Avtor: Jožef Koren Objavljeno: 20. 03. 2018

PRIPRAVA NA SPOVED

Na spoved se pripravimo z molitvijo, izpraševanjem vesti, ob branju in premišljevanju Božje besede.

Molitev za pripravo

Vsemogočni Bog, v imenu svojega Sina mi podarjaš usmiljenje. Odpri mi oči, da bom spoznal zlo, ki sem ga storil in presuni moje srce, da se bom zares spreobrnil. Po obnovljeni ljubezni naj v mojih dejanjih zasveti podoba tvojega Sina, mojega Odrešenika in Brata. Amen.

O Bog, kličeš me iz teme v svojo čudovito svetlobo, od laži k resnici, iz smrti v življenje. Podari mi svojega Svetega Duha, ki naj odpre moja ušesa in opogumi moje srce, da bom spoznal, kako je z menoj in se trdno držal tvoje poti ter zares zaživel kot kristjan. Amen.

Gospod, pogosto se ne znajdem, ti pa me poznaš. Želel bi se videti, kako me vidiš ti – tudi če bo bolelo in bom osramočen. Saj vem, Gospod, da me ljubiš, da me sprejemaš, da se ti smem izročiti, kakršen sem. Pomagaj, mi Gospod, da premagam napuh in pustim, da me ozdravi odpuščanja beseda, ki mi jo spovednik govori v tvojem imenu. Amen.

  

IZPRAŠEVANJE VESTI

Molitev

Tukaj sem, Oče. Pošlji mi svojega Svetega Duha, da me pouči, kako naj se srečam s teboj. Naj me Tvoj Duh razsvetli tako, da bo to srečanje s Teboj v večno radost in duhovno prenovitev. Slavil bom Tvoje usmiljenje in Tvojo zvestobo. Iskreno se želim kesati svojih grehov, jih priznati in od Tebe prejeti odpuščanje. Amen.

1. Kdaj sem bil nazadnje pri spovedi? (kako pogosto hodim k spovedi?)

2. Sem naredil pokoro?

3. Sem popravil škodo, ki sem jo naredil drugim?

4. Živim v grehu? Sem zato obtežen in brez volje?

5. Želim s spovedjo popraviti svoje duhovno življenje ali grem samo zato, ker moram?

6. Se svojih grehov kesam?

7. Sklenem pri spovedi, da ne bom več grešil?

Pogoji za veljavno spoved:

- iskreno kesanje

- trden sklep, da ne bom več grešil

- zavedno ne smemo zamolčati kakšnega velikega greha.

To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke. (1Jn 5, 3)

 

Deset božjih zapovedi

  1. Veruj v enega Boga!

(Jaz sem Gospod tvoj Bog! Ne imej drugih bogov poleg mene)

- Je zame Bog na prvem mestu? Ali imam še druge bogove; avto, računalnik, kitara, denar, izobrazba, kariera, ugled, oblast, čast, telo, zunanji izgled...

- Imam zgled – idol v drugih ljudeh (igralcih, športnikih...) namesto v Bogu?

- Dvomim v obstoj Boga?

- Sem do Boga brezbrižen ali pa se izobražujem o Bogu (berem Sveto pismo)?

- Iščem Boga?

- Verujem, da mi Bog lahko pomaga (verujem v čudeže)?

- Sem praznoveren, vraževeren (črna mačka, obeski za srečo, majice z žaljivimi simboli za vero)?

- Verujem v druge vere bolj kot v krščanstvo?

- Sem si šlogal (karte, kavna usedlina), berem horoskop? Ali zaupam svojo prihodnost Bogu?

- Ljubim Boga, ga hvalim, slavim?

- Se mu zahvaljujem za dobro, ki mi ga je dal?

- Sem kdaj zatajil svojo vero (iz koristoljubja, strahu...)?

  1. Ne skruni Božjega imena!

- Preklinjam?

- Brezpotrebno izgovarjam Božje ime?

- Kličem hudiča (ko mi gre kaj narobe)?

