njim na njegovi poti na Kalvarijo. Sledili smo mu s svojimi molitvami, upanjem in svojimi trenutki žrtev ter duhovnega iskanja. Poznamo ga. In on pozna nas. Teh zadnjih štirinajst dni je lahko priložnost za še bolj poglobljeno razmišljanje in zavezanost našemu spreobrnjenju in opozorilo, da na tej poti nismo sami. Hodimo skupaj s Kristusom in on hodi z nami.

Poznamo ga: njegov nauk, njegova pričakovanja, njegovo usmiljenje in njegovo ljubezen. Vemo pa tudi, zakaj vse to počnemo in kam to vodi.

NALOGA

Danes bom razmišljal o tem, kakšno pot sem do sedaj prehodil in kam moram še priti. In zaupal bom, da bo Jezus tam, tako kot je vedno bil, kot moje upanje, moj brat in moj vodnik.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Naj preživim zadnje dni posta v iskanju tvoje bližine, v zaupanju vate in v pričevanju o tvojem usmiljenju in sočutju. Amen.

 

Preživi nekaj časa

v tišini z Gospodom!

 

SOBOTA, 28. MAREC

Ko so nekateri iz množice slišali Jezusove besede, so govorili: »On je zares prerok.« Drugi so rekli: »To je Kristus.« Nekateri pa so govorili: »Menda vendar Kristus ne pride iz Galileje? Ali ne pravi pismo, da pride Kristus iz Davidovega rodu in iz mesta Betlehem, kjer je bil David?« Nastal je torej zaradi njega med množico razpor. Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nihče ni stegnil rok po njem.

Služabniki so se vrnili k velikim duhovnikom in farizejem in ti so jim rekli: »Zakaj ga niste privedli?« Služabniki so odgovorili: »Nikoli noben človek ni tako govoril.« Farizeji so jim odgovorili: »Ste se mar dali tudi vi preslepiti? Ali je mar vero vanj sprejel kdo izmed voditeljev ali izmed farizejev? A ta drhal, ki ne pozna postave, prekleti so!«

Nikodem, ki je bil prej prišel k njemu in je bil eden izmed njih, jim je rekel: »Ali mar naša postava koga sodi, če ga prej ne zasliši in ne pozve, kaj dela?« Odgovorili so mu: »Kaj si tudi ti iz Galileje? Preišči in spoznaj, da iz Galileje noben prerok ne vstane.« In odšli so vsak na svoj dom. (Jn 7,40-53)

 

1. marca 2006 je pionir družbenih medijev Jack Dorsey naredil nekaj, česar do tedaj ni storil še nihče in kar je imelo globok vpliv na življenje vseh nas. Poslal je svoj prvi twit. »Pošiljam svoj prvi twit,« je napisal. Vse ostalo je zgodovina.

Po zadnjih podatkih je poslanih petsto milijonov twitov na dan po vsem svetu, z nekaj sto milijonov dnevno aktivnih uporabnikov Twitterja. In število narašča. Živimo seveda v dobi neprestane komunikacije, kjer nobena misel ne ostane neizražena in kjer je slišanih mnogo glasov mnogih ljudi – za dobro ali slabo. In mnogo tega se dogaja na Twitterju in drugih družbenih medijih.

Posreduje se tudi mnogo žolčnosti in jeze. Toda današnji evangelij nas spominja, da to ni nič novega. Ljudje kar ne morejo drugače kot nasprotovati. Resnično, zdi se, kot da je prav vsak moral imeti svoje mnenje o Jezusu – ne vsi pozitivno. Mnogi, ki so ga takrat slišali, so bili med seboj tako razdeljeni, kot so danes tisti, ki uporabljajo Facebook. Nekateri so bili prestrašeni, drugi jezni. To nam lahko pomaga, da se tudi mi vprašamo, kakšno je naše mnenje o Jezusu? Kako ga mi vidimo? Kakšen vpliv je to imelo na nas v postnem času?

V svetu, kjer ima vsak svoje mnenje o Jezusu (spet niso vsa pozitivna), se spomnimo tistega dne pred nekaj tedni, ko smo imeli pepel na glavi, da bi pokazali, kdo smo in komu sledimo. Spomnimo se naše obljube obrniti svoja srca nazaj h Gospodu.

In spomnimo se tudi, da smo ljudje, ki jih ljubezen vodi k temu, da bi živeli drugače kot tisti, ki na prvo mesto postavljajo drugačne stvari. Ta misel ima mnogo večji vpliv kot vse, kar bi Jack Dorsey lahko izumil.

NALOGA

Kako lahko danes pošljem sporočilo, da sem Jezusov učenec? Najboljši način je moje življenje, zato se bom trudil živeti kot kristjan, ki je poln vere in ki pričuje za evangelij s sočutjem in veseljem.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Naredi me neustrašnega oznanjevalca svoje vere vate. Moje življenje naj bo polno pristne ljubezni, velikodušnega odpuščanja in trajne potrpežljivosti ne glede na težave, s katerimi se bom srečal. Amen.

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

 

 

 

 

 

 

5. POSTNA NEDELJA, 29. MAREC

Tisti čas je bil neki bolnik, Lazar iz Betánije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.«

Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu dejali: »Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnáti, pa greš spet tja?« Jezus je odgovóril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«

To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravél.« Jezus je govóril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«

Ko je torej Jezus prišel, je zvedel, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betánija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma.

Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti.

Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, ga je do srca ganilo in je vzdrhtél. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mógel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«

Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«

In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povôji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustíte, naj gre!« Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je stóril, je začelo verovati vanj. (Jn 11,1-45)

 

Dolgo let je bil eden najbolj vplivnih ameriških duhovnikov nekdo, za katerega skoraj nihče ni slišal: pater Joseph Martin.

