Vnesite vaš naslov

Objavljeno: 24. 09. 2018

MISAL SV. DANIJELA V ZALOGU PRVOVRSTNI SREDNJEVEŠKI ROKOPIS

V Slovenijo se je vrnil iluminirani rokopisni kodeks, posebni misal oglejskega obredja, napisan leta 1481 za cerkev sv. Danijela v Zalogu, takrat župnija Slavina. Besedilo je latinsko, pisano v gotici v dveh stolpcih, v vsakem stolpcu je 25 vrstic. V vsebinskem pogledu je kodeks pomemben kot redek ohranjen primerek misala po obredju oglejskega patriarhata. Rokopis ima ohranjen kolofon z vsemi podatki: datum nakupa, cena, kraj naročila in izdelave, največje bogastvo pa so slovenska osebna in ledinska imena naročnikov.

Konec avgusta je Narodna in univerzitetna knjižnica s podporo Ministrstva za kulturo izpeljala odkup pomembnega iluminiranega rokopisnega kodeksa iz leta 1481, ki ima velik pomen za slovensko kulturno dediščino in cerkveno zgodovino. Stoletja dolgo ni nihče vedel za ta misal, prva sled se je pojavila leta 1982, ko je bil ponujen na dražbi v Londonu. Previsoka cena in za Slovence neuspešna dražba ga je odnesla v tuje rokopisne zbirke, v Sloveniji pa je spet veljal za izgubljenega vse do preloma tisočletja. Takrat je p. Martin Dimnik odkril Slavinski misal v prestižni zbirki inkunabul v Kanadi. »Domov se vrača v letu, ki ga posebej povečalo kulturni dediščini. Dobili smo priložnost, da pomembno delo kulturne dediščine vrnemo tja, od koder izvira in kamor je bilo namenjeno,« je ob predstavitvi dejala direktorica NUK Martina Rozman Salobir.

MISAL S KOLOFONOM IN SLOVENSKIMI IMENI

»Spomenik prve sorte«, kot Slavinski misal imenuje poznavalka starih listin Nataša Golob, je bil leta 1481 v nemškem Nürmbergu izdelan prav za cerkev sv. Danijela v Zalogu pri Postojni (takrat je bila župnija Slavina). Rokopis ima ohranjen kolofon z vsemi podatki in gre po besedah strokovnjakov nedvomno za izvirno delo, je dobro ohranjen in kakovostno restavriran. Kolofon vsebuje zapis o datumu nakupa, ceni kodeksa ter slovenska osebna in ledinska imena, povezana z nakupom. »Rokopisov, ki vsebujejo — tako kot ta Slavinski misal — kakršen koli podatek o svojem nastanku, času in kraju izdelave, o naročniku, plačilu in prevzemu, tudi v srednjeevropskem prostoru ni dosti znanih,« pravi Golobova.

NAROČEN POSEBEJ ZA SV. DANIJELA

Rokopis je bil kupljen na god sv. Katarine (25. novembra) leta 1481, ko je bil Aleš Dornik iz Trnovega vikar v Slavini. Zanj so plačali 5 zlatnikov in 7 soldov. Koliko časa so duhovniki v slavinski podružnični cerkvi misal uporabljali, ni znano. »Kodeks je missale speciale, torej liturgično delo, ki nima vseh običajno zapisanih mašnih besedil, ampak samo tista, ki so bila v rabi v neki cerkvi,« je povedala dr. Golobova. Ker je bila cerkev v Zalogu podružnična, Slavinski misal nima na primer prepisa besedil nedeljskih maš in vsebuje prepis samo tistih mašnih delov, ki so jih potrebovali in uporabljali v cerkvi sv. Danijela v Zalogu. To potrjuje sklepanje, kot je že leta 2004 zapisal dr. Marijan Smolik, da kupci tega misala niso kupili dela, ki bi bilo slučajno naprodaj, ampak so dali prepisati tiste dele, ki bi jih utegnili uporabljati v omenjeni cerkvi. »Za liturgijo sv. Danijela pri nas nimamo nobene druge mašne knjige, kar pomeni, da je kodeks nedvomno zanimiv in pomemben tudi s stališča liturgične zgodovine.«