  1. Posvečuj Gospodov dan!

- Prihajam k maši ob nedeljah in zapovedanih praznikih?

Zapovedani prazniki:

      - Sveto Rešnje Telo (60 dni po Veliki noči)

      - Veliki Šmaren (15. avgust)

      - Vsi sveti (1. november)

      - Božič (25. december)

      - vsaka nedelja

- Delam ob nedeljah in zapovedanih praznikih (spada tudi učenje)?

- Pridem točno k sveti maši, sodelujem pri maši ali klepetam?

- Delam samo to kar je zapovedano ali naredim še kaj več za Boga (npr. pridem k maši ob delavnikih)?

- Dajem svoj dar za Cerkev in reveže?

- Se postim ob petkih, na pepelnično sredo in veliki petek?

(za petke izven posta lahko škofovska konferenca dovoli, da zadržek od mesa zamenjamo z drugimi oblikami spokornosti in dobrodelnosti)

  1. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!

- Enako velja za učitelje, stare starše, duhovnike (ti so Bogu posvečeni, zato je nespoštovanje duhovnikov bogoskrunstvo).

- Tudi starši ne smejo greniti svojih otrok ali preprečevati, da bi izpolnili Božjo voljo (npr. klic k posvečenemu življenju).

- Spoštovati ne pomeni ubogati, če starši želijo, da grešiš, jih ne ubogaš.

  1. Ne ubijaj!

- Skrbim za zdravje, zmernost v hrani in pijači (preveč ali premalo)?

- Izzivam nevarnost na cesti?

- Želim drugim ali sebi smrt, sem pesimist?

- Sovražim druge, ne odpuščam (potem tudi Bog ne more nam odpustiti – ubijamo svojo dušo)?

- Nagovarjam druge k splavu ali sem sam naredil splav?

- Zanemarjam svoje obveznosti, pretiravam z gledanjem televizije (lenoba)?

- Ubijam z grdimi besedami, opravljam, ponižujem druge?

- Ne pomagam tem, ki zaradi lakote umirajo (skopuštvo)?

  1. Ne prešuštvuj!

V mislih, besedah in dejanju

- poželjivi pogledi

- branje in gledanje pornografije (knjige, filmi, internet, GSM...)

- spolnost izven zakona

- samozadovoljevanje

- nespodobno oblačenje, izzivanje poželenja pri drugih.

  1. Ne kradi!

- Sem kaj ukradel?

- Vrnem stvari, ki sem si jih izposodil?

- Uničujem javno dobro (predmete v šoli, pri verouku)?

  1. Ne pričaj po krivem!

- majhne in velike laži (zafrkavanje),

- neiskrenost

- klevetanje – širjenje laži o drugih, opravljanje, sojenje drugih,

- lažne obljube,

- zamolčati resnico, ko vemo, da so drugi v zmoti.

  1. Ne želi svojega bližnjega žene!

- kakorkoli sodelovati pri uničevanju svetosti zakona,

- izzivanje poročenih z obnašanjem, neprimerno obleko.

  1. Ne želi svojega bližnjega blaga!

- zavist do tega, kar imajo drugi

- prevelika želja imeti stvari, ki niso tvoje

- materializem in obsedenost z denarjem

- zanemarjanje duhovne dimenzije človeka

Molitev za izpraševanje vesti

Gospod, prosim Te, po tej spovedi me popolnoma ozdravi in me naredi sposobnega za sodelovanje s Teboj. Tedaj bo moje življenje Tebi v čast in slavo in v blagor mojim bratom in sestram. Želim biti zrel sad  v Tvojem vinogradu. Želim biti utrjen grad, ki je sezidan na gori. Želim biti svetilka, ki gori in je postavljena na svetilnik, da sveti vsem v hiši. Želim biti gorčično zrno, ki se razvija in raste, čeprav je samo po sebi majhno. Sprejmi me sedaj kot resnega in zrelega sodelavca v svojem kraljestvu. Hvala Ti, ker me nisi zavrnil in mi daješ novo priložnost.