Mnogo let je imel predavanja po Ameriki. Vsi najmočnejši govori so se vedno začeli z besedami: »Jaz sem Joe Martin in sem alkoholik.« Dve predavanji sta bili posneti in so ju uporabljali kot redni del terapij v centrih in bolnicah širom vse Amerike. Pomagal je brezštevilnim ljudem, ki jih ni nikoli srečal. Neki zdravnik je o njem dejal: »Pater Martin je v zadnjih petdesetih letih bolj kot kdorkoli pomagal tistim, ki trpijo zaradi odvisnosti.«

Pater Martin je odkrito govoril o svojem lastnem boju z alkoholizmom: o času, ko se zaradi opitosti ni upal pristopiti k oltarju, o nedeljah, ko so se njegove roke tresle, o času, ko so ga zaprli v psihiatrično bolnišnico. Poslali so ga v terapevtski center, namenjen duhovnikom, ki so padli v odvisnost. Tam je spremenil svoje življenje in začel pot, ki je počasi spremenila življenje neštetih drugih ljudi.

Nekaj mesecev pred smrtjo je p. Martin praznoval petdeset letnico abstinence. Takrat je govoril o svoji življenjski poti na način, ki nas lahko lepo nagovori, ko danes razmišljamo o evangeljski pripovedi o Lazarju in  ko se oziramo proti svetlemu upanju Vstajenja. »Kako naj razložim,« je vprašal, »kakšni so občutki, ko vstaneš iz groba odvisnosti?«

Post je čas, ko odgovorimo Kristusovemu klicu in pridemo iz svojega osebnega groba (kakršen koli že je), iz objema greha in krempljev grešnih navad.

Post nas vabi, da vstanemo in odidemo stran od njih. P. Martin je tako kot Lazar vedel, kaj pomeni ubogati klic: »Pridi ven!« Morda bomo tudi mi v letošnjem postu našli moč, da storimo tako.

NALOGA

Ali imam morda včasih občutek, da živim v grobu svojih osebnih padcev? Jezus nas vse vabi, naj pridemo ven v svetlobo. Danes in vsak dan se bom trudil odgovoriti na ta klic in poskušal bom začeti novo življenje v Božji milosti.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Vodi me k luči svojega obličja, luči svojega upanja in k luči novega življenja s teboj. Amen.

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

PONEDELJEK, 30. MAREC

Tisti čas je šel Jezus na Oljsko goro. Zjutraj je zopet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sedel je ter jih učil. Kar pripeljejo pismouki in farizeji ženo, zasačeno pri prešuštvovanju, jo postavijo v sredo in mu rečejo: »Učenik, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. V postavi nam Mojzes ukazuje take kamnati, kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga skušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus pa se je pripognil in je s prstom pisal po tleh.

Ko ga pa niso nehali vpraševati, se je vzravnal in jim rekel; »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« In spet se je pripognil in pisal po tleh. Ko so pa to slišali, so drug za drugim odhajali ven, počenši od najstarejših – in ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil? « Ona je rekla: »Nobeden, Gospod.« In Jezus je rekel: »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!« (Jn 8,1-11)

 

Pisatelj William Styron je proti koncu svojega življenja naredil pogumen korak in opisal svoj boj z depresijo v knjigi Vidna tema.

Depresija je bolezensko stanje, s katerim se nešteti ljudje srečajo, mnogi pa o njem nočejo govoriti ali preprosto ne vedo, kako naj se s tem soočijo. Styron, uspešen in poznan pisatelj, pa se je izpostavil in opisal, kako je depresija vplivala na njegovo življenje. Opisal je obup, ki ga je doživljal, občutek nemoči in kako ga je zdravljenje, ki ga je bil deležen, končno pripeljalo nazaj, k luči. Na neki točki se je znašel v občutju, kot ga opiše Dante v svojem Peklu:

«Na sredi našega življenja pota

sem gozdu črnemu zašel v globine,

ker me na stranpot je zavedla zmota.«

Vse to lepo opiše potovanje nas vseh, ko si prizadevamo najti izhod v tem svetu zmede in kaosa. Opisuje lahko tudi pot te brezimne žene iz današnjega evangelija, ki je bila zasačena v prešuštvovanju, ponižana in obsojena na smrt. Toda tu nastopi Jezus. Vse se spremeni. In ona lahko začne znova. Dejansko nam ta dogodek zagotavlja, da se da začeti znova, da je ozdravljenje možno in da je odpuščanje na dosegu roke. Gre za čudovit opis najglobljega pomena posta: da bo velika noč zlomila pustost tega časa in da bo ponovno zasijala svetloba. V Bogu bo vzšlo novo življenje.

Styronova knjiga se zaključi s ponovnim citatom Danteja, ki razglaša čudovito in večno resnico ter neuničljivo upanje, ki se ga oklepamo:

»..dokler tam zgoraj skozi luknjo v jami

ne uzrem neba in njega lepotije:

tam šla sva ven in stala pod zvezdami.«

NALOGA

Spominjati se moramo, da je post čas zdravljenja in upanja in da nas Božja milost pričakuje. Danes bom hvaležen za dar postnega časa in za to obdobje razmišljanja in obnove.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Hvala ti, Gospod, za tvoje usmiljenje, tvoje sočutje in tvojo iztegnjeno roko, ki me vedno spominja na to, da lahko začnem znova in da mi vsak dan ponuja novo priložnost za rast v veri in svetosti. Amen.