NA 78 PERGAMENTNIH LISTIH, PO OGLEJSKEM OBREDJU

Rokopis vsebuje 78 pergamentnih listov (folijev) velikosti 293 x 202 mm. Vse besedilo je pisano v gotici v dveh stolpcih, v vsakem stolpcu je 25 vrstic. Foliji so večinoma oštevilčeni z rdečilom in rimskimi številkami. Kodeks je vezan v lesene platnice, prevlečene z rjavim usnjem s pečatnim okrasom. Platnice so okrepljene s kovinskimi vogalniki, sredi vsake platnice je štirioglata kovinska rozeta. Platnici zapirata dva kovinska zaklepa. Na zadnjem numeriranem foliju je podpis pisca, to je Franciscus Preming.

Kodeks je pomembna kulturna dediščina tudi z vidika likovnih prvin. Slikarsko okrasje in sedem inicial je delo dobrega knjižnega slikarja, ki ga pri nas poznamo pod imenom Stuchsov mojster, ker je sodeloval z nürnberškim tiskarjem Georgom Stuchsom, sicer pa je poslikal tudi rokopisna dela.

V vsebinskem pogledu je kodeks pomemben kot redek ohranjen primerek misala po obredju oglejskega patriarhata, saj so po tridentinskem koncilu, ki je prepovedal starejše liturgične tradicije, iz naših cerkva pod oglejsko pristojnostjo odstranili večino liturgičnih knjig oglejskega obredja. Kot tak je po besedah dr. Golobove »redek in pomemben spomenik liturgične zgodovine naših krajev«.

VNOVIČNA NAJDBA P. DIMNIKA

O Slavinskem misalu je že leta 2004 obširno pisal ravnatelj semeniške knjižnice, duhovnik Marijan Smolik (1928-2017). Vrednost kodeksa je prepoznal ob prvi informaciji leta 1982, ko se je pojavil na dražbi londonske dražbene hiše Sotheby. Nanj sta prof. Smolika in profesorja Teološke fakultete dr. Rafka Valenčiča opozorila zakonca Macuh, ki sta živela v Londonu in jima poslala katalog dražbene hiše s podatki o rokopisu; iz podatkov iz kataloga sta profesorja skupaj s strokovnjaki iz NUK »spomenik prve vrste« nedvomno povezala s slovenskim ozemljem. Predstavnik NUK se je takrat v Londonu neuspešno potegoval za nakup, a informacija o rokopisu je dosegla laično in strokovno javnost, završalo je posebej v NUK in med Slavinčani.

Na prelomu tisočletja je slovenski duhovnik p. dr. Martin Dimnik, raziskovalec srednjeveške ruske zgodovine na Papeškem inštitutu za srednjeveške študije v Torontu, ugotovil, da je Slavinski misal v ugledni kanadski zbirki rokopisov in inkunabul Bergendal Collection of manuscripts and incunables v Torontu. Lastnik dr. Pope je p. Dimniku dovolil, da je rokopis fotografiral, tako ima NUK v rokopisnem oddelku že skoraj dve desetletji barvne diapozitive celotnega kodeksa. Na pobudo Janka Boštjančiča iz Slavine so bili leta 2004 iz diapozitivov narejene povečave na papirju, Marijan Smolik in Nataša Golob sta o več kot pol stoletja stari mašni knjigi v Slavini (marca 2004) tudi predavala. Zapis dr. Smolika o sestavi in teološko liturgični vsebini (leta 2005 je bil objavljen v Slavenskem zborniku, v krajši obliki pa tudi v strokovni reviji Knjižnica) je tudi danes podlaga za študij izjemnega srednjeveškega spomenika.

Ksenija Hočevar