SPOVED

  • V Hvaljen Jezus. – Na vekomaj. Amen.
  • V V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. – Amen.
  • V Bog, razsvetljuje človeška srca, naj ti pomaga, da boš prav spoznal svoje grehe in dosegel božje usmiljenje. - Amen.
  • V Zadnjič sem bil pri spovedi….. Star sem…. Moji grehi so……(Iskreno priznam grehe in poslušam duhovnikovo spodbudo. 
  • V Moj Jezus usmiljenje
  • Pogovorim se lahko tudi o verskih in moralnih vprašanjih mojega življenja).
  • V Obudim kesanje – lahko tudi s svojimi besedami:
  • Moj Bog, žal mi je, da sem grešil in žalil tebe, ki si moj najboljši Oče. Trdno sklenem, da se bom poboljšal. Pomagaj mi s svojo milostjo. Amen.
  • V Duhovnik moli besedilo odveze:
  • Bog Oče usmiljenja, ki je s smrtjo in vstajenjem svojega Sina svet spravil s seboj in poslal Svetega Duha v odpuščanje grehov, naj ti po službi Cerkve podeli odpuščanje in mir. In jaz te odvežem tvojih grehov v imenu V Očeta in V Sina in V Svetega Duha. – Amen.
  • V Zahvaljujemo se Gospodu, ker je dober. – Ker vekomaj traja njegova dobrota.
  • V Bog ti je odpustil grehe, pojdi v miru. – Bogu hvala.

Vesel sem, ker mi je Bog odpustil. Naloženo pokoro vestno izpolnim. Spoved mi daje novih moči za življenje.

POKORA – ZADOŠČEVANJE

Pokoro opravim, kakor mi je bila naložena in to čim prej po sveti spovedi.

Naložil si bom še sam kakšno pokoro, npr. kakšno molitev, obisk osamljenega ali bolnika, udeležbo pri sveti maši med tednom, branje kakšnega odlomka Svetega pisma, odpoved televiziji …..

MOLITEV PO SVETI SPOVEDI

Gospod, zahvaljujem se Ti, ker si čakal na mojo vrnitev in mi odpustil grehe. Prosim Te, sprejmi to mojo spoved in podari mi milost, da ne bom več grešil, da Ti bom zvesteje služil ter da bom bolj Tebe vreden. Upam, da mi boš vedno prišel na pomoč, posebej v času skušnjav.

Zahvaljujem se Ti za vse, kar si že do sedaj storil zame, ker si mi izročil svojo Mater Marijo, da Ona prosi zame, da Te bom sprejemal vedno bolj vredno. Bodi slavljen, Bog na vse veke. Amen.

 

Vprašanja o spovedi

Za vse, ki želijo točno vedeti

(Povzeto iz iz Youcat - spoved)

 

Zelo veliko mladih iz Kölna in njegove okolice ima posebnega spovednika: pomožnega škofa Klausa Dicka (*1928). Dobri stari duhovnik, ki je pravzaprav že v pokoju, je postal zaupna oseba za ljudi, 60 let mlajše od njega. Za obe strani je to velika sreča. Mladi obožujejo njegovo očetovsko držo, zaradi katere z lahkoto in brez zadržkov »vse iztresejo. Nič čudnega, da so mladi ravno njega izbrali za duhovnega spremljevalca. Rudolf Gehrig ga je vprašal vse, kar mu je ob temi spoved ležalo na duši.

YOUCAT: Če bi morali zakrament svete pokore in sprave povzeti v eni besedi, kaj bi rekli?

Nadškof dr. Dick: Zakrament svete pokore in sprave je darilo Vstalega njegovim učencem.

Oprostite, ne razumem - »darilo Vstalega?«

Pomisli! Kaj se je zgodilo na velikonočno nedeljo? Ko se je Jezus prikazal svojim učencem? Apostolom je zaželel mir, jim posredoval Svetega Duha in jim rekel nekaj neverjetnega: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni.« To »darilo Vstalega« so apostoli predali naprej svojim naslednikom, škofom. In tako seje to darilo po škofovskem posvečenju prenašalo iz generacije v generacijo, vse do našega časa. Škof to pooblastilo prenese na svoje duhovnike. In ko kristjan danes po duhovniku ali škofu prejme zakrament pokore - vseeno, ali v New Yorku ali v indonezijskem pragozdu, prejme to Jezusovo darilo.