 

 

Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

TOREK, 31. MAREC

Tisti čas je rekel Jezus farizejem: »Jaz grem in iskali me boste in v svojem grehu umrli. Kamor jaz grem, vi ne morete priti.« Judje so torej govorili: »Se bo mar usmrtil, ker pravi: ›Kamor jaz grem, vi ne morete priti‹?« In rekel jim je: »Vi ste od tu doli, jaz sem od zgoraj; vi ste od tega sveta, jaz nisem od tega sveta. Zato sem vam rekel, da boste v svojih grehih umrli. Ako ne boste verovali, da sem jaz, boste namreč umrli v svojih grehih.« Rekli so mu torej: »Kdo si ti?« Jezus jim je odgovoril: »Prav to, kar vam govorim. Mnogo imam o vas govoriti in soditi; ali ta, ki me je poslal, je resničen in jaz svetu govorim to, kar sem od njega slišal.« In niso spoznali, da jim je govoril o Očetu.

Jezus je torej rekel: »Ko boste povišali Sina človekovega, takrat boste spoznali, da sem jaz in da nič ne delam sam od sebe, ampak tako govorim, kakor me je učil Oče. In tisti, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega, kajti jaz delam vedno to, kar je njemu všeč.« Ko jim je to govoril, so mnogi verovali vanj. (Jn 8,21-30)

 

V poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil predsednik CBC News zelo nadarjen človek po imenu Richard Salant.  V času, ko sem jaz prišel k CBS News, je bil že dolgo v pokoju, toda njegovo vodstvo je bilo prava legenda. Nekdo mi je povedal Salantovo najljubšo misel: »Na svetu sta samo dve vrsti ljudi. Tisti, ki so tu, ko jih potrebujem, in tisti, ki jih takrat ni.«

Ko berem današnji evangelij, mi prihaja na misel, da prav to velja za Jezusa. V svojem zemeljskem življenju je bil vedno tam, ko ga je njegov Oče potreboval – vse do smrti. On in Oče sta bila nerazdružljiva: »Tisti, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega, kajti jaz delam vedno to, kar je njemu všeč.« Eden od izzivov postnega časa je slediti Kristusovemu popolnemu zgledu in delati to, »kar je všeč« Bogu. Te tedne preživljamo v preverjanju svojega življenja, soočanju s svojimi padci in pregledovanju svojih odločitev. Morda se nam zdi, da smo se spustili pregloboko, da smo preveč natančni, skrupulozni. Delamo dovolj? Ali pretiravamo?

Molitev nas lahko razsvetli in potolaži. Prav tako nas lahko utrdi Jezusova misel iz današnjega evangelija: »Ni me pustil samega!« Ko se trudimo ugajati Bogu, je on z nami. Ne pusti nas samih. V tem postnem času je Oče razprl svoje roke nad nami, pozdravlja nas, opogumlja nas in nas krepi, ko se nam zdi, da nam zmanjkuje moči. Če to čutimo ali ne, on je vedno tu, ko ga potrebujemo.

NALOGA

Sem spregledal Božjo vlogo v mojem življenju? Njegovo bližino? Danes se bom trudil, da se bom bolj zavedal njegove bližine in jo bom iskal v svojem življenju, delu in v vseh, s katerimi se bom srečal.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Pomagaj mi, da se bom spominjal tvoje bližine, tudi takrat, ko se mi bo zdelo, da sem se oddaljil od tebe. Naj vedno čutim, kako si v mojem srcu. Amen.

 

                                               Preživi nekaj časa

                                              v tišini z Gospodom!

 

SREDA, 01. APRIL

Tisti čas je rekel Jezus tistim Judom, ki so vanj verovali: »Če boste v mojem nauku vztrajali, ste zares moji učenci; spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Rekli so mu: »Abrahamovi potomci smo in nismo nikdar nikomur služili; kako praviš ti: ›Postali boste svobodni‹?«

Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Vsakdo, ki dela greh, je suženj greha. Suženj ne ostane za vedno v hiši, sin ostane vedno. Ako vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni. Vem, da ste Abrahamovi potomci, toda vi me hočete umoriti, ker za moj nauk v vas ni prostora. Jaz govorim, kar sem videl pri Očetu, in vi delate, kar ste videli pri svojem očetu.«

Odgovorili so mu: »Naš oče je Abraham.« Jezus jim pravi: »Če bi bili Abrahamovi otroci, bi izvrševali Abrahamova dela. Zdaj pa me hočete umoriti, mene, ki sem vam povedal resnico, katero sem slišal od Boga; tega Abraham ni storil. Vi izvršujete dela svojega očeta.« Rekli so mu: »Mi nismo rojeni iz prešuštvovanja; enega očeta imamo: Boga.« Jezus jim je rekel: »Ko bi bil Bog vaš oče, bi mene ljubili, ker sem iz Boga izšel in prišel. Nisem namreč prišel sam od sebe, ampak me je on poslal.« (Jn 8,31-42)

 

 Spomladi leta 2007 je britanskega novinarja BBC-ja v Gazi ugrabila skupina Palestinske muslimanske vojske. Dogodek je razburkal svetovno javnost. Vrstili so se protesti za njegovo izpustitev, glasni pozivi novinarjev po vsem svetu in zbiranje podpisov peticij. Končno, po tednih negotovosti in celo namigih, da je bil usmrčen, so ga izpustili. V ujetništvu je preživel 114 dni. Ob prvem soočenju z novinarji je iskal besede, s katerimi bi opisal svojo izkušnjo. »Bila je mračna in grozljiva izkušnja,« je dejal. »Bilo je, kot bi bil živ zakopan. Ves čas sem sanjal, da sem osvobojen.«

»Biti osvobojen«, to je eden od poudarkov današnjega evangelija. Jezus pravi svojim učencem, da bodo osvobojeni, če bodo poznali resnico. Takrat so ljudje mislili, da govori o suženjstvu in človeških okovih. Toda mi danes vemo, da ima v mislih človekovo usužnjenost grehu, vezi, ki nam preprečujejo, da bi živeli v Kristusovi luči. Osvobojeni smo lahko samo, če si priznamo, da nas te verige oklepajo in omejujejo in če si upamo sprejeti resnico Jezusovega nauka o veri, upanju in ljubezni.