Rekli ste, daje spoved zakrament; kaj mislite s tem?

Da, spoved - ali, natančneje, zakrament svete pokore in sprave - je eden od sedmih zakramentov katoliške Cerkve. Zakramenti so po Jezusu Kristusu postavljena sveta znamenja, ki naredijo točno to, kar označujejo. To pomeni, da Si potem, ko ti duhovnik podeli odvezo, lahko popolnoma prepričan, da ti je po Božji moči greh v resnici odpuščen. Prvo odpuščanje grehov v svojem življenju človek pridobi pri krstu. Da lahko tudi krščeni znova greši, je prve kristjane zelo prestrašilo. Vendar so se lahko vrnili k Jezusovim besedam in ugotovili, daje odpuščanje grehov možno tudi po krstu.

Nekdo mi je nekoč dejal, da je Cerkev iznašla spoved le zato, da bi imela ljudi pod nadzorom ...

To se mi zdi smešno. Seveda je spoved mogoče utemeljiti s Svetim pismom. V evangelijih se od začetka najde poziv: »Spreobrnite se!« (Mt 3,2; Mr 1,15) Za to spreobrnjenje je Gospod Jezus Kristus pooblastil svojo Cerkev: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni.«

Kako seje spoved razvijala v Cerkvi?

Na začetku je veljalo prepričanje, da se ljudje s krstom znebijo vseh svojih grehov - in da enostavno ne grešijo več. Vendar so kmalu videli, da se greh kljub temu dogaja. Potem so misliti, da lahko ljudje po krstu le še enkrat prejmejo to odpuščanje. Pozneje je prišlo v navado, da so tako imenovane »glavne grehe« priznavali javno pred občestvom: to so bili odpad od vere, umor in prešuštvo. Šele pozneje so uvideli, da lahko vse grešno vedno znova združujejo v ta zakrament. Tako je prišlo do tega, da posamezen grešnik pride do duhovnika in se pred njim spove. Mimogrede, takrat je nastala tudi »spovedna molčečnost«. Vendar pa pri vsem razvoju darilo odpuščanja grehov v jedru ostaja isto.

»Spovedna molčečnost - to zveni napeto

Saj tudi je napeto. Vsak spovednik mora biti pripravljen, da raje umre, kot pa pove naprej kaj od tega, kar mu je bilo zaupano pri spovedi. Tudi ne sme ničesar namigniti, da tako tudi posredno ni mogoče razbrati, kdo se je tega spovedal.

Vzemiva, da me spovednik pozna - potem si bo torej slabo mislil o meni, ko me bo naslednjič srečat, ali ne?

Najbrž ni nobenega spovednika, ki ne bi pri vsaki spovedi imel globokega spoštovanja do spovedanca: bodisi občuduje, kako malo se ima kdo spovedati, ali pa strmi nad pogumom, ko kdo v zakrament pokore vnaša težke prestopke. Vedno pa je srečen, da lahko posreduje Božje odpuščanje. Vsaka pokončna spoved duhovniku pove: Ti sam moraš postati še boljši kristjan. Mimogrede, spovednik ne sme nikoli dopustiti, da bi vedenje iz spovedi kakorkoli vplivalo na njegov odnos do spovedanca. Izven okvirov spovedi tudi ne sme nikoli načenjati vsebine spovedi.

Mi mora spovednik vedno podeliti odvezo?

Če spovedani grehe resnično obžaluje, mu spovednik ne sme odreči odveze. Prav tako ne sme ničesar kritizirati!

Če nekega greha absolutno ne spravim iz ust, čeprav me zelo težko bremeni — ali obstaja kakšen trik, kako premagam ta strah?