V teh postnih dneh znova in znova upirajmo svoje oči na križ; Jezus nenehno govori o svoji bližnji smrti. Kaj pa verige greha, ki nas usužnjujejo? Ponovno preberimo ta odlomek in naj nas to spodbudi k molitvi, trdnemu sklepu in pokori, da se otresemo teh vezi in postanemo svobodni.

NALOGA

Katere verige me vežejo? Kateri zidovi me ločujejo od Boga? Kateri resnici se izogibam? Danes bom opravil temeljit pregled svojega življenja in svojih odločitev in zbral bom pogum, da bom iskren do samega sebe. Naredil bom velik korak naprej proti osebni in duhovni svobodi v Kristusu.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Ti veš mnogo bolje kot jaz, kaj je tisto, kar me omejuje. Odpri moje oči in moje srce, da bom resnično svoboden v tvoji ljubezni. Amen.

 

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

ČETRTEK, 02. APRIL

Tisti čas je rekel Jezus Judom: »Resnično, resnično, povem vam: Če kdo moj nauk spolni, vekomaj ne bo videl smrti.« Judje so mu rekli: »Zdaj smo spoznali, da imaš hudega duha. Abraham je umrl in preroki in ti praviš: ›Če kdo moj nauk spolni, vekomaj ne bo okusil smrti‹. Ali si ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? Tudi preroki so umrli; koga sam sebe delaš?« Jezus je odgovoril: »Ko bi jaz častil sam sebe, bi moja čast ne bila nič. Moj Oče je, ki me časti, on, o katerem vi pravite: naš Bog je; pa ga ne poznate, a jaz ga poznam. In ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil podoben vam, bi bil lažnik. Toda poznam ga in njegovo besedo spolnjujem. Vaš oče Abraham se je silno veselil, da bo videl moj dan; videl ga je in se vzradoval.«

Judje so mu torej rekli: »Še petdeset let nimaš in si Abrahama videl?« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Preden je bil Abraham, sem jaz.« Tedaj so pograbili kamne, da bi jih vrgli vanj, Jezus pa se je skril in odšel iz templja. (Jn 8,51-59)

 

Današnji odlomek se začne s prispodobo »ne bo videl smrti« in nato konča s pripovedjo o Jezusu, ki se skrije, a bi ga ne umorili. Tu opazimo presenetljivo podobnost z dogodkom, ki se je zgodil malo prej, ko so ljudje zgrabili kamne, da bi kamnali prešuštnico.

Skozi ta odlomek se vrstijo vprašanja, besedni boji, obtožbe in neupravičena nezaupljivost. Toda nagovorijo me Jezusove besede z začetka odlomka: »Če kdo moj nauk spolni, vekomaj ne bo videl smrti!« Ali ni prav to tisto, zaradi česar se postimo, za kar si prizadevamo, za kar molimo in se žrtvujemo? Ali ni to ključ za razumevanje posta? Oh, vemo, da bomo umrli – na to nas očitno spominja pepelnična sreda – in prav tako vemo, da nas čaka delo znotraj časa, ki nam je tu na zemlji odmerjen. Toda na tehtnici je rešitev naših duš in prav zato želimo zdaj posvetiti posebno pozornost Jezusovim svarilnim besedam.

Ne gre za to, da bi poskušali ubežati grobu, trudimo se doseči večno življenje. In da bi nam to uspelo, se moramo držati Kristusovega nauka, ohranjati ga v svojem srcu. Janezov evangelij nam najbolj neposredno in izrecno razkrije bistvo tega nauka: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Ta stavek nam je tako znan, da se nam morda zdi kot neka oguljena fraza. Ko pa pomislimo, kaj to potegne za sabo – ljubiti brez meje, ljubiti celo do smrti, nas to presune, saj se zavemo, da smo daleč od tega.

Podvojimo svoja prizadevanja za to, da bi v tem postu resnično spolnjevali Kristusov nauk. Ponovno spoznajmo, da nam samo to lahko prinese novo življenje.

NALOGA

Danes bom svoje srce ohranil povezano z Božjo besedo in spominjal se bom, da me spolnjevanje te besede vodi v večno življenje.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Preveč pogosto sem pozabljal na tvoj nauk ali sem ga imel za samoumevnega. Naj mu prisluhnem ne samo s svojimi ušesi, pač pa z vsem svojim srcem. Amen.

 

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

PETEK, 03. APRIL

Tisti čas so Judje pograbili kamne, da bi kamnali Jezusa. Jezus jim je rekel: »Mnogo dobrih del sem vam pokazal od Očeta; zaradi katerega teh del me hočete kamnati?« Judje so mu odgovorili: »Zaradi dobrega dela te ne kamnamo, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Ali ni zapisano v vaši postavi: ›Jaz sem rekel: bogovi ste‹? Če je imenoval bogove tiste, katerim je bila govorjena Božja beseda, in se pismo ne more ovreči: ali boste njemu, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet, očitali: ›Bogokletno govoriš‹, ker sem rekel: Sin Božji sem? Če ne vršim del svojega Očeta, mi nikar ne verujte; če pa jih vršim, tudi če meni ne verujete, verujte delom, da boste spoznali in se prepričali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.«

Hoteli so ga zgrabiti, pa se je umaknil njihovi roki. Odšel je spet čez Jordan, v tisti kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in je tam ostal. Mnogo jih je prišlo k njemu in so govorili: »Janez ni storil nobenega čudeža; toda vse, kar je rekel Janez o njem, je bilo resnično.« In mnogo jih je tam sprejelo vero vanj. (Jn 10,31-42)

 

Verjetno ne bi nihče pričakoval, da bo našel kristološki nauk v Levjem kralju. Toda tukaj je, sredi drugega dejanja tega priljubljenega filma, ko igralec poje znamenito pesem »V tebi živi«. Poje seveda o afriški dediščini in o dostojanstvu, ki se z leva-kralja prenese na njegovega sina, Simbo. Toda vedno, ko slišim to pesem (priznam, da imam album s filmsko glasbo na svojem telefonu), se spomnim na današnji odlomek iz Janezovega evangelija. Ne vem, če so ustvarjalci Levjega kralja to storili namenoma (verjetno ne), toda sijajno se ujema z mojim krščanskim verovanjem.

Oče živi naprej v svojem Sinu in če to razširimo, v vsakem izmed nas. Kaj to pomeni za nas, v našem postnem potovanju? Pomaga nam razumeti, kako je Božja bližina (duhovno in zakramentalno) življenjskega pomena. On živi v nas preko tega, kako živimo in kako ljubimo. Ko ga sprejmemo v evharistiji in ko se povežemo z njim pri spovedi, nam kot dodatno pomoč podari svojo milost.

Če na ta način razmišljamo, potem nam je jasno, zakaj želimo prihajati bliže k njemu v tem postu! Kako mu ne bi hoteli izročiti svojih življenj in spreobrniti svojih src? Kako se ne bi hoteli odpovedati temi greha in se veseliti njega, ki živi v nas?

NALOGA

Danes se bom spominjal, da Bog živi v Kristusu in želi živeti v meni. Delal bom na tem, da se to zgodi – s prenovljenim žarom in veseljem!

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Moja najgloblja želja je, da bi v polnosti živel v meni. Pomagaj mi, da se to uresniči v tem postu in vedno. Amen.

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

                                         SOBOTA, 04. APRIL

Tisti čas je mnogo Judov, ki so bili prišli k Mariji in Marti, in so videli, kaj je Jezus storil, verovalo vanj; nekateri izmed njih pa so odšli k farizejem in so jim povedali, kaj je Jezus storil. Veliki duhovniki in farizeji so torej sklicali zbor in so govorili: »Kaj naj počnemo, ker ta človek dela mnogo čudežev? Če ga tako pustimo, bodo vsi verovali vanj in prišli bodo Rimljani ter pokončali naš kraj in naš narod.«

Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto veliki duhovnik, jim je rekel: »Vi nič ne veste in ne pomislite, da je za vas bolje, da eden umrje za ljudstvo in ne propade ves narod.« Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je kot veliki duhovnik tistega leta prerokoval, da mora Kristus umreti za narod; pa ne samo za narod, ampak da bi zbral razkropljene Božje otroke. Od tega dne je bilo torej med njimi sklenjeno, da ga usmrtijo.

Jezus torej ni več očitno hodil med Judi, ampak je odšel od tam v pokrajino blizu puščave, v mesto Efrem, in se je tam mudil z učenci. Bila pa je blizu judovska velika noč in mnogo ljudi z dežele je šlo pred veliko nočjo v Jeruzalem, da bi se očistili. Iskali so Jezusa ter v templju stoje med seboj govorili: »Kaj se vam zdi? Ali pride na praznik?« Veliki duhovniki in farizeji pa so bili dali povelje, naj naznani, če kdo zve, kje je, da ga bodo prijeli. (Jn 11,45-57)

 

V današnjem evangeliju spremljamo judovske voditelje, ki vse bolj sovražno razpravljajo o tem, kako je nujno potrebno nekaj storiti z Jezusom.

Najbolj me preseneča dejstvo, da so se prvi odzvali farizeji in da jih je pri tem vodil strah. Bojijo se, da bodo izgubili zemljo in oblast: »Če ga tako pustimo, bodo vsi verovali vanj in prišli bodo Rimljani ter pokončali naš kraj in naš narod.« Njihovi občutki so nam nehote zelo blizu. Kako pogosto smo že doživeli podobno stisko in strah, da bomo izgubili svojo blaginjo? Kako pogosto smo že bili negotovi glede tega, kaj naj storimo ali kako naj se lotimo reševanja nekega problema, zaradi strahu, da bomo napačno ravnali?

Ta odlomek nam je neprijetno domač. Po drugi strani pa nas izziva, da pomislimo, kako bi mi ravnali v podobni situaciji. Ali bi bili kaj bolj pogumni?

Prav k temu nas vabi postni čas: da bi bili ljudje poguma. Pretekli tedni so nas spodbujali k pogumnemu soočanju s samim sabo. Poskušali smo se bolj poglobiti v molitev, se bolj ponižno odpovedovati, razdajati se bolj velikodušno in bolj resno hoditi za Kristusom. Ni bilo vedno lahko. Pred nami pa vabilo k še večji popolnosti. V teh zadnjih dneh se moramo spomniti, zakaj vse to počnemo in v veselem upanju čakati na izpolnitev svetle velikonočne obljube.