Preprosto ozavestim naslednje: Če to zdaj povem, bom dobil pomoč. In tudi sicer ne bo nobenih slabih posledic. Če grem v lekarno, ker nujno potrebujem zdravilo, ki ustavi srčni napad, a si tam ne upam povedati, da sem srčni bolnik, sem res neumen. Ne bodo mi dali zdravila. Postati mi mora jasno, da se navsezadnje spovedujem pred Jezusom Kristusom. Duhovnika vendar veže spovedna molčečnost. In bedarija je, če se pred Jezusom ne spovem nečesa, kar On tako ali tako že ve.

In če se izražam tako ne konkretno, kot je to le mogoče? Spovednik mora biti v določeni meri sposoben oceniti težo greha, sicer spoved postane mehaničen postopek, pri katerem bi teoretično tudi robot lahko podelil odvezo. Če pri spovedi na primer povem, da sem se sprl s starši, je razlika, ali se v zadnjih 20 Letih to ni nikoli zgodilo ali pa smo si zadnjih 15 let nenehno v laseh. To moram spovedniku nujno povedati. Pri lažjih grehih se mi ni nujno treba izčrpno izpovedati. Spoved vendar ni davčna napoved.

Kakšno spoved mi priporočate?

O tern ni nobenega predpisa. Odločilnega pomena je le to, da si izprašam vest: »Kaj sem narobe naredil. pred Bogom?« Tega se moram odkrito kesati in si reči: »Tukaj moram nekaj spremeniti.« Osnovna predpostavka za to je, da to priznanje v resnici izgovorim. Duhovnik v vlogi spovednika mora konec koncev vedeti, od česa podeljuje odvezo.

Zakaj Boga sploh zanimajo moji grehi?

Bog je Ljubezen. Absolutno mu ni vseeno, kaj počnemo in česa ne! Zanima ga vsaka naša misel in vsaka beseda. Greh je vendar to, kar nas uničuje. In Boga naj ne bi zanimalo, če mi, njegovi Ljubljeni otroci, trajno uničujemo sami sebe? Zato ima spovednik nalogo, da razjasni, da vsak greh — tudi tisti, ga storim v odnosu do nekoga drugega — zadeva moj odnos do Boga in ga bo Bog znova spravil v red.

Odpušča Bog tudi grehe, ki se jih nisem spovedal?

Bog vedno odpušča brez omejitev. To velja tudi za grehe, ki sem jih pri spovedi pozabil omeniti. Če se greha zavestno ne bi spovedal, bi to pomenilo, da ga ne obžalujem. Brez kesanja pa Bog ne more odpustiti nobenega greha.

Česa se torej moram spovedati?

Zakrament svete pokore in sprave je v splošnem namenjen za vse grehe, obvezen pa je za grehe, ki so zares uničili moj odnos do Boga. To so tako imenovani smrtni grehi, ki se jih moram spovedati, ker moram najprej popraviti uničeni odnos do Boga, da lahko na primer znova prejmem sveto obhajilo. Vse drugo so lažji, tako imenovani »mali grehi«. Tudi teh naj bi se spovedali, vendar nas Cerkev k temu ne zavezuje.

Ali ni spoved nekakšen privilegij — po načelu: »Eh, saj se ja lahko še enkrat spovem istih reči?

Kdor tako misli, se še nikoli ni zares spovedal. Spoved, pri kateri nimam volje, da bi se potem v resnici poboljšal, je neveljavna. Kako lahko potem pričakujem, da mi bo Bog odpustil? V trenutku, ko grešim in pri tern ravnodušno rečem: »Naj bo samo pol tako divje, saj se lahko kmalu spet spovem!« je že samo to nov greh. Temu pravimo »namenoma grešiti v zaupanju v Božje usmiljenje«.

Zakaj bi se sploh spovedal, če pa bom potem gotovo spet grešil?

Kdor redno prihaja k spovedi, vedno določi naslednji termin. Resno si zadam: »Hočem se izogibati grehu, hočem se poboljšati« Vendar vem, da mi ne bo takoj uspelo. Spoved je lahko čisto prava kljub temu da vem, da bom znova grešil. Pomembno je le, da nov začetek, ki mi ga daje Bog, tudi izkoristim. Kajti lahko se zgodi, da si bom neko stvar zadal desetkrat; desetkrat ne bo šlo, enajstič pa bo delovalo.