NALOGA

Sem bil kdaj v tem postu negotov ali poln strahu? Sem se odmaknil od samospraševanja, ker sem se bal, kaj bom morda o sebi odkril? Danes bom odstranil vse ozire, pomislil bom, kaj je Jezus zame daroval in popolnoma se bom predal molitvi, dobrim delom in postu teh zadnjih dni.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Vodi me, da te bom bolj ljubil, goreče in brez strahu. Daj mi pogum, da se bom držal tega, kar verujem in da se ti bom izročal z velikodušnim srcem polnim veselja. Amen.

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

 

                               

 

 

 

 

 

 

CVETNA NEDELJA, 05. APRIL

Evangelij pri blagoslovu zelenja

Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežita ju in ju pripeljita k meni. Če vama kdo kaj poreče, recita: ›Gospod ju potrebuje,‹ in takoj ju bo poslal.« To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: »Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali.«

Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, položila nanju svoja plašča in Jezus je sédel gor. Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!«

Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto razburkalo

in govorilo: »Kdo je to?« Množice pa so govorile: »To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji.« (Mt 21,1-11)

 

Ali je kaj bolj katoliško, kot so blagoslovljene oljčne vejice, ki jih na to nedeljo nesemo k blagoslovu? Doma jih potem skrbno shranimo, zataknemo jih za križ. Te vejice nam pripovedujejo o zgodbi, ki jo poslušamo pri maši cvetne nedelje – o pasijonu. Pripovedujejo pa tudi našo zgodbo.

Pred petimi tedni smo na svoje glave prejeli pepel v spomin na našo umrljivost, našo grešnost in potrebo po spreobrnjenju. Ta pepel je bil ostanek zgorelih oljčnih vejic. Na današnjo nedeljo smo tukaj, pet tednov starejši. Upam, da tudi pet tednov bolj modri. In v svojih rokah držimo nove oljke – novo rast. In to nam postavlja vprašanje, koliko smo zrastli od tiste srede v februarju? Koliko smo se spremenili? In kaj bomo storili z obljubo, z možnostjo, ki jo držimo v svojih rokah?

Upamo, da smo se v teh tednih spremenili. In morda nas te oljke na to spominjajo. Spominjajo nas na Kristusovo trpljenje in smrt, zmagoslaven prihod v Jeruzalem in na kalvarijsko tragedijo. Spominjajo nas na našo vlogo v tistem pasijonu, na to, da je Kristus trpel za nas. In spominjajo nas na to, kako se je naše postno potovanje začelo, z znamenjem pepela, ki je nekoč bil oljčna vejica.

Pepel, ki smo ga prejeli pred petimi tedni, je sprala voda. Toda te oljke ostajajo z nami, kot tihe priče in jasen opomin na to, da bomo tudi mi nekoč postali prah. Moja prošnja na to cvetno nedeljo je, da bi ohranjali ta spomin, tako kot shranimo te oljke. Vsak od nas ima svojo prihodnost v svojih rokah. Kaj bo storil z njo?

NALOGA

Danes, na cvetno nedeljo, palmove vejice ne bom uporabil samo kot blagoslovljen okras. Premišljeval bom o tem, kaj zares pomeni. Kaj lahko več storim, kot je to, da se bolj popolno predam Gospodu in rastem v svoji veri?

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Podari mi milost, da bom v oljki, ki jo držim, videl obljubo novega začetka, nove rasti in svetosti, ko potujem proti koncu tega časa molitve in pokore. Napolni me z novim življenjem. Amen.

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

PONEDELJEK, 06. APRIL

Šest dni pred veliko nočjo je prišel Jezus v Betanijo, kjer je bival Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Napravili so mu tam gostijo in Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Marija je vzela funt dragocenega olja iz pristne narde in je mazilila Jezusu noge ter mu jih brisala s svojimi lasmi, in hiša se je napolnila z vonjem olja. Rekel je tedaj eden izmed njegovih učencev, Juda Iškarijot, ki ga je pozneje izdal: »Zakaj se to olje ni prodalo za tristo denarjev in razdalo ubogim?« Tega pa ni rekel, kakor da bi ga skrbeli ubogi, ampak ker je bil tat in je imel denarnico ter je izmikal, kar se je vanjo devalo. Jezus je rekel: »Pusti jo, prihranila ga je za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.«

Velika množica Judov je zvedela, da je tam, in prišli so ne le zaradi Jezusa, marveč da bi videli tudi Lazarja, ki ga je bil obudil od mrtvih. Sklenili pa so veliki duhovniki umoriti tudi Lazarja, ker je mnogo Judov zaradi njega odhajalo in verovalo v Jezusa. (Jn 12,1-11)

 

Mati Terezija je vedno govorila ljudem, kako se morajo zavedati, da nosijo v svojih rokah evangelij. Prijela je roko neznanca, se dotaknila vsakega prsta in rekla (kot je v evangeliju):«To ste storili meni!« Nato jih je spomnila: »Vse, kar ste storili kateremu od teh najmanjših, ste storili meni! Nikoli ne pozabite tega! Uporabljajte svoje roke kot živi evangelij!«

Skrb za uboge je eden od temeljnih kamnov naših postnih prizadevanj: miloščina, čas za dobra dela, pozornost do »najmanjših«. V današnjem evangeliju Juda sprašuje, zakaj se denar ni dal raje ubogim, namesto da se ga je porabilo za drago olje. Jezus odgovarja: »Uboge imate vedno med seboj!« S tem Jezus napove, da se njegov čas na zemlji izteka. Toda mati Terezija je dobro vedela, da poskrbeti za uboge, pomeni poskrbeti za Jezusa. Svojo ljubezen do njega kažemo preko svoje ljubezni do bližnjih, še posebej do tistih, ki so najbolj ranljivi, obupani in izločeni. Če smo jih v tem postu zanemarjali, smo zanemarjali Jezusa. Spregledali smo enega od temeljnih vidikov kristjanovega življenja – skrb za uboge.