Pa je kljub temu frustrirajoče, če se vsakič spovedujem istih grehov ...

Da, to mi reče veliko ljudi, jaz pa na to odgovarjam: »Mislite, da bi morali ljubemu Bogu priskrbeti raznolikost, da bi morali še kako drugače grešiti? Bodite vendar veseli, da se spovedujete vedno istega! Če namreč ne bi hodili k spovedi zaradi tega, ker vedno pripovedujete iste reči, bi nekega dne zagrešili še kaj hujšega od vaših standardnih grehov. Mimogrede, tudi jaz se vedno spovem istih reči.«

Kako pogosto naj bi šel k spovedi?

Pravzaprav ni nobenega predpisa o tern, kako pogosto naj bi šel k spovedi, razen tega, naj bi najmanj enkrat v letu prejel zakrament svete pokore in sprave. Tistemu, ki želi v resnici živeti z Bogom, pa je v veliko pomoč, da se spoveduje v preglednih časovnih intervalih (staro pravilo: vsake štiri tedne).

Prej ste omenili »smrtni greh — kaj točno je to?

Smrten ali »težek« greh je jasen »Nek« Bogu, z njim prestopimo Božjo zapoved v važni stvari — in sicer pri polni zavesti in popolnoma prostovoljno. Od nekdaj so bili to odpad od vere, umor in prešuštvo. Vendar moramo danes kot smrtne grehe navesti tudi: težko obrekovanja, /.1 vrnitev pomoči v smrtni nevarnosti, splav, trgovino z ljudmi izkoriščanje, odtegovanje osnov za življenje itd. Pomembno je razbrati, daje smrten greh vedno storjen pri polni zaves

Kakšna je razlika med težkim in malim grehom?

To bi rad povedal čisto preprosto z besedami devetletnega šolarja: »Če Boga sploh nisem ljubil, je to težek greh, č sani Boga ljubit premalo, odpustljiv.« Če poznaš Boga in mu rečeš »ne, si gotovo na napačni poti.

Tema seks. Veliko mladih je pri tern zelo negotovih, seks pred poroko se jim zdi normalen, preizkusiti hočejo, ali ' ujemajo ...

Papež Janez Pavel II. je dejal nekaj čudovitega: »Te1ew.i lii spolna povezanost je nekaj čudovitega ... Ne moremo samo na poskušnjo živeti, samo na poskušnjo umreti. Ne moremo samo na poskušnjo ljubiti, samo na poskušnjo in začasno sprejeti nekega človeka.« Predstavljaj si, da na tako »pokušnjo« nastane otrok ... Kako pogosto sem tedaj slišal pri spovedi: »Otroka sva morala splaviti« — torej umoriti! Ali pa sta otroka dobila, nista pa mogla ostati skupaj, ker sta bila še premlada ali premalo zrela. Kakšna krivica za tega novega človeka, ki priden na svet pol hrepenenja po ljubezni! Zato Cerkev pravi: Seks predzakonske je nekaj lepega, vendar v polnosti pride na vrsto šele, ko veste, da boste za vedno ostali skupaj. Tedaj se ljudje tudi poročijo.

Ali je samozadovoljevanje prekršek proti resnični ljubezni?            

Cerkev samozadovoljevanja ne satanizira, temveč opozarja nanj, da ga ne bi imeli za nedolžno neškodljivega. Dejansko je mnogo mladih in odraslih v nevarnosti, da s konzumiranjem pohotnih slik, filmov in ponudb na spletnih straneh postanejo osameli, namesto da bi v osebnem odnosu našli Ljubezen. Osamelost lahko vodi v slepo ulico, kjer postane samozadovoljevanje zasvojenost. Živeti po geslu »za seks ne potrebujem nikogar — to opravim sam, kakor in kadar hočem« nikogar ne osrečuje.