Jezus je trpel, umrl in vstal za nas, toda vsak dan se moramo spomniti, da se to trpljenje nadaljuje v naših ubogih bratih in sestrah. Oni so vedno z nami, pravi Jezus. In prav naše roke so pomemben spomin na to. Kako jih bomo uporabili?

NALOGA

Ali sem v tem postu zanemarjal uboge? Sem se spomnil na to, da moram iskati Kristusov obraz v obrazu ubogih? Danes si bom izprašal vest o tem, ali sem dal dovolj časa in sredstev tistim, ki so pogosto pozabljeni.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Napravi moje srce bolj radodarno, bolj usmiljeno in bolj sposobno dajati tistim, ki so potrebni in videti v njih tebe. Amen.

 

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

 

 

 

 

TOREK, 07. APRIL

Tisti čas, ko je bil Jezus pri mizi s svojimi učenci, se je zgrozil v duši in je zatrdil: »Resnično, resnično, povem vam; eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se spogledali, ker niso vedeli, o kom govori. Slonel pa je pri mizi na Jezusovih prsih njegov učenec, ki ga je Jezus ljubil. Njemu torej pomigne Simon Peter in mu reče: »Vprašaj, kdo je tisti, o katerem govori.« Ta se skloni na Jezusove prsi in mu reče: »Gospod, kdo je?« Jezus odgovori: »Tisti je, kateremu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Pomoči torej grižljaj in ga da Judu, sinu Simona Iškarijota. Po grižljaju – tedaj je šel satan vanj. Jezus mu pravi: »Kar misliš storiti, stori brž.«

Nobeden od teh, ki so bili pri mizi, pa ni spoznal, zakaj mu je to rekel. Ker je namreč Juda imel denarnico, so nekateri menili, da mu Jezus naroča: »Nakupi, česar nam je treba za praznik,« ali naj da kaj ubogim. Oni je torej grižljaj vzel in takoj odšel. Bila pa je noč.

Ko je odšel, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov proslavljen in Bog je proslavljen v njem. Če je Bog proslavljen v njem, ga bo tudi Bog v sebi proslavil: in proslavil ga bo kmalu. Otročiči, še malo časa bom med vami. Iskali me boste in, kakor sem rekel Judom, tudi zdaj vam pravim: Kamor jaz grem, vi ne morete priti.«

Simon Peter mu reče: »Gospod, kam greš?« Jezus mu odgovori: »Kamor grem, zdaj ne moreš iti za menoj, pojdeš pa pozneje.« Peter mu reče: »Zakaj bi ne mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus odgovori: »Življenje daš zame? Resnično, resnično povem ti: Ne bo petelin zapel, dokler me trikrat ne zatajiš.« (Jn 13,21-33.36-38)

 

Si lahko prestavljate, kako je to bilo? Biti v tisti sobi, pri tistem obroku, tisti zadnji večerji? Slišati tisti pogovor, videti podajanje čaše okrog mize in okusiti kruh in vino, ki ga je Jezus delil? Nato nekaj zašumi, eden od dvanajsterih nenadoma vstane in odide. Kateri? Oh, Juda. Le kaj počne? Le kam odhaja ob tej nočni uri? Janezov evangelij nam riše prizor, poln negotovosti in zmede. Mesija sedi sredi med njimi, toda nihče ne dojema, kaj se v resnici dogaja in kaj se bo kmalu zgodilo. V zraku je nekakšna lahkotna raztresenost. Nihče si ne predstavlja, da se bo kmalu spremenila zgodovina, v nekaj urah in da potem ne bo nič več tako, kot je.

Tudi v naših življenjih je dostikrat podobno, mar ne? Morda smo tudi to doživeli v postu: občutek nezainteresiranosti, brezvoljnosti, malodušja, raztresenosti ali skušnjav. Težko je ohranjati zbranost in srca osredotočena na molitev, ne pozabiti na odpovedi in ob tem imeti pred očmi »razlog postnega časa« - naše notranje spreobrnjenje.

Toda, ko se post bliža koncu in ko začenjamo delati obračun o tem, kje smo in kje smo bili, si moramo vzeti čas in razmišljati o tem, kje se je vse začelo. Uporabimo te zadnje dni za to, da se postavimo v tisto dvorano poleg apostolov. Predstavljajmo si, kako je morda bilo. In spomnimo se, da danes vemo, kar oni niso vedeli: kmalu se bo zgodilo vstajenje. To je končno največji smisel tega časa in največji razlog za ponižnost in hvaležnost za potovanje, ki ga opravljamo.

NALOGA

Če sem bil kdaj raztresen ali včasih nezainteresiran, naj se to danes spremeni. Danes bom šepetal molitev hvaležnosti za ta čas obnove in preiskovanja in razmišljal bom o tem, kaj sem dosegel.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Bog, v svojem usmiljenju mi podari milost, da bom cenil to, kar se je dogajalo v tem postu in pomagaj mi, da ti bom sledil, kamor koli me vodiš. Amen.

 

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

SREDA, 08. APRIL

Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda Iškarijot, k velikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in jaz vam Jezusa izdam?« Ti pa so mu določili trideset srebrnikov, in odslej je iskal prilike, da bi ga izdal. Prvi dan opresnikov so pristopili učenci k Jezusu in rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje? « Rekel je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite: ›Učenik pravi: Moj čas je blizu, pri tebi hočem obhajati veliko noč s svojimi učenci.‹« Učenci so storili, kakor jim je bil Jezus naročil, in so pripravili velikonočno jagnje.

Ko se je pa zvečerilo, je bil z dvanajsterimi pri mizi in je med jedjo rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Silno so se užalostili in so začeli drug za drugim vpraševati: »Gospod, ali sem jaz?« Odgovoril je: »Kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal. Sin človekov sicer gre, kakor je o njem pisano, toda gorje tistemu človeku, ki bo Sina človekovega izdal, bolje bi bilo zanj, ko bi se ne bil rodil.« Spregovoril je izdajalec Juda ter rekel: »Učenik, ali sem jaz?« Reče mu: »Ti si.« (Mt 26,14-25)

 

Danes se spominjamo tega, kako je Juda iskal priložnosti, da bi Jezusa izdal. Njegov odpad od Jezusa je bil tako velik in njegovo početje tako grozno, da je ime Juda Iškarjot postalo sinonim za izdajstvo. Ime Juda je našlo svoje mesto tudi v vrtnarstvu. Obstaja cvetoče drevo, z imenom »Judovo drevo«. Po legendi naj bi se Juda obesil na to drevo. Nekoč naj bi drevo imelo čudovite bele cvetove, iz sramu zaradi Judove smrti pa naj bi cvetovi zardeli in so danes rozasti ali svetlo rdeči.

Izdajstvo obstaja v mnogih oblikah in številnih načinih. Morda se moramo danes ustaviti in premisliti o tem, na kak način smo mi sami izdali Gospoda. Izprašati si vest in pregledati svoje srce. Ali smo morda bili Gospodu Judeži? Smo izdali evangelij, obrnili hrbet Kristusovemu nauku o ljubezni? Smo kdaj čutili sram, obžalovanje ali razočaranje nad sabo?

Post je čas, ko moramo plačati odškodnino. To je priložnost, da pomagamo popraviti, kar smo pokvarili, da preusmerimo svoje misli, se zberemo v svojih molitvah in se spreobrnemo v svojih srcih. Kako lahko uporabimo to, kar smo se v teh dneh naučili in napravimo spremembo v dneh, ki prihajajo?

Če smo živeli v obžalovanju svojih grehov, če smo se na kak način obrnili proti Kristusu, nam ni treba živeti v večni sramoti. Ni nam treba biti kot Judovo drevo. Obljuba vstajenja, prav tista obljuba, ki jo bomo praznovali prihodnjo nedeljo, nam govori, kako lahko izberemo drugačno pot.

NALOGA

Danes bom pregledal svoje odločitve in podvojil svoje napore za to, da bi bil verodostojen Jezusov učenec.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Poglobi mojo pripadnost tebi, razsvetli moje srce in napravi me za zvestega v izpolnjevanju tvoje volje. Amen.

 

 

  Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

VELIKI ČETRTEK, 09. APRIL

¹ Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. ² Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, ³ ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, ⁴ vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. ⁵ Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. ⁶ Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« ⁷ Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« ⁸ Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« ⁹ Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!« ¹⁰ Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« ¹¹ Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« ¹² Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil: ¹³ Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem. ¹⁴ Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. ¹⁵ Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil. (Jn 13,1-15)

 

Pred nekaj leti je History Channel predvajal dokumentarec, ki je predstavil znanstveno raziskavo Torinskega prta. S pomočjo najsodobnejše računalniške tehnologije so napravili trodimenzionalno podobo Kristusovega obraza. Rezultat je bil realističen portret mladega moškega z brado, dolgimi lasmi, brazgotinami in krvnimi madeži okrog čela. Izgledal je močnejši, bolj mišičast, kot smo si predstavljali.

Toda, če želite še eno podobo Jezusa Kristusa, preberite evangelij velikega četrtka. Ta podoba je morda še bolj presenetljiva. Vidimo ga na kolenih, kako umiva noge. Tu najdejo odgovor, vsi tisti, ki se nenehno sprašujejo: »Kaj bi Jezus storil?« To je v resnici tisto, kar pomeni biti Kristus. »Zgled sem vam namreč dal,« pravi, »da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil!«

Danes se Bog spusti na kolena pred nami. Postane služabnik, ponižen kot suženj, tako skromen in preprost kot kos kruha. Tukaj se naučimo tega, kaj pomeni biti kot Kristus. Ko vstopamo v zadnje ure velikega tedna, je dobro, da se vprašamo, kako smo v postu upoštevali ta zgled. Ali smo služili? Smo se žrtvovali? Smo se sklonili, da bi pomagali drugim?

Dejstvo ostaja: če želiš resnično vedeti, kako je Jezus izgledal, tega ne boš odkril s pomočjo History Channel. Poglej raje današnji evangelij! Tukaj, na kolenih pred drugimi, s sklonjeno glavo v ponižnosti in ljubezni – tukaj lahko vidiš resnično Kristusovo podobo!

 NALOGA

Kako lahko bolj popolno posnemam Jezusovo ponižnost? Kaj lahko storim, da bi služil drugim? Danes se bom v molitvi spominjal Kristusove ljubezni do vseh nas in poskušal bom živeti tako, kot nas je učil. Ne samo v teh zadnjih dneh posta, pač pa vedno.

MOLITEV

Usmili se me, o Gospod, ker sem grešil. Podari mi čisto srce, da te bom bolj ljubil. Pomagaj mi spominjati se tvojega mogočnega usmiljenja, nežnosti tvoje ljubezni in popolnosti tvoje daritve zame. Amen.

 

Preživi nekaj časa

           v tišini z Gospodom!

 

 

 

 

 

 

 

 

Kandra, Greg. Daily Devotions for Lent 2020 (The Living Gospel). Ave Maria Press. Kindle Edition.

 

Za interno uporabo prevedel Marjan Škvarč, Pivka 2020,

 

lektorirala Irena Margon.